Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.

Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovóril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.« Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedêjeva sinova. Začel se je žalostiti in drgetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostaníte tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in videl, da spijo. Rekel je Petru: »Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«

Medtem ko je še govóril, je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z méči in kôli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, po kaj si prišel?« Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.

In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z mêči in kôli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.

Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopila dva in rekla: »Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je mólčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«

Peter pa je sedél zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil in govóril: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: ›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli. Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.

Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: ›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹

Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.

Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.

Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico. Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.

Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila. Sedeli so in ga tam stražíli. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: ›To je Jezus, judovski kralj.‹ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹

Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«

Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedêjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatìje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.

Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo:›Vstal je od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!« In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.

Uvodna molitev: Gledam Božjo slavo, ki se razodeva v nespameti križa. Gledam te, Jezus kako te vodijo kakor ovco v smrt. Ob urah, ko so klali pashalno jagnje, si se sam pustil zvezati in odvesti: ob devetih obsojen; ob dvanajstih križan; ob treh je prenehalo biti tvoje srce. Tvoj zgled me opogumlja, ko sem sam daleč od nevarnosti, ko pa je moj mir ogrožen, se že upiram in bežim. Ti me poznaš, moj Gospod in veš za moje slabosti in strahove.

Prošnja: Daj mi mir in zbranost, Gospod, da ne zamudim tvojega mimohoda! Da se od tebe učim v šoli trpljenja in ljubezni do konca!

Razmišljanja:

1. Človeška krhkost in Božja zvestoba: v trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa se izrazijo skoraj vse oblike človeške slabosti: Juda ga v človeški zaslepljenosti izroči krvnikom v roke; slednji ga v svoji zakrknjenosti in ozkogledosti ne prepoznajo in obsodijo; učenci omagajo in pospijo, pa jih je prosil, da bi z Njim bedeli v molitvi; Peter ga zataji; množica se pusti voditi in zmesti ter besni nad Njim; Pilat se potuhne in si “umije roke”, čeprav ga je žena opozorila, naj ne obsodi pravičnega. Tudi Kristus - človeško gledano - doživlja popoln neuspeh svojega zemeljskega poslanstva, da bi zgradil skupnost, ki bi iskala in predstavljala Božje kraljestvo, saj se na koncu vsi njegovi razbežijo in v strahu in razočaranju poskrijejo. To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo pismo, ki pravi… ta refren nam skozi celoten evangelij potrjuje, da Jezus tukaj ne improvizira, On ve kaj dela. Izšel je iz Očeta in izpolnjuje Njegov načrt. Vse, kar se je zgodilo v mnogih tihih, intimnih srečanjih z Očetom in vse, kar je bilo o Njem napovedano se zdaj uresničuje. Njegova slava se razodeva.
2. Ljubezen, močnejša od trpljenja: Jezus vse to nasilje in sovraštvo ne sprejema zgolj pasivno. Odkar v vrtu Getsemani izreče svoj naj se zgodí, je Njegov odgovor ljubezen. Ne trudi se, da bi rešil sebe, ampak nas. Mene in tebe. Ko je sojen, ne obsoja, ko ga sramotijo je tiho, ko ga udarjajo se ne maščuje, ko je na križu moli za rablje. Upa, da bo ljubezen tudi v njegovih učencih zmagala. Peter se zlomi in razjoka. Prepozna, kaj je storil in predstavlja vse tiste, ki se po takem razočaranju ponižno vrnejo k Bogu. Prepozna svojo napako in to je prava pot za pridobivanje milosti: poklekniti, prepoznati svojo grešnost in krhkost pred Bogom. Sprejeti odpuščanje. To je pogosto težje kot odpuščati. Kaj se ni tako začel postni čas? S pepelom na glavi in povabilom k spreobrnjenju? S spominom, da smo krhki in rabimo Boga? Spet smo na tej točki.
3. Tišina in skrivnost: evangelij se konča s pokopom in zastraženim grobom. To je trenutek brezzračne tišine, ko se zdi, da je vse izgubljeno. A prav tišina oblikuje prostor za novo. Naš Bog je skrivnosten Bog in pogosto deluje skrito, nevidno, v ozadju - tudi ko mislimo, da se nič ne dogaja. Čudeži se tudi počasi razvijejo in rastejo. Smrt nastopi v trenutku, Življenje pa v sebi nosi neko zakonitost postopnosti. Seme mora biti pokopano v zemljo in umreti, da bi vzklilo in obrodilo. In Bog ni Gospodar le življenja, ampak tudi smrti. Zato ga ne straža, ne kamen, ne smrt ne moreta ustaviti. Že se svetlika zarja novega jutra.

Pogovor s Kristusom: Kolikokrat, moj Jezus, si mi spregovoril na srce, mi šepetal, ali me jasno poklical, sedaj pa si umolknil. Tvoje srce ne bije več. Izkazal si mi ljubezen do konca. Tolikokrat si se izkazal kot dobri pastir, zdaj pa si v svoji ljubezni do ovac sam postal jagnje. Nauči me tudi tega: spoznati Očetovo voljo in jo izpolniti.

Odločitev: Danes se odpovedujem vsakemu razpravljanju in pritoževanju. Vse sprejemam v tišini in z ljubeznijo.

br. Luka Modic

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.

Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« Apostoli pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to stóril. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Mar ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.

Simon, Simon! Glej, satan vas je hôtel dobiti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler ne boš trikrat utájil, da me poznaš.«

In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: ›Med hudodelce je bil prištet.‹ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.

Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govóril, je prišla množica.

Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovóril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju, in niste dvignili rok nadme. Toda to je vaša ura in oblast temè.« Zgrabili so ga torej in odvedli.

Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakuríli ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »Res je, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govóril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: ›Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu obraz in ga spra- ševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Povej nam, ali si ti Mesija!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedél na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«

Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani dajati cesarju davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovóril: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je tudi bil tiste dni v Jeruzalemu.

Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razvesélil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovóril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.

Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.

Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim! Blagor njim, ki niso rodile, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In ko so vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, videle, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdólben v skalo, kamor ni bil še nihče položèn. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si v svoji daritvi na oltarju križa dokazal ljubezen do konca. S tem si mi pokazal, da me nikoli ne boš zapustil in boš ob meni tudi v najtemnejši noči. Hvala ti, da v križu lahko spoznavam tvojo brezmejno ljubezen!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da tudi jaz prepoznam in vzljubim svoj križ!

Razmišljanja:

1. Oče, ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí: Jezus gre na začetek, v vrt, da bi tako prehodil vso pot človeka. Tam je soočen s skušnjavo, vendar ji ne podleže, ne zbeži; On je novi Adam, Sin, ki je pokoren svojemu Očetu. Tu izreče svoj zgodi se. Zgodi se, ki ga je izrekel Oče na začetku, ko je hotel da se zgodi vse ustvarjeno, zgodi se njegove matere, ki je sprejela Božji načrt in s tem postala učiteljica vsakega nadaljnjega zgodi se. Kaj je moj zgodi se? Čemu moram jaz privoliti, da si bom lahko naložil in nosil Kristusa?
2. Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo: Ko ga rablji križajo, Luka poroča, kako je zanje molil in prosil odpuščanja. Ne gre toliko za to, da krvniki ne bi vedeli, koga križajo. V resnici ne vedo, kaj delajo. Morijo in mislijo, da so pravični, da izpolnjujejo postavo. Vendar Gospoda Življenja ne more usmrtiti niti bič niti križ, ne morejo ga zadržati žeblji, niti grob. Močnejši je, ker ljubi, ker ljubezen ne mine. Močnejši je, ker odpušča, ker je odpuščanje močnejše od sovraštva. To je moč ljubezni, ki gre do konca, ker zna ljubiti tudi tistega, ki ga križa. Kdaj jaz živim v nevednosti? Ali tudi sam kdaj v imenu svoje pravičnosti spregledam, da križam svojega brata?
3. Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! Desni razbojnik prepozna Jezusa kot nedolžnega in hkrati priznava svojo krivdo. Prepoznavanje lastnih grehov je čudovito izhodišče za vstop v nebesa. Resnično. Danes boš z menoj. Biti v odnosu z Jezusom pomeni biti v raju. Kdaj postane križ pot v raj? Kadar smo z Njim. Takrat ima naše življenje še en drugačen danes: Danes boš z menoj v raju. Z Jezusom obstaja drugačna resničnost. Njegova navzočnost vse spremeni!

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, hvala za tvoj zgodi se! Hvala, da nisi stopil s križa in s tem pokazal ljubezen do konca! Daj, da ne bi zapravil svojega življenja za prazne reči tega sveta. Ampak s teboj Očetu daroval vse kar sem! Pomagaj mi, da ne bi omagal, tudi če bo name prišla temna noč trpljenja!

Odločitev: Danes bodi z menoj, da se ne bom ustrašil križa, ampak v njem prepoznal orodje odrešenja in ljubezni!

br. Luka Modic