Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za to priložnost, da sem lahko s teboj v molitvi. Moje srce je pripravljeno poslušati tvoje besede večnega življenja, da bom lahko izbral, da ti bom še bližje sledil po poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji v svojem življenju.

Razmišljanja:

1. Odlagam to: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus naj bi skozi življenje brezmejnega darovanja, celo do dajanja lastnega življenja, uresničil naše odrešenje. Ker je bil Bog, je lahko Očetu poplačal naše grehe; ker je bil človek, se je lahko poistovetil s padlim človeštvom in povzdignil njegovo dostojanstvo, da bi postali Očetovi otroci. Kristus je bil popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo premostitve te vrzeli je prišlo skozi svobodno sprejemanje Očetove volje. Naš Gospod ni pričakoval ničesar v zameno, vendar je bil zvest celo do smrti.
2. Na svoji poti: Jezusu ni bilo naročeno, naj se daruje za naše grehe. Sam se je ponudil. Svobodo se najbolje uporabi, ko svobodno sprejme Božjo voljo, kakršna koli že je cena. Moramo se spomniti, da je Jezus vedel, kaj se skriva za njegovim oznanjevanjem in čudeži: pot do Kalvarije. Mnoge noči je preživel v molitvi na Oljski gori, pripravljajoč se na svojo uro. Svojim učencem je napovedal svojo usodo in nadaljeval proti temu cilju kljub njihovemu nerazumevanju. In na koncu, ko je prišla ura, se je izkazal za zvestega. Ko ga je temina iskala, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem tisti.” Kristus nikoli ni omahoval pred Božjo voljo. Občutil je njeno težo. Žalost je preplavila njegovo srce. Lažja pot je vlekla njegovo človeškost. Vendar je dokazal, da je ljubezen močnejša od smrti, da prava svoboda lahko premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Morda nas prestraši ponudba samega sebe Bogu. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral pustiti za seboj? Ali bom sposoben to storiti? Vendar strah izgine, ko živimo iz ljubezni, kot Kristus. Spomniti se moramo, da ga je Oče prosil, naj umre za nas, in poglejmo, kakšne sadove je to prineslo! Prevzel je našo človečnost, pustil za seboj sijaj svoje božanskosti in nas povzdignil na novo raven. Naredil je nemogoče, ko je prevzel breme vseh naših grehov. Zaupal je Očetu, da mu bo dal moč. Danes nas morda prosijo, naj umremo bolj svoji samoljubnosti, naj pustimo za seboj greh, s katerim se borimo, ali naj zaupamo, da lahko s pomočjo milosti živimo resnično krščansko življenje v svetu, ki je sovražno do krščanstva. Na koncu, če ljubimo Kristusa, ne bomo prestrašeni, saj nam je že pokazal pot - katero je že premagal.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da bom vedno in povsod zvest kristjan, v družbi vseh, ki jih srečam, in v vsem, kar rečem. Pomagaj mi pričevati, kdo si.

Odločitev: Danes bom ponudil eno konkretno dejanje samo-obvladanja iz ljubezni do Kristusa.