Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si zdaj tukaj prisoten, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi danes podariš vso milost, ki jo potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za tvojo neskončno velikodušnost do mene. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero vate in v tvojo evharistično navzočnost.

Razmišljanja:

1. Bog postavlja mizo: Za Izraelce je bila mana iz nebes v času izhoda iz Egipta rešilno darilo. Vsak dan je padala z neba, da na poti ne bi stradali, temveč bi bili prehranjeni in okrepljeni, da bi lahko dosegli obljubljeno deželo. Potovanje skozi puščavo je bilo naporno in dolgotrajno, vendar je bilo vsako jutro dovolj mane, ki so jo nabrali in je zadoščala za tisti dan. Pravi kruh iz nebes, ki nam ga daje Oče – Kristus v evharistiji – prav tako ravna z našimi dušami: nahrani nas, da ne bi tukaj, kjer je duhovna hrana redka, stradali. Ohranja nas in krepi, da lahko dosežemo svojo večno obljubljeno deželo.
2. V Cerkvi se resnično nasitimo: Tisti, ki niso lačni, ne potrebujejo kruha in zato ne prosijo zanj. Tisti, ki so lačni, si sami pripravijo ali kupijo potrebni kruh. Toda vsak človek v svoji duši čuti lakoto po kruhu, ki ga sam ne more proizvesti in ga zanj ne more narediti niti nihče drug. Edina možnost, da prejme to hrano, je, da se ponižno obrne k edinemu, ki jo lahko da. Pred Gospoda mora priti z odprtimi rokami in odprtim srcem. »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Gre za kruh iz večnosti in za večnost. Poteši našo najglobljo lakoto. Toda »kruh iz nebes« ni kruh, narejen s človeškimi rokami. Kristus se lahko podari le tistim, ki priznajo svojo potrebo po njem in ga prosijo: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«
3. Onkraj naših najbolj divjih sanj: Si je kdo lahko predstavljal, da bo Bog med nami hodil kot človek? Si je kdo lahko predstavljal, da bo še naprej hodil med nami in postal naš kruh? Ali obstaja še kaj, česar za nas ne bi storil? Da bi prejeli ta neizmerni dar njegovega kruha, od nas zahteva dve stvari: »Kdor pride k meni …« in »Kdor veruje vame …« Priti h Kristusu zahteva gibanje – vstati od tam, kjer smo, iti tja, kjer je on; spustiti vse, česar se naše roke oklepajo, in obrniti naše dlani navzgor, da bodo napolnjene z njegovimi darovi. Verjeti v Kristusa pomeni postaviti svoje zaupanje in vero vanj. Pomeni verjeti njegovi besedi in z občudovanjem sprejeti resničnost njegove resnične navzočnosti v evharistiji.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja resnična navzočnost v evharistiji je nekaj, v kar moram z vsem srcem verovati še bolj. Verujem, da s tvojim kruhom nikoli ne bom stradal in da z vero vate nikoli ne bom žejen. Pomagaj mi, da bom rasel v veri v tvojo resnično navzočnost. Vem, da me boš skozi ta dragoceni dar samega sebe pripeljal do večje ljubezni do tebe.

Odločitev: Danes se bom ustavil v cerkvi (če pa to ni mogoče, bom prejel duhovno obhajilo) in preživel nekaj trenutkov v pogovoru s Kristusom v evharistiji in ga prosil za močnejšo vero vanj.

Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si zdaj tukaj prisoten, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi danes podariš vso milost, ki jo potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za tvojo neskončno velikodušnost do mene. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero vate in v tvojo evharistično navzočnost.

Razmišljanja:

1. Bog postavlja mizo: Za Izraelce je bila mana iz nebes v času izhoda iz Egipta rešilno darilo. Vsak dan je padala z neba, da na poti ne bi stradali, temveč bi bili prehranjeni in okrepljeni, da bi lahko dosegli obljubljeno deželo. Potovanje skozi puščavo je bilo naporno in dolgotrajno, vendar je bilo vsako jutro dovolj mane, ki so jo nabrali in je zadoščala za tisti dan. Pravi kruh iz nebes, ki nam ga daje Oče – Kristus v evharistiji – prav tako ravna z našimi dušami: nahrani nas, da ne bi tukaj, kjer je duhovna hrana redka, stradali. Ohranja nas in krepi, da lahko dosežemo svojo večno obljubljeno deželo.
2. V Cerkvi se resnično nasitimo: Tisti, ki niso lačni, ne potrebujejo kruha in zato ne prosijo zanj. Tisti, ki so lačni, si sami pripravijo ali kupijo potrebni kruh. Toda vsak človek v svoji duši čuti lakoto po kruhu, ki ga sam ne more proizvesti in ga zanj ne more narediti niti nihče drug. Edina možnost, da prejme to hrano, je, da se ponižno obrne k edinemu, ki jo lahko da. Pred Gospoda mora priti z odprtimi rokami in odprtim srcem. »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Gre za kruh iz večnosti in za večnost. Poteši našo najglobljo lakoto. Toda »kruh iz nebes« ni kruh, narejen s človeškimi rokami. Kristus se lahko podari le tistim, ki priznajo svojo potrebo po njem in ga prosijo: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«
3. Onkraj naših najbolj divjih sanj: Si je kdo lahko predstavljal, da bo Bog med nami hodil kot človek? Si je kdo lahko predstavljal, da bo še naprej hodil med nami in postal naš kruh? Ali obstaja še kaj, česar za nas ne bi storil? Da bi prejeli ta neizmerni dar njegovega kruha, od nas zahteva dve stvari: »Kdor pride k meni …« in »Kdor veruje vame …« Priti h Kristusu zahteva gibanje – vstati od tam, kjer smo, iti tja, kjer je on; spustiti vse, česar se naše roke oklepajo, in obrniti naše dlani navzgor, da bodo napolnjene z njegovimi darovi. Verjeti v Kristusa pomeni postaviti svoje zaupanje in vero vanj. Pomeni verjeti njegovi besedi in z občudovanjem sprejeti resničnost njegove resnične navzočnosti v evharistiji.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja resnična navzočnost v evharistiji je nekaj, v kar moram z vsem srcem verovati še bolj. Verujem, da s tvojim kruhom nikoli ne bom stradal in da z vero vate nikoli ne bom žejen. Pomagaj mi, da bom rasel v veri v tvojo resnično navzočnost. Vem, da me boš skozi ta dragoceni dar samega sebe pripeljal do večje ljubezni do tebe.

Odločitev: Danes se bom ustavil v cerkvi (če pa to ni mogoče, bom prejel duhovno obhajilo) in preživel nekaj trenutkov v pogovoru s Kristusom v evharistiji in ga prosil za močnejšo vero vanj.

Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si zdaj tukaj prisoten, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi danes podariš vso milost, ki jo potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za tvojo neskončno velikodušnost do mene. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero vate in v tvojo evharistično navzočnost.

Razmišljanja:

1. Bog postavlja mizo: Za Izraelce je bila mana iz nebes v času izhoda iz Egipta rešilno darilo. Vsak dan je padala z neba, da na poti ne bi stradali, temveč bi bili prehranjeni in okrepljeni, da bi lahko dosegli obljubljeno deželo. Potovanje skozi puščavo je bilo naporno in dolgotrajno, vendar je bilo vsako jutro dovolj mane, ki so jo nabrali in je zadoščala za tisti dan. Pravi kruh iz nebes, ki nam ga daje Oče – Kristus v evharistiji – prav tako ravna z našimi dušami: nahrani nas, da ne bi tukaj, kjer je duhovna hrana redka, stradali. Ohranja nas in krepi, da lahko dosežemo svojo večno obljubljeno deželo.
2. V Cerkvi se resnično nasitimo: Tisti, ki niso lačni, ne potrebujejo kruha in zato ne prosijo zanj. Tisti, ki so lačni, si sami pripravijo ali kupijo potrebni kruh. Toda vsak človek v svoji duši čuti lakoto po kruhu, ki ga sam ne more proizvesti in ga zanj ne more narediti niti nihče drug. Edina možnost, da prejme to hrano, je, da se ponižno obrne k edinemu, ki jo lahko da. Pred Gospoda mora priti z odprtimi rokami in odprtim srcem. »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Gre za kruh iz večnosti in za večnost. Poteši našo najglobljo lakoto. Toda »kruh iz nebes« ni kruh, narejen s človeškimi rokami. Kristus se lahko podari le tistim, ki priznajo svojo potrebo po njem in ga prosijo: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«
3. Onkraj naših najbolj divjih sanj: Si je kdo lahko predstavljal, da bo Bog med nami hodil kot človek? Si je kdo lahko predstavljal, da bo še naprej hodil med nami in postal naš kruh? Ali obstaja še kaj, česar za nas ne bi storil? Da bi prejeli ta neizmerni dar njegovega kruha, od nas zahteva dve stvari: »Kdor pride k meni …« in »Kdor veruje vame …« Priti h Kristusu zahteva gibanje – vstati od tam, kjer smo, iti tja, kjer je on; spustiti vse, česar se naše roke oklepajo, in obrniti naše dlani navzgor, da bodo napolnjene z njegovimi darovi. Verjeti v Kristusa pomeni postaviti svoje zaupanje in vero vanj. Pomeni verjeti njegovi besedi in z občudovanjem sprejeti resničnost njegove resnične navzočnosti v evharistiji.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja resnična navzočnost v evharistiji je nekaj, v kar moram z vsem srcem verovati še bolj. Verujem, da s tvojim kruhom nikoli ne bom stradal in da z vero vate nikoli ne bom žejen. Pomagaj mi, da bom rasel v veri v tvojo resnično navzočnost. Vem, da me boš skozi ta dragoceni dar samega sebe pripeljal do večje ljubezni do tebe.

Odločitev: Danes se bom ustavil v cerkvi (če pa to ni mogoče, bom prejel duhovno obhajilo) in preživel nekaj trenutkov v pogovoru s Kristusom v evharistiji in ga prosil za močnejšo vero vanj.