Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z veliko ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj dar milosti.

Razmišljanja:

1. Preizkušnje življenja: Evangelij nam pripoveduje, da Jezus »preizkuša« učence, opazuje reakcije, ki jih imajo na vidno nemogoče situacije. Ta preizkus, ko jim je primanjkovalo hrane, jih je verjetno vznemiril. Ko so apostoli pogledali na množico, so se pred Jezusovim vprašanjem počutili povsem nezmožne. Morda so v tem smislu opravili preizkus. Kristus jih je želel naučiti, da človeška iznajdljivost sama ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno presegale naše človeške sposobnosti. Kaj je torej rešitev? Obstaja le ena: Gospod!
2. Slabotno darilo: Medtem ko so učenci zmedeni, je majhen deček velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo pristopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je imel Gospod v mislih tega dečka, ko je rekel: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Učenci od tega zaupajočega otroka dobijo čudovito lekcijo: vse prepuščaj Kristusu; ni pomembno, kako malo se zdi tebi ali drugim – z njegovo božansko močjo se lahko z našimi petimi hlebčki in dvema ribama zgodijo velike reči.
3. Nič naj se ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tej veliki pojedini pošlje učence, naj poberejo ostanke hrane. Eno od spoznanj, ki ga lahko prejmemo iz tega, je vrednost Božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, do nje ne smemo postati brezbrižni in obravnavati njegove milosti kot neko dobrino v presežku. Dragocena je in se ne sme zapraviti. Kljub temu pa se zdi, da se dogaja ravno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam spet govori o čudoviti Božji potrpežljivosti. Tudi ko ne cenimo v celoti vrednosti njegovih darov, jih Gospod ne preneha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko gledaš na veliko množico. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek pred takšno potrebo. Pomagaj mi! Podari mi milost, ki jo potrebujem, da bom lahko radodarno sodeloval s teboj pri nenehnem delu odrešenja.

Odločitev: Radodarno bom pomagal drugim in zaupal Božji milosti bolj kot sebi.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z veliko ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj dar milosti.

Razmišljanja:

1. Preizkušnje življenja: Evangelij nam pripoveduje, da Jezus »preizkuša« učence, opazuje reakcije, ki jih imajo na vidno nemogoče situacije. Ta preizkus, ko jim je primanjkovalo hrane, jih je verjetno vznemiril. Ko so apostoli pogledali na množico, so se pred Jezusovim vprašanjem počutili povsem nezmožne. Morda so v tem smislu opravili preizkus. Kristus jih je želel naučiti, da človeška iznajdljivost sama ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno presegale naše človeške sposobnosti. Kaj je torej rešitev? Obstaja le ena: Gospod!
2. Slabotno darilo: Medtem ko so učenci zmedeni, je majhen deček velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo pristopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je imel Gospod v mislih tega dečka, ko je rekel: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Učenci od tega zaupajočega otroka dobijo čudovito lekcijo: vse prepuščaj Kristusu; ni pomembno, kako malo se zdi tebi ali drugim – z njegovo božansko močjo se lahko z našimi petimi hlebčki in dvema ribama zgodijo velike reči.
3. Nič naj se ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tej veliki pojedini pošlje učence, naj poberejo ostanke hrane. Eno od spoznanj, ki ga lahko prejmemo iz tega, je vrednost Božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, do nje ne smemo postati brezbrižni in obravnavati njegove milosti kot neko dobrino v presežku. Dragocena je in se ne sme zapraviti. Kljub temu pa se zdi, da se dogaja ravno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam spet govori o čudoviti Božji potrpežljivosti. Tudi ko ne cenimo v celoti vrednosti njegovih darov, jih Gospod ne preneha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko gledaš na veliko množico. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek pred takšno potrebo. Pomagaj mi! Podari mi milost, ki jo potrebujem, da bom lahko radodarno sodeloval s teboj pri nenehnem delu odrešenja.

Odločitev: Radodarno bom pomagal drugim in zaupal Božji milosti bolj kot sebi.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da ti in Sveta Trojica prebivate v moji duši. Hvala za radost tvojega prijateljstva in ljubezen! Upam vate, da me boš vodil in tudi moje ljubljene k tebi v nebesa, kjer bomo večno uživali v tvoji navzočnosti. Rad bi postal boljše orodje tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi doseči brezpogojno zaupanje vase!

Razmišljanja:

1. Preiskušnja, ki nas spodbuja k rasti v zaupanju: Kristusovi učenci niso imeli sredstev, da bi pomagali tem ljudem iz njihove stiske - ne v denarnem smislu niti v iskanju bližnjega trga, dovolj velikega, da bi nahranil utrujeno množico. Kljub temu Svetopismo pravi: “To je rekel, da bi ga preizkusil.” Naj nas ta odlomek spomni, da lahko Bog dovoli, da postanejo naši problemi tako veliki in nerešljivi in potem pokaže svojo moč. Bog želi, da bi mu zaupali in očistili svoje namene na naši poti vere. Kako velik je naš Gospod, ko rešuje nerešljivo in omogoča nemogoče! Ozdravi neozdravljivo, obuja od mrtvih in, kar je najpomembneje - spreobrača izgubljene grešnike. “Z Bogom ni nič nemogoče” (Luka 1,38). Ali hitro izgubim upanje, ko ne najdem rešitve? Blagor tistemu, ki veruje, da se bo izpolnilo, kar Gospod obljublja (prim. Luka 1,46).
2. Naš Gospod želi, da sodelujemo v njegovem čudežu: Bog ima moč, da nekaj ustvari iz nič, vendar prosi za človeško sodelovanje, tudi če je kar najmanjše. Ne gre drugače! Apostoli so popolnoma revni: lahko prinesejo samo pet hlebcev in dve ribi, kar dobijo od dečka, ki ga najdejo v množici. Jezus nas prosi za prispevek, ker nas želi naučiti, da smo velikodušni, tudi ko menimo, da nimamo ničesar dati. Pravzaprav najbolj zadovoljimo Gospoda takrat, ko damo iz svoje majhnosti (prim. Luka 21,1-4). Revščina naj ne bo nikoli izgovor za pomanjkanje velikodušnosti, kadar želimo služiti in delati za Gospoda. Ta čudež nam dokazuje, da za Gospoda nikoli ne moremo biti preveč velikodušni.
3. Ne spreglej bistva: V tem prizoru je naš Gospod počasi pripravljal apostole in učence na svoje poučevanje o resnični navzočnosti v evharistiji. Moral je očistiti njihova srca in odstraniti navezanost na tuzemske stvari, da bi sprejeli težko učenje o njegovi samožrtvujoči ljubezni, ki jo najdemo v evharistiji. Ko je videl, da so ljudje zgrešili bistvo čudeža, se je naš Gospod “ponovno umaknil sam na goro” (Janez 6,15). Včasih se naš Gospod umakne iz naših življenj, ker napačno razlagamo pomen in namen njegove prisotnosti in tolažbe. Ali pravilno prepoznavam duha v svojem srcu, ko molim? Sem srečen samo ob stvareh, ki mi dajejo udobje, ali se res približujem Kristusu, ker prepoznavam, kdo je in se vračam k njemu s svojo ljubeznijo, ki jo daje meni in jo želi od mene?

Pogovor z Jezusom: Hvala ti, Gospod, za to premišljevanje in nauke, ki sem se jih naučil! Ohrani me velikodušnega, da ne bi nikoli izgubil zaupanja vate. Ko se bodo težave v mojem življenju zdele nerešljive, mi pomagaj zaupati, da boš ob svojem času delal čudeže in prinašal slavo svojemu imenu.

Odločitev: Ta teden bom vsak dan obiskal sveto daritev ali naredil duhovno obhajilo in ponudil ta čas za spreobrnjenje src tistih, ki ne verujejo, ne častijo, ne zaupajo ali ne ljubijo tebe, Gospod!

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z veliko ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj dar milosti.

Razmišljanja:

1. Preizkušnje življenja: Evangelij nam pripoveduje, da Jezus »preizkuša« učence, opazuje reakcije, ki jih imajo na vidno nemogoče situacije. Ta preizkus, ko jim je primanjkovalo hrane, jih je verjetno vznemiril. Ko so apostoli pogledali na množico, so se pred Jezusovim vprašanjem počutili povsem nezmožne. Morda so v tem smislu opravili preizkus. Kristus jih je želel naučiti, da človeška iznajdljivost sama ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno presegale naše človeške sposobnosti. Kaj je torej rešitev? Obstaja le ena: Gospod!
2. Slabotno darilo: Medtem ko so učenci zmedeni, je majhen deček velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo pristopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je imel Gospod v mislih tega dečka, ko je rekel: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Učenci od tega zaupajočega otroka dobijo čudovito lekcijo: vse prepuščaj Kristusu; ni pomembno, kako malo se zdi tebi ali drugim – z njegovo božansko močjo se lahko z našimi petimi hlebčki in dvema ribama zgodijo velike reči.
3. Nič naj se ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tej veliki pojedini pošlje učence, naj poberejo ostanke hrane. Eno od spoznanj, ki ga lahko prejmemo iz tega, je vrednost Božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, do nje ne smemo postati brezbrižni in obravnavati njegove milosti kot neko dobrino v presežku. Dragocena je in se ne sme zapraviti. Kljub temu pa se zdi, da se dogaja ravno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam spet govori o čudoviti Božji potrpežljivosti. Tudi ko ne cenimo v celoti vrednosti njegovih darov, jih Gospod ne preneha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko gledaš na veliko množico. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek pred takšno potrebo. Pomagaj mi! Podari mi milost, ki jo potrebujem, da bom lahko radodarno sodeloval s teboj pri nenehnem delu odrešenja.

Odločitev: Radodarno bom pomagal drugim in zaupal Božji milosti bolj kot sebi.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Pred Tebe prihajam, Gospod, ubog in nevreden. Pa vendar me sprejemaš z vso ljubeznijo. Med to meditacijo želim vsaj malo s svojim trudom povrniti Tvojo dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj milostni dar.

Refleksija:

1. Življenjske preizkušnje: evangelij nam pove, da Jezus učence "preizkuša" in opazuje, kako se odzivajo na na videz nemogoče situacije. Ta preizkus pomanjkanja hrane je verjetno povzročil paniko. Ko so apostoli gledali na množico ljudi ob vedenju, da nimajo dovolj hrane, so se počutili popolnoma nemočne. Morda so v tem smislu preizkus prestali. Kristus je želel, da bi izkusili, da samo človeška iznajdljivost ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno močno presegle naše človeške sposobnosti. Torej, kakšen je odgovor? Samo en je: Gospod!

2. Skromno darilo: medtem ko so učenci zmedeni, je fant velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo stopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je naš Gospod razmišljal o tem fantu, ko je rekel: "Če ne postanete kot otrok, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo." Učenci dobijo čudovito lekcijo tega zaupljivega otroka: vse izročite Kristusu; ni pomembno, kako malo se vam ali drugim zdi - z njegovo božansko močjo se lahko zgodijo čudovite stvari z našimi petimi hlebci in dvema ribama.

3. Naj se nič ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tem velikem obroku pošlje učence kot čistilno ekipo. Spoznanje, ki ga lahko iz tega razberemo, je vrednost božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, ne smemo postati samo-zadovoljni in gledati na preveč hrane kot nekakšno komoditeto, ki jo lahko zavržemo. Nasprotno, to je dragoceno in je ne smemo zavreči. Vendar se zdi, da se zgodi točno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam govori o čudoviti Gospodovi potrpežljivosti. Tudi če vrednost Njegovih daril ne znamo ceniti v celoti, jih On ne neha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko pogledaš na množico ljudi. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek ob takih potrebah. Priskoči mi na pomoč! Daj mi milosti, da bom velikodušno sodeloval s Teboj pri vsakdanjem delu odrešenja."

Sklep: Radodarno bom pomagal drugim in bolj zaupal v božjo milost.