Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tu z menoj. Da sem lahko s teboj tako na samem, je velika prednost. Zavedajoč se svojih šibkosti, zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Sedaj odpiram svoje srce za modrost, usmiljenje in veselo novico tvojega evangelija, s katerim me vodiš v večni počitek s teboj v nebesih. Zahvaljujem se ti za tvojo neizmerno ljubezen! V zameno vzemi mojo šibko in revno ljubezen, saj je to vse, kar ti lahko podarim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom lahko posnemal s sprejemanjem in odpuščanjem drugim.

Razmišljanja:

1. Po tem bodo vedeli, da ste moji učenci: Dandanes so besede kot takšne prazne; podprte morajo biti z dejanji. Mnogokrat smo že izkusili, da vneti politiki ali tržniki obljubljajo nekaj, za kar nehote vemo, da je predobro, da bi bilo res. Želimo si verjeti v dobro, ki ga obljubljajo, vendar so nas izkušnje naučile, da je dobro imeti zdravo mero dvoma. Na žalost lahko to »predobro je, da bi bilo res,« srečamo tudi v krščanstvu. Kristjani se bi morali odlikovati v ljubezni do drugih. Ali v svojem zakonu, odnosu z otroki, socialnem krogu pokažem svojo ljubezen, ki je podobna Kristusovi? Še posebej: sem zmožen sprejemati druge takšne, kot so, jih videti v dobri luči? Čeprav imam visoka merila, ali je moja prisotnost vir luči, počitka in tolažbe za mojega zakonca in moje otroke?
2. Ljubezen ima visoka merila: V filmu Ljubezenska zgodba (Love Story) najdemo klasičen citat: »Ljubezen je, ko ti nikoli ni treba reči oprosti.« Vendar se kot kristjani zavedamo naše šibke narave in nagnjenosti h grehu. Pogostokrat moramo prositi za odpuščanje. Najpogosteje prizadenemo tiste, ki so nam najbližji: zakonce, otroke, starše ali sorodnike. Tudi apostoli so se pričkali med seboj. A jih je ljubezen, ki jih je povezovala, opominjala, naj ohranjajo mir med seboj, tako kot Kristus ohranja mir s svojo Cerkvijo: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«¹ Je moja ljubezen dovolj velika, da lahko spregleda šibkost tistih, ki so me prizadeli in moj ranjeni jaz spremeni v sočutje in odpuščanje. Motiti se, je človeško, odpustiti pa božansko.
3. Ljubezen prihaja iz srca: Kristus je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«² To velja tudi za zamere v naših srcih. Ljubezen presega lepe besede in dejanja ter seže naravnost v srce človeka: v naše misli. Čeprav je sprva zelo težko misliti dobro o tistih, ki so nas prizadeli, nas celo spravi v stisko ali obup, je to dejanje pravzaprav terapevtsko! Naš Gospod je dejal: »Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.«³ Enako velja za srce, ki resnično išče dobro v ljudeh - s tem razvija navada lepega govorjenja in obnašanja do tistih, ki so po naravi neprijetni. Misliti dobro o drugih, obnavlja našo vero v Božje usmiljenje. Če smo mi usmiljeni, koliko bolj lahko pričakujemo od Gospoda, da bo potrpežljiv in usmiljen z nami!

Pogovor s Kristusom: Moj Jezus, tvoje življenje izpričuje tvojo ljubezni do mene. Svojim sovražnikom si odpuščal in molil zanje. V tem bi te moral posnemati, a se zavedam, da zmorem ljubiti mnogo bolj, kot sem ljubil doslej. Prosim te, pomagaj mi, da se otresem svojega samoljubja, ki me odvrača od ljubezni, podobne Kristusovi.

Odločitev: Danes bom sestavil seznam tistih najbližjih, do katerih sem lahko neopazno dobrodelen. Zanje bom molil, o njih lepo govoril in iskal načine, kako jim lahko pomagam, kot bi Kristusu!