»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi v molitvi in verujem, da si tukaj navzoč. Pripravljen si poslušati in govoriti z menoj. To mi daje upanje, saj si vsemogočni Bog, stvarnik neba in zemlje. Ti si vir vsega dobrega v mojem življenju. Nič se mi ne zgodi brez tvoje vednosti in dovoljenja. Moje upanje me vodi k ljubezni. Želim biti eno zate v mislih in srcu, želim izpolnjevati tvojo voljo in tvoje besede.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom rasel v ljubezni do bližnjih!

Razmišljanja:

1. Pojdi k temu, ki greši: Današnje besedilo je del širše razprave, ki vključuje predhodno priliko o izgubljeni ovci. Bog želi, da ljubimo tako, kot ljubi on, torej tudi tiste, ki so nas morda neposredno prizadeli. To je težko. Včasih nismo posebej odpuščajoči in usmiljeni do grešnikov. Lahko jih zaničujemo in si predstavljamo, da smo veliko boljši od njih, ali pa postanemo nestrpni, ker niso kot mi. Ko nas kdo prizadene, moramo pogledati onstran naše bolečine. Pravzaprav moramo to bolečino sprejeti na odrešilni način, kot to kaže Kristus na križu in v evharistiji. Grešnika ne smemo obravnavati kot izgubljenega, mu obrniti hrbet ali oditi. Moramo se mu približati in ga z ljubeznijo poskušati pripeljati nazaj k Očetu.
2. Pomiri jih s Cerkvijo: Božja ljubezen do padlega grešnika naj ne bo le v nas samih, ampak naj živi tudi v naših lokalnih cerkvah. Ali je naša župnija odprta in sprejemljiva za grešnike, ali pa je postala zadnje zatočišče za rešene? Ali se naša skupnost približa izgubljenemu grešniku in ga poskuša pripeljati nazaj, ali pričakujemo, da bo izgubljena ovca našla svojo pot do nas? Bog želi, da gremo k grešniku in ga poskušamo pripeljati nazaj v skupnost. To pomeni, da moramo ravnati misijonsko, evangelijsko, kot učenci, ki gredo na ulične vogale in javne trge, kjer se srečujejo z grešniki. Bog jih ima rad in želi,a se jim približamo. Smo njegove roke in noge; želi govoriti svoje besede preko nas. Na kakšen način naj bom osebno vključen v to poslanstvo v moji lokalni župniji?
3. Jaz sem sredi med vami: Ko izpolnjujem Kristusovo poslanstvo , je na tej poti z nami. Nismo sami. Svojim učencem je obljubil, da bo z njimi vse do konca sveta. To nam daje zaupanje, da bo Jezus je z nami in bomo z njegovo ljubeznijo sprejeli izgubljene ovce. Dal nam bo moč, da nadaljujemo njegovo delo. Tudi ko se srečamo z drugimi v cerkvi, je Jezus z nami, saj pravi: “Kjer sta zbrana dva ali trije v mojem imenu, sem jaz men njimi.” Ko smo vključeni v našo lokalno župnijo, smo bliže Jezusu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da premagam svoje strahove in dvome, mojo lenobo in ravnodušnost, da se približam izgubljenim dušam! Ne dovoli mi, da bi šel slepo mimo tistih, ki jih ljubiš, tistih, za katere si prelil svojo kri, da bi jih odkupil! Naj njihovo srce ne zakrkne in pomagaj mi, da se jim približam s svojo ljubeznijo in odpuščanjem!

Sklep: Poiskal bom način, kako se vključiti v poslanstvo Cerkve za večjo evangelizacijo.

Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.

Uvodna molitev: Gospod Bog, iz prahu smo in v prah se bomo vrnili. Ti pa si obstajal pred vsemi časi in vsako bitje izhaja iz tebe. Z neskončno skrbjo si me oblikoval v materinem telesu in me spremljaš vse življenje. Upam, da boš ob moji smrti sprejel mojo dušo domov, v nebesa, kjer bom vedno s tabo. Hvala ti, ker skrbiš zame in me ljubiš! V zameno ti lahko le ponižno darujem vse, kar sem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi da se bom trudil, sprejel svoj križ ter šel za teboj!

Razmišljanja:

1. Pot prečiščevanja: V današnjem evangeliju Kristus predstavlja tri načine krščanske popolnosti: “Če hoče kdo za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.” Prvi korak, odrekanje samemu sebi nekateri duhovni mistiki imenujejo “pot prečiščevanja”. Ste že opazili, da je za napredovanje potrebno obdobje očiščenja? Prvaki nogometnih ekip morajo trdo delati med avgustovskimi dvojnimi treningi. Enako velja za naše prizadevanje za svetost; na različne načine se moramo prečistiti in očistiti. Odvračati in izogibati se moramo grehu, tako da se borimo proti skušnjavam. Nad našimi čustvi, strastmi, spominom in domišljijo morajo vladati močna vera, razum in volja. Začetek molitvenega življenja zahteva trud, borbo in vztrajnost. Le s sprejemanjem takšnega križa lahko napredujemo k svetosti.
2. Razsvetljena pot: Drugi korak v duhovnem življenju je “vzame svoj križ”. Takrat že obvladamo silo svojih strasti, se izogibamo hudim grehom in smo globoko prepričani o resnicah naše vere. Tako lahko napredujemo v dobrem in se utrjujemo v ljubezni. Trudimo se, da bi se okrepili s Kristusom, ki naj bo središče naših misli, čustev in dejanj. Primerjali bi se lahko z izkušeno materjo, ki vzgaja svoje najmlajše otroke, ali z vrhunskim športnikom, ki obvlada osnovne veščine in igra na vrhuncu svojih moči. Kako srečna in uravnotežena so naša življenja, ko dosežemo to stopnjo v svojem duhovnem življenju. Kristus nas vabi na to pot prijateljstva in vse, kar moramo storiti, je reči “da” - trdo delati in zaupati Božji milosti.
3. Pot združitve: Tretji korak v duhovnem življenju, pot združitve, lahko opišemo s Kristusovimi besedami: “Hodi za menoj.” Ko očistimo svoja telesa in duše, postajamo krepostni in smo tako pripravljeni slediti Kristusu in svetnikom! Takrat se odvrnemo od zemeljskih dobrin in je naša osrednja pozornost usmerjena v prisotnost Stvarnika, ki prebiva v naših srcih. Ljubezen do Boga postane gonilna sila v našem življenju, in lahko rečemo s svojim Gospodom: “Ves čas delam, kar je njemu všeč” (Jn 8,29). Kadar smo globoko združeni z Bogom v molitvi, se ne upiramo milosti in obvladujemo sami sebe, lahko z veseljem gledamo na križe in težave. To stopnjo nebes na zemlji so dosegli mnogi: sveti Janez Pavel II., sveta Terezija iz Kalkute in mnogi neznani možje in žene, ki so resno sprejeli Kristusov klic in mu sledili do konca.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, prosim te za pogum, da bi vedno sledil tvojemu klicu k svetosti. Pomagaj mi, da postanem bolj podoben tebi in mi daj moč, da se oblikujem v boljšega človeka! Mati Marija, svoje duhovno življenje izročam tudi tebi!

Odločitev: Danes bom, če je mogoče, nekoga povabil k nedeljski maši.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

Uvodna molitev: Gospod, ponovno prihajam k tebi v molitvi. Trdno verujem v tvojo obljubo ljubezni in upam, da si vedno v mojem življenju. Sprejmi to molitev kot znamenje moje ljubezni.

Prošnja: Gospod Jezus, naj preko izkušenj spoznavam tebe!

Razmišljanja:

1. Mnogo ljudi veliko govori: Ko Jezus vpraša svoje učence, “Kdo pravijo ljudje, da je Sin človekov?” dobi kar nekaj odgovorov. Vsak ima svoje mnenje. Morda so bili s svojimi mnenji zadovoljni in so prenehali iskati; morda preleni, da bi iskali globljo resnico. Enostavno je nekaj reči, odgovoriti in površinsko narediti zaključek. Paziti moramo, da ne sklepamo prehitro ali da bi bili zadovoljni le z navidezno resnico. Ljudje veliko govorijo o Kristusu. Biti moramo vztrajni, da sledimo globlji resnici o njem.
2. Kako je Peter vedel, da je Kristus Mesija, Sin živega Boga? Peter ni rekel: “Nebeški Oče mi je povedal, da si Mesija.” Verjetno se ni zavedal, da Oče deluje v njem. Peter je potoval s Kristusom, poslušal njegove besede in videl, njegove čudeže. Razmišljal je o tem in spoznaval, da je Kristus veliko več kot le briljanten učitelj. Peter ga je resnično prepoznaval. Bog prav tako deluje v našem umu in srcu, nam pomaga, da v vsem prepoznavamo resnico. Morda se niti ne zavedamo, da je nebeški Oče navzoč, toda ko se iskreno trudimo spoznati Kristusa in smo odprti za delovanje Božje milosti v naši duši, ga prepoznamo tudi mi.
3. Odgovornost: Petrova odprtost za delovanje Božje milosti in njegovo spoznanje Kristusa kot Boga prinašata odgovornost - Petru so dani ključi Kraljestva. Ima nalogo, da pase ovce in gradi Cerkev. Tako kot pri Petru, prinaša moje spoznanje o Kristusu odgovornost. Bog mi daje dar vere in z njo odgovornost, da širim njegov evangelij. To poslanstvo moram opravljati z vso odgovornostjo in skrbeti, da se dobra novica Kraljestva oznanja vsem ljudem.

Pogovor z Jezusom: Gospod, prosim, pomagaj mi z vsem srcem spoznavati resnico o tebi! Želim te resnično spoznati, tako kot Peter in mnogi svetniki. Daj mi to milost, ne samo zame, ampak tudi za vse tiste, ki me obkrožajo!

Odločitev: Danes bom poskušal najti Kristusa v drugih.

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

Uvodna molitev: Gospod, predte prihajam kot grešnik; občudujem tvojo veliko ljubezen in usmiljenje. Verujem vate in te postavljam v središče svojega življenja. Ponižno postavljam predte vse, kar sem, in tako kot apostoli prepoznavam svojo majhnost pred tvojo mogočnostjo. S priprošnjo Blažene Device Marije izročam to molitev v tvoje roke, z zaupanjem, da mi boš podaril potrebne milosti.

Prošnja: Gospod, nauči me poslušati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Nepričakovane milosti: Petra, Jakoba in Janeza doleti čast, da gredo z Jezusom na goro, kjer se jim razodene. Kakšen prelep prizor: Jezus govori z Mojzesom in Elijem pred njihovimi očmi. Osupli so in občudujejo, kar vidijo. Tako je Jezus prisoten z vsakim od nas. Ko najmanj pričakujemo, nam podari veliko prgišče svoje milosti, da nas okrepi na naši poti. Vendar ta privilegij ni le za to, da ga občudujemo; to je klic, da odgovorimo na njegovo povabilo k ljubezni. Jezus je povabil te tri apostole, da bi poglobili ljubezen in zaupanje vanj; tako je tudi z nami.
2. “Poslušajte ga”: Ob tem prizoru so apostoli brez besed in ne vedo, kaj naj rečejo. Peter prisiljeno nekaj reče, čeprav očitno ni vedel, kaj govori. V duhovnem življenju se pogosto borimo s skušnjavo, da bi preveč govorili. V tem evangeljskem odlomku slišimo pomembne besede Očeta: “To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” Kristus nas kliče, da pozorno poslušamo njegove besede in ni treba, da bi morali karkoli reči. Bolj kot v besedah, išče odziv v naših dejanjih.
3. “Vstanite in ne bojte se”: Ko se spremenjenje konča, Jezus povabi tri apostole naj vstanejo. To doživetje Kristusa je presegalo njihovo razumevanje. Vendar jih Jezus uči o svoji pravi, svoji božanski naravi. Niso je znali razložiti ali jo v celoti razumeti; morali so verovati. Tudi nas kliče, da verujemo. Ni časa, da bi se bali prihodnosti. Moramo vstati iz našega udobja, naših navad, poslušati Jezusa in delovati, kot pravi, z vero. Toliko moramo še postoriti, pa tako malo časa imamo. Vsak trenutek moramo izkoristiti, da se od Gospoda skozi molitev in zakramente učimo in tako privedemo več duš k spoznanju, ljubezni in življenju za Kristusa.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si se razodel in mi pokazal, kako naj poslušam Boga in zvesto izpolnjujem njegovo voljo! Vem, da ni prav, ko govorim, pa bi te moral poslušati. Rad bi se naučil, kako bolj pozorno poslušati tebe. Prosim, pomagaj mi, da bom odprt in potrpežljiv do tebe in tvojih sporočil, ki mi jih pošiljaš!

Odločitev: Danes se bom med svojo molitvijo posvetil poslušanju Gospoda.

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate; vem, da me vedno opazuješ in usmerjaš. Zaupam ti in upam vate, ker vem, da me boš vedno spremljal. Ljubim te, ker si dober in potrpežljiv z menoj in želim si, da bi vsak dan bolj zvesto živel zate.

Prošnja: Gospod Jezus, odpri moja ušesa, da bom lahko poslušal in sprejel tvojo Besedo v svoje srce, da bo rodila obilno sadu!

Razmišljanja:

1. Poslušaj! Jezus dvakrat v tem evangeljskem odlomku nagovarja množice, naj “poslušajo!” Dandanes se je tako težko ustaviti, prenehati z svojim delom, odložiti svoje predsodke, skrbi in zaposlitve ter resnično poslušati Boga. Kako lahko drugače upamo, da bomo spoznali Božjo voljo? Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus pogosto - kot v tem odlomku - govoril v prilikah. Želi, da bi si prizadevali razumeti njegovo sporočilo in ga uporabili v svojem življenju. To je prvi in bistveni korak, da vstopi v naše življenje skozi Besedo in nas preoblikuje, da bomo lahko rodili sadove.
2. Blagoslovljeni smo: Jezus pravi svojim učencem, da so blagoslovljeni, ker vidijo to, kar vidijo, in slišijo to, kar slišijo. Morda se počutimo manj blagoslovljene, ker Jezusa ne vidimo in ne slišimo neposredno. Vendar smo! V Jezusovem času so učenci težko razumeli njegovo sporočilo. To je bilo zanje novo in težko spoznavanje in bili so prvi, ki so razlagali, poučevali in uporabili to sporočilo. V letih po Kristusu so svetniki in učenjaki s svojimi življenji in razmišljanji razlagali evangelij. Prejeli smo Svetega Duha; učenci so ga po Jezusovem odhodu. In Jezus je vedno navzoč v evharistiji. Hvaležni bi morali biti za vse te darove in upati, da obrodijo sadove v našem življenju.
3. Stokratno: Če res poslušamo Jezusovo sporočilo, njegove besede, kako nam razodeva svojo voljo in če to darilo cenimo, moramo izraziti hvaležnost s svojim načinom življenja. Moramo biti dobra zemlja, ki obilo obrodi. To pomeni ne samo rasti v veri in živeti v skladu z njo, ampak vse to podarjati tudi drugimi. Ne smemo biti zadovoljni s tem, da smo dobri in ne grešimo; da bi bili dobri kristjani, moramo širiti sporočilo na vse mogoče načine, ki so nam v času našega življenja na voljo. Vsak dan bi se morali vprašati: Kaj sem danes storil, da bi širil seme evangelija?

Pogovor s Kristusom: Hvala, Jezus, za vse, kar si mi dal! Žal mi je za trenutke, ko ti nisem dal prednosti pred drugimi stvarmi, ko te nisem poslušal in ko nisem delil z drugimi darov, ki si mi jih dal. Pomagaj mi obroditi obilen sad!

Sklep: Danes bom preživel nekaj časa z Bogom, da pregledam svoje življenje in vidim, kako lahko bolje poslušam ter delim Božje darove z drugimi.

Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate! Poklical si me k veri in mi pomagaš, da jo širim. Zaupam, da me boš napolnil s svojim duhom poguma in resnice, da jo bom lahko zvesto sprejel in prenašal. S svojo molitvijo in svojim življenjem bi te rad ljubiti in rastel v edinosti ljubezni, ki si jo deliš z Očetom in Svetim Duhom.

Prošnja: Sveta Trojica, naj te bolje spoznam, da ti bom lahko bolje služil!

Razmišljanja:

1. Velika novica: Današnji evangelij je zares velika novica. Jezusovo poslanstvo je Očetova ljubezen, da svet odreši greha. Ne prihaja, da bi sodil, ampak da bi odrešil. Ali težko za sprejetje tega odrešenja uporabim dar vere? Vera ne pomeni močnih čustev do Jezusa; bistvo prave vere je živeti v skladu s Kristusovim naukom, s sinovsko poslušnostjo ljubezni. Ali Jezusove besede, »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi,« jemljem resno? Ali moja vera v Kristusa prežema vse vidike mojega vsakdanjega življenja?
2. Jezusovo poslanstvo razodene Sveto Trojico: Bog Oče pošlje svojega Sina, in nam tako razkrije skrivnost njegove ljubezni. Jezus nam pošlje Svetega Duha, da bi bil nas učil, nas spomnil in nas spremljal. Preko zakramenta krsta smo postali soudeleženi v življenju Boga. Ko je Božja milost v nas, v nas prebiva Sveta Trojica. Preobraženi smo bili v Božje otroke in tempelj Svetega Duha. Sem hvaležen za neposredno Božjo prisotnost v moji duši in ali moja dejanja odražajo moj obstoj kot «tempelj Svetega Duha?«
3. Darovanjska ljubezen: Jezusovo razodetje Svete Trojice nam omogoča majhen vpogled v skrivnost edinosti in darovanjske ljubezni: Boga samega. Je ljubezen, izražena v vzajemnem odnosu med Očetom in Sinom, in združena s Svetim Duhom. Ta izraz edinosti oziroma »družinski« odraz Boga je vzor edinosti vseh Kristjanov, krščanskih družin in tudi celotne družbe. Se zavedam, da je moja družina odsev presvete Trojice? Si prizadevam za veselo družinsko življenje? Kako lahko manj služim samemu sebi in izkazujem več ljubezni do bližnjega?

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, vem, da sem resnično blagoslovljen, ker si moj spremljevalec in Odrešenik. Pomagaj mi, da bom zvest moji krščanski poklicanosti in slavil Očeta s poslušnostjo Svetemu Duhu!

Sklep: Zmolil bom en Očenaš in tri Zdrava Marije za več vere, upanja in ljubezni.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Uvodna molitev: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, moj Stvarnik in Odrešenik. Ljubim te kot samega sebe. Hvala ti, da lahko živim v občestvu s teboj. Naj se nikoli ne ločim od tebe!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi delovati za edinost tvoji Cerkvi.

Razmišljanja:

1. »Jaz prosim zanje«: Kristus hrepeni po združenosti svojih. Želi deliti ljubezen, ki od vekomaj delita z Očetom. Zato je prišel na svet, ki ga lomijo sebične razprtije. V nasprotju z Očetovo voljo, se grešniki tega sveta ne sprejemajo kot bratje in sestre, ampak večkrat kot sovražniki in nasprotniki. Kristus se razodeva v njihovi sredi kot edina pot k Očetu in kot tisti, ki je poslan, da združi vse ljudi v eno skrivnost odrešenja. Ali gledam na Kristusa kot na vir edinosti med menoj in drugimi?
2. »Da bi bili eno, kakor sva midva eno«: »Veliki načrt« je enakost, da bi bili vsi ljudje združeni v Kristusu, ne glede na raso, spol, starost, nacionalno pripadnost, družbeni položaj, politiko ali zmožnosti. Stremi k »vključenosti« in ne »razdeljenosti.« Slednja lahko razdira skupnost, če poudarja številne razlike. Tudi če smo povezani v enotnosti, bo usmerjenost na raznolikosti največkrat poudarjala pomanjkanje edinosti. Po drugi strain pa osredotočanje na edinost gradi Cerkev tako, da vsakemu pomaga najti prostor v skrivnostnem telesu Kristusa. Smo namreč eno telo v Kristusu (Rim 12,5).
3. »Ohrani jih v svojem imenu«: Nihče ne more zares popolnoma bivati v tej združenosti s Kristusom in Očetom, če ne sprejme povabila, da postane del enega telesa, Cerkve. Zato moramo vstopiti skozi Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. Sicer ne moremo biti odrešeni. Nikakor ni mogoče, da bi želeli in poskušali sodelovati v njegovi Cerkvi, hkrati pa bi zavzemali nasprotujoča si stališča, ki bi nas ločevala od Očeta, Kristusa ter naših bratov in sester. Ali znam ceniti različne talente in darove drugih? Ali dajem Cerkvi na razpolago svoje darove in talente za služenje?

Pogovor s Kristusom: Gospod, veš, da je v mojem življenju veliko razprtij. Za nekatere sem kriv sam. Pomagaj mi, da jih premagam, jih prepoznam in odpravim, zlasti tiste, ki jih povzročata moja sebičnost in ponos! Pomagaj mi, da boš vogelni kamen mojega življenja!

Sklep: Ta teden se bom trudil, da bom z molitvijo in deli popraviti zlomljene vezi med ljudmi.

»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem svoje celotno bitje: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, slabosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in v čisto moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, želim verovati v tvojo osebno in strastno ljubezen do mene.

Razmišljanja:

1. Zasebnost z Jezusom: Ko strmimo v križ, se moramo spomniti, da je tam umrl za vsakega izmed nas, za “mene”. Umrl je, da bi mi odpustil grehe in v mojo dušo izlil svoje božje življenje. Želi, da med nami ne bi bilo delitev, ovir, ki jih povzroča greh. Želi, da bi bili združeni v vsem. Zato pravi: “Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.” Želi, da se naša volja združi, saj njegova volja predstavlja naše resnično dobro. Prosi za našo pokornost iz ljubezni in ne iz strahu. V današnji družbi je pogosta tendenca ločiti ljubezen od pokorščine. Ljubezen do Boga se zmanjša na neko nejasno občutje dobre volje do Boga in drugih. Ljubezen zahteva žrtev. Ljubezen je darovanje samega sebe. Prosi Jezusa za milost, da bi ljubil tako, kot nas je on ljubil.
2. Zasebnost s Svetim Duhom: Jezus je obljubil svojim učencem drugega tolažnika, ki bo ostal z njimi za vedno. Učenci so bili prizadeti, ko so slišali Jezusa govoriti o svoji smrti in odhodu. Bili so pretreseni ob misli, da bodo sami na svetu, da se bo sesulo vse njihove upanje in načrti. Jezus jih ni hotel zapustiti same, prav tako nas ne želi pustiti same. Ne pušča nas sirot na tem svetu; pošilja nam pomočnika, dar ljubezni. V Svetem Duhu najdemo vodnika in prijatelja, drugega, ki prebiva v nas. Nikoli nismo sami. Vedno je z nami, tudi ko se počutimo zapuščeni s strani drugih.
3. Intimnost z Očetom: “Kdor me ljubi, bo ljubljen s strani mojega Očeta.” Sedaj se obrnemo k Očetu in k njemu pridemo preko Jezusa Kristusa. Očetov načrt od vekomaj je bil, da nas ljubi v svojem Sinu. Želi nas ljubiti s svojo očetovsko ljubeznijo, ljubiti nas z isto ljubeznijo, ki jo ima do svojega edinorojenega Sina od vekomaj. Kako zelo nas Bog ljubi! Želi nas pritegniti v svoje živo in večno razmerje ljubezni. Na tisoče različnih načinov nas kliče, vabi, vleče k sebi. Jezus razodeva trikratnega Boga in nas vabi, da bi delili v občestvu življenja in ljubezni, ki je Sveta Trojica.

Pogovor z Jezusom: Jezus, pomagaj mi verovati vate in v tvojo ljubezen. Globoko vtisni svojo ljubezen v moje srce. Vedno želim ostati v tvoji ljubezni. Želim ostati v ljubezni Očeta in Svetega Duha, vendar potrebujem tvojo moč in milost. Pomagaj mi opustiti vse, kar te žalosti.

Sklep: Tekom dneva bom trikrat obhajal duhovno občestvo z Jezusom.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti, ker mi daješ priložnost, da sem s teboj! V življenju me pritegne veliko stvari, vendar najbolj ti, Gospod. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem povsem, kaj pomeni ljubiti, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v mojem notranjem življenju, da bom ostal združen s teboj!

Razmišljanja:

1. Pozabiti Boga: Gospod, tako enostavno te je pozabiti, ko je življenje naporno, ali ko gredo stvari dobro. Skoraj nezavedno se začnem ločevati od trte. Moj čas molitve je dober pokazatelj: ko se ločujem od trte, postaja čas molitve vse krajši, dokler se skoraj ne izgubi. Grem po svoji poti. Pozabim moliti. Vendar ni pomembno, kako bi odstranili dejavnosti, temveč da bi vse te naloge opravljali združeni z njim.
2. Neplodnost: Če se ločim od Kristusa, trte, in usmerim svojo energije v nekaj drugega, vem, kaj se bo zgodilo. Ne bom obrodil nobenega sadu. To je moja izkušnja; Se je že zgodilo. Nazadnje bom ovenel in bom vržen ven kot suha veja. Te ovenele, stare, izsušene veje bodo zbrane in vržene v ogenj, kjer bodo zgorele. Nikakor ne morem obroditi sadu, če sem ločen od trte.
3. Obilni sad: Rad bi obrodil obilen sad! Rad bi pomagal ustvariti spremembo na tem svetu. To me privlači in mi veliko pomeni. Preizkusil sem različne načine in vem, da lahko obrodim trajne sadove za Kristusovo Kraljestvo le, če sem združen s trto. To je način, da bom poveličal Očeta. V tem razmišljanju že čutim, kako sok teče nazaj v mojo dušo. Moje življenje bo obrodilo sad za druge. Gospod, pomagaj mi, da se ohranim na trti! Pomagaj mi, da okrepim to vez združenosti! Pomagaj moji veri in ljubezni do tebe, saj si moje vse!

Pogovor s Kristusom: Gospod, enostavno je zaupati tistemu, kar vidim, občutim in česar se dotikam. Neskončno bolj plemenito je zaupati tebi, tudi če si trenutno skrit pred mano.

Odločitev: Vsaj trikrat bom danes eno od svojih dejavnosti ponudil Bogu!

Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za tvojo velikodušnost in potrpežljivost! Moja edina želja je ugoditi tebi. Moje srce hrepeni po tem, da bi bilo preplavljeno s tvojo milostjo, da bi lahko v celoti izpolnil tvojo voljo.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te spoznam!

Razmišljanja:

1. Kristus me pozna: »Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven« (Jn 10,3). Za Jude je poklicati nekoga po imenu pomenilo dotakniti se njegove osebnosti, njegovega jedra. Odstiralo je tvoj pomen človeka. Čeprav smo kot človeška bitja sad ljubezni naših staršev, je našo dušo neposredno ustvaril in oblikoval Bog. Kristus je ustvaril naše duše! Kristus pozna naše najgloblje bitje. Ne samo da nas pozna po imenu, pozna tudi naše misli, občutja, sanje, strahove, pa tudi najgloblja hrepenenja. Zaradi tega bi morali zaupati v molitev, morala bi postati vir neizmernega miru. – Kristus resnično ve, kaj se dogaja v mojem srcu in me ljubi.
2. Kristus me ljubi: Z učlovečenjem se je Kristus zame odrekel svoji nebeški slavi! Kakšno bi bilo življenje brez svete maše, evharistije, svete spovedi, evangelija, kjer odkrivamo pot, ki naj ji sledimo, brez Cerkve in njenega učiteljstva? A vse to je imelo strašansko ceno. Kristus iz ljubezni do mene na križu prelije svojo kri. In sedaj vsakega izmed nas, brez izjeme prosi, da storimo enako. Prosi nas, da smo pričevalci njegove ljubezni v svetu teme in obupa.
3. Kristus mi ponuja življenje v izobilju: Ko ga sprejmem za svojega dobrega pastirja, mi je zagotovljeno, da bom »našel pašo.« Za ovco to pomeni zadostna količina hrane, varnost pred plenilci in sožitje z drugimi ovcami. Jezus obljublja življenje v izobilju tistim, ki ga sprejmejo. Seveda to »življenje v izobilju« ne pomeni materialno bogastvo in uspeh. Hrana, varnost in mir, ki jih obljublja, so duhovne narave, a nič manj resnične. Ali cenim, kar ceni on? Ali resnično hrepenim po duhovni hrani? Ali hrepenim le po posvetnih in praznih stvareh, ki nikoli ne bi mogle potešiti moje duše? Radost, ki jo Gospod želi izliti v moje srce, lahko širim naprej le, če opustim vse, kar me od njega oddaljuje. Jezus nas opozarja, da ne moremo služiti dvema gospodarjema.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Kristus, da me opominjaš na tvojo veliko ljubezen in mojo dolžnost, da jo posnemam! Pomagaj mi, da se ne bom bal življenja v velikodušnem služenju in darovanju samega sebe vsem, ki si mi jih zaupal!

Sklep: Trdno sklenem, da bom poboljšal svoje evharistično življenje.

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si navzoč v moji molitvi. Zaupam in verjamem, da mi želiš podariti vsakršno milost, ki jo bom danes prejel. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za neizmerno dobrotljivost, ki mi jo izkazuješ. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, naj vedno sprejmem in prepoznam tebe in tvojo milost!

Razmišljanja:

1. Približno šestdeset stadijev od Jeruzalema: Lahko bi bilo šestdeset stadijev od koderkoli. Učenca nista bila v sinagogi ali templju, ali v svetem mestu Jeruzalem. Nista molila ali oznanjevala, le potovala sta v drug kraj. Premišljevala sta o svojih propadlih sanjah. A natanko v tem nepričakovanem trenutku – ko sta najbolj potrebovala – hodi Kristus z njima. Kristus se nikoli ne pojavi trenutek prehitro ali trenutek prepozno.
2. Ostani z nama: Kristus se tema dvema učencema ne vsiljuje. Daje vtis, da bo nadaljeval s potovanjem in počaka, da ga onadva povabita, naj tisti večer ostane pri njima. Enako je z našim življenjem in našimi srci. Kristus gre samo tja, kamor je povabljen in kjer je dobrodošel. Vstopil bo – zares si želi vstopiti -a le, če mu bomo mi odprli vrata.
3. Ali ni najino srce gorelo v naju? Le če se ozremo nazaj, pričenjamo razumevati Božji čas in prepoznavati pomen njegovega delovanja v naše življenju. Šele takrat lahko vidimo, zakaj nam je v določenih trenutkih podaril kakšne milosti. Kaj bi se zgodilo, če ne bi odgovorili in se ne bi oklenili milosti, ki nam jo je ponudil? Vzemimo si čas in se spomnimo na Božje delovanje v težkih trenutkih našega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja pota so mi nepojmljiva. Tvoj čas je zame skrivnost. A vem, da mi boš podaril vsakršno milost ki jo potrebujem, v trenutku, ko bosta moje srce in moj um odprta v molitvi.

Sklep: Danes se bom poskusil poboljšati. Morda poiščem knjigo z duhovno vsebino, ki mi bi pomagala priti bližje k Bogu. Lahko bi poiskal predavanje ali film, ki bi mi pomagala pri tem, kar Bog pričakuje od mene – o starševstvu, molitvi, delih usmiljenja itd. – in se še danes prijavil nanj.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ker verujem v tvojo milost in ljubezen do mene, sedaj prihajam predte. Vem, da lahko preko tega razmišljanja izkusim tvojo ljubezen, ki me bo napolnila s tvojo milostjo, da bi lahko izpolnil svojo vlogo v tvojem načrtu odrešenja. Veš, da sem šibek in velikokrat v skušnjavi, da bi obupal. Vendar vem, da me spremlja tvoja milost, ki bo okrepila moj pogum in ljubezen. Poskušal bom čim bolje preživeti ta čas s teboj.

Prošnja: Jezus Kristus, daj mi spoznati tvoje srce!

Razmišljanja:

1. Dotakni se Njegovega srca: V tem odlomku se Jezus postavi v doseg Tomaževega prsta in dlani. Tega apostola, ki ga tare dvom, povabi, da se dotakne njegove strain, občuti njegovo srcem, do vrha napolnjeno z milostjo. Tako ni bilo več nikakršnega dvoma o Odrešenikovem vstajenjskem telesu, pa tudi ne o njegovi milosti, ki jo je obljubil v odpuščanje grehov. Skupaj s Tomažem se približajmo Kristusovemu srcu in poglejmo skozi odprto stran, da bi videli srce, ki ljubi vse duše.
2. Dovoliti moram, da se dotakne mojega srca: Ne samo da se želimo dotakniti Kristusovega srca; Gospoda želimo povabiti, naj se tudi on dotakne naših src. Tako kot gobavci, ki so Kristusu pokazali svoje bolno telo, da bi jih ozdravil, tudi mi pokažimo svoje bolne duše in ga prosimo, da se jih dotakne in jih ozdravi. Sv. Favstina je rekla, da vse, kar moramo mi storiti, je pustiti odprta vrata srca, Bog pa bo naredil vse ostalo. Pokažimo njegovemu ‘’Božjem prstu,’’ kaj je tisto v nas, česar se mora dotakniti njegova milost, še posebej preko zakramenta sprave.
3. Hrepeneti po vseh srcih: Kristusova najbolj hrepeneča ljubezen se premnogokrat sreča z najbolj nemogočo nehvaležnostjo in žalitvijo nekaterih. To je bilo v bolečinah izraženo Sv. Marjeti Mariji Alakok: najostrejšo bolečino zadaja nehvaležnostjo ljudi. Trudimo se mu približati preko naše molitve, žrtve in apostolskega prizadevanja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti za zgled ljubezni in usmiljenja, ki si nam jo pokazal, ko si se prikazal apostolom in s prijaznostjo do sv. Tomaža. Naj bo moje srce vedno polno hvaležnosti in naj ostane blizu tvojemu ljubečemu, usmiljenemu dotiku!

Sklep: Prosil bom, da bo kdo, ki ga poznam, v zakramentu svete spovedi izkusil Božje usmiljenje. Če je mogoče, bom nekomu pri tem neposredno pomagal.

Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.

Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovóril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.« Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedêjeva sinova. Začel se je žalostiti in drgetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostaníte tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in videl, da spijo. Rekel je Petru: »Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«

Medtem ko je še govóril, je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z méči in kôli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, po kaj si prišel?« Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.

In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z mêči in kôli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.

Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopila dva in rekla: »Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je mólčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«

Peter pa je sedél zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil in govóril: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: ›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli. Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.

Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: ›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹

Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.

Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.

Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico. Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.

Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila. Sedeli so in ga tam stražíli. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: ›To je Jezus, judovski kralj.‹ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹

Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«

Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedêjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatìje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.

Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo:›Vstal je od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!« In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.

Uvodna molitev: Gledam Božjo slavo, ki se razodeva v nespameti križa. Gledam te, Jezus kako te vodijo kakor ovco v smrt. Ob urah, ko so klali pashalno jagnje, si se sam pustil zvezati in odvesti: ob devetih obsojen; ob dvanajstih križan; ob treh je prenehalo biti tvoje srce. Tvoj zgled me opogumlja, ko sem sam daleč od nevarnosti, ko pa je moj mir ogrožen, se že upiram in bežim. Ti me poznaš, moj Gospod in veš za moje slabosti in strahove.

Prošnja: Daj mi mir in zbranost, Gospod, da ne zamudim tvojega mimohoda! Da se od tebe učim v šoli trpljenja in ljubezni do konca!

Razmišljanja:

1. Človeška krhkost in Božja zvestoba: v trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa se izrazijo skoraj vse oblike človeške slabosti: Juda ga v človeški zaslepljenosti izroči krvnikom v roke; slednji ga v svoji zakrknjenosti in ozkogledosti ne prepoznajo in obsodijo; učenci omagajo in pospijo, pa jih je prosil, da bi z Njim bedeli v molitvi; Peter ga zataji; množica se pusti voditi in zmesti ter besni nad Njim; Pilat se potuhne in si “umije roke”, čeprav ga je žena opozorila, naj ne obsodi pravičnega. Tudi Kristus - človeško gledano - doživlja popoln neuspeh svojega zemeljskega poslanstva, da bi zgradil skupnost, ki bi iskala in predstavljala Božje kraljestvo, saj se na koncu vsi njegovi razbežijo in v strahu in razočaranju poskrijejo. To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo pismo, ki pravi… ta refren nam skozi celoten evangelij potrjuje, da Jezus tukaj ne improvizira, On ve kaj dela. Izšel je iz Očeta in izpolnjuje Njegov načrt. Vse, kar se je zgodilo v mnogih tihih, intimnih srečanjih z Očetom in vse, kar je bilo o Njem napovedano se zdaj uresničuje. Njegova slava se razodeva.
2. Ljubezen, močnejša od trpljenja: Jezus vse to nasilje in sovraštvo ne sprejema zgolj pasivno. Odkar v vrtu Getsemani izreče svoj naj se zgodí, je Njegov odgovor ljubezen. Ne trudi se, da bi rešil sebe, ampak nas. Mene in tebe. Ko je sojen, ne obsoja, ko ga sramotijo je tiho, ko ga udarjajo se ne maščuje, ko je na križu moli za rablje. Upa, da bo ljubezen tudi v njegovih učencih zmagala. Peter se zlomi in razjoka. Prepozna, kaj je storil in predstavlja vse tiste, ki se po takem razočaranju ponižno vrnejo k Bogu. Prepozna svojo napako in to je prava pot za pridobivanje milosti: poklekniti, prepoznati svojo grešnost in krhkost pred Bogom. Sprejeti odpuščanje. To je pogosto težje kot odpuščati. Kaj se ni tako začel postni čas? S pepelom na glavi in povabilom k spreobrnjenju? S spominom, da smo krhki in rabimo Boga? Spet smo na tej točki.
3. Tišina in skrivnost: evangelij se konča s pokopom in zastraženim grobom. To je trenutek brezzračne tišine, ko se zdi, da je vse izgubljeno. A prav tišina oblikuje prostor za novo. Naš Bog je skrivnosten Bog in pogosto deluje skrito, nevidno, v ozadju - tudi ko mislimo, da se nič ne dogaja. Čudeži se tudi počasi razvijejo in rastejo. Smrt nastopi v trenutku, Življenje pa v sebi nosi neko zakonitost postopnosti. Seme mora biti pokopano v zemljo in umreti, da bi vzklilo in obrodilo. In Bog ni Gospodar le življenja, ampak tudi smrti. Zato ga ne straža, ne kamen, ne smrt ne moreta ustaviti. Že se svetlika zarja novega jutra.

Pogovor s Kristusom: Kolikokrat, moj Jezus, si mi spregovoril na srce, mi šepetal, ali me jasno poklical, sedaj pa si umolknil. Tvoje srce ne bije več. Izkazal si mi ljubezen do konca. Tolikokrat si se izkazal kot dobri pastir, zdaj pa si v svoji ljubezni do ovac sam postal jagnje. Nauči me tudi tega: spoznati Očetovo voljo in jo izpolniti.

Odločitev: Danes se odpovedujem vsakemu razpravljanju in pritoževanju. Vse sprejemam v tišini in z ljubeznijo.

br. Luka Modic

Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.

Uvodna molitev: Nebeški oče, vem, da nam ti daješ le tisto, kar je dobro, in nas očetovsko vodiš k sebi domov. Zaupam v tvoje usmiljenje in tvojo ljubezen. V zameno ti dajem svojo ljubezen, čeprav je tako šibka in polna nečimrnosti. Tukaj sem, Gospod, pripravljen poslušati in ti odgovoriti z vsem srcem.

Prošnja: Navdahni me s svojo ljubeznijo, Gospod, in me vodi s svojim zgledom!

Razmišljanja:

1. »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo«: Bog v navideznem zlu pokaže dobro. Fizična bolezen vodi v smrt telesa, kar je posledica izvirnega greha. Kristus prihaja, da uniči smrt v njenem bistvu: ko uniči greh, uniči tudi smrt. To je pokazal s svojim trpljenjem in sprejel je smrt. Kar je bila prej najvišja kazen za neposlušnost Bogu, zaradi Kristusa postane trenutek rojstva v večno življenje z Bogom. Ali vidim v smrti ta pomen in jo kljub bolečini mirno sprejmem?
2. »Jaz sem vstajenje in življenje«: Smrt je zahtevno dejstvo, pa naj gre za smrt bližnjega ali za vidik naše minljivosti. A ko gledamo Kristusa, vidimo vstajenje in življenje za temino smrti. Če resnično verjamemo, da je Kristus vstajenje in življenje, postanemo živa znamenja upanja v svetu, ki tava v temi. Je Kristus res moje vstajenje in življenje? Ali moje upanje vanj prinaša vstajenje in življenje tistim, ki to potrebujejo?
3. »Jezus se je zjokal«: Zakaj se je Jezus zjokal? Skozi stoletja so mnogi poskušali odgovoriti na to vprašanje. Jezusove solze ob smrti njegovega prijatelja Lazarja nam kažejo človeškost njegovega srca. Gospod ima resnično človeško srce. S tem srcem nas ljubi. Spremlja nas v naši sreči in nesreči. Ne veseli se našega trpljenja ali smrti. Nasprotno - želi nas ozdraviti in oddaljiti od bolečine. A naš Gospod v našem življenju to dovoli, da bi ozdravil našo dušo in nas osvobodil vsakršne navezanosti na dobrine tega življenja. Dovoli, da smo žalostni zdaj, da nas lahko napolni z večno srečo kasneje. Včasih premalo cenimo to dejstvo. Ali dojemam Kristusa takšnega, kakršen je – pravi Bog in pravi človek – ali ga vidim nekje daleč in ločenega od mojega življenja?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pusti mi priti k tebi! V svetu sta tema in zamegljenost, a ti si luč. Ti si luč sveta. Kdorkoli ti sledi, ne bo nikoli hodil v temi. Gospod, razsvetli mojo pot!

Sklep: Danes bom drugim znamenje upanja, vstajenja in življenja.

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹. Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam kakor mož, ki je bil rojen slep. Popolnoma sem odvisen od tvoje milosti. Rad bi ti izkazal svojo ljubezen tako, da bom popolnoma odprt za tvoje milosti, ki mi jih boš podaril.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri, kadar se srečujem s stiskami!

Razmišljanja:

1. Kdo je kriv? Mnogo ljudi bi, ganjenih od sočutja, v skodelico vrgli kovanec misleč, »ubožec, ta je najbrž res hudo grešil.« Učenci, čeprav so slišali mnogo Jezusovih prilik o usmiljenju, sami pomislijo, da »nesreča pomeni božja kazen.« So morda krivi njegovi starši? Jezus je učence pogosto kritiziral, češ da so počasni v razumevanju, prav zato, ker naj bi bili ogledalo, ki odbija kritiko od tistega, kamor bi ta morala biti usmerjena: k nam samim. Ko smo v stiskah, se pogosto sprašujemo, ali nas Bog resnično ljubi. Morda mahamo s pestmi in mrmramo: »Vseeno mu je, kaj se z mano godi.« Jezusov odgovor na takšno pomanjkanje vere je oster in tudi tolažilen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.«
2. Vera lahko raste skozi stisko! Preprosto življenje prej slepega berača postane zapleteno. Ob čudežu se ne poveseli s prijatelji in družino, ampak postane vznemirjen. Stiska je močna, sovražnost farizejev očitna. Kljub vsemu ostane vdan svoji veri v Jezusa. Pravzaprav zaradi tega in želje njegovih staršev, njegova zvestoba Jezusu raste in raste. To vidimo iz besed: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus», »prerok je«, »verujem, Gospod.« Od »človek« do »prerok« do »Gospod.« To je delo Boga, ki seva skozi tega neverjetnega apostola! Poglejmo dogodke v našem življenju, ki izzivajo našo vero. Ali bi lahko, tako kot ta mož, dogodek spremenili v priložnost za rast vere? Bi lahko tako kot on, bili boljše priče Jezusa?
3. Častil ga je: Ne samo, da vera raste skozi stiske, včasih lahko stori velik korak. Nikjer v novi zavezi pred vstajenjem, ni Jezus ‘’čaščen.’’ Mož, nekoč slep, je sedaj obsijan z bleščečo svetlobo: Jezus je Gospod, Jezus je Bog! Ta dar je tako velik, tako čudovit, da ni poti nazaj. Moža so nagnali iz sinagoge, kar je bilo po judovski kulturi tistega časa, kot bi ga obsodili na smrt; bil je odrezan od ljudi, ni bil več človek. A vendar ničesar ne obžaluje. Podoba duhovne resnice, osupljive ugotovitve, kdo je Jezus, več kot poplača kakršnokoli žrtev.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim ti slediti s svojim načinom življenja. Pomagaj mi spoznati, kdaj govoriš skozi mene. Mnogokrat ne vidim dobrega v premagovanju stisk. A vem, da sem lahko s tvojo pomočjo tvoja priča. Tako kot mož, ki si ga ozdravil slepote, tudi jaz kličem k tebi: »Verujem, Gospod!«

Sklep: Vsakič, ko se srečam s stisko, bom izkazal večjo vero, kot prej.

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten v mojem življenju. Verjamem, da si moj Stvarnik in me v vsakem trenutku ohranjaš pri življenju. Zaupam vate, ker vem, da si me ustvaril in mi želiš le najboljše. Vem, da mi želiš dati žive vode, ki si jo obljubil Samarijanki. Jaz sem tisti, ki ti na pot postavlja prepreke. Moje pomanjkanje vere, navezanost na zemeljske stvari, egoizem in prevzetnost so stvari, ki mi preprečujejo, da bi prejel tvoj dar. Danes v molitvi prihajam k tebi s ponižnim in skesanim srcem. Poznaš mojo bedo in veš, kako močno potrebujem tvojo milost. Sprejmi danes mojo molitev kot željo, da odstranim te prepreke med nama.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi se vedno obračal k tebi, izviru večnega življenja!

Razmišljanja:

1. Hoditi k vodnjaku: Samarijanka pride k vodnjaku, da bi zajela vodo, tako kot je to storila že mnogokrat poprej. In vedno mora ponovno nazaj k vodnjaku. Voda, ki jo zajame, lahko odžeja le za kratek čas. Skozi življenje hodimo kot ta žena, in iščemo posvetne stvari, ki potešijo našo žejo – morda užitek, najnovejše novice, zanimiva služba ali prijateljstvo. Vse te stvari zadovoljijo, a le za kratek čas, zato se znova vračamo k njim. Kaj vse iščem, da bi potešil svojo žejo po sreči in izpolnitvi? Razmisli, kako je ta zadovoljitev omejena in kako moraš vedno znova iskati nekaj drugega .
2. Živa voda: Samarijanka pride zajet vodo, a tokrat je pri vodnjaku Jud, ki jo prosi, da mu da piti. Njegova prošnja jo preseneti, saj se Judje niso družili s Samarijani. Po judovskem zakonu, so bila vedra, ki so jih uporabljali Samarijani, nečista. Bila je presenečena, vendar pripravljena pogovarjati se z njim. Začudi se, ko ji ponudi živo vodo. Kmalu postane jasno, da govori o nečem mogočnejšem kot o vodi iz vodnjaka. Govori o življenju milosti – o vodi, ki daje življenje vsem ljudem. On z nami deli to življenje milosti v izobilju – ko sprejmemo, ne potrebujemo več manjvrednih zadovoljitev.
3. Za to vodo moramo prositi: Kristus reče ženi: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena se ne zaveda, da govori s samim izvirom življenja in milosti. Če bi le vedela, da govori s Kristusom, bi ga rotila za živo vodo, ki jo on ponuja. Nedvomno smo mnogokrat blizu Kristusu v molitvi in evharistiji, ne da bi ga prepoznali. Smo kot Samarijanka. Ne zavedamo se, da govorimo s Kristusom. Šele ko se resnično zavedamo, kako blizu nam je in kako velik je zaklad, ki nam ga ponuja, ko se pogovarjamo z njim v molitvi, ga lahko prosimo za živo vodo njegove milosti.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim videti onkraj običajnega in doumeti resničnost tega, kar mi ponujaš!

Sklep: Čez dan bom s krajšimi molitvami prosil Gospoda, da mi da živo vodo svoje milosti.

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

Uvodna molitev: Gospod, predte prihajam kot grešnik; občudujem tvojo veliko ljubezen in usmiljenje. Verujem vate in te postavljam v središče svojega življenja. Ponižno postavljam predte vse, kar sem, in tako kot apostoli prepoznavam svojo majhnost pred tvojo mogočnostjo. S priprošnjo Blažene Device Marije izročam to molitev v tvoje roke, z zaupanjem, da mi boš podaril potrebne milosti.

Prošnja: Gospod, nauči me poslušati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Nepričakovane milosti: Petra, Jakoba in Janeza doleti čast, da gredo z Jezusom na goro, kjer se jim razodene. Kakšen prelep prizor: Jezus govori z Mojzesom in Elijem pred njihovimi očmi. Osupli so in občudujejo, kar vidijo. Tako je Jezus prisoten z vsakim od nas. Ko najmanj pričakujemo, nam podari veliko prgišče svoje milosti, da nas okrepi na naši poti. Vendar ta privilegij ni le za to, da ga občudujemo; to je klic, da odgovorimo na njegovo povabilo k ljubezni. Jezus je povabil te tri apostole, da bi poglobili ljubezen in zaupanje vanj; tako je tudi z nami.
2. “Poslušajte ga”: Ob tem prizoru so apostoli brez besed in ne vedo, kaj naj rečejo. Peter prisiljeno nekaj reče, čeprav očitno ni vedel, kaj govori. V duhovnem življenju se pogosto borimo s skušnjavo, da bi preveč govorili. V tem evangeljskem odlomku slišimo pomembne besede Očeta: “To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” Kristus nas kliče, da pozorno poslušamo njegove besede in ni treba, da bi morali karkoli reči. Bolj kot v besedah, išče odziv v naših dejanjih.
3. “Vstanite in ne bojte se”: Ko se spremenjenje konča, Jezus povabi tri apostole naj vstanejo. To doživetje Kristusa je presegalo njihovo razumevanje. Vendar jih Jezus uči o svoji pravi, svoji božanski naravi. Niso je znali razložiti ali jo v celoti razumeti; morali so verovati. Tudi nas kliče, da verujemo. Ni časa, da bi se bali prihodnosti. Moramo vstati iz našega udobja, naših navad, poslušati Jezusa in delovati, kot pravi, z vero. Toliko moramo še postoriti, pa tako malo časa imamo. Vsak trenutek moramo izkoristiti, da se od Gospoda skozi molitev in zakramente učimo in tako privedemo več duš k spoznanju, ljubezni in življenju za Kristusa.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si se razodel in mi pokazal, kako naj poslušam Boga in zvesto izpolnjujem njegovo voljo! Vem, da ni prav, ko govorim, pa bi te moral poslušati. Rad bi se naučil, kako bolj pozorno poslušati tebe. Prosim, pomagaj mi, da bom odprt in potrpežljiv do tebe in tvojih sporočil, ki mi jih pošiljaš!

Odločitev: Danes se bom med svojo molitvijo posvetil poslušanju Gospoda.

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.

Uvodna molitev: Verujem, Gospod, da lahko s tvojim zgledom in tvojo pomočjo premagam skušnjavo v življenju. Zaupam vate, Gospod, ker veš, da sem šibek; zato mi daješ svojo milost, ki je močnejša od greha. Ljubim te, Gospod, in vem, da bo ta ljubezen do tebe in do bližnjega dala meni in drugim moč za premagovanje greha v življenju.

Prošnja: Gospod, naj mi molitev in previdnost preprečujeta, da bi padel v skušnjavo!

Razmišljanja:

1. Duhovno je pomembnejše od materialnega: Jezus nas uči, naj nam bo duhovno pomembnejše od materialnega. A človek je šibak in misli, da zadovoljitev potreb opravičuje, če ne izpolnjuje Božje volje. Če ne upoštevamo Kristusovega nasveta, potem bo utrujenost dovolj dober izgovor, da ne molimo, slabo razpoloženje da ne uresničujemo ljubezni do bližnjega, dobra ideja pa, da se obnašamo kot želimo in ne, kot nas uči Jezus. Hudič nas pripraviti da bolj gledamo nase in na svoje potrebe, kot na Boga, Njegovo voljo, potrebe Cerkve in drugih.
2. Problem pretirane samozavesti: Jezus nas uči, da naj bodo naša dejanja v skladu s tem, kar Bog želi od nas; ne s tem, kar mislimo, da želi od nas. Predvidevanja, da Bog razmišlja tako kot mi, namesto da bi se z vso močjo trudili misliti tako, kot misli on, so napačna. Spomni se, kaj je Kristus rekel Petru, ko mu je ta rekel, naj ne govori o trpljenju, ki prihaja in o smrti: »Poberi se, satan!« Postni čas je prava priložnost za nas, da se »obrnemo na Kristusa,« edinemu viru resnične sreče. V Gospoda zaupamo takrat, ko postane naša orednja opora v naših težavah, pa tudi v veselih trenutkih; ko se obrnemo k njemu v molitvi, še posebej, ko si resnično vzamemo čas zanjo, pa tudi s klici in kratkimi, toplimi, spontanimi molitvami čez dan. Ali zaupam v Gospoda skozi takšno molitev?
3. Samo Bog je vreden našega češčenja: Seveda ne zanikamo Boga zavedno in ne častimo idolov. A ne smemo pozabiti, da bo naše srce tam, kjer je naš zaklad. Če ni Kristus naš zaklad, potem bomo častili sebe in posvetne reči … Čeprav ne bi pi pokleknili pred našim novim računalnikom ali elegantnimi oblačili, ki smo jih ravnokar kupili, lahko namenjamo tem stvarem večjo pomembnost, kot je potrebno. Da si samo Bog zasluži naše češčenje je težko doumeti. To pomeni, da mora biti Bog v središču naših misli, besed, hrepenenj, dejanj in načrtov. Pozorno moramo sprejemati prečiščevanje naših namenov in hrepenenj, da bi naš Gospod še naprej vladal v naših srcih kot tisti, iz katerega izhajamo in h kateremu smo usmerjeni, kot cilju in nagradi celega našega življenja. Je Kristus kralj mojega srca?

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, pomagaj mi doumeti, da sta molitev in nenavezanost na materialne stvari potrebni za premagovanje preizkušnje! Opomni me, da si ti premagal preizkušnjo, da bi nas naučil, kako naj jo premagamo tudi mi. Pomagaj mi, da bom ostal pozoren in združen s tabo v molitvi!

Sklep: V trenutku preizkušnje se bom poskušal spomniti na to, kaj Bog želi in ga prosil za pomoč.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Uvodna molitev: Gospod, pošlji svojega Svetega Duha, da me razsvetli!

Prošnja: Moj Oče, pomagaj mi slišati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Izpolnjevati in učiti tvojo ZAPOVED, Jezus? Ne jo le poslušati. Vem. Takoj slišim mentalne zobnike, ki mi namazano trdijo, da te Besede ne morem udejanjiti! Danes še posebej to: »kdor reče ženi, sinu, sosedi idiot ali bedak …« (Mt 5,22 Beseda tudi danes zadene.In gre ravno tja, kjer se še zaklepam pred Tvojo preobrazujočo močjo: prosim, naj bo Duh predirljiv, naj po Besedi prodre prav tja, kjer sem potreben Tvojega odrešenja, Jezus! Naj se Beseda zgodi in spremeni moje človeško čutenje in prepričanje, naj razsvetli mojo temo. Kličem Duha in verujem v moč Besede.
2. V kakšno vlogo me boš torej danes postavil? »Ne ubijaj! (…)Jaz pa vam pravim: Vsak kdor se jezi na svojega brata, gre pred sodišče. Kdor pa reče bratu‘bedak’, gre pred vrhovno sodišče.« (v. 22) Judovstvo prepoveduje uboj človeka, v Tvojem govoru na gori pa postaviš za nas veliko višja merila: naročaš nam, naj ne damo duška svoji jezi z žaljivkami, ki ranijo dostojanstvo druge osebe, nas pa obremenijo s krivdo. Verjetno takoj pomislim na določeno osebo v moji bližini, ki me tako zelo razdraži, da z jezo zabrusim besede,ki ubijajo. Težko je. Odnos s tako osebo je lahko sporen že leta in leta. In tudi ta oseba mogoče nalašč poskrbi, da kar reče, zaboli. Res zaboli. In ne kaže nobene želje, da bi se najin odnos spremenil na bolje. Torej?

Pogovor s Kristusom: Poslušam Te, Jezus in želim živeti tako, kot me učiš. Hočem izpolnjevati to, kar mi naročaš. Zato tudi danes obljubim, da bom delal to, kar delam vedno, ko berem GOVOR NA GORI: Prvič - poskušam razumeti življenjska merila, ki jih v tem govoru postavljaš; drugič - v meni tli globoka želja, da bi jih zaživel; tretjič - priznam, da so ta merila previsoka in da jih sam ne morem doseči; četrtič - obudim vero v moč evangelija, verujem, da sesam ne morem premagati, se ugrizniti v jezik, ko me ta določena oseba jezi. Tvoja Beseda ima v meni moč. Ponavljam »pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pridi in daruj svoj dar« (v. 24).Kličem Duha naj me prežame z svojim mirom in ljubeznijo, da ta spor izgubi želo in ohladi mojo jezo in užaljenost. Hkrati pa te prosim odpuščanja. Odpovedujem se navezanosti na svoj prav, na svoje užaljeno ogorčenje, na občutek, da se mi dogaja krivica. Odpovedujem se vsemu temu in hočem, da tudi v odnosu s to osebo živim Tvojo zapoved ljubezni. Pomagaj mi! Naj se mi ZGODI Tvoja Beseda! Amen.

s. Andreja Godnič, uršulinka

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi da poslušam tvoje besede. Prihajam kot nekdo ki je lačen, ki potrebuje hrano. Nahrani me, saj me nihče drug ne more. Ne hrepenim po hrani tega sveta, ampak po hrani tvoje milosti. Naj te moja današnja molitev slavi, naj prinese milosti mojim bratom in sestram! Amen.

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi milost, da bom kot tvoj učenec rastel v zaupanju.

Razmišljanja:

1. Božja izbira: V današnjem evangeliju nas Gospod vabi k premišljevanju neizmerne milosti, da nas je izbral. Gospod vedno znova svoje apostole spominja, da niso oni tisti, ki so ga izbrali; on jih je izbral. Včasih je lahko spregledati dejstvo, da nas je Kristus s krstom poklical, da bi bili njegovi učenci. Zaradi izkušnje naše lastne šibkosti in omejenosti v naših dejanjih, lahko izgubimo upanje nad našim velikim poslanstvom, da smo sol zemlje in luč sveta. A vendar nas je Gospod izbral prav za to nalogo: da poskušamo spreobrniti ljudi okoli nas, da jih dvignemo iz teme in jo ponesemo h Kristusovi luči. Naše poslanstvo presega svet danes in jutri, saj smo poklicani, da pomagamo vsem ljudem doseči večno življenje. Kdo bi si drznil prevzeti to nalogo?
2. Poveličevati Očeta: Kako naj bi se lotili te naloge? Odgovor je v našem krstu. Preko tega zakramenta smo celostno vpeljani v novo življenje; življenje Božje hčerke ali Božjega sina v Kristusu Jezusu. Od zdaj naprej lahko v vsem, kar delamo za Božjo slavo, to opravljamo skozi našo udeležbo v Kristusovem kraljevskem duhovništvu. Kako naj bi potem bili luč tega sveta? Ne zaradi naših zaslug ali znanja, zaradi tehnologije, znanosti ali zaradi katerekoli zemeljske moči, ampak zaradi Svetega Duha, ki deluje v nas, ki usmerja in vodi naša prizadevanja. Če torej želimo biti luč sveta in sol zemlje, moramo vedno slediti navdihom Svetega Duha in mu popolnoma zaupati. Na ta način bomo postali tisti učenci, katerih največja želja je poveličevati Očeta; ljudje bodo videli v nas Božje delovanje.
3. Biti močan v ljubezni: Kristusov klic, naj bomo njegovi učenci in oznanjamo evangelij vsem ljudem, se lahko zdi preveč. Zaradi vsakdanjega življenja in borbe za preživetje se zdi, da ni (dovolj) časa in energije, da bi bili Kristusovi učenci. Ne smemo pozabiti na začetek našega učenčevstva. To ne izhaja iz kakšne pogodbe z Gospodom. Začelo se je v njegovem srcu, ko je rekel: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« Začelo se je, ko je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje.« Božji sin nas je imenoval za svoje prijatelje. Kdo bi si drznil reči kaj takšnega? Kdo bi lahko sanjal o čem takem? Nihče! A vendar je to resnica. Naše učeništvo je zakoreninjeno v ljubezni, ki jo Kristus goji do nas. Zato nam pravi, naj vedno ostanemo v njegovi ljubezni. Pravzaprav želi, da živimo v njegovi ljubezni, tako kot mladika živi na trti in zato lahko obrodi sadove.

Pogovor s Kristusom: Gospod, izbral si me, da sem sol zemlje in luč sveta. To je preveč zame! Kljub temu verujem vate, zaupam vate in te ljubim. Naj bo danes vsaka moja beseda in vsako moje dejanje pogumen izraz tvoje ljubezni za vse; da usmerjam tiste, ki jih srečam, da bi slavili tvojega nebeškega Očeta!

Sklep: Zaupal bom v Gospodov klic, da postanem njegov učenec: z besedami in dejanji ljubezni bom razglašal veličino Božje ljubezni vsem, ki so okoli mene.

Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«

Uvodna molitev: Oče, ti prebivaš v nebesih z vsemi svojimi blaženimi. Prepričan sem, da me prek Kristusa kličeš, naj bom svet in vesel, v tem in prihodnjem življenju. Ljubim te in želim si bolje odgovarjati na vse tvoje milosti, ki mi jih poklanjaš!

Prošnja: Gospod Jezus Kristus, naj sprejmem tvoje blagre kot najvišje merilo za svoje življenje!

Razmišljanja:

1. Blagri sveta: Nič ni bolj človeškega kot iskanje sreče. Življenje brez sreče je kruto. Svoboda brez možnosti sreče je utvara. Po merilih tega sveta se zdi, da je sreča sestavljena iz enega ali več dejavnikov: bogastvo, slava, moč, fizično in psihično zdravje, užitek in brez preizkušenj. Tudi kristjan lahko podleže takšnemu razmišljanju; te vrednote nevede postanejo merilo za njegovo oziroma njeno življenje. To so blagri tega sveta, blagri, ki jih mediji poveličujejo, blagri politike moči, blagri izrecno zemeljskega uspeha. Po teh vrednotah svet sodi o »kvaliteti življenja« – koliko je življenje »vredno«.
2. Nov model: Blagri, ki jih Kristus navaja v tem odlomku niso le prazna, namišljena načela. Prvi blagor je pravzaprav sam Kristus. Nove vrednote – biti ubog v duhu, krotak in hrepeneti po pravičnosti, imeti čisto srce itd. – to so preprosto pogledi njegovega življenja. Bodi na gori skupaj s Kristusom in dopusti, dase te dotakne, tako kot druge, ki so ga videli in slišali; Kristus bo srečen, zelo srečen. Izžareva globoko notranjo svobodo, tako da se popolnoma posveti služenju Bogu in drugim. Svet in njegova lažna veličina nimata vpliva nanj. Ko poslušaš Kristusa, vzklikneš: »Ta človek ve, kaj govori. Ve, kakšna so nebesa. Natančno ve, da nebeška blaženost prekaša vsakršno zemeljsko srečo, ki si jo lahko zamislim.«
3. Osebni vrednostni sistem: Naše razmišljanje o Kristusu nas ne more pustiti nespremenjene. Odločiti se moramo in sprejeti merila, ki nam jih postavlja. Če želimo biti srečni kot On, nam morajo njegovi blagri postati merilo v življenju. Nietzsche ni imel prav, ko je mislil, da so krščanske vrednote le »tolažilna nagrada« za tiste, ki niso uspešni na tem svetu. Ne, kristjan raje posnema najsrečnejšega človeka, ki je kadarkoli živel: Jezusa. Če se moramo odločiti med prizadevanji za moč, duhovno revščino, med zemeljskim uspehom in delom za pravičnost, med nebrzdanimi čutnimi užitki in čistim srcem, med posvetnim življenjem ali preganjanjem zaradi Kristusa, se z vso dušo odločimo za slednje. Tudi tu na zemlji bomo deležni blaženosti, ki bo dopolnjena v nebesih.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si zgled resnično veselega človeka. Vidim, da se tvoja merila močno razlikujejo od tistih od tega sveta. Razsvetli mojo dušo z modrostjo svojih blagrov in mi podari milost, da bi vedno živel v skladu z njimi! Podari mi vsaj delček nebeške blaženosti že tu na zemlji!

Sklep: Razmislil bom, kateri od blagrov predstavlja največji izziv mojemu trenutnemu načinu življenja in ga uresničil v svojem življenju.

Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

Uvodna molitev: Jezus, kako čudovit dan v življenju tvojih učencev: hodil si ob obali in jih poklical! Rad bi odgovoril na tvoj klic na enak način. Vem, da me ne boš nikoli vodil na kriva pota, ampak me boš varoval in spremljal domov v nebesa. Tukaj sem, Gospod, tebi na voljo!

Prošnja: Moj dragi Gospod Jezus, pomagaj mi zvesto slediti tebi, ne da bi pri tem gledal na ceno!

Razmišljanja:

1. Hoja ob obali: Mogoče se zdi, da je Kristus svoje prve učence srečal po naključju: hodil je ob obali in jih ugledal. A tekst nam pove bistveno več. Janez Krstnik je bil v ječi in Jezus je vedel, da je prišel njegov čas. Pomemben del njegovega poslanstva za naslednja tri leta je bilo učenje in oblikovanje apostolov. Te je izbrala Božja previdnost že na začetku časov in zdaj so bili poklicani. To niso bila naključna srečanja. Jezus je vedel, koga želi in kaj bo od njih zahteval. Tudi nas pozna in ve, kaj želi od nas. Njegova ljubezen in pozornost sta popolnoma osebni in njemu zelo pomembni.
2. Preprost klic: Ko Jezus kasneje stopi v stik z bogatim mladim človekom (glej Mt 19, 16-22), je pogovor bistveno bolj poglobljen, kot ta kratka srečanja, o katerih beremo v današnjem evangeliju. Tu Jezus pristopi do štirih moških in jim reče, naj mu sledijo. Preprosto in jasno. Drugi koraki v njihovem poslanstvu bodo znani kasneje. Zdaj pa le: »Hodi za menoj!«. Ne moremo celo življenje čakati, da bo Božji klic naredil nekaj izjemnega. Medtem bi lahko spregledali mnogo manjših klicev v vsakodnevnem življenju: klice k večji ljubezni do prijateljev in družine, k večji meri potrpežljivosti z našimi otroki, k večji velikodušnosti pri pomoči sosedu v stiski. Če bomo velikodušni v majhnih rečeh, bomo lahko velikodušni tudi velikih.
3. Vse so zapustili: Odgovor učencev je bil heroičen. Jezusu so takoj z veseljem sledili. Kakšen odnos imam jaz do Božje volje? Njegova volja se mi razodeva skozi merila in zakone njegove Cerkve pa tudi po zahtevah mojih nadrejenih ali staršev. Ali odgovorim nesebično? Ali preračunavam in se pogajam, preden mu začnem slediti? »Kaj imam lahko jaz od tega?« Deležen bom večne blaženosti, če mu bom velikodušno sledil.

Pogovor s Kristusom: Gospod, bolje moram razumeti, da želiš z menoj osebni in tesni odnos. Kaj lahko storim, da bi bolje izkazal svojo hvaležnost za tvoj klic? Za tvoje milosti? Pomagaj mi uvideti, da je tudi moj odziv tebi pomemben! Zate nisem številka ali statistični podatek. Sem duša, za katero si umrl.

Sklep: Danes bom svoje bližnje sprejemal, kot naroča Jezus. Izognil se bom malenkostim ali sebičnosti, ko bom odgovarjal na prošnje drugih.

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Uvodna molitev: Gospod, hvaležen sem za ta trenutek s teboj! Verujem vate, vem, da si tu in da želiš danes govoriti z menoj. Rad bi odprl svoje srce, da bi slišal tvojo besedo in jo udejanjal iz ljubezni do tebe.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v ponižnosti!

Razmišljanja:

1. Jezus se postavi zraven grešnikov: Janez Krstnik je oznanjal krst odrešenja in veliko število ljudi je prihajalo k njemu, da bi se pokesali za svoje grehe. Želeli so spremeniti smer svojega življenja in se ponovno spraviti z Bogom. Jezus je prišel skupaj z množico. Čeprav je bil brez greha, se je uvrstil med druge in se proti Jordanu odpravil, kot da je tudi on grešnik. Da bi zares cenili to njegovo dejanje, se moramo spomniti, kako močno smo prizadeti, ko nas po krivici obtožijo za nekaj, česar nismo storili. Veliko lahko izgubimo, če so naše resnične napake izpostavljene drugim. A tu, čeprav je daleč stran od najmanjšega madeža greha, Jezus mirno in ponižno sprejme oznako grešnika; tako kot ostali. To naredi zaradi nas. Ali se obremenjujem s tem, kako me drugi vidijo in to negativno vpliva na moja dobra dela?
2. Ponižnost, ki se pokloni Očetovi volji: Janez Krstnik ni želel krstiti Jezusa, ker je vedel, da ni takšen, kot so ostali. A vendar Jezus pojasni, da je to del Očetovega načrta in ta načrt je gonilna sila v njegovem življenju. Ponos ni omajal Jezusovo poslušnost. Nasprotno, Očetova volja je hranila in negovala njegovo življenje. »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« ((Jn 4, 34). S čim pa se moje srce »hrani?« Če se ne hrani z Očetovo voljo, me samozadostnost na pretanjen način spreminja v moj najvišji cilj?
3. Očetov blagoslov: Nebesa se odzovejo na Kristusovo poslušnost. Ta trenutek napove končno odrešenje človeštva, doseženo prek Kristusovega žrtvovanja na Kalvariji. V središču žrtvovanja je poslušnost in poslušnosti ni brez ponižnosti. Jezus se je ponižal pred Janezom Krstnikom in Oče je bil zadovoljen. Pohvali ga naglas: «Ta je moj ljubljeni Sin.« Poslušati ga, pomeni slediti njegovemu vzoru.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za tvoj dar! Nauči me ponižnosti! Težko postavljam druge predse, težko zasedam drugo mesto in pustim, da drugi uživajo v slavi in hvali, ki si ju tudi sam želim. Pomagaj mi, da bom ponižen in se pokesal vseh svojih grehov! Za izpolnjevanje tvoje volje potrebujem tvojo pomoč. Utrdi me in me vodi pri služenju tebi!

Sklep: Na skriven način bom izkazal ljubezen do bližnjega.

Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si tu, ko prihajam v pogovor s teboj. Zaupam v tvojo previdnost, saj skozi ves dan vodiš vsak moj korak. Pogled želim usmeriti le vate, da bi lahko ti postal moja moč v šibkosti in trdnost mojega življenja.

Prošnja: Gospod, naj nikoli ne dvomim v tvojo moč spreobrnjenja človeške šibkosti!

Razmišljanja:

1. Iz globočine dvoma: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Mnogo ljudi je v teh besedah Janeza Krstnika videlo znak šibkosti, dvom v Kristusa. In mogoče to drži. Tu je moški, ki je večino svojega življenja preživel v puščavi. Nenadoma je zaprt v majhni, temni, zastrašujoči ječi. Kmalu bo odšel z odra življenja kot mučenik resnice evangelija. Pred zadnjim dejanjem se morda sprašuje, ali je vse to vredno te največje žrtve. Umrljiv človek si ne sme privoščiti nikakršnih dvomov. Ali nosim v srcu dvome glede svoje vere? Ali tako kot Janez Krstnik iščem odgovore na vprašanja in prosim nekoga za pomoč?
2. Z vrha gotovosti: Drugi so oporekali Janezu, ker je postavil to vprašanje; ne v svojem imenu, ampak v imenu svojih učencev. Zdi se, da se poguba, o katerem je pridigal (Mt 3, 10-12) – »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino /…/ Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem,« ne bo izpolnila. Ravno nasprotno! Jezus se pojavi kot skrben pastir, ki išče izgubljeno ovco in jo vrne k čredi. Janezovi učenci so morda postajali nestrpni. Potolaži jih z besedami: »Če imate pomisleke, pojdite pogledat, kaj počne Jezus, in vaši dvomi se bodo razblinili.« Če se želi kdo prerekati z nami o Jezusu in dvomiti o njegovi moči, je najboljši odgovor odmik: »Predaj mu svoje življenje in boš videl, kaj lahko naredi z njim.« Največji dokaz za Kristusa je izkušnja njegove spreminjajoče moči. »Poskusi. Všeč ti bo.«
3. Glej samo Kristusa: Globoko v naših srcih tičijo dvomi in strahovi, ki splavajo na površje v trenutkih težav in preizkušenj. A hkrati imamo pogum in gotovost: skrite vire, iz katerih črpamo, ko je potrebno. Ne glede na to kaj je Janeza Krstnika spodbudilo k tem besedam, dvom ali pričevanje, je nauk popolnoma enak: V vsaki življenjski okoliščini se obrni h Kristusu. Kristus je naša tolažba in moč, ko strah ohromi naše srce in zamegli naš um. Kristus je naš Odrešenik in nekdo, ki podpira naša prizadevanja, da bi bili apostoli in glasniki njegovega kraljestva. Torej, naj odmeva Krstnikov moto v vsem, kar delamo: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« ((Jn3,30).

Pogovor s Kristusom: Gospod, v tem adventnem času se želim približati tebi! Želim, da zavzameš vsak kotiček v mojem utrujenem srcu. Nauči me odvrniti vse moje strahove glede prihodnosti, da bom tako velikodušen, kot si ti z menoj – dal si vse, kar si imel, tudi svoje življenje, za moje odrešenje.

Sklep: Danes bom sam ali v družbi, prebral odlomek iz Lukovega evangelija, o Kristusovem rojstvu (Lk 2, 1-20).

Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti vse veš in svetu vladaš z ljubeznijo. Verujem vate! Ne vladaš grobo, ampak nas prijazno vodiš k sebi. Zaupam v tvoje usmiljenje in verujem, da me vsak dan vodiš bližje nebes. Zahtevaš le tisto, kar je dobro zame. Hvala ti! Daješ mi pogum, da ti izrečem svojo ljubezen, čeprav vem, da je šibka. V svojem življenju bi rad ustvaril več prostora zate. Rad bi te postavil na prvo mesto, nad vse.

Prošnja: Gospod, daj mi neusahljivo žejo po tebi in jo poteši s svojo bližino v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Sporočilo iz puščave: Janez Krstnik je šel v puščavo, da bi bil bliže Bogu. Izraelci so vedeli, da so bolj odvisni od Boga, ko so v puščavi. Dal jim je mano in prepelice, da so potešili lakoto in vodo iz skale za potešitev njihove žeje. Tudi Janez Krstnik se je v puščavi približal Bogu, preko njega se je razlegal klic po spreobrnjenju, pripravljenost hoditi po Gospodovi poti. Štiristoletna tišina je prekinjena in Bog oznani, da se je njegovo kraljestvo približalo. Tudi v našem življenju pridejo trenutki, ki se zdijo kot puščava, a ravno v takšnih trenutkih nas Bog približa sebi. Ne smemo se bati težav v molitvi, ker nam ravno takrat Bog pomaga, da ga bolj goreče iščemo in mu bolj zaupamo.
2. Pripravite Gospodovo pot: Janez Krstnik je s svojim jasnim duhovnim življenjskim slogom navdihnil mnoga spreobrnjenja. V puščavi se je bolj povezal z Bogom, saj je večino časa preživel v molitvi, skromno jedel in se oblačil v groba oblačila. Ljudje so ga poslušali, ker jim je njegov način življenja govoril o Bogu. Janezov krst jim je pomagal izbrisati njihovo staro vedenje in stare načina razmišljanja. Ko so ga prosili, naj jih krsti, so prepustili Bogu, da očisti njihova srca. Ne smem pozabiti, da v adventnem času pripravljamo prostor za Kristusov prihod, da bi prišel v naša srca. Resnično mora biti del našega življenja. Opustiti moramo stari način razmišljanja in vedenja ter si nadeti Kristusa na resničen in viden način. Ali moj način življenja odseva Božjo prisotnost? Ali je molitev in zveza z Bogom prva izbira v mojem življenju?
3. Dobri sadovi so dokaz spreobrnjenja: S krstom nas zavežejo, da bomo iskali svetost in se trudili vsak dan biti podobni Kristusu. Želi, da z njim sodelujemo pri njegovem poslanstvu odrešenja in z našimi prizadevanji prispevamo k oznanjevanju in širitvi njegovega kraljestva na Zemlji. Sveti Luka je v Apostolskih delih govoril o prvih pripadnikih Cerkve, ki so bili razpršeni zaradi preganjanja (Apd 8,4) rekel tole: »Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo.« Moja naloga je, da oznanjujem in širim Kristusovo kraljestvo tu, kjer sem. Moja osnovna apostolska naloga je tako pričevanje, da udejanjam vrednote, ideale in vrline evangelija. Kako pričujem doma, svojemu zakoncu, svojim otrokom, v službi in župniji? Ali se zavedam, da moj vzor veliko pove? Čutiti moram potrebo, da izpolnim naloge, ki jo nalaga Kristus v tem trenutku mojega življenja. Ko prejmem obhajilo, prejmem hrano, ki jo potrebujem za svojo nalogo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, moral si postati človek, da bi nas približal sebi. Pomagaj mi še naprej rasti v molitvenem duhu! Združi me s teboj, da bi lahko ob koncu življenja užival v tvoji navzočnosti, ne samo pod tančico evharistije, ampak tudi osebno. Gospod, pomagaj mi najti način življenja, ki bo v skladu z mojim vsakodnevnim približevanjem tebi! Toliko skrbi, toliko nepotrebnih reči, Gospod, me odvrača od tesnejšega prijateljstva s teboj. Pomagaj mi, da bom videl stvari v pravi luči in bom cenil tisto, kar je tebi pomembno. Razodeni se mi, Gospod!

Sklep: Danes bom na poti k sveti maši ali od nje razmislil, kaj moram dodati ali odvzeti iz življenja, da bi bil drugim zgleden pričevalec.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Uvodna molitev: Gospod, zaradi svoje vere vem, da si tu in me poslušaš. Računam na tvojo dobroto in prijateljstvo, da me boš podpiral v tem razmišljanju in v pripravi na adventni čas, ko pričakujem tvoj prihod. Vesel sem, ker si prišel med nas kot človek, da bi nam pokazal pot v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, daj, da bi se naučil svoj čas na zemlji najbolje izkoristiti!

Razmišljanja:

1. Pred potopom: Bog je videl , kako se pokvarjenost širi po svetu in se namenil odstraniti večino človeštva. Noe pa je našel naklonjenost pri Bogu in je prejel opozorilo o neizogibni katastrofi. Zato se je lotil gradnje barke; projekt, ki se je njegovim sosedom, prebivalcem v puščavi, zagotovo zdel nekaj čudnega. Potop je ljudi presenetil; le Noe in njegova družina so bili pripravljeni. Tako je s svetom. Kar je nepričakovano, nas lahko preseneti. A tisti, ki ostanejo blizu Boga in ga poslušajo, lahko tudi nepričakovane dogodke sprejmejo z mirom. Ali lahko enako rečem za dogodke v svojem življenju? Ali zaupam v Božjo previdnost iz dneva v dan?
2. En vzet, en zapuščen: Smrt lahko pride kot tat ponoči. Na nepričakovan dan lahko umre človek kjerkoli, njegov spremljevalec pa ostane. Smrt lahko v trenutku ugrabi kogarkoli od nas. Kristus je rekel svojim poslušalcem, da je prišel na svet, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). A nikoli ni povedal, kako dolgo bo to naše življenje. A ta misel nas ne bi smela spravljati v malodušje. Morala bi nas spodbuditi, da bi bili še bolj pozorni. Ni boljšega trenutka kot sedanjost, da se spreobrnemo in obrnemo svoje življenje k Bogu. Veliko jih je spreobrnjenje prestavilo «na jutri« – na dan, ki ga niso dočakali. Naš Gospod želi, da dobro živimo v sedanjost, da delamo dobro tukaj in zdaj. Naše življenje je zbirka «zdaj-jev«; vsak »zdaj« je del večje slike, kot mozaik. Kako živim sedanjost? Ali čakam »na jutri«, da bi se spremenil? Ali se zavedam, kako tvegano je lahko to odlašanje?
3. Ostanite budni! Naš Gospod ne olepšuje svojega nasveta. Ve, da smrt čaka vsakega od nas in da si želimo prezreti to realnost. »Delati se pogumnega« ni nenavadna drža med tistimi, ki živijo svoje življenje, kot da bo trajalo večno. A konec koncev smo vsi romarji, ki hodimo skozi ta svet na poti v večnost. Najboljši način preživljanja vsakega dne je, da živimo, kot da je zadnji. To pomeni imeti resno molitveno življenje in delovati v duhu globokega usmiljenja. Kako bi preživeli današnji dan, če bi vedeli, da je zadnji?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoje rojstvo v Betlehemu je spremenilo tok sveta – in tok mojega življenja. V tem adventnem času se želim dobro pripraviti na tvoj prihod, da bi ti lahko podaril »rojstnodnevno« darilo. Pomagaj mi vsak dan živeti v polnosti, da bi rastel v tebi in da bi moj pogled ostal osredotočen na večnost!

Sklep: Naredil bom načrt, ki mi bo pomagal bolje preživeti ta adventni čas. To bi lahko vključevalo več molitve ali celo obisk ene ali dveh svetih maš med tednom.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam in zaupam v Tvojo željo, da mi podariš potrebno milost, ki jo moram prejeti danes. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in svojo ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da bom imel večje zaupanje vate.

1. Prazna luknja v velikosti Kristusa: "Kot da bi imel veliko luknjo v srcu in je ne bi mogel z ničemer zapolniti." Tako je vzkliknil nekdo, ki se je po dolgih letih odsotnosti vrnil k zakramentom. Bila je lačna in žejna po Kristusu in na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo mesto v njenem srcu, kjer je pripadal samo njemu. Ob ponovnem srečanju s Kristusom - v njegovem usmiljenju v spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu - je lahko izkusila dobrote, ki jih je obljubil sam Kristus: "Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli odpeljal." Vsak izmed nas prej ali slej najde majhne ali velike luknje v srcu. Samo Kristus pripada temu mestu. Da bi ponovno sprejeli Kristusa v naših srcih, moramo iskati njegovo usmiljenje in hkrati sami gojiti usmiljene.
2. Zakaj se potem bojite? Če je tisto, kar potrebujemo, Kristus in po čem resnično hrepenimo, kaj potem preprečuje, da bi šli k njemu? Včasih je to naš ponos ali duhovna lenoba ali morda površnost v našem duhovnem življenju. Toda v ozadju teh razlogov je pogosto strah, da če se odpremo Kristusu, bomo nekako izgubili. Benedikt XVI je v svoji prvi homiliji kot papež nagovoril ta strah: »Ne bojte se Kristusa! Nič ne vzame in ti da vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu - in našli boste resnično življenje. Amen «(maša za otvoritev papeža, 24. aprila 2005)
3. Ali mi lahko poveste, kje je izgubljeno in najdeno? To so besede, ki jih Kristus ni nikoli izgovoril - niti jih ne bo. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. Namesto tega v današnjem branju obljublja: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." To je naše zagotovilo, da ne bomo nikoli zapuščeni in ostali brez njegove milosti, da nas vedno podpira. Nobena težava, ovira ali skušnjava ne bo prevelika zanj, da bi jo nam ne pomagal premagati.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti zdaj vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na nek skrivnosten način je vsaka od teh preizkušenj del uresničitve tega.

Sklep: Ko se bom danes soočil z oviro - četudi bo majhna - bom zmolil kratko molitev, da preizkušnjo zaupam Kristusu.

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem vate in v vse, kar si razodel za naše odrešenje. Upam v tebe zaradi tvoje neskončne usmiljenosti. Vsako tvoje dejanje na tem planetu je pokazalo ljubezen do nas. Tvoj vzpon v nebesa pred očmi apostolov mi vliva upanje, da se ti nekega dne tam pridružim. Ljubim te in želim, da si središče mojega življenja.

Prošnja: Marija, pomagaj mi, da bom goreča priča resnične krščanske ljubezni.

Refkleksija:

1. "Tako sem jih poslal v svet" - Jezus se je povzpel v nebesa. V današnjem evangeliju Jezus iz zadnje večerje svoje poslanstvo prenaša na svoje apostole - in na vsakega izmed nas. Kako presenetljivo je ta odgovornost, ki jo Kristus položi v naše roke? Nič ni manjše kot večno odrešenje duš. Večna usoda duš konkretnih oseb je direktno povezana z našo zvestobo Kristusu in našim krščanskim pričevanjem. Ali nas taka odgovornost ne strese v naši šibkosti in grešnosti? Kako lahko upamo, da bomo izpolnili takšno poslanstvo? Kristus pa nas vabi, da v celoti delimo njegovo veselje. Pri svojem vnebohodu nas ne zapusti, ampak obljublja, da nas bo posvetil v Duhu resnice - Svetem Duhu, velikem zagovorniku našega apostolskega poslanstva. Naj se ta teden v molitvi odzovemo na cerkveno bogoslužje, ki nas pripravlja na sprejem Svetega Duha na praznik binkošti.
2. »Posvetite jih v resnici« - Le kdo je Sveti Duh, tretja oseba Presvete Trojice, tisti, ki želi postati nežni gost in tolažnik naše duše? Sveti duh je osebna ljubezen Očeta in Sina drug do drugega. Kot nas opominja drugo branje liturgije, »Bog je ljubezen« (1 Jn 4:16). Samo Sveti Duh nam lahko omogoči pot očiščevanja in discipliniranja »erosa« (človeška ljubezen ali ljubezen do privlačnosti - »naraščajoča ljubezen«), tako da ga lahko ozdravimo in mu povrnemo svojo resnično veličino (prim. Deus Caritas Ocene, št. 4-5). Če sledimo tej asketski poti odrekanja, se bo eros na koncu združil z "agape" (krščanska ljubezen ali ljubezen, ki išče samo dobro drugega - "padajoča ljubezen") (prim. Št. 7). Ljubezen do agape, ki jo je v nas utkal Sveti Duh, nas bo spodbudila, da iščemo dobro v dušah, ne da bi upoštevali ceno, ki jo moramo zato plačati.
3. "In posvečujem se zanje" - Kako se Kristus posvečuje? Natančno to počne v svoji strasti in križu. Zato je beseda blažene matere Terezije iz Kalkute vedno primerna: "Da bi bila ljubezen resnična ljubezen, mora boleti." Papež Benedikt XVI. Se je neposredno soočil z vprašanjem odpovedi, ki jo zahteva resnična ljubezen. Sprašuje, ali Cerkev ne kvari ljubezni. "Ali se Cerkev z vsemi svojimi zapovedmi in prepovedmi ne obrača na grenkobo najdragocenejšega v življenju?" (Deus Caritas Est, št. 3). Odgovor je seveda odločen "Ne!" Le askeza krščanske čednosti očisti in disciplinira ljubezen, tako da se dvigne nad čutno sfero in postane resnično osebno dejanje samo-danosti. Ni naključje, da samo naravno načrtovanje družine zahteva kontinuiteto, kontracepcija pa ne. Ali smo pripravljeni, da nas svet sovraži, ko se zavzemamo za to najbolj temeljno cerkveno učenje o ohranjanju pristne ljubezni?

Pogovor s Kristusom: Sveti Duh, ti si vir ljubezni v mojem življenju, ker si sama ljubezen. Pomagaj mi pridobiti potrebne milosti za duše, ki jih Kristus od mene zahteva, tako da se posvečujem v resnici - resnici križa, odrekanju in očiščevanju - da živim resnično ljubezen v dajanju sebe, ne da bi upošteval ceno, ki jo moram za to plačati.

Sklep: Vadil in zagovarjal bom cerkveni nauk o čistosti, zlasti naravnem načrtovanju družine, da bi živel pristno krščansko ljubezen.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, ker si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom vstal od mrtvih, in bil s Teboj v večnem veselju v nebesih. Pogosteje se moram osredotočati na dobro, ki Si ga storil za nas, in na Tvoje obljube tistim, ki Vate zaupajo. Hvala, Jezus, ker si spet vzel svoje življenje in nam kažeš pot domov v nebesa. Ljubim Te in želim Te spremljati z vsem srcem. Želim si bolj polno sodelovati s Teboj in pripeljati s seboj še veliko drugih."

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob moji strani. Odpri mi srce za pomen Svetega pisma in dogodke v mojem življenju. Vžgi mi srce s svojimi besedami

Refleksija:

1. Konec je: Ta dva učenca sta bila močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Pogumno sta zapustila dom in družino, da bi sledila Gospodu. Prisluhnila sta njegovim besedam, bila priča njegovim čudežem in celo velikodušno odšla ven in pridigala v njegovem imenu. Učenci so pričakovali, da bo Jezus hrepeneči Mesija. In ravno v trenutku, ko je Jezus imenoval »svojo uro«, ko je opravljal svoje največje delo, so se učenci razšli z Jezusom. Kaj je šlo narobe? Bog je delal na način in z močjo, ki je ti učenci niso pričakovali in je niso sprejeli. Križ in trpljenje nista vstopila v njihove načrte. Veličastno zmagovito pot so lahko sprejemali, vendar ne križanega Gospoda. Dokler so bili čudeži, spodbujanje množic in vznemirjenje, je bila njihova pot ob Kristusu. Ko pa je križ vrgel senco, so vrgli puško v koruzo. In tako se vračajo domov, nazaj v svoj stari življenjski slog, upanje je razbito in obrazi so otožni. Njun pogovor je bil samo pomilovalna rekonstrukcija dogodkov, brez vere, brez občutka za Boga, potopljen v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo hodi ob njiju. Samo pomilovanje nas ne vodi k Bogu, ampak nas samo še bolj potaplja v svojo nemoč. Kako se rešiti iz te situacije? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh učencev o napačnih vsebinah in ju vabi, da se bolj poglobita v svojo situacijo. Razmišljanje o očitnem, o resničnih dogodkih našega življenja (in ne o naših zlomljenih, omejenih načrtih in upanjih) je tisto, kar začne odpirati vrata prerojenemu upanju. O čem govoriš? Zakaj? Ali ti ni uspelo česa dojeti?
3. Delimo kruh z neznancem: Kristus je pastir, ki išče te dve izgubljeni ovci. Kot vedno jim mojstrsko in nežno razsvetli um in jih pripelje do resnice. Poslušanje Kristusa pripravi ta dva učenca, da ga prepoznata, ko vzame, zlomi, blagoslovi in jim da “kruh” - enaka dejanja zadnje večerje. Potem ko so našega Gospoda prepoznali v »lomljenju kruha«, se njihova celotna narava spremeni. Tudi njihov način ocenjevanja dogodkov in situacij se spremeni. Za večer so se ustavili, toda potem, ko so izkusili Gospoda, so sredi noči odšli ven, da bi svoje izkušnje delili z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me zanikati samega sebe in sprejemanja tvojega veličastnega načrta. Jezus, hodi vedno ob meni in mi pomagaj spoznavati, da dokler sem v pogovoru s Tabo, tudi če se tega ne zavedam, vedno obstaja upanje in odrešenje.

Sklep: Dovolil bom Bogu, da zlomi moje omejene načrte in pričakovanja. S Kristusom se bom pogovoril o tem, katere cilje si želi, da si zastavim v svojem življenju, čeprav se zdijo nemogoči.

Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, v Kafarnáum. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset stadijev vožnje, so videli Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli.

Uvodna molitev: Pred Tebe prihajam, Gospod, ubog in nevreden. Pa vendar me sprejemaš s tako veliko ljubeznijo. S svojim trudom v tej meditaciji Ti želim vsaj malo povrniti Tvojo dobroto.

Prošnja: Naj se nikoli ne prepustim strahu, saj vem, da si Ti vedno ob moji strani.

Refleksija:

1. Grobi časi: Utrinke v našem življenju lahko lepo simbolizira to branje: močne vode, tema in majhen napredek. Včasih vodo naše duše vznemirjajo naša nepreverjena čustva, naš ponos ali nečimrnost; izgubimo občutek za smer in zdi se, da veslamo brez smisla. Ali bi lahko bilo kako drugače, če Kristusa ni v našem čolnu? Ko se borimo, si moramo ogledati svoje molitveno življenje. V tem je morda odgovor na nekatere naše težave.
2. JAZ SEM! Jezusov odgovor na strah svojih učencev je res veličastna beseda. Tu prevedeno kot »To sem jaz«, dobesedno v grščini je »Jaz sem«, božansko ime, ki ga je Bog uporabil, ko je Mojzesu govoril iz gorečega grma. To ime govori o prisotnosti in moči. Bog ne opazuje naših muk od daleč in brezbrižno. Tako kot učencem tudi nam v tej zgodbi priskoči na pomoč.
3. Varno pristanišče: Takoj prispel čoln na obalo, opisan v tem odlomku, si je zelo težko predstavljati. Za učence je moralo biti skoraj tako, kot da se zbudijo iz nočne more, prehajajoč se iz nevarnosti razburkanih voda sredi morja in se že znajdejo s Kristusom na obali. Kaj nam to lahko pove? Morda smo enkrat, ko se odločimo, da bomo s svojim čolnom s sabo vzeli Kristusa, v nekem smislu že prispeli do cilja.

Pogovor s Kristusom

Gospod, pomagaj mi, da mi grobe vode ponosa, nečimrnosti in čustvenosti. Ko stojim na mestu, koga moram kriviti, razen sebe? Vendar zaupam v Tvoje usmiljenje. Tvoja božanska prisotnost me pomirja. Gospod, nikoli ne zapusti mojega čolna!

Sklep

Danes bom obiskal evharistijo, da bom obnovil svoje popolno zaupanje v Kristusa.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Pred Tebe prihajam, Gospod, ubog in nevreden. Pa vendar me sprejemaš z vso ljubeznijo. Med to meditacijo želim vsaj malo s svojim trudom povrniti Tvojo dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj milostni dar.

Refleksija:

1. Življenjske preizkušnje: evangelij nam pove, da Jezus učence "preizkuša" in opazuje, kako se odzivajo na na videz nemogoče situacije. Ta preizkus pomanjkanja hrane je verjetno povzročil paniko. Ko so apostoli gledali na množico ljudi ob vedenju, da nimajo dovolj hrane, so se počutili popolnoma nemočne. Morda so v tem smislu preizkus prestali. Kristus je želel, da bi izkusili, da samo človeška iznajdljivost ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno močno presegle naše človeške sposobnosti. Torej, kakšen je odgovor? Samo en je: Gospod!

2. Skromno darilo: medtem ko so učenci zmedeni, je fant velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo stopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je naš Gospod razmišljal o tem fantu, ko je rekel: "Če ne postanete kot otrok, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo." Učenci dobijo čudovito lekcijo tega zaupljivega otroka: vse izročite Kristusu; ni pomembno, kako malo se vam ali drugim zdi - z njegovo božansko močjo se lahko zgodijo čudovite stvari z našimi petimi hlebci in dvema ribama.

3. Naj se nič ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tem velikem obroku pošlje učence kot čistilno ekipo. Spoznanje, ki ga lahko iz tega razberemo, je vrednost božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, ne smemo postati samo-zadovoljni in gledati na preveč hrane kot nekakšno komoditeto, ki jo lahko zavržemo. Nasprotno, to je dragoceno in je ne smemo zavreči. Vendar se zdi, da se zgodi točno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam govori o čudoviti Gospodovi potrpežljivosti. Tudi če vrednost Njegovih daril ne znamo ceniti v celoti, jih On ne neha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko pogledaš na množico ljudi. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek ob takih potrebah. Priskoči mi na pomoč! Daj mi milosti, da bom velikodušno sodeloval s Teboj pri vsakdanjem delu odrešenja."

Sklep: Radodarno bom pomagal drugim in bolj zaupal v božjo milost.