Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Uvodna molitev: Gospod, pošlji svojega Svetega Duha, da me razsvetli!

Prošnja: Moj Oče, pomagaj mi slišati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Izpolnjevati in učiti tvojo ZAPOVED, Jezus? Ne jo le poslušati. Vem. Takoj slišim mentalne zobnike, ki mi namazano trdijo, da te Besede ne morem udejanjiti! Danes še posebej to: »kdor reče ženi, sinu, sosedi idiot ali bedak …« (Mt 5,22 Beseda tudi danes zadene.In gre ravno tja, kjer se še zaklepam pred Tvojo preobrazujočo močjo: prosim, naj bo Duh predirljiv, naj po Besedi prodre prav tja, kjer sem potreben Tvojega odrešenja, Jezus! Naj se Beseda zgodi in spremeni moje človeško čutenje in prepričanje, naj razsvetli mojo temo. Kličem Duha in verujem v moč Besede.
2. V kakšno vlogo me boš torej danes postavil? »Ne ubijaj! (…)Jaz pa vam pravim: Vsak kdor se jezi na svojega brata, gre pred sodišče. Kdor pa reče bratu‘bedak’, gre pred vrhovno sodišče.« (v. 22) Judovstvo prepoveduje uboj človeka, v Tvojem govoru na gori pa postaviš za nas veliko višja merila: naročaš nam, naj ne damo duška svoji jezi z žaljivkami, ki ranijo dostojanstvo druge osebe, nas pa obremenijo s krivdo. Verjetno takoj pomislim na določeno osebo v moji bližini, ki me tako zelo razdraži, da z jezo zabrusim besede,ki ubijajo. Težko je. Odnos s tako osebo je lahko sporen že leta in leta. In tudi ta oseba mogoče nalašč poskrbi, da kar reče, zaboli. Res zaboli. In ne kaže nobene želje, da bi se najin odnos spremenil na bolje. Torej?

Pogovor s Kristusom: Poslušam Te, Jezus in želim živeti tako, kot me učiš. Hočem izpolnjevati to, kar mi naročaš. Zato tudi danes obljubim, da bom delal to, kar delam vedno, ko berem GOVOR NA GORI: Prvič - poskušam razumeti življenjska merila, ki jih v tem govoru postavljaš; drugič - v meni tli globoka želja, da bi jih zaživel; tretjič - priznam, da so ta merila previsoka in da jih sam ne morem doseči; četrtič - obudim vero v moč evangelija, verujem, da sesam ne morem premagati, se ugrizniti v jezik, ko me ta določena oseba jezi. Tvoja Beseda ima v meni moč. Ponavljam »pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pridi in daruj svoj dar« (v. 24).Kličem Duha naj me prežame z svojim mirom in ljubeznijo, da ta spor izgubi želo in ohladi mojo jezo in užaljenost. Hkrati pa te prosim odpuščanja. Odpovedujem se navezanosti na svoj prav, na svoje užaljeno ogorčenje, na občutek, da se mi dogaja krivica. Odpovedujem se vsemu temu in hočem, da tudi v odnosu s to osebo živim Tvojo zapoved ljubezni. Pomagaj mi! Naj se mi ZGODI Tvoja Beseda! Amen.

s. Andreja Godnič, uršulinka

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Uvodna molitev: Sveti Duh, zaželeni gost moje duše, v tem trenutku ti odpiram svojo dušo! Prepogosto me trenutne stvari odvedejo stran od Tebe, preveč sem ozkogleden in slep za večje duhovne razsežnosti. Površnost razjeda moje srce, medtem ko hrepenim po vrednotah, ki izginejo hitro kot jutranja rosa. Verujem, da mi boš podaril svojo luč in moč, da okrepiš mojo šibko voljo.

Prošnja: Gospod, približaj se mi, da me povzdigneš! Vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč!

Razmišljanja:

1. Vztrajnost izhaja iz milosti: Jezus je stopil dol, bi se jim približal, kjer so se vsi zbirali okoli njega. Ta uvod je pomemben, saj dokazuje, kako se Bog vedno približa, da nam priskoči na pomoč. Kolikokrat smo se zanašali na lastne sposobnosti, a smo kljub temu ostali brez moči in razočarani? Poglejmo naše novoletne zaobljube – so še vedno trdne? Pa vendar! Kristus je tisti, ki prihaja k nam in nam daje moč svoje milosti. Tega ne smemo nikoli pozabiti, sicer bomo nenehno razočarani zaradi ponavljajočih se neuspehov. Skrivnost duhovne moči je priznanje in sprejemanje lastne šibkosti; obrniti se moramo h Kristusu, mu dovoliti, da deluje v našem življenju. Kristus nas dobro pozna; ve, da imamo v globinah duš velike želje po dobrem, a tudi sile zla, ki nas lahko vodijo k slabim odločitvam. Ob pogledu na našo šibkost vzkliknimo s Pavlom: “Ko sem slaboten, sem močan!” (2 Kor 12,10).
2. Bog pozna naša srca: Na dan svoje posvetitve je papež sveti Janez Pavel II. povedal, da Kristus ve, kaj je v človeku. Samo On ve, in kar je najbolj spodbudno - Jezus ni pretresen glede tega. V našem srcu vedno vidi velik trud za svetost; zato nas Sveti Duh nenehno navdihuje k večji kreposti. Gleda nas z očmi upanja, kajti “Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil” (Mt 12,20. Če le sprejmemo svojo majhnost in se iskreno odpremo njegovi milosti in Božjemu načrtu, bosta duhovno bogastvo in sadovi tega na dosegu roke! “S svetlobo Boga duša počasi napreduje v spoznavanju svoje lastne bednosti. Vedno se lahko poglobimo v svojo bednost. In v meri, kolikor se poglabljamo, se dvigamo, saj se tako približujemo Bogu, ker ga z nižine bolje vidimo in z večjo polnostjo uživamo njegove nežnosti ter bolj intimno doživljamo čar njegove božje prisotnosti” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).
3. Naša srca so ustvarjena da ljubijo: Jezus začne svoj govor z opisom duhovne revščine, kar kaže na njen pomen. Ko je Jezus povzdignil oči proti množici, je njegov pogled videl v njihovo trdnjavo – srce –, kjer se bije bitka med “serviam” – služil bom! – in “non serviam” – ne bom služil! Srce je ustvarjeno za ljubezen, a v njem divja duhovna vojna med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do posvetnih stvari, kar je v resnici le samoljubje. Prav tam, v srcu, se je treba neprestano bojevati za Božji načrt, ker življenje in večnost “nista stvar kratkotrajnosti.” “Nemogoče je doseči popolnost, ne da bi se odpovedali svojemu posedovanju, ne da bi osvobodili svoja srca od nje. Bog ne bo v celoti zavzel naših src, dokler ne bo iz njih izgnano vse drugo. Dokler v nas prebiva korenina zadnje neurejene navezanosti na posvetno, Božja ljubezen ne more vladati s polno suverenostjo” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel oči vedno uprte k cilju, k Tebi! Daj mi pogum, da izkoreninim vse navezanosti, ki me ovirajo v ljubezni do tebe! Rad bi postal svetilnik za druge!

Sklep: Odpovedal se bom svojim razvadam samoljubja in z dejanji pokazal svojo ponižnost.