Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam in zaupam v Tvojo željo, da mi podariš potrebno milost, ki jo moram prejeti danes. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in svojo ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da bom imel večje zaupanje vate.

1. Prazna luknja v velikosti Kristusa: "Kot da bi imel veliko luknjo v srcu in je ne bi mogel z ničemer zapolniti." Tako je vzkliknil nekdo, ki se je po dolgih letih odsotnosti vrnil k zakramentom. Bila je lačna in žejna po Kristusu in na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo mesto v njenem srcu, kjer je pripadal samo njemu. Ob ponovnem srečanju s Kristusom - v njegovem usmiljenju v spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu - je lahko izkusila dobrote, ki jih je obljubil sam Kristus: "Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli odpeljal." Vsak izmed nas prej ali slej najde majhne ali velike luknje v srcu. Samo Kristus pripada temu mestu. Da bi ponovno sprejeli Kristusa v naših srcih, moramo iskati njegovo usmiljenje in hkrati sami gojiti usmiljene.
2. Zakaj se potem bojite? Če je tisto, kar potrebujemo, Kristus in po čem resnično hrepenimo, kaj potem preprečuje, da bi šli k njemu? Včasih je to naš ponos ali duhovna lenoba ali morda površnost v našem duhovnem življenju. Toda v ozadju teh razlogov je pogosto strah, da če se odpremo Kristusu, bomo nekako izgubili. Benedikt XVI je v svoji prvi homiliji kot papež nagovoril ta strah: »Ne bojte se Kristusa! Nič ne vzame in ti da vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu - in našli boste resnično življenje. Amen «(maša za otvoritev papeža, 24. aprila 2005)
3. Ali mi lahko poveste, kje je izgubljeno in najdeno? To so besede, ki jih Kristus ni nikoli izgovoril - niti jih ne bo. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. Namesto tega v današnjem branju obljublja: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." To je naše zagotovilo, da ne bomo nikoli zapuščeni in ostali brez njegove milosti, da nas vedno podpira. Nobena težava, ovira ali skušnjava ne bo prevelika zanj, da bi jo nam ne pomagal premagati.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti zdaj vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na nek skrivnosten način je vsaka od teh preizkušenj del uresničitve tega.

Sklep: Ko se bom danes soočil z oviro - četudi bo majhna - bom zmolil kratko molitev, da preizkušnjo zaupam Kristusu.