Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹. Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam kakor mož, ki je bil rojen slep. Popolnoma sem odvisen od tvoje milosti. Rad bi ti izkazal svojo ljubezen tako, da bom popolnoma odprt za tvoje milosti, ki mi jih boš podaril.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri, kadar se srečujem s stiskami!

Razmišljanja:

1. Kdo je kriv? Mnogo ljudi bi, ganjenih od sočutja, v skodelico vrgli kovanec misleč, »ubožec, ta je najbrž res hudo grešil.« Učenci, čeprav so slišali mnogo Jezusovih prilik o usmiljenju, sami pomislijo, da »nesreča pomeni božja kazen.« So morda krivi njegovi starši? Jezus je učence pogosto kritiziral, češ da so počasni v razumevanju, prav zato, ker naj bi bili ogledalo, ki odbija kritiko od tistega, kamor bi ta morala biti usmerjena: k nam samim. Ko smo v stiskah, se pogosto sprašujemo, ali nas Bog resnično ljubi. Morda mahamo s pestmi in mrmramo: »Vseeno mu je, kaj se z mano godi.« Jezusov odgovor na takšno pomanjkanje vere je oster in tudi tolažilen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.«
2. Vera lahko raste skozi stisko! Preprosto življenje prej slepega berača postane zapleteno. Ob čudežu se ne poveseli s prijatelji in družino, ampak postane vznemirjen. Stiska je močna, sovražnost farizejev očitna. Kljub vsemu ostane vdan svoji veri v Jezusa. Pravzaprav zaradi tega in želje njegovih staršev, njegova zvestoba Jezusu raste in raste. To vidimo iz besed: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus», »prerok je«, »verujem, Gospod.« Od »človek« do »prerok« do »Gospod.« To je delo Boga, ki seva skozi tega neverjetnega apostola! Poglejmo dogodke v našem življenju, ki izzivajo našo vero. Ali bi lahko, tako kot ta mož, dogodek spremenili v priložnost za rast vere? Bi lahko tako kot on, bili boljše priče Jezusa?
3. Častil ga je: Ne samo, da vera raste skozi stiske, včasih lahko stori velik korak. Nikjer v novi zavezi pred vstajenjem, ni Jezus ‘’čaščen.’’ Mož, nekoč slep, je sedaj obsijan z bleščečo svetlobo: Jezus je Gospod, Jezus je Bog! Ta dar je tako velik, tako čudovit, da ni poti nazaj. Moža so nagnali iz sinagoge, kar je bilo po judovski kulturi tistega časa, kot bi ga obsodili na smrt; bil je odrezan od ljudi, ni bil več človek. A vendar ničesar ne obžaluje. Podoba duhovne resnice, osupljive ugotovitve, kdo je Jezus, več kot poplača kakršnokoli žrtev.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim ti slediti s svojim načinom življenja. Pomagaj mi spoznati, kdaj govoriš skozi mene. Mnogokrat ne vidim dobrega v premagovanju stisk. A vem, da sem lahko s tvojo pomočjo tvoja priča. Tako kot mož, ki si ga ozdravil slepote, tudi jaz kličem k tebi: »Verujem, Gospod!«

Sklep: Vsakič, ko se srečam s stisko, bom izkazal večjo vero, kot prej.