»Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«

Uvodna molitev: Jezus, dar vere mi omogoča, da poletim višje. Verujem vate! Na razpolago se dajem tej zapleteni dolžnosti vere in poln upanja stopam v tvojo neskončno ljubezen. Ljubim te, Gospod. Ta čas sem prišel preživeti s teboj zgolj zato, ker želim biti s teboj.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi živeti s čistimi nameni.

Razmišljanja:

1. Iskanje človeške pohvale: Jezus je rekel: »Ne sprejemam slave od ljudi.« Zakaj? Njegov Oče si zasluži vso čast za vse, kar obstaja, saj je vendarle vse ustvaril. To vedeti in sprejeti je res hitra pot do svetosti. Jezus je Bog, vendar nam pušča čudovit zgled, kako naj človek išče Božjo in ne lastne slave. Ko iščemo svoj »klub oboževalcev«, dejansko odvzemamo čast Bogu, ki mu le-ta edinemu pripada. Ko iščemo pohvalo ljudi in se trudimo, da bi bili sprejeti, stojimo pred giljotino, ki loči glavo od telesa. Vendar če očistimo svoje namene in vse naše misli in dejanja slavijo samo Boga, bomo zaslužili večno življenje zase in za mnoge duše.
2. Pravilni motivi za naša dejanja: Iskanje lastne koristi ne deluje. Deluje prava, nesebična ljubezen. Obstajajo nekatere prednosti, če živimo življenje, ki išče le Božjo slavo. Dosežena korist je med drugimi red. Naučimo se ohranjati pravilno hierarhijo vrednot in držati stvari na njihovem mestu. Ko starši kaznujejo razvajenega otroka, se lahko vprašajo: »Ali ga kaznujemo, ker je naredil nekaj narobe in ga je treba naučiti lekcije?« Ali pa se prepustijo, da jih jeza prevzame in kaznovanje postane izpustni ventil za njihov bes. Podobno je z našo uporabo materialnih dobrin, ki jih imamo na razpolago. Ali jih uporabljamo iz čiste ljubezni do Boga ali le za svoje udobje?
3. Pravi mir srca: Ko otroci storijo kaj narobe in njihova napaka pride na dan, se običajno obnašajo nemirno. Če pa jih kdaj obtožijo po krivem, znajo pokazati prepričljivo nedolžnost, da obtoževalec preneha. Podobno se dogaja pri naši čistosti namena. Če duša dela le za Božjo slavo, potem njeno usodo nujno spremlja določeno zagotovilo uresničitve. Ne glede na to, koliko ovir in nesporazumov jo obkroža, duša, ki sledi Božji volji, uživa mir.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, v evangelijih me učiš, naj vsa svoja prizadevanja in dela živim vključno z njihovo duhovno razsežnostjo. Ta obstoj na zemlji je le kaplja v morje v primerjavi z večnostjo, ki me bo hitro preplavila. Pomagaj mi pri tem, da bom vse počel v tvojo večjo slavo.

Odločitev: Danes se v pogovorih ne bom hvalil. V njih se bom poskusil osredotočiti na interese drugih ljudi.

»Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«

Uvodna molitev: Jezus, dar vere mi omogoča, da poletim višje. Verujem vate! Na razpolago se dajem tej zapleteni dolžnosti vere in poln upanja stopam v tvojo neskončno ljubezen. Ljubim te, Gospod. Ta čas sem prišel preživeti s teboj zgolj zato, ker želim biti s teboj.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi živeti s čistimi nameni.

Razmišljanja:

1. Iskanje človeške pohvale: Jezus je rekel: »Ne sprejemam slave od ljudi.« Zakaj? Njegov Oče si zasluži vso čast za vse, kar obstaja, saj je vendarle vse ustvaril. To vedeti in sprejeti je res hitra pot do svetosti. Jezus je Bog, vendar nam pušča čudovit zgled, kako naj človek išče Božjo in ne lastne slave. Ko iščemo svoj »klub oboževalcev«, dejansko odvzemamo čast Bogu, ki mu le-ta edinemu pripada. Ko iščemo pohvalo ljudi in se trudimo, da bi bili sprejeti, stojimo pred giljotino, ki loči glavo od telesa. Vendar če očistimo svoje namene in vse naše misli in dejanja slavijo samo Boga, bomo zaslužili večno življenje zase in za mnoge duše.
2. Pravilni motivi za naša dejanja: Iskanje lastne koristi ne deluje. Deluje prava, nesebična ljubezen. Obstajajo nekatere prednosti, če živimo življenje, ki išče le Božjo slavo. Dosežena korist je med drugimi red. Naučimo se ohranjati pravilno hierarhijo vrednot in držati stvari na njihovem mestu. Ko starši kaznujejo razvajenega otroka, se lahko vprašajo: »Ali ga kaznujemo, ker je naredil nekaj narobe in ga je treba naučiti lekcije?« Ali pa se prepustijo, da jih jeza prevzame in kaznovanje postane izpustni ventil za njihov bes. Podobno je z našo uporabo materialnih dobrin, ki jih imamo na razpolago. Ali jih uporabljamo iz čiste ljubezni do Boga ali le za svoje udobje?
3. Pravi mir srca: Ko otroci storijo kaj narobe in njihova napaka pride na dan, se običajno obnašajo nemirno. Če pa jih kdaj obtožijo po krivem, znajo pokazati prepričljivo nedolžnost, da obtoževalec preneha. Podobno se dogaja pri naši čistosti namena. Če duša dela le za Božjo slavo, potem njeno usodo nujno spremlja določeno zagotovilo uresničitve. Ne glede na to, koliko ovir in nesporazumov jo obkroža, duša, ki sledi Božji volji, uživa mir.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, v evangelijih me učiš, naj vsa svoja prizadevanja in dela živim vključno z njihovo duhovno razsežnostjo. Ta obstoj na zemlji je le kaplja v morje v primerjavi z večnostjo, ki me bo hitro preplavila. Pomagaj mi pri tem, da bom vse počel v tvojo večjo slavo.

Odločitev: Danes se v pogovorih ne bom hvalil. V njih se bom poskusil osredotočiti na interese drugih ljudi.