Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi se soočiti z izzivi, da bi ti še naprej v veri sledil.

Refleksija:

1. Kaj je tisto, kar resnično iščem? Malo prej je Jezus razmnožil kruh in ribe, da je nahranil množico. Judje so se zavedali, da je Jezus nekaj posebnega, če ne Mesija pa vsaj prerok. Zaradi radovednosti mu sledijo in mu zastavljajo vprašanja. Všeč jim je bilo, kar je govoril do sedaj. Čeprav niso popolnoma ali pravilno razumeli vsega, kar je govoril, jim je bilo to, kar so slišali, dovolj blizu, da jim ni povzročalo večjih težav. Še naprej so postavljali vprašanja in iskali odgovore, še posebej razumevanje, s katerim bi se lahko poistovetili. Kakšen odnos imam, ko Gospoda sprašujem o dogodkih in izzivih v svojem življenju? Ali skušam razumeti, da bi lahko bolje sprejel Božji načrt? Je moj odziv odvisen od tega, koliko razumem?
2. Odpiranje naših obzorij: Jezus je rekel nekaj resnično pretresljivega: da bi jedli njegovo meso in pili njegovo kri! Do tega trenutka ga je bila večina množice pripravljena sprejeti kot ponudnika kruha. Prejšnji dan jih je nahranil. Mogoče, če se bodo dovolj dolgo zadrževali, bo to ponovil. Njihove ideje o Mesiju so bile vse preveč materialistične in so temeljile le na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva na račun Rimljanov. Jezus jih je želel dvigniti na novo raven. Želel jih je popeljati v skrivnost ljubeče radodarnosti Boga, podariti jim nekaj veliko več, kot je bila mana v puščavi, kot Davidovo kraljestvo … Jezusovo vabilo je temeljilo na sprejetju njega samega v veri, v preseganju tega, kar iščejo, njihovega razumevanja.
3. Velika darila pridejo v majhnih paketih: Marsikaj lahko razumemo, celo marsikaj duhovnega. V svoji dobroti nam je Bog dal pamet, da tudi o njem lahko razumemo nekaj resnic. Vendar te preproste resnice ne razkrivajo celotne božje slave in niso tako izpolnjujoče kot nekatere pomembnejše resnice. Jezus nam hoče dati jesti svoje meso in piti svojo kri. To nam razkriva in ob pomanjkanju vere, ga ne moremo razumeti. Nekateri ljudje se odmaknejo, da bi našli čudovitejša “čudežnega dela”. Drugi, ki iščejo razumevanje, odidejo iskat “učitelja”, ki se jim zdi smiseln. Upajmo, da nekateri iščejo razodetje Božjih skrivnosti, največjih darov, ki nam jih Bog lahko ponudi – nekaj kar ne napolni želodca ali misli, temveč srce. To je dar, ki nam ga Jezus daje v izobilju.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pogosto si želim materialnih daril od tebe. Pomagaj mi, da spoznam, da so največja darila, ki jih daješ, lahko onkraj mojega razumevanja. Ko jih bom pripravljen sprejeti z vero, bodo napolnila moje srce. Morda bo s časom mogoče, da bom nekaj takšnih podarjenih daril tudi razumel, vendar veličina vere leži v mojem zaupanju vate.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te bom bolj cenil, tebe, ki se mi daješ v evharistiji.

Refleksija:

1. Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je poslal Jezusa in Jezus bo k njemu vodil duše. “Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče.” Očetov dar vere pomaga, da slišimo Jezusove besede in smo mu bližje. Vera v Kristusa je Očetov dar, prek katerega nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali pa je naša vera šibka, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verujemo s celim srcem in umom.
2. Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Položen je bil v jasli, kamor običajno postavljajo hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, naša hrana, je postal človek. To, da nam daje samega sebe, je neizmerno več, kot to, da nam da nekaj blagoslovljenega kruha. Bog nas ima nerazumljivo rad: daje nam samega sebe v polnosti.
3. Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila, kako Jezus razmnoži kruh, pravijo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ki že tri dni vztraja pri meni in nima kaj jesti; lačnih nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. Isto sočutje ga spodbuja, da se nam v evharistiji daje v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Še večjo ponižnost pa je izkazal s tem, da je postal naša duhovna hrana.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Postal si podoben meni, človeku. Še bolj si se ponižal, ko si postal hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da bi te v evharistiji sprejel s hvaležnostjo in bi se zavedal tvoje ljubeče prisotnosti.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi se soočiti z izzivi, da bi ti še naprej v veri sledil.

Refleksija:

1. Kaj je tisto, kar resnično iščem? Malo prej je Jezus razmnožil kruh in ribe, da je nahranil množico. Judje so se zavedali, da je Jezus nekaj posebnega, če ne Mesija pa vsaj prerok. Zaradi radovednosti mu sledijo in mu zastavljajo vprašanja. Všeč jim je bilo, kar je govoril do sedaj. Čeprav niso popolnoma ali pravilno razumeli vsega, kar je govoril, jim je bilo to, kar so slišali, dovolj blizu, da jim ni povzročalo večjih težav. Še naprej so postavljali vprašanja in iskali odgovore, še posebej razumevanje, s katerim bi se lahko poistovetili. Kakšen odnos imam, ko Gospoda sprašujem o dogodkih in izzivih v svojem življenju? Ali skušam razumeti, da bi lahko bolje sprejel Božji načrt? Je moj odziv odvisen od tega, koliko razumem?
2. Odpiranje naših obzorij: Jezus je rekel nekaj resnično pretresljivega: da bi jedli njegovo meso in pili njegovo kri! Do tega trenutka ga je bila večina množice pripravljena sprejeti kot ponudnika kruha. Prejšnji dan jih je nahranil. Mogoče, če se bodo dovolj dolgo zadrževali, bo to ponovil. Njihove ideje o Mesiju so bile vse preveč materialistične in so temeljile le na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva na račun Rimljanov. Jezus jih je želel dvigniti na novo raven. Želel jih je popeljati v skrivnost ljubeče radodarnosti Boga, podariti jim nekaj veliko več, kot je bila mana v puščavi, kot Davidovo kraljestvo … Jezusovo vabilo je temeljilo na sprejetju njega samega v veri, v preseganju tega, kar iščejo, njihovega razumevanja.
3. Velika darila pridejo v majhnih paketih: Marsikaj lahko razumemo, celo marsikaj duhovnega. V svoji dobroti nam je Bog dal pamet, da tudi o njem lahko razumemo nekaj resnic. Vendar te preproste resnice ne razkrivajo celotne božje slave in niso tako izpolnjujoče kot nekatere pomembnejše resnice. Jezus nam hoče dati jesti svoje meso in piti svojo kri. To nam razkriva in ob pomanjkanju vere, ga ne moremo razumeti. Nekateri ljudje se odmaknejo, da bi našli čudovitejša “čudežnega dela”. Drugi, ki iščejo razumevanje, odidejo iskat “učitelja”, ki se jim zdi smiseln. Upajmo, da nekateri iščejo razodetje Božjih skrivnosti, največjih darov, ki nam jih Bog lahko ponudi – nekaj kar ne napolni želodca ali misli, temveč srce. To je dar, ki nam ga Jezus daje v izobilju.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pogosto si želim materialnih daril od tebe. Pomagaj mi, da spoznam, da so največja darila, ki jih daješ, lahko onkraj mojega razumevanja. Ko jih bom pripravljen sprejeti z vero, bodo napolnila moje srce. Morda bo s časom mogoče, da bom nekaj takšnih podarjenih daril tudi razumel, vendar veličina vere leži v mojem zaupanju vate.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te bom bolj cenil, tebe, ki se mi daješ v evharistiji.

Refleksija:

1. Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je poslal Jezusa in Jezus bo k njemu vodil duše. “Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče.” Očetov dar vere pomaga, da slišimo Jezusove besede in smo mu bližje. Vera v Kristusa je Očetov dar, prek katerega nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali pa je naša vera šibka, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verujemo s celim srcem in umom.
2. Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Položen je bil v jasli, kamor običajno postavljajo hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, naša hrana, je postal človek. To, da nam daje samega sebe, je neizmerno več, kot to, da nam da nekaj blagoslovljenega kruha. Bog nas ima nerazumljivo rad: daje nam samega sebe v polnosti.
3. Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila, kako Jezus razmnoži kruh, pravijo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ki že tri dni vztraja pri meni in nima kaj jesti; lačnih nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. Isto sočutje ga spodbuja, da se nam v evharistiji daje v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Še večjo ponižnost pa je izkazal s tem, da je postal naša duhovna hrana.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Postal si podoben meni, človeku. Še bolj si se ponižal, ko si postal hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da bi te v evharistiji sprejel s hvaležnostjo in bi se zavedal tvoje ljubeče prisotnosti.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi se soočiti z izzivi, da bi ti še naprej v veri sledil.

Refleksija:

1. Kaj je tisto, kar resnično iščem? Malo prej je Jezus razmnožil kruh in ribe, da je nahranil množico. Judje so se zavedali, da je Jezus nekaj posebnega, če ne Mesija pa vsaj prerok. Zaradi radovednosti mu sledijo in mu zastavljajo vprašanja. Všeč jim je bilo, kar je govoril do sedaj. Čeprav niso popolnoma ali pravilno razumeli vsega, kar je govoril, jim je bilo to, kar so slišali, dovolj blizu, da jim ni povzročalo večjih težav. Še naprej so postavljali vprašanja in iskali odgovore, še posebej razumevanje, s katerim bi se lahko poistovetili. Kakšen odnos imam, ko Gospoda sprašujem o dogodkih in izzivih v svojem življenju? Ali skušam razumeti, da bi lahko bolje sprejel Božji načrt? Je moj odziv odvisen od tega, koliko razumem?
2. Odpiranje naših obzorij: Jezus je rekel nekaj resnično pretresljivega: da bi jedli njegovo meso in pili njegovo kri! Do tega trenutka ga je bila večina množice pripravljena sprejeti kot ponudnika kruha. Prejšnji dan jih je nahranil. Mogoče, če se bodo dovolj dolgo zadrževali, bo to ponovil. Njihove ideje o Mesiju so bile vse preveč materialistične in so temeljile le na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva na račun Rimljanov. Jezus jih je želel dvigniti na novo raven. Želel jih je popeljati v skrivnost ljubeče radodarnosti Boga, podariti jim nekaj veliko več, kot je bila mana v puščavi, kot Davidovo kraljestvo … Jezusovo vabilo je temeljilo na sprejetju njega samega v veri, v preseganju tega, kar iščejo, njihovega razumevanja.
3. Velika darila pridejo v majhnih paketih: Marsikaj lahko razumemo, celo marsikaj duhovnega. V svoji dobroti nam je Bog dal pamet, da tudi o njem lahko razumemo nekaj resnic. Vendar te preproste resnice ne razkrivajo celotne božje slave in niso tako izpolnjujoče kot nekatere pomembnejše resnice. Jezus nam hoče dati jesti svoje meso in piti svojo kri. To nam razkriva in ob pomanjkanju vere, ga ne moremo razumeti. Nekateri ljudje se odmaknejo, da bi našli čudovitejša “čudežnega dela”. Drugi, ki iščejo razumevanje, odidejo iskat “učitelja”, ki se jim zdi smiseln. Upajmo, da nekateri iščejo razodetje Božjih skrivnosti, največjih darov, ki nam jih Bog lahko ponudi – nekaj kar ne napolni želodca ali misli, temveč srce. To je dar, ki nam ga Jezus daje v izobilju.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pogosto si želim materialnih daril od tebe. Pomagaj mi, da spoznam, da so največja darila, ki jih daješ, lahko onkraj mojega razumevanja. Ko jih bom pripravljen sprejeti z vero, bodo napolnila moje srce. Morda bo s časom mogoče, da bom nekaj takšnih podarjenih daril tudi razumel, vendar veličina vere leži v mojem zaupanju vate.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te bom bolj cenil, tebe, ki se mi daješ v evharistiji.

Refleksija:

1. Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je poslal Jezusa in Jezus bo k njemu vodil duše. “Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče.” Očetov dar vere pomaga, da slišimo Jezusove besede in smo mu bližje. Vera v Kristusa je Očetov dar, prek katerega nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali pa je naša vera šibka, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verujemo s celim srcem in umom.
2. Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Položen je bil v jasli, kamor običajno postavljajo hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, naša hrana, je postal človek. To, da nam daje samega sebe, je neizmerno več, kot to, da nam da nekaj blagoslovljenega kruha. Bog nas ima nerazumljivo rad: daje nam samega sebe v polnosti.
3. Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila, kako Jezus razmnoži kruh, pravijo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ki že tri dni vztraja pri meni in nima kaj jesti; lačnih nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. Isto sočutje ga spodbuja, da se nam v evharistiji daje v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Še večjo ponižnost pa je izkazal s tem, da je postal naša duhovna hrana.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Postal si podoben meni, človeku. Še bolj si se ponižal, ko si postal hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da bi te v evharistiji sprejel s hvaležnostjo in bi se zavedal tvoje ljubeče prisotnosti.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi podariš vso milost, ki jo moram prejeti danes. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se soočim z izzivi in ti še naprej sledim v veri.

Refleksija:

1. Kaj je tisto, kar resnično iščem? Prejšnji dan je Jezus pomnožil hlebce in ribe, da je nahranil množico. Judje se zavedajo, da je tu nekaj posebnega, da je Jezus Mesija ali vsaj prerok. Zaradi radovednosti mu še naprej sledijo in mu postavljajo vprašanja. Všeč jim je bilo vse, kar je povedal do zdaj. Čeprav niso popolnoma ali pravilno razumeli vsega, kar je govoril, jim je bilo to, kar so slišali dovolj blizu, da jim ni povzročalo večjih težav. Še naprej so postavljali vprašanja in iskali odgovore, še posebej razumevanje, s katerim se lahko poistovetijo. Kakšen je moj odnos, ko Gospoda vprašam o dogodkih in izzivih v svojem življenju? Ali skušam razumeti, da bi lahko bolje sprejel Božji načrt, ali je moj odziv odvisen od tega, koliko razumem?
2. Odpiranje naših obzorij: Jezus je rekel nekaj resnično pretresljivega. Želi, da jedo njegovo meso in pijejo njegovo kri! Do tega trenutka ga je bila večina množice pripravljena sprejeti kot ponudnika kruha. Včeraj jih je nahranil. Mogoče, če se bodo dovolj dolgo zadrževali, bo to ponovil. Njihove ideje o Mesiju so preveč materialistične in temeljijo na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva na račun Rimljanov. Jezus pa jih želi dvigniti na novo raven. Želi jih popeljati v skrivnost ljubeče radodarnosti Boga. Kakor je bila mana dobra v divjini, hoče Jezus podariti nekaj veliko boljšega. Kakor čudovito je bilo Davidovo kraljestvo, želi Jezus dati večje kraljestvo. To presega tisto, kar iščejo, njihovo razumevanje, kaj ponuja. Sprejeti ga bo treba v veri.
3. Velika darila pridejo v majhnih paketih: Marsikaj lahko razumemo, celo marsikaj duhovnega. V svoji dobroti nam je Bog dal pamet, da bomo lahko razumeli nekaj resnic o njem. Toda te preproste resnice ne razkrijejo celotne božje slave. Niso tako izpolnjujoče kot nekatere pomembnejše resnice o njem. Jezus hoče dati svoje meso jesti in svojo kri piti. To razkrije množicam, in ker jim primanjkuje vere, ne razumejo. Nekateri se odkaknejo, da bi našli druga "čudežnega dela". Drugi, ki iščejo razumevanje, odidejo iskat "učitelja", ki se jim zdi smiseln. Upajmo, da nekateri iščejo razodetje Božjih skrivnosti, največjih daril, ki jih Bog lahko ponudi. Ne želijo si napolniti želodca ali misli. Želijo si napolniti svoja srca. To so vrsta daril, ki jih Jezus namerava dati v izobilju.

Sklep: Danes bom začel pripravljati svoje srce, da se to nedeljo udeležim svete maše in z ljubeznijo sprejmem Kristusa v obhajilu.

Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam v Tvojo željo, da mi podariš milost, ki jo moram danes prejeti. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom bolj cenil tvoje darilo Tebe v evharistiji.

Refleksija:

1. Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je Jezusa poslal in bo k njemu pritegnil duše. "Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče." Torej tisti posamezniki, ki so slišali Kristusove besede in so bili bližje Jezusu, se jim je to zgodilo zaradi Očetovega daru vere. Če imamo danes vero v Kristusa, je to tudi dar Očeta, ki nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali šibki v veri, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verjamemo s celim srcem in umom.
2. Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Tudi položen je bil v jasli, kamor bi običajno postavili hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, ki bi postala naša hrana, je Kristus najprej postal človek. Zgolj to, da bi nam dal nekaj posebno blagoslovljenega kruha, ne bi bilo niti približno tako pomembno kot dajanje samega sebe. Bog nas ima vedno tako rad: da se popolnoma v polnosti daje.
3. Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila o Kristusu, ki pomnožuje hlebce, poročajo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. To isto sočutje ga spodbuja, da se v evharistiji daje za nas v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vseh pogledih, razen greha. Še večja gesta ponižnosti pa je, da je postal naša duhovna hrana.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Tako kot jaz si že postal človek. Potem si se spustil še v bolj ponižno služenje, tako da postaneš hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da te v evharistiji sprejmem s hvaležnostjo, pri čemer se popolnoma zavedam tvoje ljubeče prisotnosti.

Sklep: Danes bom svoje srce začel pripravljati, da se to nedeljo udeležim maše in z ljubeznijo sprejmem Kristusa v obhajilu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam in zaupam v Tvojo željo, da mi podariš potrebno milost, ki jo moram prejeti danes. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in svojo ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da bom imel večje zaupanje vate.

1. Prazna luknja v velikosti Kristusa: "Kot da bi imel veliko luknjo v srcu in je ne bi mogel z ničemer zapolniti." Tako je vzkliknil nekdo, ki se je po dolgih letih odsotnosti vrnil k zakramentom. Bila je lačna in žejna po Kristusu in na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo mesto v njenem srcu, kjer je pripadal samo njemu. Ob ponovnem srečanju s Kristusom - v njegovem usmiljenju v spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu - je lahko izkusila dobrote, ki jih je obljubil sam Kristus: "Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli odpeljal." Vsak izmed nas prej ali slej najde majhne ali velike luknje v srcu. Samo Kristus pripada temu mestu. Da bi ponovno sprejeli Kristusa v naših srcih, moramo iskati njegovo usmiljenje in hkrati sami gojiti usmiljene.
2. Zakaj se potem bojite? Če je tisto, kar potrebujemo, Kristus in po čem resnično hrepenimo, kaj potem preprečuje, da bi šli k njemu? Včasih je to naš ponos ali duhovna lenoba ali morda površnost v našem duhovnem življenju. Toda v ozadju teh razlogov je pogosto strah, da če se odpremo Kristusu, bomo nekako izgubili. Benedikt XVI je v svoji prvi homiliji kot papež nagovoril ta strah: »Ne bojte se Kristusa! Nič ne vzame in ti da vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu - in našli boste resnično življenje. Amen «(maša za otvoritev papeža, 24. aprila 2005)
3. Ali mi lahko poveste, kje je izgubljeno in najdeno? To so besede, ki jih Kristus ni nikoli izgovoril - niti jih ne bo. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. Namesto tega v današnjem branju obljublja: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." To je naše zagotovilo, da ne bomo nikoli zapuščeni in ostali brez njegove milosti, da nas vedno podpira. Nobena težava, ovira ali skušnjava ne bo prevelika zanj, da bi jo nam ne pomagal premagati.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti zdaj vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na nek skrivnosten način je vsaka od teh preizkušenj del uresničitve tega.

Sklep: Ko se bom danes soočil z oviro - četudi bo majhna - bom zmolil kratko molitev, da preizkušnjo zaupam Kristusu.