Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog! Iz nič si me poklical v življenje in skrbno paziš name. Celo število las na moji glavi je prešteto! Zaupam v tvojo neskončno dobroto in prepuščam svoje strahove, upanja, potrebe, želje … vse kar je v meni v tvoje ljubeče roke. Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te postavim v središče svojega življenja!

Razmišljanja:

1. “Te to šokira?” Jezus nikoli ni slikal rožnatega, udobnega življenja za svoje učence - takega, ki bi jim bil vsakdanji. Raje jih je izzval k novim višinam, ki so zahtevale spremembo. Ni treba daleč pogledati, da bi našli skupine, ki zahtevajo, da Cerkev spremeni svoje poučevanje, ki ga označujejo kot “pretežko” ali “staromodno”. Toda Kristusovo skrivnostno Telo ostaja zvesto v oznanjanju resnice. Tudi danes me Kristus vpraša: “Te je to presunilo, odvrnilo? Želiš tudi ti oditi?” Prosi me, naj se ponižno podredim naukom Cerkve. Izziva me, da v svojem okolju odkrito izpričujem svojo vero, tudi če se mi bodo kolegi in prijatelji posmehovali ali me celo zavračali. Ljubeče me spodbuja, naj se ne podredim grehu. Vabi me, naj vsak dan nosim svoj križ, se odrečem svojemu ponosu in samoljubju, da mu bom sledil.
2. “K meni ne more priti nihče …” Z besedami svetega Petra sprašujemo: “Kdo se lahko potem reši?” (Luka 18:26). Jezus nam pravi, da je Bog Oče pripravil naša srca, da sprejmemo svojega Sina. Bog je za vsakogar določil čas in kraj. Kdaj in kako nas kliče, je prav tako skrivnostno kot njegova neskončna ljubezen do nas. Vendar moramo Božjega Sina sprejemati nenehno, vztrajno in zvesto, ne glede na to ali so dobri ali slabi časi, v bolezni in zdravju. Če mi Bog Oče omogoči, da verujem in oznanjam Jezusa Kristusa kot Mesijo, da verujem v njegovo prisotnost v evharistiji, da zaupam v njegovo odpuščanje pri spovedi, kaj še potrebujem?
3. “Gospod, kam naj gremo?” Le resnica lahko poteši žejo naše duše. Samo vir življenja in dobrote lahko zadovolji neprekinjeno željo naše volje. Samo žrtveno Božje Jagnje, ki je prelilo svojo kri, da bi nas rešilo, me lahko osvobodi spon greha. Samo ljubezen lahko osvoji moje srce in ga napolni z neskončnim veseljem. H komu bi se lahko obrnili? Po kakšnem bitju, ideji ali zemeljskem zakladu bi lahko hrepeneli v luči večnega življenja? Petrovo vprašanje je v resnici prikrita potrditev: Ti si “Eden in Edini”; ni drugega, ni enakega! To ni brezglava opazka ali privzeti logični sklep. Peter je prepoznal Kristusa kot nosilca večnega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi milost, da bom evangelij in vero sprejel z ljubeznijo in ponižnostjo, še posebej takrat, ko je težko! Naj se pridružim odgovoru: “Prišli smo verovati in verujemo, da si Sveti Božji” (Janez 6:69)!

Odločitev: Skozi svoje besede in dejanja bom vsem, ki jih srečam danes, izražal svojo vero.

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog! Iz nič si me poklical v življenje in skrbno paziš name. Celo število las na moji glavi je prešteto! Zaupam v tvojo neskončno dobroto in prepuščam svoje strahove, upanja, potrebe, želje … vse kar je v meni v tvoje ljubeče roke. Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te postavim v središče svojega življenja!

Razmišljanja:

1. “Te to šokira?” Jezus nikoli ni slikal rožnatega, udobnega življenja za svoje učence - takega, ki bi jim bil vsakdanji. Raje jih je izzval k novim višinam, ki so zahtevale spremembo. Ni treba daleč pogledati, da bi našli skupine, ki zahtevajo, da Cerkev spremeni svoje poučevanje, ki ga označujejo kot “pretežko” ali “staromodno”. Toda Kristusovo skrivnostno Telo ostaja zvesto v oznanjanju resnice. Tudi danes me Kristus vpraša: “Te je to presunilo, odvrnilo? Želiš tudi ti oditi?” Prosi me, naj se ponižno podredim naukom Cerkve. Izziva me, da v svojem okolju odkrito izpričujem svojo vero, tudi če se mi bodo kolegi in prijatelji posmehovali ali me celo zavračali. Ljubeče me spodbuja, naj se ne podredim grehu. Vabi me, naj vsak dan nosim svoj križ, se odrečem svojemu ponosu in samoljubju, da mu bom sledil.
2. “K meni ne more priti nihče …” Z besedami svetega Petra sprašujemo: “Kdo se lahko potem reši?” (Luka 18:26). Jezus nam pravi, da je Bog Oče pripravil naša srca, da sprejmemo svojega Sina. Bog je za vsakogar določil čas in kraj. Kdaj in kako nas kliče, je prav tako skrivnostno kot njegova neskončna ljubezen do nas. Vendar moramo Božjega Sina sprejemati nenehno, vztrajno in zvesto, ne glede na to ali so dobri ali slabi časi, v bolezni in zdravju. Če mi Bog Oče omogoči, da verujem in oznanjam Jezusa Kristusa kot Mesijo, da verujem v njegovo prisotnost v evharistiji, da zaupam v njegovo odpuščanje pri spovedi, kaj še potrebujem?
3. “Gospod, kam naj gremo?” Le resnica lahko poteši žejo naše duše. Samo vir življenja in dobrote lahko zadovolji neprekinjeno željo naše volje. Samo žrtveno Božje Jagnje, ki je prelilo svojo kri, da bi nas rešilo, me lahko osvobodi spon greha. Samo ljubezen lahko osvoji moje srce in ga napolni z neskončnim veseljem. H komu bi se lahko obrnili? Po kakšnem bitju, ideji ali zemeljskem zakladu bi lahko hrepeneli v luči večnega življenja? Petrovo vprašanje je v resnici prikrita potrditev: Ti si “Eden in Edini”; ni drugega, ni enakega! To ni brezglava opazka ali privzeti logični sklep. Peter je prepoznal Kristusa kot nosilca večnega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi milost, da bom evangelij in vero sprejel z ljubeznijo in ponižnostjo, še posebej takrat, ko je težko! Naj se pridružim odgovoru: “Prišli smo verovati in verujemo, da si Sveti Božji” (Janez 6:69)!

Odločitev: Skozi svoje besede in dejanja bom vsem, ki jih srečam danes, izražal svojo vero.

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da v celoti sprejmem vse, kar si razodel.

Razmišljanja:

1. Težke besede: Mnogi Judje ne sprejmejo, da je Jezus eno z Očetom, da je Bog. Sprejetje Kristusove božanskosti je prevelik korak, ki bi ga morali narediti. Njegove besede še niso našle mesta v njihovih srcih. Ko jim razlaga, kako se jim bo dal v evharistiji, mu nasprotujejo. Prvo dejanje vere (verovanje v njegovo božanskost) je pogoj za drugo dejanje vere (verovanje v njegovo evharistično navzočnost). Vse resnice, ki jih Kristus razodeva o sebi, so med seboj povezane. Če ene resnice ne sprejmemo, tudi drugih ne moremo. Ko rastemo v poznavanju, veri in ljubezni do Kristusa, izzivi v našem duhovnem življenju postanejo lažji.
2. Ali želite tudi vi oditi? Kristusovo povabilo, da sprejmemo njegovo resnico in njegovo ljubezen, je vedno samo to: povabilo. Ne vsiljuje se. Vsaka rešilna resnica, ki jo predstavi, je povabilo, da jo sprejmemo ali zavržemo. Zavračanje katerekoli resnice o Kristusu nas osiromaši, saj je on sam resnica. Enako velja za milosti, ki nam jih ponuja. Po današnjih Jezusovih besedah o evharistiji mnogo učencev odide od njega. Tako kot jih je povabil, da bi mu svobodno sledili, so svobodni, da odidejo. Vendar – ali v takem primeru lahko izkusijo veselje njegovega vstajenja? Lahko prejmejo polnost življenja, ki jim jo je obljubil? Ali lahko najdejo, kar njihova srca najbolj potrebujejo in želijo? Vsa sodba je prepuščena Božjemu usmiljenju.
3. H komu naj gremo? Peter že verjame v Kristusovo božjo naravo. “Verujemo in vemo, da si Sveti, Božji.” Peter sprejema Kristusove besede, četudi jih ne razume. Petrovo zaupanje in zaupanje v Kristusa mu omogočata, da se osredotoča na bistvo: Kaj bi pridobil, če bi šel drugam ali h komu drugemu? Tudi če je pot s Kristusom polna nejasnosti in trpljenja – kar tudi je – kam drugam bi Peter lahko šel, da bi mu bilo bolje?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tudi jaz sem prišel do vere in sem prepričan, da si Sveti, Božji. Kje lahko najdem smisel in mir duše, če ne v tebi? Tvoje besede in tvoja navzočnost v evharistiji moji duši dajejo življenje.

Odločitev: Danes bom trpljenje, ki me sreča, sprejel s prepričanjem, da je del ljubečega Božjega načrta.