Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate; vem, da me vedno opazuješ in usmerjaš. Zaupam ti in upam vate, ker vem, da me boš vedno spremljal. Ljubim te, ker si dober in potrpežljiv z menoj in želim si, da bi vsak dan bolj zvesto živel zate.

Prošnja: Gospod Jezus, odpri moja ušesa, da bom lahko poslušal in sprejel tvojo Besedo v svoje srce, da bo rodila obilno sadu!

Razmišljanja:

1. Poslušaj! Jezus dvakrat v tem evangeljskem odlomku nagovarja množice, naj “poslušajo!” Dandanes se je tako težko ustaviti, prenehati z svojim delom, odložiti svoje predsodke, skrbi in zaposlitve ter resnično poslušati Boga. Kako lahko drugače upamo, da bomo spoznali Božjo voljo? Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus pogosto - kot v tem odlomku - govoril v prilikah. Želi, da bi si prizadevali razumeti njegovo sporočilo in ga uporabili v svojem življenju. To je prvi in bistveni korak, da vstopi v naše življenje skozi Besedo in nas preoblikuje, da bomo lahko rodili sadove.
2. Blagoslovljeni smo: Jezus pravi svojim učencem, da so blagoslovljeni, ker vidijo to, kar vidijo, in slišijo to, kar slišijo. Morda se počutimo manj blagoslovljene, ker Jezusa ne vidimo in ne slišimo neposredno. Vendar smo! V Jezusovem času so učenci težko razumeli njegovo sporočilo. To je bilo zanje novo in težko spoznavanje in bili so prvi, ki so razlagali, poučevali in uporabili to sporočilo. V letih po Kristusu so svetniki in učenjaki s svojimi življenji in razmišljanji razlagali evangelij. Prejeli smo Svetega Duha; učenci so ga po Jezusovem odhodu. In Jezus je vedno navzoč v evharistiji. Hvaležni bi morali biti za vse te darove in upati, da obrodijo sadove v našem življenju.
3. Stokratno: Če res poslušamo Jezusovo sporočilo, njegove besede, kako nam razodeva svojo voljo in če to darilo cenimo, moramo izraziti hvaležnost s svojim načinom življenja. Moramo biti dobra zemlja, ki obilo obrodi. To pomeni ne samo rasti v veri in živeti v skladu z njo, ampak vse to podarjati tudi drugimi. Ne smemo biti zadovoljni s tem, da smo dobri in ne grešimo; da bi bili dobri kristjani, moramo širiti sporočilo na vse mogoče načine, ki so nam v času našega življenja na voljo. Vsak dan bi se morali vprašati: Kaj sem danes storil, da bi širil seme evangelija?

Pogovor s Kristusom: Hvala, Jezus, za vse, kar si mi dal! Žal mi je za trenutke, ko ti nisem dal prednosti pred drugimi stvarmi, ko te nisem poslušal in ko nisem delil z drugimi darov, ki si mi jih dal. Pomagaj mi obroditi obilen sad!

Sklep: Danes bom preživel nekaj časa z Bogom, da pregledam svoje življenje in vidim, kako lahko bolje poslušam ter delim Božje darove z drugimi.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.« Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si gospodar vesolja, pa vendar me želiš poslušati in me voditi. Poznaš preteklost, sedanjost in prihodnost, pa vendar spoštuješ mojo svobodo, da te izberem. Sveta Trojica, izpolnjena si sama po sebi, pa si nas kljub temu velikodušno sprejela. Ti si naša izpolnitev. Jezus, v zameno ti ponujam svojo majhnost, vedoč, da si zadovoljen s tem, kar ti lahko dam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom posnemal dobrega Samarijana!

Razmišljanja:

1. Ljubiti bližnjega bolj, kot sebe: Ljudje, ki poslušajo Jezusa, priznavajo, da bi morali ljubiti Boga bolj kot vse. Mnogi morda tega niso dobro izpolnjevali, vendar so vsaj navzven skušali ljubiti Boga z upoštevanjem njegovih zapovedi. Ljubezen do bližnjega pa je nekaj večjega. Judovski zakon pravi o maščevanju: “Oko za oko in zob za zob.” Toda Jezus nadgradi ta zakon na povsem novo raven—raven bratske ljubezni. Želi, da živimo ljubezen do bližnjih kot on, ko se je za nas vse daroval na križu. Ni nam nič dolžan, pa je vendarle umrl za nas, ki smo bili zasvojeni z grehom. V preteklosti so zlorabljali revne in invalidne, češ da jih je Bog preklel zaradi greha. Sedaj Jezus predlaga, da ljubimo vse, ne glede na vse. Se trudim ljubiti na tak način?
2. Ni dovolj ljubiti le tistih, ki so mi blizu: Verjetno je večini sprejemljivo, da moramo ljubiti in služiti Bogu ter spoštovati zapovedi. Toda ko gre za ljubezen do drugih, nam ne uspe. Včasih se zdi, da imam težave z ljubeznijo celo do tistih, ki so mi najbližji, ki jih srečujem vsak dan. Pogosto prav ti prenašajo najslabše v meni, trpijo zaradi moje nestrpnosti, jeze in pomanjkanja samokontrole. Zakaj? Ali zato, ker je ljubezen do moje družine in najbližjih prijateljev sebična ljubezen? Ali iščem, kaj lahko oni storijo zame, namesto kaj bi lahko jaz storil zanje? Iz ljubezni bi se moral vedno zavedati, da nisem naredil dovolj, da nikoli ne morem narediti dovolj—kajti prava ljubezen nima meja.
3. Ljubiti svoje sovražnike: Jezus nas tudi prosi, da ljubimo svoje sovražnike. V priliki nudi Judu pomoč Samarijan, ki so jih imeli za manjvredne in sovražne. Čeprav so živeli v sosedskih ozemljih, so zaradi zgodovinskih okoliščin gojili zamere drug do drugega in se drug drugemu izogibali. Pa vendar je Samarijan tisti, ki ga Jezus postavi za junaka prilike. Ko vidi človekovo stisko in se ustavi, da bi mu pomagal in skrbel zanj, je podoben Jezusu. Sv. Avguštin pravi, da Samarijan predstavlja Jezusa, žrtev pa človeštvo. Ko si nismo mogli pomagati sami, ko smo bili odtujeni od Božjega prijateljstva zaradi naših grehov, se je Bog v svoji ljubezni ustavil in nam pomagal. To je ljubezen, ki jo Jezus želi, da jo uresničujemo, kot on s svojo žrtvijo na križu. “Pojdi in tudi ti tako delaj,” nam pravi.

Pogovor s Kristusom: Gospod, žal mi je, da sem sprejemal tvojo ljubezen, medtem ko nisem ljubil drugih na enak način. Ne pusti, da se naveličam svojih majhnih vsakdanjih neuspehov, ko poskušam ljubiti več, ampak me spodbujaj, da postanem bolj podoben tebi, da postanem dobri Samarijan za vse, ki jih srečam!

Sklep: Danes bom odstranil meje, ki me ovirajo pri ljubezni do nekoga, ki mi je blizu: mojega zakonca, otrok, staršev, bratov in sester, bližnjih prijateljev, sodelavcev …in bom potrpežljiv in razumevajoč v svojih šibkih trenutkih.

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate in verujem, da moram slediti tvoji volji v vsem, kar počnem. Svoje upanje izročam tvojim načrtom. Nauči me, da ne polagam svojega upanja v minljive stvari, temveč le v tvojo voljo! Gospod, ljubim te in želim z večjo gorečnostjo izpolnjevati tvojo voljo. Odpri moje srce, da se bom odzval tvoji volji z velikodušnostjo in veseljem!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom skozi svoje besede in dejanja prenašal tvoje sporočilo! Razmišljanja:

1. Dva po dva: Naš Gospod ni poslal apostolov na poslanstvo kot osamljene posameznike, temveč v parih. Jezus je želel, da bi spoznali, da sami ne bi bili dovolj močni. Bili bi ranljivi za napade. Sami bi se morda vdali skušnjavam in obupu. Jezusovi učenci niso bili osamljeni, ko so si prizadevali izpolnjevati svoje poslanstvo, prav tako tudi mi nismo sami. Poslanstvo, da sledimo Jezusu, je včasih lahko težavno, toda Jezus to ve. Na pot nam pošilja ljudi, ki nam pomagajo in nas podpirajo. Moramo spoznati, da potrebujemo pomoč drugih pa tudi drugi potrebujejo našo pomoč. Nismo sami!
2. Ničesar ne vzemi: Jezus je hotel, da njegovi apostoli spoznajo, da je on odgovoren za poslanstvo. Pravi jim, naj doma pustijo tisto, kar nam predstavlja osnovne potrebščine za vsako potovanje. To je bila za apostole ostra lekcija, kot je tudi za nas. Jezus noče, da bi se zanašali na svoje osebne napore, napredno tehnologijo ali katero koli drugo metodo ali stvari, ki jih lahko pridobimo za svojo varnost ali uspeh. On je izvor vsakega uspeha v našem življenju in samo on daje pravo varnost. Jezus apostolom pravi, naj na pot ne jemljejo ničesar drugega kot le njega.
3. Odhajali so: Apostoli so šli oznanjat spreobrnjenje in ozdravljat bolne. Zaupali so Jezusu in poslanstvu, ki jim ga je zaupal. Ko so začeli učiti, so videli, da njihovi napori rojevajo sadove. Ljudje, ki so jih srečali, so se odzivali. Videli so, da spreminjajo življenja. V naših lastnih življenjih ne srečujemo pogosto ljudi, ki so odprti za poslušanje Kristusovega nauka in pripravljeni spremeniti svoje življenje ter se podati na novo pot. Pogosto naletimo na sovražnost in nasprotovanje. V obeh situacijah – uspehu ali neuspehu –moramo zaupati vanj, medtem ko poskušamo graditi Kristusovo kraljestvo in se spomniti, da smo poklicani k zvestobi, ne nujno uspešni po človeških merilih.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, dal si mi poslanstvo, da širim tvoj evangelij med svojimi družinskimi člani, prijatelji in sodelavci – med vsemi, ki jih srečam. Pomagaj mi, da bom zvest temu poslanstvu in ga opravljal na način, kot si želiš in ne tako, kot je meni najbolj po godu!

Odločitev: Danes bom svoje molitvene zaveze izpolnil z velikodušnostjo in zvestobo!