Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹. Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam kakor mož, ki je bil rojen slep. Popolnoma sem odvisen od tvoje milosti. Rad bi ti izkazal svojo ljubezen tako, da bom popolnoma odprt za tvoje milosti, ki mi jih boš podaril.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri, kadar se srečujem s stiskami!

Razmišljanja:

1. Kdo je kriv? Mnogo ljudi bi, ganjenih od sočutja, v skodelico vrgli kovanec misleč, »ubožec, ta je najbrž res hudo grešil.« Učenci, čeprav so slišali mnogo Jezusovih prilik o usmiljenju, sami pomislijo, da »nesreča pomeni božja kazen.« So morda krivi njegovi starši? Jezus je učence pogosto kritiziral, češ da so počasni v razumevanju, prav zato, ker naj bi bili ogledalo, ki odbija kritiko od tistega, kamor bi ta morala biti usmerjena: k nam samim. Ko smo v stiskah, se pogosto sprašujemo, ali nas Bog resnično ljubi. Morda mahamo s pestmi in mrmramo: »Vseeno mu je, kaj se z mano godi.« Jezusov odgovor na takšno pomanjkanje vere je oster in tudi tolažilen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.«
2. Vera lahko raste skozi stisko! Preprosto življenje prej slepega berača postane zapleteno. Ob čudežu se ne poveseli s prijatelji in družino, ampak postane vznemirjen. Stiska je močna, sovražnost farizejev očitna. Kljub vsemu ostane vdan svoji veri v Jezusa. Pravzaprav zaradi tega in želje njegovih staršev, njegova zvestoba Jezusu raste in raste. To vidimo iz besed: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus», »prerok je«, »verujem, Gospod.« Od »človek« do »prerok« do »Gospod.« To je delo Boga, ki seva skozi tega neverjetnega apostola! Poglejmo dogodke v našem življenju, ki izzivajo našo vero. Ali bi lahko, tako kot ta mož, dogodek spremenili v priložnost za rast vere? Bi lahko tako kot on, bili boljše priče Jezusa?
3. Častil ga je: Ne samo, da vera raste skozi stiske, včasih lahko stori velik korak. Nikjer v novi zavezi pred vstajenjem, ni Jezus ‘’čaščen.’’ Mož, nekoč slep, je sedaj obsijan z bleščečo svetlobo: Jezus je Gospod, Jezus je Bog! Ta dar je tako velik, tako čudovit, da ni poti nazaj. Moža so nagnali iz sinagoge, kar je bilo po judovski kulturi tistega časa, kot bi ga obsodili na smrt; bil je odrezan od ljudi, ni bil več človek. A vendar ničesar ne obžaluje. Podoba duhovne resnice, osupljive ugotovitve, kdo je Jezus, več kot poplača kakršnokoli žrtev.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim ti slediti s svojim načinom življenja. Pomagaj mi spoznati, kdaj govoriš skozi mene. Mnogokrat ne vidim dobrega v premagovanju stisk. A vem, da sem lahko s tvojo pomočjo tvoja priča. Tako kot mož, ki si ga ozdravil slepote, tudi jaz kličem k tebi: »Verujem, Gospod!«

Sklep: Vsakič, ko se srečam s stisko, bom izkazal večjo vero, kot prej.

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti z očmi, verjamem, da si v tem trenutku navzoč v meni, v mojem najglobljem bitju, in da me poznaš veliko bolje, kot sam poznam sebe. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot se ljubim sam. Hvala ti, ker me ljubiš in bediš nad menoj, čeprav si tvoje ljubezni ne zaslužim. V zameno ti izpovedujem svojo žalost zaradi svojih grehov in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Jezus, vodi me k popolnemu zavračanju greha v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Ljubezen – dvorezni meč: Postavi se v očetove čevlje. Ljubi svoja sina, se zanju žrtvuje in goji veliko upanja in očetovskega ponosa. Hrepeni, da bi bila srečna, in si prizadeva za njuno najboljše. Predvsem si želi, da bi mu odgovorila z isto velikodušnostjo, z enako intenzivnostjo darovanja samega sebe. Nič ni bolj bolečega za ljubitelja kot neodgovorjena, prezrta ali zaničevana ljubezen. Predstavljaj si, kako zelo Bog ljubi nas: na svet pošlje svojega edinorojenega Sina, da postane človek – z vsemi omejitvami in trpljenjem, ki jih človeškost prinaša –, da na križu umre namesto nas, zaradi naših grehov.
2. Pozabiti na štetje blagoslovov: Takrat, ko je sin začel razmišljati o sebi in je odvrnil svojo pozornost od očetove ljubezni, so se zanj začele težave, ki so privedle do duhovnega in materialnega bankrota. Prošnja za dediščino je bila enakovredna želji po očetovi smrti, saj dediščina otroku pripada le po smrti staršev. Kolikokrat sem že prosil Boga, naj umre, tako da sem izbral svojo voljo namesto njegove? Samoljubje vodi v nehvaležnost: pozabim, da sem vse prejel od Boga, brez svojih zaslug, in da se bo vse vrnilo k njemu. Samoljubje vodi tudi v iskanje sreče povsod drugje kot tam, kjer je resnično najdena – pri Bogu.
3. Grobo prebujenje: Vsakič, ko se obrnemo stran od Božje ljubezni in se obrnemo proti grehu, izgubimo svoj razum in zapustimo Boga v zameno za »daljno deželo«. Božja volja je naš dom, čeprav se morda na zunaj zdi neprijeten. Greh zamegli um in oslabi voljo. Vsak trenutek greha je točka odhoda. Toda – vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost. Zdaj se lahko vrnemo k Bogu. Z nami je tukaj in zdaj, na nas obilno izliva svojo milost. Goreče hrepeni, da bi mu odgovorili, tako kot je oče v priliki hrepenel po vrnitvi svojega sina. Lahko vstanem. Lahko se vrnem k svojemu Očetu. Lahko zakopljem svojo preteklost v Kristusa. Lahko pridem k njemu po odpuščanje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, jasno vidim, kako pogosto sem ti rekel ne in izbral sebe. Zahvaljujem se za tako potrpežljivega in odpuščajočega Očeta, kot si ti. Žal mi je zaradi mojega pomanjkanja ljubezni do tebe. Zdaj ponovno zavračam greh in se vračam k tebi, poln zaupanja v tvoje usmiljenje in odpuščanje.

Odločitev: Danes bom izrekel iskreno obžalovanje za svoje grehe in užival v Božji ljubezni in usmiljenju, ki mi ju daje.

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Uvodna molitev: Gospod, ko prihajam predte, želim odgnati vso lenobo in raztresenost ter poslušati tvoje besede življenja. Zaslužiš mojo popolno pozornost in hvaležnost, saj si moj ljubeči in usmiljeni Stvarnik in Odrešenik. Verujem vate. Upam vate. Ljubim te. Častim te in si želim biti bolj združen s teboj v ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi prepoznati svojo navzočnost v evharistiji in v vseh okoliščinah mojega dneva.

Razmišljanja:

1. Ošabni član sinedrija: Nikodem je bil farizej, član vodilnega razreda v Izraelu. Gotovo je slišal za čudeže, ki jih je delal Jezus. Morda je slišal katero od Kristusovih pridig. Neštetokrat ga je prebudila globlja želja po Bogu. Toda Nikodem je s svojim obiskom pri Jezusu veliko tvegal, saj je Jezus že pritegnil pozornost sinedrija, nekateri so bili že ljubosumni nanj. Nikodemovo srce pa ni bilo mirno. Želel je izvedeti več o tej novi poti, zato je šel ponoči k Jezusu. Ali sem dopustil, da se je v mojem življenju naselila rutina in zmanjšala ali odstranila vsako željo po rasti? Sem označil Kristusa za »preveč radikalnega«, da ne bi izgubil svoje cone udobja? Kakšno ceno sem pripravljen plačati za mir srca, za večno življenje?
2. Prepovedano vprašanje: Jezus da Nikodemovemu neizrečenemu vprašanju odgovor. Težava farizejev v odnosu do Jezusa je bila njihova perspektiva do življenja. Bog je izbral Izrael kot svoje ljudstvo. Sklenil je zavezo z njimi – če bodo izpolnjevali njegove zapovedi, jih bo Bog blagoslovil. Toda farizeji so vse razumeli zelo rigorozno in pozabili so na pravo ljubezen do Boga in bližnjega. Zato Jezus Nikodemu pove, da se mora znova roditi. Nikodem je potreboval radikalno spremembo v svojem življenju. Sem tudi jaz padel v pravičniški način razmišljanja, se osredotočal le na izpolnjevanje svojih obveznosti in zanemarjal bistveno – ljubezen do Boga in bližnjega? Sem odprl vrata, da Bog vstopi v moje vsakodnevno življenje in prinese svoje odrešenje?
3. Kača na drogu: Človek se ne more rešiti sam. Samo Bog lahko reši človeka. Kako? »In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.« Jezusov odgovor se navezuje na izhod iz Egipta, ko je Bog vodil svoje izbrano ljudstvo iz sužnosti v obljubljeno deželo (prim. 4 Mz 21:4-9). Kača, pritrjena na drog, je znamenje zdravljenja (in je znak medicine tudi danes). Je tudi simbol Jezusa, pribitega na križ. Vsak dan ga roke njegovih duhovnikov povzdigujejo. Ko praznujemo mašno daritev, Jezus obnovi spomin na svojo smrt, ko se daruje Očetu za odrešenje človeštva. Tukaj Nikodem ni mogel doumeti globine Jezusovih besed: »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, ko v tej molitvi klečim pred tvojim križem, se ti zahvaljujem za obuditev želje po svetosti in odrešenju v mojem srcu. Vem, da potrebujem novo miselnost in globoko spreobrnjenje srca. Daj mi moč, da bom pustil ob strani svojo povprečnost in skozi cel današnji dan iskreno iskal tebe.

Odločitev: Danes bom z izredno gorečnostjo sodeloval pri maši, bodisi osebno ali virtualno, in iskal Jezusa v evharistiji, in če je mogoče, ga tudi prejel v svetem obhajilu.