Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

Uvodna molitev: Gospod, vate verujem in zaupam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko ne ustreza mojemu dojemanju stvari. Želim ljubiti tebe in moje bližnje z ljubeznijo, podobno tisti, ki si jo pokazal ti meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi resno sprejeti težo vic in stisko tistih, ki končajo tam.

Razmišljanja:

1. Tudi Bog joče za tistimi, ki so umrli: Danes se spominjamo naših dragih rajnih, tako kot sta se Marija in Marta spominjali svojega brata Lazarja v tem evangelijskem odlomku. Če smo žalostni, ko umre ljubljena oseba, je normalno. Nekateri menijo, da je pomanjkanje vere, če smo žalostni, ko nekdo umre, vendar Jezus v odlomku ne graja Marije in Marte, ker sta žalostni, ampak ju poskuša potolažiti. Tudi Jezus joče, ko pride do Lazarjevega groba. (Jn 11,35). Kako grozna mora biti smrt, ker Jezus joče za Lazarjem, čeprav ve, da ga bo kasneje obudil od mrtvih. Seveda ne razumemo prave tragedije smrti; kako naj bi Bog jokal za prijateljem, ki je umrl, ko ima vendar moč nad smrtjo.
2. Nočeš tja: Hitro postavimo ljudi v nebesa, verjetno prehitro. Ne delamo jim usluge. Mnogi izmed nas, celo najboljši med nami, ne bodo šli naravnost v nebesa, ampak bodo mogoče nekaj časa trpeli v vicah, da se očistijo svojih navezanosti in grešnih želja, vsega, za kar se niso zadosti spokorili. Ponavadi podcenjujemo vice, morda zato, ker so ljudje tam zagotovo na poti v nebesa. Čeprav je res, da ljudje v vicah verjetno doživljajo veselje, ki presega tega, ki ga bomo kdajkoli doživeli v tem življenju, hkrati doživljajo tudi bolj intenzivno trpljenje, kot smo ga kadarkoli izkusili v tem življenju. Trpljenje v vicah je podobno trpljenju v peklu, in vemo, da tega nočemo doživeti. Vice niso nekaj, kar bi želel mojim ljubljenim. Prav tako ne želim tja sam, če lahko to preprečim.
3. Le živi imajo ključe do vic: Kaj sem pripravljen storiti, da se izognem vicam? Sem sploh kdaj razmišljal o tem? Se zavedam, da se vse žrtve, ki jih lahko storim v tem življenju, da se izognem vicam, ne morejo primerjati s trpljenjem v vicah? Se kdaj spomnim, da so moji ljubljeni morda zdaj tam? Morda so za časa svojega življenja zelo trpeli, in sem bil olajšan zaradi njihove smrti, ker sem mislil, da je sedaj njihovo »trpljenje končano.«. Sem človek, ki misli “kar je očem skrito, ne obstaja”? Ali lahko še karkoli storim zanje? Ali sem resnično zaskrbljen, če pomislim, da so morda v vicah? Se zavedam, da moje molitve in žrtve predstavljajo ključ za njihovo osvoboditev in jim lahko tako pomagam? Ali se trudim in uporabim ta ključ? Na ta dan, ko se spominjamo duš v vicah, bi bilo dobro storiti nekaj za tiste, ki še tam trpijo, še posebej za naše bližnje.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pomagaj mi, da se spominjam tistih, ki jih imam rad, da se zanje žrtvujem, molim in darujem zanje maše, zato da bodo čim prej pri tebi! Pomagaj mi, da v življenju sprejemam take odločitve, da se bom izognil vicam!

Sklep: Danes bom prosil za svoje ljubljene v vicah, ker vem, da Bog ne gleda na velikost naše žrtve, ampak na ljubezen, s katero je storjena.