Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam z vero, upanjem in ljubeznijo. V tem času molitve bom skušal biti pozoren na tvojo milost in navdih.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom imel več poguma in vere.

Razmišljanja:

1. Prerok nima časti v svojem domačem kraju: Pozorno prisluhni, kako evangelist Janez predstavi Jezusove besede: »Po teh dveh dneh je šel od tam (iz Samarije) v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju.« Če je Jezus vedel, da ga v Galileji ne čaka čast, zakaj se ni odpravil kam drugam, kjer bi bil bolje sprejet? Jezus želi biti naš zgled: ne zanima ga »čast«, ampak izpolnjevanje poslanstva. On je prerok par excellence. On sam je sporočilo, ki ga ima Oče za človeštvo, in človeški pomisleki ga ne bodo odvrnili od določene naloge. Tudi mi se moramo zavezati svojemu osebnemu poslanstvu, ne glede na to, ali lahko pričakujemo čast ali celo priznanje. Naša čistost nam bo dober merilnik, ali resnično sledimo Kristusu.
2. Znamenja in čudeži: Jezus naredi čudež, vendar obenem opozori, da prava vera ne more temeljiti zgolj na znamenjih in čudežih. Zakaj je tako? Jezus morda kritizira zamegljen verski pogled, ki zazna Božjo navzočnost samo v spektakularnih dogodkih, ne pa tudi v tihih in majhnih načinih, s katerimi Bog razodeva svojo navzočnost. S trdnejšo vero lahko vidimo Boga povsod okoli sebe. Ali ni tisti prelepi sončni zahod mojstrovina Božje ustvarjalne moči? Nepričakovano opravičilo – ali ni to delovanje milosti? Pomoč, ki se nam ponudi ravno takrat, ko jo potrebujemo – ali ni to Kristusova navzočnost med nami? Oseba, katere vera ne potrebuje znamenj in čudežev, je pravzaprav oseba, ki vidi toliko več znamenj in čudežev – vsakdanjo in ljubečo navzočnost Gospoda.
3. »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači«: Nobena prejeta milost ni popolnoma individualna, omejena samo na »Jezusa in mene«. Vse je namenjeno, da se širi onkraj posameznika in krepi celotno Kristusovo telo. Kraljevi uradnik je prejel čudež, za katerega je prosil. Vendar sinovo ozdravljenje ni pomenilo vrnitve v običajno stanje. Pravzaprav je bilo priložnost za nekaj veliko večjega: »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.« Ta milost je rodila obilne sadove. Na začetku je naš Gospod omenil pomanjkanje časti, ki ga doživi domači sin-prerok. Celotna družina, ki je začela verovati, je potrditev, da Jezus odrekanje časti več kot nadomesti z reševanjem duš.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kakšno veselje je moralo to družinsko spreobrnjenje prinesti v tvoje srce! Njihova vera je bila čudovit znak učinkovanja tvoje milosti. Pomagaj mi, da bom imel več vere, da bom videl tvojo navzočnost v majhnih in velikih stvareh življenja ter tudi druge približal tebi.

Odločitev: Kot kraljevi uradnik želim pomagati svoji družini, da bo imela globljo vero. Pri družinski večerji bom odprl duhovno temo in poskušal spodbuditi perspektivo, polno vere.

Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam z vero, upanjem in ljubeznijo. V tem času molitve bom skušal biti pozoren na tvojo milost in navdih.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom imel več poguma in vere.

Razmišljanja:

1. Prerok nima časti v svojem domačem kraju: Pozorno prisluhni, kako evangelist Janez predstavi Jezusove besede: »Po teh dveh dneh je šel od tam (iz Samarije) v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju.« Če je Jezus vedel, da ga v Galileji ne čaka čast, zakaj se ni odpravil kam drugam, kjer bi bil bolje sprejet? Jezus želi biti naš zgled: ne zanima ga »čast«, ampak izpolnjevanje poslanstva. On je prerok par excellence. On sam je sporočilo, ki ga ima Oče za človeštvo, in človeški pomisleki ga ne bodo odvrnili od določene naloge. Tudi mi se moramo zavezati svojemu osebnemu poslanstvu, ne glede na to, ali lahko pričakujemo čast ali celo priznanje. Naša čistost nam bo dober merilnik, ali resnično sledimo Kristusu.
2. Znamenja in čudeži: Jezus naredi čudež, vendar obenem opozori, da prava vera ne more temeljiti zgolj na znamenjih in čudežih. Zakaj je tako? Jezus morda kritizira zamegljen verski pogled, ki zazna Božjo navzočnost samo v spektakularnih dogodkih, ne pa tudi v tihih in majhnih načinih, s katerimi Bog razodeva svojo navzočnost. S trdnejšo vero lahko vidimo Boga povsod okoli sebe. Ali ni tisti prelepi sončni zahod mojstrovina Božje ustvarjalne moči? Nepričakovano opravičilo – ali ni to delovanje milosti? Pomoč, ki se nam ponudi ravno takrat, ko jo potrebujemo – ali ni to Kristusova navzočnost med nami? Oseba, katere vera ne potrebuje znamenj in čudežev, je pravzaprav oseba, ki vidi toliko več znamenj in čudežev – vsakdanjo in ljubečo navzočnost Gospoda.
3. »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači«: Nobena prejeta milost ni popolnoma individualna, omejena samo na »Jezusa in mene«. Vse je namenjeno, da se širi onkraj posameznika in krepi celotno Kristusovo telo. Kraljevi uradnik je prejel čudež, za katerega je prosil. Vendar sinovo ozdravljenje ni pomenilo vrnitve v običajno stanje. Pravzaprav je bilo priložnost za nekaj veliko večjega: »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.« Ta milost je rodila obilne sadove. Na začetku je naš Gospod omenil pomanjkanje časti, ki ga doživi domači sin-prerok. Celotna družina, ki je začela verovati, je potrditev, da Jezus odrekanje časti več kot nadomesti z reševanjem duš.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kakšno veselje je moralo to družinsko spreobrnjenje prinesti v tvoje srce! Njihova vera je bila čudovit znak učinkovanja tvoje milosti. Pomagaj mi, da bom imel več vere, da bom videl tvojo navzočnost v majhnih in velikih stvareh življenja ter tudi druge približal tebi.

Odločitev: Kot kraljevi uradnik želim pomagati svoji družini, da bo imela globljo vero. Pri družinski večerji bom odprl duhovno temo in poskušal spodbuditi perspektivo, polno vere.

Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam z vero, upanjem in ljubeznijo. V tem času molitve bom skušal biti pozoren na tvojo milost in navdih.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom imel več poguma in vere.

Razmišljanja:

1. Prerok nima časti v svojem domačem kraju: Pozorno prisluhni, kako evangelist Janez predstavi Jezusove besede: »Po teh dveh dneh je šel od tam (iz Samarije) v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju.« Če je Jezus vedel, da ga v Galileji ne čaka čast, zakaj se ni odpravil kam drugam, kjer bi bil bolje sprejet? Jezus želi biti naš zgled: ne zanima ga »čast«, ampak izpolnjevanje poslanstva. On je prerok par excellence. On sam je sporočilo, ki ga ima Oče za človeštvo, in človeški pomisleki ga ne bodo odvrnili od določene naloge. Tudi mi se moramo zavezati svojemu osebnemu poslanstvu, ne glede na to, ali lahko pričakujemo čast ali celo priznanje. Naša čistost nam bo dober merilnik, ali resnično sledimo Kristusu.
2. Znamenja in čudeži: Jezus naredi čudež, vendar obenem opozori, da prava vera ne more temeljiti zgolj na znamenjih in čudežih. Zakaj je tako? Jezus morda kritizira zamegljen verski pogled, ki zazna Božjo navzočnost samo v spektakularnih dogodkih, ne pa tudi v tihih in majhnih načinih, s katerimi Bog razodeva svojo navzočnost. S trdnejšo vero lahko vidimo Boga povsod okoli sebe. Ali ni tisti prelepi sončni zahod mojstrovina Božje ustvarjalne moči? Nepričakovano opravičilo – ali ni to delovanje milosti? Pomoč, ki se nam ponudi ravno takrat, ko jo potrebujemo – ali ni to Kristusova navzočnost med nami? Oseba, katere vera ne potrebuje znamenj in čudežev, je pravzaprav oseba, ki vidi toliko več znamenj in čudežev – vsakdanjo in ljubečo navzočnost Gospoda.
3. »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači«: Nobena prejeta milost ni popolnoma individualna, omejena samo na »Jezusa in mene«. Vse je namenjeno, da se širi onkraj posameznika in krepi celotno Kristusovo telo. Kraljevi uradnik je prejel čudež, za katerega je prosil. Vendar sinovo ozdravljenje ni pomenilo vrnitve v običajno stanje. Pravzaprav je bilo priložnost za nekaj veliko večjega: »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.« Ta milost je rodila obilne sadove. Na začetku je naš Gospod omenil pomanjkanje časti, ki ga doživi domači sin-prerok. Celotna družina, ki je začela verovati, je potrditev, da Jezus odrekanje časti več kot nadomesti z reševanjem duš.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kakšno veselje je moralo to družinsko spreobrnjenje prinesti v tvoje srce! Njihova vera je bila čudovit znak učinkovanja tvoje milosti. Pomagaj mi, da bom imel več vere, da bom videl tvojo navzočnost v majhnih in velikih stvareh življenja ter tudi druge približal tebi.

Odločitev: Kot kraljevi uradnik želim pomagati svoji družini, da bo imela globljo vero. Pri družinski večerji bom odprl duhovno temo in poskušal spodbuditi perspektivo, polno vere.