Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate z vero, ki te nikoli ne išče, da bi te preizkušala. Zaupam ti in upam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko se mi ne zdi smiselna. Ljubim te, Gospod. Naj bo moja ljubezen do tebe in do bližnjih podobna ljubezni, ki si jo pokazal meni!

Prošnja: Kristus Jezus, podari mi vero!

Razmišljanja:

1. Gospod pomaga tistim, ki si sami pomagajo: Bartimej ima značaj. Kot berač je dovolj preudaren in se zaveda, da ni dobro nadlegovati ljudi. Vendar, ko gre Jezus mimo njega, spregovori, čeprav ga drugi grajajo. Vodi ga prepričanje, da lahko Jezus spremeni njegovo življenje. Zato ga nihče ne bo ustavil pri srečanju s Kristusom. Ali sem tudi sam prepričan, da je bližina našega Gospoda zame nujna, da samo on lahko celi moje rane in me usmerja po pravi poti proti nebesom? Ali poskrbim, da me nič ne ločuje od njega?
2. “Jezus, pomagaj mi!” Papež Benedikt XVI. nas spodbuja, naj se obrnemo na Gospodovo usmiljeno srce: “” V svojih težavah, problemih in skušnjavah se ne smemo preprosto ukvarjati z teoretičnim premišljevanjem - od kod izvirajo? - ampak se moramo pozitivno odzvati, vzklikati h Gospodu, ohranjati živo povezavo z Gospodom. Poleg tega moramo izrekati ime Jezusa, ‘Jezus, pomagaj mi!’ In lahko smo prepričani, da nas posluša, ker je blizu tistim, ki ga iščejo. Ne obupajmo, ampak tečimo z gorečnostjo… in tudi mi bomo dosegli življenje, Jezusa, Gospoda (Angelus, 8. februar 2006).
3. Dar vere: Vera slepega berača je bila tista, ki je Kristusu omogočila, da ga ozdravi. Vera ni nekaj, kar si lahko prislužimo ali pridobimo s trudom ali prizadevanjem. Vera je dar in milost. Iskati jo je treba v ponižni in vztrajni molitvi. Vsi smo jo prejeli ob krstu, vendar je dar, ki mora rasti. “Gospod, okrepi mojo vero!”

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod! Tako kot si podaril Bartimeju vid, si meni podaril toliko milosti in posebnih darov, začenši s čudovitim darom moje vere. Iz srca ti hvala za toliko ljubezni!

Odločitev: Z vztrajnostjo in zaupanjem bom molil za tiste kreposti, ki jih najbolj potrebujem, še posebej za dar vere, da bom v svojem vsakdanjem življenju vselej zaznaval Kristusa.

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Uvodna molitev: Gospod, na začetku te molitve ti darujem vse, kar sem: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, šibkosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega in ljubečega pogleda.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da izpolnim tvoje zapovedi ljubezni!

Razmišljanja:

1. Globine Jezusove ljubezni: Jezus naredi presenetljivo primerjavo: primerja svojo ljubezen do svojih učencev z neizmerno ljubeznijo, ki jo ima njegov Oče do njega. Še pred nastankom sveta, sta bila Oče in Sin združena v brezmejno medsebojno ljubezen. Sveti Duh je vez te ljubezni. Intimnost združitve in darovanja Svete Trojice presega vsako človeško primerjavo, kljub temu pa naš Gospod svojim učencem, reče, da jih ljubi na podoben način. Ali se zavedam, kako globoko me moj Odrešenik ljubi? Ali me resnica o Kristusovi osebni ljubezni do mene, ki jo je izkal s križa, napolni z občudovanjem in poišče vedno bolj radodaren odziv v mojem duhovnem življenju?
2. Zahteve prijateljstva: Okoliščine in čas, ko je Jezus svoje učence imenoval prijatelje, ponovno poudarjajo pristnost tega naslova. Kljub temu da so ga le nekaj ur pred tem izdali in zapustili, jih zdaj imenuje prijatelje. Gospod je tako ganjen od ljubezni, da gleda mimo njihove izdaje in vidi zmago, ki jo bo dosegel zanje. Jezus tudi meni ponuja svoje prijateljstvo. Vabi me, naj “oživim v njegovi ljubezni”. Nisem poklican, da bi bil le opazovalec, temveč da odkrijem radost, ki jo najdem ob njem. Slediti Križanemu bo vedno zahtevno, a njegovo prijateljstvo je zaklad, ki daleč presega težo križa.
3. Znak ljubezni: Medsebojna ljubezen Očeta in Sina, ki jo Jezus zastonjsko razširja na nas, svoje prijatelje, naj obrodi sadove v dobrodelnosti. Prvi kristjani so vzeli Kristusovo zapoved ljubezni zelo resno. To je bila njihova značilnost in v tem so se ločevali od ljudi, med katerimi so živeli. Bila je magnetna sila, ki je privabljala mnoge, da so se jim pridružili. Zapoved ljubezni drug do drugega je pokazatelj naše osebne vrednosti - kot ljudi, ki jih ljubi Gospod. Če Jezus tako zelo ljubi mojega brata ali sestro, da je zanje dal svoje življenje, ali obstaja kakšen izgovor, da ne bi izkazoval spoštovanja in časti v njegovem imenu? Dobrodelnost je znak vsakega pravega kristjana. Kako lahko še bolje živim Kristusovo zapoved ljubezni, začenši v lastni družini?

Pogovor s Kristusom: Jezus, molim, da se ne bom nikoli prenehal čuditi nad globino tvoje osebne ljubezni do mene. Imenuješ me svojega prijatelja, čeprav nisem vedno izpolnjeval zahteve tega klica. Želim postati tvoj, boljši in pristnejši prijatelj.

Odločitev: Danes bom članu svoje družine izkazal preprosto dejanje prijaznosti

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Uvodna molitev: Gospod, obožujem te. Ti si edini Sveti, ti si edini Gospod, ti si edini Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v slavi Boga Očeta. Gospod, ljubim te in želim te spoznati še bolj intimno, ker si sam dobrota in usmiljenje.

Prošnja: Gospod, daj, da ti bom zvesto sledil vse dni svojega življenja.

Razmišljanja:

1. Pokesaj se in veruj v Dobro Novico: Ni časa za zapravljanje. Imamo eno življenje, da ga živimo, in samo eno priložnost. Jezus nam poskuša povedati, da moramo svoje življenje kar najbolje izkoristiti. O Jezusu smo že slišali. Morda hodimo v cerkev in desetletja poslušamo njegovo besedo. Vendar ali smo dovolili, da se je Kristusovo sporočilo ljubezni in usmiljenja zares prebilo v naše srce? Smo se obrnili stran od vseh vezi greha v našem življenju in resnično sledili evangeliju?
2. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi: Ne smemo pozabiti, da je bistvo krščanstva slediti Jezusu, Božjemu Sinu. Kot je njegova mati Marija rekla strežnikom na svatbi v Kani: “Kar vam reče, storite” (Jn 2,5). Jezus je pravi protagonist v našem življenju. On sam prevzame pobudo, da nas pokliče k sebi in da mu še tesneje sledimo. Vabi nas, da mu sledimo pri oznanjanju Dobre novice celemu svetu. Ni dovolj, da poznamo Kristusa. Svojo vero moramo deliti z drugimi in dovoliti, da nas evangelij usmerja pri sprejemanju odločitev.
3. Zapustili so očeta v čolnu in šli za njim: Naravno je, da želimo udobno živeti in delati stvari, ki so nam znane. Dejstvo je, da večina oglasov, ki jih vidimo, nagovarja našo željo po počitku in varnosti. Vendar Jezus prelomi vzorec in nam naroči, naj zapustimo območje udobja. Če se najprej ne spremenimo sami, ne moremo pričakovati, da bomo spremenili svet. Dokler se ne posvetimo temu, da bi Kristusa bolje in bolj intimno spoznali, ne bomo goreči apostoli njegovega kraljestva. Šele po osebnem srečanju z Jezusom lahko doživimo blagost ljubezni do njega in sodelovanje pri njegovi odrešenjski misiji. Kot je pogosto spodbujal papež sv. Janez Pavel II., v odmevu besed samega Kristusa: “Ne bojte se!” Ne bojte se zapustiti cone udobja, da bi Kristusu služili z ljubeznijo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim ti še bliže slediti. Pomagaj mi, da te spoznam takšnega, kakršen si, da te bom lahko ljubil, kot si zaslužiš. Večni Oče, podari mi polnost svoje milosti, ki premaga vsako slabost, da se bo moje srce vzpelo z nepopisno navdušenostjo, objelo moj križ in zvesto sledilo stopinjam tvojega Sina.

Odločitev: Danes bom opravil dobrodelno dejanje, ki sem ga zanemarjal ali se ga bal storiti že nekaj časa.

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog! Iz nič si me poklical v življenje in skrbno paziš name. Celo število las na moji glavi je prešteto! Zaupam v tvojo neskončno dobroto in prepuščam svoje strahove, upanja, potrebe, želje … vse kar je v meni v tvoje ljubeče roke. Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te postavim v središče svojega življenja!

Razmišljanja:

1. “Te to šokira?” Jezus nikoli ni slikal rožnatega, udobnega življenja za svoje učence - takega, ki bi jim bil vsakdanji. Raje jih je izzval k novim višinam, ki so zahtevale spremembo. Ni treba daleč pogledati, da bi našli skupine, ki zahtevajo, da Cerkev spremeni svoje poučevanje, ki ga označujejo kot “pretežko” ali “staromodno”. Toda Kristusovo skrivnostno Telo ostaja zvesto v oznanjanju resnice. Tudi danes me Kristus vpraša: “Te je to presunilo, odvrnilo? Želiš tudi ti oditi?” Prosi me, naj se ponižno podredim naukom Cerkve. Izziva me, da v svojem okolju odkrito izpričujem svojo vero, tudi če se mi bodo kolegi in prijatelji posmehovali ali me celo zavračali. Ljubeče me spodbuja, naj se ne podredim grehu. Vabi me, naj vsak dan nosim svoj križ, se odrečem svojemu ponosu in samoljubju, da mu bom sledil.
2. “K meni ne more priti nihče …” Z besedami svetega Petra sprašujemo: “Kdo se lahko potem reši?” (Luka 18:26). Jezus nam pravi, da je Bog Oče pripravil naša srca, da sprejmemo svojega Sina. Bog je za vsakogar določil čas in kraj. Kdaj in kako nas kliče, je prav tako skrivnostno kot njegova neskončna ljubezen do nas. Vendar moramo Božjega Sina sprejemati nenehno, vztrajno in zvesto, ne glede na to ali so dobri ali slabi časi, v bolezni in zdravju. Če mi Bog Oče omogoči, da verujem in oznanjam Jezusa Kristusa kot Mesijo, da verujem v njegovo prisotnost v evharistiji, da zaupam v njegovo odpuščanje pri spovedi, kaj še potrebujem?
3. “Gospod, kam naj gremo?” Le resnica lahko poteši žejo naše duše. Samo vir življenja in dobrote lahko zadovolji neprekinjeno željo naše volje. Samo žrtveno Božje Jagnje, ki je prelilo svojo kri, da bi nas rešilo, me lahko osvobodi spon greha. Samo ljubezen lahko osvoji moje srce in ga napolni z neskončnim veseljem. H komu bi se lahko obrnili? Po kakšnem bitju, ideji ali zemeljskem zakladu bi lahko hrepeneli v luči večnega življenja? Petrovo vprašanje je v resnici prikrita potrditev: Ti si “Eden in Edini”; ni drugega, ni enakega! To ni brezglava opazka ali privzeti logični sklep. Peter je prepoznal Kristusa kot nosilca večnega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi milost, da bom evangelij in vero sprejel z ljubeznijo in ponižnostjo, še posebej takrat, ko je težko! Naj se pridružim odgovoru: “Prišli smo verovati in verujemo, da si Sveti Božji” (Janez 6:69)!

Odločitev: Skozi svoje besede in dejanja bom vsem, ki jih srečam danes, izražal svojo vero.

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Uvodna molitev: Gospod, na začetku te molitve ti darujem vse, kar sem: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, šibkosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega in ljubečega pogleda.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da izpolnim tvoje zapovedi ljubezni!

Razmišljanja:

1. Globine Jezusove ljubezni: Jezus naredi presenetljivo primerjavo: primerja svojo ljubezen do svojih učencev z neizmerno ljubeznijo, ki jo ima njegov Oče do njega. Še pred nastankom sveta, sta bila Oče in Sin združena v brezmejno medsebojno ljubezen. Sveti Duh je vez te ljubezni. Intimnost združitve in darovanja Svete Trojice presega vsako človeško primerjavo, kljub temu pa naš Gospod svojim učencem, reče, da jih ljubi na podoben način. Ali se zavedam, kako globoko me moj Odrešenik ljubi? Ali me resnica o Kristusovi osebni ljubezni do mene, ki jo je izkal s križa, napolni z občudovanjem in poišče vedno bolj radodaren odziv v mojem duhovnem življenju?
2. Zahteve prijateljstva: Okoliščine in čas, ko je Jezus svoje učence imenoval prijatelje, ponovno poudarjajo pristnost tega naslova. Kljub temu da so ga le nekaj ur pred tem izdali in zapustili, jih zdaj imenuje prijatelje. Gospod je tako ganjen od ljubezni, da gleda mimo njihove izdaje in vidi zmago, ki jo bo dosegel zanje. Jezus tudi meni ponuja svoje prijateljstvo. Vabi me, naj “oživim v njegovi ljubezni”. Nisem poklican, da bi bil le opazovalec, temveč da odkrijem radost, ki jo najdem ob njem. Slediti Križanemu bo vedno zahtevno, a njegovo prijateljstvo je zaklad, ki daleč presega težo križa.
3. Znak ljubezni: Medsebojna ljubezen Očeta in Sina, ki jo Jezus zastonjsko razširja na nas, svoje prijatelje, naj obrodi sadove v dobrodelnosti. Prvi kristjani so vzeli Kristusovo zapoved ljubezni zelo resno. To je bila njihova značilnost in v tem so se ločevali od ljudi, med katerimi so živeli. Bila je magnetna sila, ki je privabljala mnoge, da so se jim pridružili. Zapoved ljubezni drug do drugega je pokazatelj naše osebne vrednosti - kot ljudi, ki jih ljubi Gospod. Če Jezus tako zelo ljubi mojega brata ali sestro, da je zanje dal svoje življenje, ali obstaja kakšen izgovor, da ne bi izkazoval spoštovanja in časti v njegovem imenu? Dobrodelnost je znak vsakega pravega kristjana. Kako lahko še bolje živim Kristusovo zapoved ljubezni, začenši v lastni družini?

Pogovor s Kristusom: Jezus, molim, da se ne bom nikoli prenehal čuditi nad globino tvoje osebne ljubezni do mene. Imenuješ me svojega prijatelja, čeprav nisem vedno izpolnjeval zahteve tega klica. Želim postati tvoj, boljši in pristnejši prijatelj.

Odločitev: Danes bom članu svoje družine izkazal preprosto dejanje prijaznosti

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Uvodna molitev: Gospod, obožujem te. Ti si edini Sveti, ti si edini Gospod, ti si edini Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v slavi Boga Očeta. Gospod, ljubim te in želim te spoznati še bolj intimno, ker si sam dobrota in usmiljenje.

Prošnja: Gospod, daj, da ti bom zvesto sledil vse dni svojega življenja.

Razmišljanja:

1. Pokesaj se in veruj v Dobro Novico: Ni časa za zapravljanje. Imamo eno življenje, da ga živimo, in samo eno priložnost. Jezus nam poskuša povedati, da moramo svoje življenje kar najbolje izkoristiti. O Jezusu smo že slišali. Morda hodimo v cerkev in desetletja poslušamo njegovo besedo. Vendar ali smo dovolili, da se je Kristusovo sporočilo ljubezni in usmiljenja zares prebilo v naše srce? Smo se obrnili stran od vseh vezi greha v našem življenju in resnično sledili evangeliju?
2. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi: Ne smemo pozabiti, da je bistvo krščanstva slediti Jezusu, Božjemu Sinu. Kot je njegova mati Marija rekla strežnikom na svatbi v Kani: “Kar vam reče, storite” (Jn 2,5). Jezus je pravi protagonist v našem življenju. On sam prevzame pobudo, da nas pokliče k sebi in da mu še tesneje sledimo. Vabi nas, da mu sledimo pri oznanjanju Dobre novice celemu svetu. Ni dovolj, da poznamo Kristusa. Svojo vero moramo deliti z drugimi in dovoliti, da nas evangelij usmerja pri sprejemanju odločitev.
3. Zapustili so očeta v čolnu in šli za njim: Naravno je, da želimo udobno živeti in delati stvari, ki so nam znane. Dejstvo je, da večina oglasov, ki jih vidimo, nagovarja našo željo po počitku in varnosti. Vendar Jezus prelomi vzorec in nam naroči, naj zapustimo območje udobja. Če se najprej ne spremenimo sami, ne moremo pričakovati, da bomo spremenili svet. Dokler se ne posvetimo temu, da bi Kristusa bolje in bolj intimno spoznali, ne bomo goreči apostoli njegovega kraljestva. Šele po osebnem srečanju z Jezusom lahko doživimo blagost ljubezni do njega in sodelovanje pri njegovi odrešenjski misiji. Kot je pogosto spodbujal papež sv. Janez Pavel II., v odmevu besed samega Kristusa: “Ne bojte se!” Ne bojte se zapustiti cone udobja, da bi Kristusu služili z ljubeznijo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim ti še bliže slediti. Pomagaj mi, da te spoznam takšnega, kakršen si, da te bom lahko ljubil, kot si zaslužiš. Večni Oče, podari mi polnost svoje milosti, ki premaga vsako slabost, da se bo moje srce vzpelo z nepopisno navdušenostjo, objelo moj križ in zvesto sledilo stopinjam tvojega Sina.

Odločitev: Danes bom opravil dobrodelno dejanje, ki sem ga zanemarjal ali se ga bal storiti že nekaj časa.

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verujem, da si ti resnica in temelj vseh moralnih sodb. Prepričan sem, da resnično skrbiš zame in mi daješ luč, da vidim potrebe drugih. Ljubim te, Gospod in to naj pokažem s svojo željo po molitvi.

Prošnja: Gospod, naj bo tvoja resnica moje življenje!

Razmišljanja:

1. Postavljam svoja vprašanja: Vsak dan oblikujemo nešteto sodb. Pogosto se zdi, da bolj temeljijo na sporočilih drugih ljudi, kot na tem, kar vemo sami. Pogosto nam mediji ali drugi ljudje predlagajo, kaj naj mislimo. Tudi Pilatova sodba je temeljila na tem, kar so povedali drugi. Njegovo vprašanje Jezusu je bilo uradniško, ni pa iskreno iskal resnice. Jezus je začutil to šibkost in ga soočil z njo. Pilat se je izgovarjal, da ni Jud, zato ni pričakovati, da bo razumel. Nekega dne bom tudi sam sojen tako, kot sem sodil druge. Kako sem pošten, kako iskren in koliko me resnično zanimajo drugi? Ali ravnam z ljudmi okoli mene, kot da mi je res mar zanje?
2. Jezus stoji nad tem svetom: Pilatove izrečene misli in obtožbe Velikega sveta proti Jezusu so od tega sveta. To je svet, kjer so obtoženi ljudje že obsojeni; kjer večina sodb ostaja zakrita, a kljub temu človeka ubijejo z dejanji ali izkjučitvami; kjer se zdi, da je najbolj pomembno to, “kaj drugi mislijo o tebi”. Jezusa se ne dotika človeško spoštovanje. Prav tako ga človeško spoštovanje ne more soditi. On odgovarja le Bogu in zato živi le tako, da ugaja svojemu Očetu. Ali pripadam temu svetu? Kakšno moč ima ta svet nad menoj? Kako sodbe tega sveta vplivajo na moje obnašanje?
3. Pripadati kraljestvu resnice: Začasnost ne more nikoli soditi dokončnega, tako kot spreminjajoči letni časi ne opredeljujejo človeške narave. Le sodba tistega, kar je absolutno, lahko določi prave vrednote za vse. Tik preden je bil izvoljen za papeža, je kardinal Joseph Ratzinger razkril vsiljevanje osebnih vrednot s strani sveta, imenoval ga je “diktatura relativizma, ki ne priznava ničesar kot dokončnega in katerega končni cilj je le lastni ego in želje” (Homilija, 18. april 2005). V isti homiliji je to pristransko/začasno? “resnico” postavil nasproti prijateljstvu s Kristusom, ki naj bo naša edina vodilna luč; podrediti mu moramo vse druge vodnike, odvreči naš ego, naša čustva in naše sebične želje. Njegova ljubezen in resnica zamenjata iskanje samega sebe. Za katero kraljestvo živim?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, ti si moj kralj in tvoje kraljestvo je resnica. Oblikuj moj um, da bo spoznaval vse stvari v odnosu do tebe! Oblikuj moje srce, da bo v tvoji ljubezni oznanjalo resnico vsem ljudem. Osvobodi me prevar napuha, človeškega spoštovanja in samoljubja. Naj v mojem srcu vlada le tvoja ljubezen!

Sklep: Ta teden bom zavrnil vse sodbe o drugih, ki temeljijo na govoricah. Zamenjal jih bom z molitvami zanje in jih zaupal v roke Kralja.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

Uvodna molitev: Gospod, danes se k tebi obračam z vero, saj vem, da si ti Gospod življenja in stvarstva. Zavedam se svojih slabosti in neuspehov, svoje upanje polagam vate, saj vedno izpolniš svoje obljube. Ko razmišljam o tvoji zvesti ljubezni, si tudi sam želim, da bi to zvestobo vračal. Sem pred teboj, da te poslušam in odkrivam tvojo voljo zame danes.

Prošnja: Gospod, naj bo moj um razsvetljen s krepostjo upanja!

Razmišljanja:

1. Varuh obljub: Kristus je obljubil in izpolnil. Njegove besede so prinesle spremembo duha - način, kako razumemo svet okoli nas, način naših želja in naših izbir. Vse, kar je storil, je imelo pozitivne učinke. Mnogokrat je med svojim oznanjevanjem obljubljal nebesa in nam s ceno svojega življenja in s svojo smrtjo omogočil večno življenje. Ko nekomu nekaj obljubim, ali to obljubo izpolnim, ne glede na ceno, ki jo bom plačal?
2. Trdna podlaga: Strah na nas preži vsak dan. Svet, v katerem živimo, lahko spodkoplje naše zaupanje v Boga. Enostavno se je navezati na stvari tega sveta, čeprav nam prinašajo le bežno zadovoljstvo ali začasno varnost, preden izginejo ali se razblinijo. Ker je naše srce ustvarjeno za Boga, za neskončnost, nas postane strah, ko se navežemo na nekaj, kar ni od Boga. To je strah pred prihodnostjo in pred neznanim. Toda če je Bog z nami, vemo, kako se bo končalo in vemo, kaj nas čaka. Premislite te besede: “Nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle.” Vse okoli nas bo minilo, a ne Kristusove obljube; to so namreč obljube večnega življenja—raja. Ne bojte se upati v Boga!
3. Učite se od smokvinega drevesa: zaradi Božje milosti zorimo. V trenutku, ko smo krščeni, smo pripravljeni spoznati Boga. Toda nauk, ki je morda nekoliko strašljiv, je prilika o smokvinem drevesu v današnjem evangeliju. Jezus je morda mislil na drugo smokvino drevo—tisto, ki ni rodilo sadov, se posušilo, uvelo in umrlo. Kristus jih je presentil. Ne vemo, kdaj bo Kristus šel mimo smokvinega drevesa našega življenja in iskal sadove naših kreposti. Vendar smo lahko prepričani, da bo ta čas prišel. Naše krščansko življenje je čas žetve. Vso večnost boste lahko počivali v Očetovi hiši. Nauk: Zdaj prinašajte sadove, zdaj živite krepostno. Kristus je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10,10).

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, naj živim krepostno življenje in se zavedam, da moje življenje napreduje proti večnosti. Pomagaj mi premagati moje strahove, naj jih položim v tvoje roke, vedoč, da imaš ti rešitev! Pomagaj mi, da bom zvesto živel krstne obljube in svoje upanje položil v tvoje obljube!

Sklep: Danes bom živel s posebno zavzetostjo in vse daroval za spreobrnjenje duš.

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, da si tukaj z menoj kot življenje moje duše. Vse svoje zaupanje polagam vate, kajti brez tebe ne zmorem ničesar. Ljubim te! Hvala ti, da si mi razkril svojo ljubečo usmiljenost! Vse, kar storim, naj bo moj odgovor na to!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom dosleden in iskren v svoji odločitvi, da v svojem življenju sledim le tvoji volji!

Razmišljanja:

1. Religija za razkazovanje: Evangeljski odlomek nam predstavlja ostro nasprotje med pismouki in ubogo vdovo. Pismouki so gledali le na videz. Bili so sužnji svoje nečimrnosti. Njihova notranja varnost je trajala, dokler so prejemali pohvale iz ust tistih okoli sebe. Bolj jih je gnalo ploskanje ljudi kot odobravanje Boga. Ker je bila njihova pobožnost zgolj predstava, ni pustila globokega pečata v njihovih dušah in jih ni mogla osvoboditi njihovih neurejenih strasti. Navzven so delovali pobožni, a znotraj polni grehov. V svojem pohlepu so “zatrli hiše vdov”. Ali je moja pobožnost le razkazovanje ali za Boga samega?
2. Radodarnost pomeni dajati vse: Uboga vdova je ostala neopažena med množico, a Jezus jo je videl. Medtem ko so bogati z veliko bahavostjo dajali svoje darove, je ona imela le dva majhna kovanca. Tiho se je pomešala med množico, ni iskala pozornosti; a jo je opazil Kristus. To je naša izbira: ploskanje ljudi ali pohvala Boga.
3. Primerjanje: Včasih se zlahka ujamemo v to, kar imajo drugi - kaj delajo ali govorijo. Pademo v past primerjanja, torej nismo “ustrezni”! To povzroča le tesnobo. Toda Bog nas ne primerja z drugimi. Ljubi nas. Ustvaril nas je takšne, kot smo, z našo edinstveno sestavo talentov in sposobnosti. Gospod ne meri našo radodarnost po tem, koliko damo, ampak s kakšnim srcem damo. Zapomnite si: najsrečnejši niso tisti, ki imajo vse, ampak tisti, ki dajo vse, kar imajo!

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da se ne bom primerjal z drugimi! Pomagaj mi, da bom opazil, kaj je tisto dobro, ki naj ga danes storim. Naj odženem vse, kar me oddaljuje od tebe! Dal si mi vse. Tvoje darove ti želim vrniti v celoti in z obrestmi!

Sklep: Zaupal bom v Božjo previdnost in mu danes poklonil nekaj, kar sem zadrževal zase.

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Uvodna molitev: Jezus, kam drugam se lahko vsak dan obrnem kot k tebi? Nekega dne se ti bom dokončno pridružil in to bo trajalo vso večnost. Kakor v vsem drugem, ti določaš način, prevzemaš pobudo in si moje središče. Najprej se boš ti obrnil in pogledal v mojo smer, jaz pa se vsakodnevno trudim, da bi ti odgovoril in se zazrl v tvoje oči. Ta trenutek molitve je vaja za tisti končni stik s teboj. Amen.

Prošnja: Gospod, nauči me hoditi po poti velikodušne ljubezni!

Razmišljanja:

1. Zasnovati načrt! Vsi občudujemo popolno in zvesto ljubezen. Kristusovo srečanje s pismoukom v današnjem evangeliju pojasnjuje to ljubezen. To je velika zapoved in obenem ključ do naših življenj. Je preprosto, vseobsegajoče načelo, po katerem moramo živeti in natanko tisto, kar si želi svet - “klikni-tukaj”. Želimo poenostaviti svoja življenja. Kristus preprosto začrta zemljevid našega življenja. Delovati moramo iz ljubezni do Boga in združiti vso svojo moč, srce, dušo in um v tem enem prizadevanju: Ljubi Boga. Ali po se po nepotrebnem zapletamo?
2. Pogled uprt v cilj! Jezusovo tuzemsko življene je popoln zgled, kako naj živimo. Kaže neomajno ljubezen. Svojega očeta ljubi z vsem srcem, dušo, umom in bitjem. Naš pogled mora biti uprt v Kristusa kot v končni cilj. Lahko ga posnemamo v njegovi ljubezni do očeta. Kot pravi Romano Guardini: “Gospodovo celotno življenje izvira iz Očetove volje. Vendar je v tej [modrosti] resnično on sam. Resnično je on sam v tem, da ne dela po svoji volji, ampak po volji svojega Očeta, in tako izpolni najgloblje in najbolj osebno načelo svojega obstoja. Obstaja beseda za to: ljubezen!” Ali bi lahko bilo preprosteje?
3. Blizu! Če želimo doseči cilj, je najkrajša pot ravna črta. Ko ljubimo Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo, poravnamo svojo pot. Druge ljubezni so tekmovalne ljubezni, ki izključujejo Boga iz naših dejanj, nam jemljejo zagon in nas vodijo v različne smeri; tako se ne bomo približali nebesom. Ali ne moremo združiti vsega v enovito ljubezen do Boga? Če to storimo, nas bo vsak e-mail, telefonski klic, obrok, športni dogodek, opravilo, poslovni sestanek in predavanje – popolnoma vse - pripeljalo v nebesa in ne proč od njega.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim enovito življenje. Ustvarjen sem bil zate in moje srce bo nemirno, dokler se ne počije v tebi. Pouči me v ljubezni, ki se bo predala tebi v vsem, kar počnem danes in v vsakem dnevu svojega življenja, dokler ne predam svojega srca, duše, uma in moči tebi za vso večnost!

Sklep: Danes bom zavestno čim več časa preživel kot vajo ljubezni do Boga, tako da mu bom ponujal vsak trenutek, vsako dejanje in molitev.

Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate z vero, ki te nikoli ne išče, da bi te preizkušala. Zaupam ti in upam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko se mi ne zdi smiselna. Ljubim te, Gospod. Naj bo moja ljubezen do tebe in do bližnjih podobna ljubezni, ki si jo pokazal meni!

Prošnja: Kristus Jezus, podari mi vero!

Razmišljanja:

1. Gospod pomaga tistim, ki si sami pomagajo: Bartimej ima značaj. Kot berač je dovolj preudaren in se zaveda, da ni dobro nadlegovati ljudi. Vendar, ko gre Jezus mimo njega, spregovori, čeprav ga drugi grajajo. Vodi ga prepričanje, da lahko Jezus spremeni njegovo življenje. Zato ga nihče ne bo ustavil pri srečanju s Kristusom. Ali sem tudi sam prepričan, da je bližina našega Gospoda zame nujna, da samo on lahko celi moje rane in me usmerja po pravi poti proti nebesom? Ali poskrbim, da me nič ne ločuje od njega?
2. “Jezus, pomagaj mi!” Papež Benedikt XVI. nas spodbuja, naj se obrnemo na Gospodovo usmiljeno srce: “” V svojih težavah, problemih in skušnjavah se ne smemo preprosto ukvarjati z teoretičnim premišljevanjem - od kod izvirajo? - ampak se moramo pozitivno odzvati, vzklikati h Gospodu, ohranjati živo povezavo z Gospodom. Poleg tega moramo izrekati ime Jezusa, ‘Jezus, pomagaj mi!’ In lahko smo prepričani, da nas posluša, ker je blizu tistim, ki ga iščejo. Ne obupajmo, ampak tečimo z gorečnostjo… in tudi mi bomo dosegli življenje, Jezusa, Gospoda (Angelus, 8. februar 2006).
3. Dar vere: Vera slepega berača je bila tista, ki je Kristusu omogočila, da ga ozdravi. Vera ni nekaj, kar si lahko prislužimo ali pridobimo s trudom ali prizadevanjem. Vera je dar in milost. Iskati jo je treba v ponižni in vztrajni molitvi. Vsi smo jo prejeli ob krstu, vendar je dar, ki mora rasti. “Gospod, okrepi mojo vero!”

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod! Tako kot si podaril Bartimeju vid, si meni podaril toliko milosti in posebnih darov, začenši s čudovitim darom moje vere. Iz srca ti hvala za toliko ljubezni!

Odločitev: Z vztrajnostjo in zaupanjem bom molil za tiste kreposti, ki jih najbolj potrebujem, še posebej za dar vere, da bom v svojem vsakdanjem življenju vselej zaznaval Kristusa.

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, tvoji apostoli so ti želeli slediti. Ti pa bi mi rad pokazal razliko med zemeljsko in nebeško slavo. Ni pomembno, če smo na Kristusovi desni ali levi, le da sodelujemo v njegovem odrešenjskem poslanstvu. Danes klečim pred teboj in bi ti rad podaril sebe - vse današnje težave in prizadevanja naj bodo znamenje mojega prijateljstva in ljubezni!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da se naučim, kako biti krščanski voditelj!

Razmišljanja:

1. Vladarji poganov,: Ljudje na različne načine skušajo vzpostaviti svojo avtoriteto. Včasih se zahvalijo za dobro idejo, takoj za tem pa razložijo, zakaj ne bi delovala. Njihov pristop je včasih precej čustven - tih opomnik o morebitnih negativnih posledicah. Ali pa kričijo, da bi pritegnili pozornost. Vsi poznamo ljudi, ki ukazujejo drugim. Morda smo celo eden izmed njih … Jezus ima samo en odgovor - svoj lastni zgled: “Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel…” Jezus je Gospod, vendar ni bil ukazovalen!
2. Če že ne požirek, vsaj srk: Da bi Jakob in Janez sledila Kristusu, bosta morala “piti kelih,” ki je namenjen Gospodu. Kaj se je dogajalo v vrtu Getsemani: “Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene” (Luka 22,42). Jezusova človeška narava se je borila s popolno zvestobo Božjemu načrtu. Končno bo pil ta kelih - grenko trpljenje - do zadnje kapljice. Jakoba in Janeza je nagovoril, naj ga posnemata. Tudi nas vabi. Naše duše pripravlja na radodarnost. Vodi nas do večje duhovne zrelosti, tako da nam ponuja majhne “srke” iz svojega keliha. Majhne preizkušnje vsakdanjega življenja prečistijo naše duše.
3. Služeče vodenje: Jezusovo življenje je bilo “odkupnina za mnoge.” Bil je služabnik Očeta in je tako nenehno služil drugim v vseh njihovih potrebah. Jezus je pomagal ljudem tam, kjer so bili najbolj šibki: slepim, da so spregledali, hromim, da so hodili, gobavim, da so bili očiščeni, gluhim, da so slišali, mrtvim, da so vstali, ubogim je oznanjal veselo novico (prim. Matej 11,5). Voditelj ima vizijo, vendar če ne služi, vidi morda le svojo vizijo. Ne smemo si dovoliti, da bi ne imeli stika s potrebami bližnjih. Trudimo se, da jih srečujemo na njihovi ravni.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za ta čas molitve! Vidim, kako si oblikoval Jakoba in Janeza. S ponižno službo bližnjemu mi pomagaj doseči naslednjo stopnjo!

Sklep: Opravil bom skrito dejanje ljubezni za nekoga, ki mi ni po volji.

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«

Uvodna molitev: K tebi prihajam Jezus, moj prijatelj in moj učitelj, da te bom ob poslušanju bolje spoznaval, se učil od tebe in ti v popolnosti sledil. Ljubim te, Gospod in se ti popolnoma zaupam.

Prošnja: Pomagaj mi, Gospod, da danes velikodušno sprejmem žrtve, ki jih zahtevaš od mene!

Razmišljanja:

1. Iskreno vprašanje: Jezus sreča človeka, ki želi storiti vse, kar je potrebno da bi dosegel večno življenje. Kako to vemo? Ko Jezus navede, kaj mora storiti za večno življenje, ta odgovori, da jih je izpolnjeval vse od mladosti. Marko piše naprej, da ga je “Jezus pogledal in ga vzljubil.” Če človek ne bi govoril resnice, bi Jezus spodbudil njegovo vest in mu pomagal videti, kje se mora še izpopolniti. Tako vsak dan spodbuja tudi nas, če smo iskreni in se vsakodnevno sprašujemo, ali resnično izpolnjujemo Božjo voljo. Brez zadržkov nam pove, kje nam ne gre in nam pomaga, da se izboljšamo.
2. Iskreno življenje: Očitno ta človek govori resnico. Vedno se je iskreno trudil in mu je uspelo slediti vsem zahtevam njegove judovske vere – vsaj kolikor razume Božjo postavo. Morda si tudi mi želimo, da bi lahko odgovorili s čisto vestjo: “Vse to sem izpolnjeval.” A ljudje smo šibki in pademo lahko kadar koli. Kar Bog pričakuje od nas, ni življenje brez greha, temveč kesanje in vrnitev k poslušnosti, ko pademo. Oseba, ki lahkomiselno greši, četudi so grehi majhni, uničuje svojo vest. Če prevzemamo odgovornosti za grehe, se kesamo in spet vstanemo od padcev, kažemo svojo zavezanost spoštovanju moralnih zahtev Božjih zapovedi; le tako bomo lahko prejeli milosti moralne popolnosti, ki je sami ne moremo doseči.
3. Ali ne more stopnico višje: Ta človek izpolnjuje vse, kar zahteva njegova judovska vera in kljub temu bi rad storil še več. Boga ni nikoli zavrnil. Jezus vidi, da je pripravljen na naslednji korak. Pokliče ga, naj postane apostol, naj se odpove vsemu drugemu v svojem življenju in mu sledi. Pričakovali bi, da bo rekel “da” tudi tokrat. A ne more. To je zanj preveč. Čeprav tega ne spozna, ima lastnino rajši kot Boga. Včasih napredujemo v svojem duhovnem življenju, dajemo vse, kar Bog zahteva, dokler ne pride dan, ko zahteva nekaj, česar nismo pripravljeni dati. Naše duhovno življenje zastane – včasih za leta – dokler nismo pripravljeni tudi na to zahtevo. Kristus kliče vse ljudi k popolnosti - da postavimo Boga nad vse. Če se odpovemo sebi in mu sledimo, bo v polnosti vstopil naša življenja.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, trudim se, da bi ti zvesto sledil. Veš, da je bilo včasih težko. Pomagaj mi, da zapustim svoje udobje, da se odpovem drugim ljubeznim, ki pridejo pred teboj! Pomagaj mi, da bom danes tako velikodušen, kot upaš, da bom!

Sklep: V katerem trenutku običajno padem pred Bogom v nedeljo? Danes bom v tem trenutku še posebej zvest.

Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si gospodar vesolja, in vendar me poslušaš in vodiš. Poznaš mojo preteklost, sedanjost in prihodnost, pa vendar spoštuješ mojo svobodo! Sveta Trojica, srečna in izpolnjena sama po sebi, a si nam vendar velikodušno podarila življenje. Ti si naša izpolnitev in dar. Jezus, v zameno ti ponujam svojo majhnost, vedoč, da si zadovoljen s tem, kar ti lahko dam.

Prošnja: Ljubeči Oče, pomagaj, da bom odprt za tvoje današnje sporočilo.

Razmišljanja:

1. Človek postavlja Boga na preizkušnjo: V današnjem evangeliju farizeji preizkušajo Kristusa in postavljajo pod vprašaj Božji načrt. Kako samozadovoljni smo lahko včasih v našem odnosu z Bogom! Kdo smo mi, da preizkušamo Boga? Knjiga o Jobu nas spominja, da smo mi tisti, ki končamo, kot presejana pšenica: » Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt z govori brez znanja? Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me pouči!« (Job 38,2-3) Pametno lahko odgovorimo le s ponovitvijo Jobovega odgovora: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovarjal, dvakrat, pa ne bom več poskušal« (Job 40,4-5) Ali včasih postavljam pod vprašaj Božjo previdnost, ko se pritožujem: »Gospod, zakaj moram trpeti?«
2. Ponovno vprašati za dobro mero: Učenci so poslušali Jezusov odgovor o zakonu in se spraševali. Za Gospodovo sporočilo so bili veliko bolj odprti kot farizeji, pa so vendar težko sprejeli ta odgovor. In Jezus ga ponovno potrdi. Kdor se loči in ponovno poroči, stori prešuštvo. Ta odlomek nas spominja, da Cerkev svoje nauke sprejema po Kristusovih. Je sredstvo, preko katerega nas doseže njegovo zahtevno sporočilo. Ali poznam in cenim nauk Cerkve kot varuha Kristusovih besed? Ali zvesto branim njene nauke?
3. Postati kot otroci: Kar Jezus občuduje pri otrocih, je njihova iskrenost, preprostost in čistost. Namesto da bi dvomili ali postavljali pod vprašaj Božjo previdnost, vse sprejemajo z veselim zaupanjem. Ali imam te iste lastnosti v svojih odnosih z nebeškim Očetom? Ali sem se naučil odkrivati ljubečo roko njegove previdnosti v vsakem dogodku in okoliščini svojega življenja? Ali se mu zahvaljujem za vse milosti, ki mi jih vsak dan obilno daje? Morda po dolgi poti dosežem to duhovno otroštvo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, danes želim biti bolj ponižen! Ne postavljam se za sodnika tvojih odločitev, ampak preprosto sprejemam vse okoliščine, ki si jih privedel v moje življenje. Prosim, hodi z mano skozi to potovanje in me varuj pred sovražniki! Želim biti le tvoj otrok.

Odločitev: Danes bom dal vse od sebe, ko se bom srečeval s težavami! Ne bom se pritoževal, svoje križe bom izročil Gospodu.

Tisti čas je Janez rekel Jezusu: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila. Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«

Uvodna molitev: V tebi, Gospod, najdem vso svojo radost in srečo! Nočem te užaliti z iskanjem bežnega uspeha in nepomembnih dosežkov. Verujem in upam vate, ker si resnica sama in si zvest svojim obljubam. Ljubim te, ker si me najprej ljubil ti. Kljub temu da sem grešnik, si mi dal toliko blagoslovov. Ponižno se ti zahvaljujem!

Prošnja: Gospod, podeli mi vseobsegajočo ljubezen, da bom pripravljen sodelovati z vsemi za širjenje tvojega kraljestva!

Razmišljanja:

1. Enotnost v Kristusu: Sveti Janez je nasprotoval, da so drugi “izganjali demone” v Kristusovem imenu; njegova goreča ljubezen do Gospoda je potrebovala očiščenje in ravnotežje. Jezus je povabil Janeza, naj sodeluje z drugimi in naj opusti svoje zemeljske navezanosti. Kolikokrat se je to zgodilo tudi nam? Naj bo v naši župniji, v naši skupini ali molitveni skupini, tudi mi moramo biti odprti za sodelovanje z vsemi, ki verujejo v Kristusa. Moramo najti skupne točke z vsemi, ki se trudijo v Kristusovem imenu. Kot je dejal zaslužni papež Benedikt XVI. na srečanju cerkvenih gibanj v Rimu ob binkoštih: “Vsa Cerkev, kot je rad rekel papež sveti Janez Pavel II., je le eno veliko gibanje, ki ga vodi Sveti Duh, reka, ki teče skozi zgodovino, da jo napoji z Božjo milostjo in jo naredi rodovitno v dobrem, lepem, pravičnem in miru.”
2. Vsi ljudje dobre volje: Veliko papeških okrožnic je naslovljenih na “vse ljudi dobre volje”, kar pomeni vsako osebo, ki živi v resnici in je odprta za življenje. Jezus postavlja ta merila za celotno apostolsko delovanje. Ljubezen je znamenje dobre volje. Zato Kristusove besede: “Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.” (Matej 10:42). Tudi mi moramo biti odprti za vse ljudi dobre volje. Ko ti ljudje vidijo ljubezen v nas, začutijo smisel Kristusa in Cerkve. Vseobsegajoča ljubezen je odličen način, da ljudi pritegnemo k spoznanju in ljubezni do Kristusa..
3. Spreobrnjenje grešnikov: Nihče ni zunaj dosega Božjega odrešenjskega načrta, tudi tisti, ki živijo grešno. Jezusa vodi sočutje, da nas opozarja na zlo greha in na obstoj pekla. To njegovo sočutje in vseobsegajoča ljubezen do vseh nas opozarja, da moramo greh izkoreniniti iz naših življenj. “Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni.” Tudi mi moramo slediti Jezusu v takšni ljubezni in skrbi za vse ljudi. Ko ljudje grešijo, najbolj škodijo sebi. Pokazati moramo sočutje in resnično skrb za dobro duš in jih ne opozarjati zato, ker nas njihova dejanja dražijo.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, rešil si me greha. Poklical si me iz teme v svojo veliko svetlobo. Pomagaj mi, da bom sledil tvojemu zgledu te velike ljubezni! Želim ljubiti druge, kot si ti ljubil mene!

Sklep: Obljubim, da bom danes prijazen do nekoga, ki je zunaj mojega družbenega kroga!

Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati. Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Gospod, ti si ustvaril življenje in nam daješ vse dobro. Ti si knez miru in moja opora, moj zdravilec in zdravilo samo. Potrebujem te in rad bi te delil z drugimi. Ljubim te in se ti popolnoma posvečam, saj vem, da me nikoli ne boš razočaral ali prevaral. Hvala, ker si mi dal samega sebe!

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi milost otroškega zaupanja!

Razmišljanja:

1. Kdo je največji? Tako kot učenci, se pogosto zalotimo v želji, da bi bili največji. Družba nas spodbuja, da storimo marsikaj za svojo uspešnost, da bi bili “na vrhu”. V teh prizadevanjih pogosto izgubimo izpred oči Kristusa in ga postavimo na drugo mesto. Če se trudimo, pa lahko Kristus postane najpomembnejši v našem življenju. Lahko je na prvem mestu, kljub mojim šibkim težnjam.
2. Skrivnost uspeha: Jezus v današnjem evangeljskem odlomku razkriva skrivnost uspeha: “Če kdo želi biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.” To je pogosto v nasprotju z razmišljanjem današnjega sveta. Evangelij nas uči, da se moramo ponižati, kot se je ponižal Jezus, da bi dosegli pravo veličino. Jezus je prišel, da bi služil, ne da bi mu služili; vrhunec tega služenja je bila njegova smrt za nas na Kalvariji.
3. Otroško zaupanje: V duhovnem življenju se uspeh začne z našim otroškim zaupanjem v Boga. Jezus postavi otroka pred učence in jih povabi, naj razmislijo o zaupanju in preprostosti, ki ga ima otrok do svojih staršev. Na enak način moramo tudi mi postati kot otroci pred Bogom, našim nebeškim Očetom. Ali se obrnem na Gospoda, ko sem v stiski in ko želim deliti nekaj dobrega z bližnjim?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, odslej bi ti rad bolj odprto zaupal svoje skrbi in stiske. Pomagaj mi, da vse svoje skrbi položim v tvoje sposobne roke in zaupam vate kot majhen otrok! Vem, da me nadvse ljubiš. Okrepi moje zaupanje vate!

Sklep: Svoj dan bom predal v Božje roke in živel kot otrok ob svojem očetu.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril. In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem, da si prišel na ta svet, da odrešiš grešnike. Upam vate in v tvojo moč, da z milostjo preobraziš mojo dušo iz grešnosti v svetost. Gospod, z vsem srcem te želim postaviti na prvo mesto v svojem življenju! Želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te spoznam in zvesto sledim!

Razmišljanja:

1. Hiter test: Jezus popolnoma nepričakovano vpraša svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« Kristus resnično želi vedeti, kaj njegovi učenci mislijo. Kljub temu jih postopoma vodi k težjim in bolj zavezujočim vprašanjem. Prvo vprašanje— kaj pravijo ljudje — izzove razmišljanje in odgovor ni težak; vsi učenci sodelujejo. Drugo vprašanje pa zahteva nekaj več. Vključuje pogled vase in samoizpraševanje, ki ga bližina Kristusu vedno povzroči. Samo Peter je imel pogum odgovoriti. Tako kot učenci v evangeliju, nas bo Kristus tudi na naši duhovni poti postavljal pred nepričakovane izpite in hitre teste—trenutke, ko bomo tudi mi morali oceniti, kdo je Jezus resnično za vsakega izmed nas.
2. Soditi po Božjih merilih: Tako kot učencem v evangeliju, se nam razodeva, bolj ko se mu približujemo. Ko učenci spoznajo in sprejmejo Jezusa kot Mesija, je pomembno, da vedo, kakšen Mesija je. Veliko je napačnih predstav in vsi dojemajo Mesija preveč človeško, tuzemsko. Ni politični osvoboditelj, ki se bo uprl rimski oblasti in naredil življenje »lahko.« Je odrešenik vseh ljudi. Z jasnimi besedami Jezus Petru in učencem pove, da je Mesija služabnik Jahveja, ki mora veliko trpeti in biti zavrnjen.
3. Povezani s Kristusom skozi križ: Peter je mislil, da Kristusu pomaga, ko ga skuša odvrniti od trpljenja, ki ga je napovedal. Vendar doživi največje presenečenje v svojem življenju. Za njegov dobronamerni, a popolnoma napačen poskus ga Kristua hudo graja: »Poberi se izpred mene, Satan.« Kristus jasno pove, da morajo biti njegovi učenci pripravljeni hoditi po njegovih stopinjah. Pot do odrešenja nujno vodi skozi žalost in veselje križa.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, naj bo moje srce podobno tvojemu! Pomagaj mi vrednotiti svet okoli mene, kot ga vrednotiš ti! Pomagaj mi, da te ljubim nad vse in da bom še posebej pripravljen slediti tebi, kadar to pomeni osebno žrtev ali nelagodje! Gospod, podpiraj me v mojih prizadevanjih, da hodim po tvojih stopinjah!

Sklep: Danes bom sprejemal težave z veseljem!

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Uvodna molitev: Jezus, ponovno sem s teboj v molitvi. Čeprav te ne morem videti, mi moja vera govori, da si prisoten. Pripravljen si me poslušati in si želiš pogovora z menoj. Tvoja navzočnost mi daje upanje, ker si vsemogočni Bog, stvarnik neba in zemlje, vir vsega dobrega v mojem življenju. Nič se mi ne zgodi brez tvoje vednosti in dovoljenja. Moje upanje me vodi k ljubezni. Želim biti eno s teboj v mislih in srcu, se zliti s tvojo voljo in tvojimi pričakovanji.

Prošnja: Gospod, nauči me biti s teboj! Pomagaj mi, da te srečam!

Razmišljanja:

1. Stran od množice: Zakaj Jezus odvede gluhega človeka stran od množice? Jezus želi biti sam z njim, stran od hrupa in množice. Z njim se želi srečati v tišini in osami. Jezus tudi mene vabi, da se odmaknem od množice, stran od vsakdanjika in hrupa življenja, stran od vsega, kar me ovira pri molitvi. Želi, da bi bil sam z njim, da se mi lahko razodene in odvrne ovire, ki mi preprečujejo, da bi njegovo ljubezen in resnico posredoval tudi drugim ljudem.
2. Človeški trud za ozdravitev: V evangelijih Jezus pogosto dela čudeže že z besedo. Včasih tudi s fizičnim dejanjem, kot v tem primeru, ko se dotakne človeka. Kako naj si vse to razlagamo? Kaj se lahko naučimo iz tega? Velikokrat je za naše ozdravljenje potreben človeški trud. Nismo samo duhovna bitja, ampak telo in duh, prepletena v eno. Zato ima naša fizična plat pomembno vlogo. Klečimo in molimo, smo v prisotnosti Najsvetejšega. Poskušamo brati Sveto pismo. Vse to počnemo, da bi bilo celostno bitje, tako telo kot duša, ozdravljeno greha in bliže Kristusu.
3. Jasno govoriti: Sad tega srečanja s Kristusom in njegovega truda je jasnost - odkrit govor. Megla nepopolnosti je odstranjena in gluhonemi začne govoriti z jasnostjo in močjo resnice, tako da osupne ljudi. Če sem resnično srečal Kristusa, se bo megla, ki zakriva moj um in moti moj govor, razblinila. Dvostranski meč Božje resnice bo zasijal skozi moje besede in dejanja tako močno, da bodo ljudje osupli.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim biti tvoj učenec! Želim, da tvoja resnica in ljubezen sijeta v mojem življenju! Odpri mi razum, da bom lahko dojel tvojo resnico takšno, kot je! Omehčaj moje srce, da te bom ljubil s čisto ljubeznijo, ki se bo prelivala v srca vseh okoli mene! Okrepi mojo voljo, da se trdno odločim zate in tvojo pot!

Sklep: Danes si bom prizadeval in si vzel čas za molitev v samoti.

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Uvodna molitev: Gospod, iz prahu sem nastal in v prah se bom povrnil. Ti pa si od nekdaj, pred vsemi časi in vsa bitja so nastala po tebi. Z neskončno skrbnostjo si me ustvaril v materinem telesu in me nežno varoval. Želim si, da bi se spomnil moje duše ob moji smrti in me popeljal v nebesa, da bom za vedno s teboj. Hvala, ker skrbiš zame in me blagoslavljaš s svojo ljubeznijo! V zameno ti vračam svojo ljubezen. V ponižnosti ti darujem vse svoje bitje.

Prošnja: Gospod, daj mi zaupanje v moč tvoje milosti!

Razmišljanja:

1. Poglej resnične nevarnosti: Kristus se ničesar ni bal. Ni se bal Satana. Ni se bal javnega mnenja. Ni se bal ozke, težke poti. Čeprav je silno trpel, se ni bal niti izpolniti Očetov načrt kot trpeči služabnik. S svojimi besedami in načinom življenja je nenehno spodbujal svoje učence, naj bodo pozorni na nevarnosti in naj v preizkušnjah molijo. Ve, da obstajajo resnične nevarnosti: “Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe” (Matej 5,29). “Gorje tistemu, ki pohujšuje najmlajše” (prim. Matej 18,6). “Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!” (Matej 16,6). “Satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kot pšenico” (Luka 22,31). Kristus mi bo vedno pokazal resnične nevarnosti, ki obstajajo v mojem življenju.
2. Ne bom ti jih vzel: Kristus nas jasno opozarja pa tudi naše lastne izkušnje potrjujejo, da Bog običajno ne umika nevarnosti iz naših življenj. Najsi bodo zunanje: “Oče, ne prosim te, da jih vzameš s tega sveta” - ali notranje. Ko je sv. Pavel prosil Kristusa, naj mu odstrani trn iz kože, mu Kristus preprosto odgovori: “Dovolj ti je moja milost” (2 Korinčanom 12,9). Sredi trpljenja težko razumemo, zakaj Bog to dovoljuje. Toda morda lahko najdemo nekaj razlogov v današnjih Kristusovih besedah. Za kristjana naj nikoli ne velja: “To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.” Trpljenje in težave pogosto ohranjajo naše srce blizu Kristusu.
3. Dal ti bom milost, da jih premagaš: Kristus je svoje apostole poslal v svet, kljub temu da je poznal vse notranje in zunanje nevarnosti, ki jih bodo čakale. Tako tudi nas pošilja kot “ovce med volkove” (prim. Matej 10,16) v svet, ki vas bo “sovražil tako, kot je sovražil mene” (prim. Matej 24,9). Preko nas, krhkih zemeljskih posod, širi svojo božjo besedo in dragoceno milost svetu. Prek svojega namestnika na zemlji nam pravi: “Ne bojte se!” Poleg tega pričakuje, da bomo stokratno obrodili sadove, ki bodo trajni. Kaj je ključ do njegovega zaupanja? Ključ je ponižna oseba, ki je vedno pripravljena pogledati vase in očistiti svoje srce od najmanjše navezanosti, nečistosti, da bi ga naredila za sprejemljivo prebivališče za Kristusa. Kaj … kdo … nas lahko loči od Kristusove ljubezni? Kaj je tisto, česar se je treba bati, razen “zla, ki prihaja od znotraj in omadežuje”?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker si me spomnil na lepoto tvojega prijateljstva, hvala za ogromno odgovornost, ki sodi poleg! Prosim, daj mi velikodušnost, da bom živel svojo vlogo kot tvoj odposlanec, glasnik, in mi pomagaj, da bom neprestano širil tvoje sporočilo ljubezni s svojimi dejanji!

Sklep: Danes si bom vzel čas in prosil Kristusa, naj mi pomaga prepoznati vse navezanosti greha v srcu. Zapisal jih bom in iskal načine, kako očistiti svoje srce.

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog! Iz nič si me poklical v življenje in skrbno paziš name. Celo število las na moji glavi je prešteto! Zaupam v tvojo neskončno dobroto in prepuščam svoje strahove, upanja, potrebe, želje … vse kar je v meni v tvoje ljubeče roke. Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te postavim v središče svojega življenja!

Razmišljanja:

1. “Te to šokira?” Jezus nikoli ni slikal rožnatega, udobnega življenja za svoje učence - takega, ki bi jim bil vsakdanji. Raje jih je izzval k novim višinam, ki so zahtevale spremembo. Ni treba daleč pogledati, da bi našli skupine, ki zahtevajo, da Cerkev spremeni svoje poučevanje, ki ga označujejo kot “pretežko” ali “staromodno”. Toda Kristusovo skrivnostno Telo ostaja zvesto v oznanjanju resnice. Tudi danes me Kristus vpraša: “Te je to presunilo, odvrnilo? Želiš tudi ti oditi?” Prosi me, naj se ponižno podredim naukom Cerkve. Izziva me, da v svojem okolju odkrito izpričujem svojo vero, tudi če se mi bodo kolegi in prijatelji posmehovali ali me celo zavračali. Ljubeče me spodbuja, naj se ne podredim grehu. Vabi me, naj vsak dan nosim svoj križ, se odrečem svojemu ponosu in samoljubju, da mu bom sledil.
2. “K meni ne more priti nihče …” Z besedami svetega Petra sprašujemo: “Kdo se lahko potem reši?” (Luka 18:26). Jezus nam pravi, da je Bog Oče pripravil naša srca, da sprejmemo svojega Sina. Bog je za vsakogar določil čas in kraj. Kdaj in kako nas kliče, je prav tako skrivnostno kot njegova neskončna ljubezen do nas. Vendar moramo Božjega Sina sprejemati nenehno, vztrajno in zvesto, ne glede na to ali so dobri ali slabi časi, v bolezni in zdravju. Če mi Bog Oče omogoči, da verujem in oznanjam Jezusa Kristusa kot Mesijo, da verujem v njegovo prisotnost v evharistiji, da zaupam v njegovo odpuščanje pri spovedi, kaj še potrebujem?
3. “Gospod, kam naj gremo?” Le resnica lahko poteši žejo naše duše. Samo vir življenja in dobrote lahko zadovolji neprekinjeno željo naše volje. Samo žrtveno Božje Jagnje, ki je prelilo svojo kri, da bi nas rešilo, me lahko osvobodi spon greha. Samo ljubezen lahko osvoji moje srce in ga napolni z neskončnim veseljem. H komu bi se lahko obrnili? Po kakšnem bitju, ideji ali zemeljskem zakladu bi lahko hrepeneli v luči večnega življenja? Petrovo vprašanje je v resnici prikrita potrditev: Ti si “Eden in Edini”; ni drugega, ni enakega! To ni brezglava opazka ali privzeti logični sklep. Peter je prepoznal Kristusa kot nosilca večnega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi milost, da bom evangelij in vero sprejel z ljubeznijo in ponižnostjo, še posebej takrat, ko je težko! Naj se pridružim odgovoru: “Prišli smo verovati in verujemo, da si Sveti Božji” (Janez 6:69)!

Odločitev: Skozi svoje besede in dejanja bom vsem, ki jih srečam danes, izražal svojo vero.

Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Oče, z vsem svojim srcem verujem vate! Zaupam v tvojo neskončno dobrotljivost in usmiljenje. Hvala ti, ker me tako potrpežljivo vodiš po poti do večnega življenja! Ljubim te in ti darujem vse, kar imam in vse, kar počnem, za tvojo slavo in rešitev duš.

Prošnja: Gospod, podari mi vero, da verjamem, da si Kruh življenja!

Razmišljanja:

1. Svobodna vera za čiste v srcih: Včasih mislimo, da bi bilo lažje verovati, če bi živeli v Jezusovih časih. Vendar ta odlomek jasno kaže, da vera ni samo darilo, moramo jo znati sprejemati v srcu. Tisti, ki godrnjajo proti Jezusu, so nedovzetni za ta dar, saj je svobodna izbira. Tisti, ki poslušajo preroke in Očeta z vdanostjo in odprtim srcem, jih bo Očetova ljubezen pripeljala k Jezusu. To potrebujemo tudi dandanes. Brez tega bomo težko sprejeli in živeli, kar Bog razodeva. Zato so ta razpoloženja srca tako potrebna. Da bi prejeli dar vere, moramo biti manj prepričani vase in bolj poslušati, kaj Bog nam govori.
2. Kruh, ki ne nasiti do konca: Mana, ki je hranila Izraelce v puščavi, je bila predhodnica evharistije. Bog je svoje ljudstvo hranil z mano med njihovo dolgo potjo v obljubljeno deželo. Vendar ta kruh ni dal večnega življenja; Izraelci so se celo upirali, pritoževali in padali v greh znova in znova. Bolj kot upanje in veselje, da jih Bog vodi k novemu življenju, so iskali materialno udobje in zadovoljstvo v tem svetu. V evharistiji nas Bog hrani s kruhom večnega življenja in nas vodi na poti našega življenja k povsem novemu, ki daje smisel in upanje vsemu našemu trpljenju in težavam. Obnovimo svojo vero v pravi kruh, ki nam daje življenje.
3. Večno bom živel: Večno življenje se za tiste, ki verjamejo, da je Jezus Kruh življenja, začne že zdaj. Z vero v evharistijo vstopamo v to novo življenje, ki je po kakovosti drugačno od posvetnega; to išče samo užitek in udobje v materialnih stvareh našega omejenega obstoja. Zagotovo postane človeško življenje - celo najbogatejše, najuspešnejše in najmočnejše - sivo monotono, razen če ima upanje v nekaj novega in večjega od zemeljskega. Živeti večno ni samo neskončno trajanje časa, temveč je vstop v novo razsežnost: v življenje v Bogu, ki je naša prava izpolnitev in mir.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vedno mi dajaj Kruh življenja! Odpri moje srce in mojo dušo, da bosta hrepenela po tem novem življenju, ki ga lahko prineseš le ti preko evharistije! Daj mi ponižnost in preprostost, da te poslušam in verjamem, da imaš besede večnega življenja!

Odločitev: Danes bom preživel čas pred Najsvetejšim zakramentom in prebral celotno šesto poglavje evangelija po Janezu, v katerem Jezus govori o Kruhu življenja (Jn 6). Prosil bom Svetega Duha, naj poglobi mojo vero, da je evharistija središče mojega življenja, in bom sprejel nauk, da ni nič tako pomembno kot prava pobožnost do evharistije.

Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Uvodna molitev: Jezus, verujem, da si prisoten v mojem življenju. Poznaš vse moje misli, želje, namere in dejanja. Kljub temu me ljubiš. Hvala, ker se nam daješ v evharistiji, kjer te lahko resnično srečamo: telo, kri, duša in božanskost. Zaupam tvoji ljubezni in se ti predajam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da ne bom iskal znamenj, ampak bom počival v tvoji ljubezni!

Razmišljanja:

1. Kaj si zame naredil v zadnjem času? Množica prosi Jezusa za znamenje, kar je nenavadno, saj je prav to množico prejšnji dan nahranil s petimi hlebi in dvema ribama (prim. Janez 6,1-14)? Ali niso takrat rekli: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet« (Janez 6,14)? Jezus se je moral pred njimi umakniti, ker so ga hoteli razglasiti za kralja (prim. Janez 6,15)? Včasih sem podoben tej množici. Toliko stvari je, ki jih je Jezus storil zame. V trenutku, ko se zgodijo, jih sprejmem z veseljem. Morda sem hvaležen, vendar mu pogosto ne pripisujem dovolj zaslug. In včasih se zdi, da se mu sicer zahvaljujem, naslednji dan (včasih še prej) pa že pozabim in še naprej prosim za še več. Kot da mi nikoli ne pomaga. Kako sem lahko tako brezčuten, da ne opazim vseh znamenj ljubezni, ki mi jih vsak dan izkazuje?
2. Množica je obsojena prav s psalmom, ki ga citirajo Jezusu: Množica citira Pismo Jezusu, skuša ga prepričati, naj pomnoži več hlebov: »Dal jim je kruh iz nebes, da bi jedli« (Psalm 78,24). Iščejo le materialno korist in hočejo, da stori čudež, da jih vsak dan nahrani, podobno kot mana v puščavi, ki je hranila njihove prednike štirideset let. Vendar se z lastnimi besedami obsodijo. Psalm 78 govori o trdosrčnosti njihovih prednikov, ki kljub mani v puščavi in drugim znamenjem, ki jih je Gospod storil zanje: »In jedli so in se nasitili, ker jim je dal, kar so želeli… Kljub temu so grešili in niso verovali v njegove čudeže« (Psalm 78,29.32). Ali Jezus ne ravna z menoj vsaj tako dobro, kot je ravnal z Izraelci v puščavi? Ali mi ni bil vedno pripravljen pomagati?
3. Jezus nam vedno da boljše, kot prosimo: Prosite za običajen kruh. Jezus jim obljublja kruh, ki hrani duha. Govori o običajnih stvareh, nato preide na bolj duhovno raven. Dobro vemo, kako zelo potrebujemo nekatere vsakdanje stvari, kot je kruh. Jezus nam želi povedati, da prav tako potrebujemo duhovno hrano – če ne še bolj. Množica je včeraj jedla in se nasitila. Danes so spet lačni, znova pridejo k Jezusu in upajo, da jim bo dal kaj podobnega kot mano, da jih bo vsak dan nahranil in se jim ne bo treba trpeti lakoto. Jezus gre onkraj tega; govori jim o kruhu, ki jih bo duhovno hranil, da ne bodo nikoli več lačni. Da jim da nekaj dosti boljšega od tega, kar prosijo: kruh svojega lastnega telesa.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, tako pogosto stvari gledam le iz lastnega sebičnega vidika! Mislim zelo materialistično in ne slutim vsega, kar mi ponujaš na duhovni ravni, še posebej darov, ki mi jih vsak dan daješ. Pomagaj mi, da bom bolj duhovno naravnan in manj sebičen! Pomagaj mi, da bom bolj zaupal tvoji dobroti in ljubečemu vodstvu!

Sklep: Danes bom našel način, kako obiskati Jezusa v evharistiji. Če to ne bo mogoče, bom Jezusa prosil, naj pride v moje srce. Čeprav ga v tem trenutku ne morem prejeti, naj poveča mojo vero, upanje in ljubezen do njega.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da ti in Sveta Trojica prebivate v moji duši. Hvala za radost tvojega prijateljstva in ljubezen! Upam vate, da me boš vodil in tudi moje ljubljene k tebi v nebesa, kjer bomo večno uživali v tvoji navzočnosti. Rad bi postal boljše orodje tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi doseči brezpogojno zaupanje vase!

Razmišljanja:

1. Preiskušnja, ki nas spodbuja k rasti v zaupanju: Kristusovi učenci niso imeli sredstev, da bi pomagali tem ljudem iz njihove stiske - ne v denarnem smislu niti v iskanju bližnjega trga, dovolj velikega, da bi nahranil utrujeno množico. Kljub temu Svetopismo pravi: “To je rekel, da bi ga preizkusil.” Naj nas ta odlomek spomni, da lahko Bog dovoli, da postanejo naši problemi tako veliki in nerešljivi in potem pokaže svojo moč. Bog želi, da bi mu zaupali in očistili svoje namene na naši poti vere. Kako velik je naš Gospod, ko rešuje nerešljivo in omogoča nemogoče! Ozdravi neozdravljivo, obuja od mrtvih in, kar je najpomembneje - spreobrača izgubljene grešnike. “Z Bogom ni nič nemogoče” (Luka 1,38). Ali hitro izgubim upanje, ko ne najdem rešitve? Blagor tistemu, ki veruje, da se bo izpolnilo, kar Gospod obljublja (prim. Luka 1,46).
2. Naš Gospod želi, da sodelujemo v njegovem čudežu: Bog ima moč, da nekaj ustvari iz nič, vendar prosi za človeško sodelovanje, tudi če je kar najmanjše. Ne gre drugače! Apostoli so popolnoma revni: lahko prinesejo samo pet hlebcev in dve ribi, kar dobijo od dečka, ki ga najdejo v množici. Jezus nas prosi za prispevek, ker nas želi naučiti, da smo velikodušni, tudi ko menimo, da nimamo ničesar dati. Pravzaprav najbolj zadovoljimo Gospoda takrat, ko damo iz svoje majhnosti (prim. Luka 21,1-4). Revščina naj ne bo nikoli izgovor za pomanjkanje velikodušnosti, kadar želimo služiti in delati za Gospoda. Ta čudež nam dokazuje, da za Gospoda nikoli ne moremo biti preveč velikodušni.
3. Ne spreglej bistva: V tem prizoru je naš Gospod počasi pripravljal apostole in učence na svoje poučevanje o resnični navzočnosti v evharistiji. Moral je očistiti njihova srca in odstraniti navezanost na tuzemske stvari, da bi sprejeli težko učenje o njegovi samožrtvujoči ljubezni, ki jo najdemo v evharistiji. Ko je videl, da so ljudje zgrešili bistvo čudeža, se je naš Gospod “ponovno umaknil sam na goro” (Janez 6,15). Včasih se naš Gospod umakne iz naših življenj, ker napačno razlagamo pomen in namen njegove prisotnosti in tolažbe. Ali pravilno prepoznavam duha v svojem srcu, ko molim? Sem srečen samo ob stvareh, ki mi dajejo udobje, ali se res približujem Kristusu, ker prepoznavam, kdo je in se vračam k njemu s svojo ljubeznijo, ki jo daje meni in jo želi od mene?

Pogovor z Jezusom: Hvala ti, Gospod, za to premišljevanje in nauke, ki sem se jih naučil! Ohrani me velikodušnega, da ne bi nikoli izgubil zaupanja vate. Ko se bodo težave v mojem življenju zdele nerešljive, mi pomagaj zaupati, da boš ob svojem času delal čudeže in prinašal slavo svojemu imenu.

Odločitev: Ta teden bom vsak dan obiskal sveto daritev ali naredil duhovno obhajilo in ponudil ta čas za spreobrnjenje src tistih, ki ne verujejo, ne častijo, ne zaupajo ali ne ljubijo tebe, Gospod!

Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Uvodna molitev: Gospod Jezus Kristus, resnični Bog in resnični človek, verujem vate! Zaupam ti, ker si kot človek doživel vse, kar doživljam jaz, razen greha. Sočustvuješ z menoj v moji slabosti, ker si postal slaboten zaradi ljubezni do mene. Zaupam ti in se ti zahvaljujem za tvojo večno ljubezen in dobrosrčnost.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te spoznam bolj osebno!

Razmišljanja:

1. Oče, Brat, Učitelj: Apostoli so z veseljem poročali Jezusu o vsem, kar so storili in učili. So kot otroci, on pa jim je kot oče in brat. Tudi njihov izjemni mentor. Posluša, odgovarja, spodbuja in jih uči. Počutijo se posebne, da pripadajo njemu. Zaradi svoje ljubezni do Kristusa nenehno obnavljajo svojo pripadnost njegovemu poslanstvu. Ni dvoma, da si to zasluži in še veliko več. Zato se z njim družijo, tudi če to pomeni služenje velikim množicam in četudi so utrujeni in izčrpani. Za nič na svetu ga ne bi zapustili.
2. Opolnomočenje apostolov: Kristus je pravi voditelj svojim apostolom. Pritegne in usmerja jih. Njegovo vodenje je izjemno pozitivno. Jezus osvoji njihova srca, ker je kot človek predan nadčasnim in večnim idealom, kar izžareva iz njega z izjemno močjo. S svojim globokim poznavanjem človeka (Janez 15:13) je sposoben iz vsake lastnosti apostolov izvleči največjo korist za resnično dobro. Zanj niso neuporabni instrumenti ali orodja. Vsakemu posamezniku zagotavlja začasno in večno dobro, nato pa jih usmeri k uresničevanju ideala in to jih združuje. Ustvarja zdravo skrivnost pripadnosti krogu njegovih učencev.
3. Druženje z njim: Množice izvedo, kam gre Jezus z apostoli. Iz vseh mest hitijo tja peš in prispejo tja še pred njimi. Predstavljajte si njihovo navdušenje, njihovo vnemo, da poiščejo Jezusa in njihovo navdušenje, da bodo z njim. Res je, da so nepremišljena množica. Niso še spoznali Gospoda v vsej njegovi kreposti in dobroti. Kljub temu tudi tisto malo, kar vedo o njem, odmeva v globinah njihovih src. V Gospodu in znotraj skupnosti njegovih učencev čutijo vezi zvestobe, druženja in duh pristne ljubezni. Tega si želijo vsa človeška srca. Tisti, ki iščejo Kristusa, nikoli niso razočarani.

Pogovor z Jezusom: Gospod, bil si oče, brat in vodnik apostolom. Bil si mojster kipar, ki jih je oblikoval po svoji podobi dobrote, ponižnosti in velikodušnosti. Stori enako zame, Gospod! Oblikuj me po svoji podobi in me naredi svojega!

Sklep: Danes se bom vživel v vlogo tvojega vajenca, Gospod! Poskusil bom poslušati tvoj glas v vsaki misli in dejanju. To bom storil iz ljubezni do tebe.

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate in verujem, da moram slediti tvoji volji v vsem, kar počnem. Svoje upanje izročam tvojim načrtom. Nauči me, da ne polagam svojega upanja v minljive stvari, temveč le v tvojo voljo! Gospod, ljubim te in želim z večjo gorečnostjo izpolnjevati tvojo voljo. Odpri moje srce, da se bom odzval tvoji volji z velikodušnostjo in veseljem!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom skozi svoje besede in dejanja prenašal tvoje sporočilo! Razmišljanja:

1. Dva po dva: Naš Gospod ni poslal apostolov na poslanstvo kot osamljene posameznike, temveč v parih. Jezus je želel, da bi spoznali, da sami ne bi bili dovolj močni. Bili bi ranljivi za napade. Sami bi se morda vdali skušnjavam in obupu. Jezusovi učenci niso bili osamljeni, ko so si prizadevali izpolnjevati svoje poslanstvo, prav tako tudi mi nismo sami. Poslanstvo, da sledimo Jezusu, je včasih lahko težavno, toda Jezus to ve. Na pot nam pošilja ljudi, ki nam pomagajo in nas podpirajo. Moramo spoznati, da potrebujemo pomoč drugih pa tudi drugi potrebujejo našo pomoč. Nismo sami!
2. Ničesar ne vzemi: Jezus je hotel, da njegovi apostoli spoznajo, da je on odgovoren za poslanstvo. Pravi jim, naj doma pustijo tisto, kar nam predstavlja osnovne potrebščine za vsako potovanje. To je bila za apostole ostra lekcija, kot je tudi za nas. Jezus noče, da bi se zanašali na svoje osebne napore, napredno tehnologijo ali katero koli drugo metodo ali stvari, ki jih lahko pridobimo za svojo varnost ali uspeh. On je izvor vsakega uspeha v našem življenju in samo on daje pravo varnost. Jezus apostolom pravi, naj na pot ne jemljejo ničesar drugega kot le njega.
3. Odhajali so: Apostoli so šli oznanjat spreobrnjenje in ozdravljat bolne. Zaupali so Jezusu in poslanstvu, ki jim ga je zaupal. Ko so začeli učiti, so videli, da njihovi napori rojevajo sadove. Ljudje, ki so jih srečali, so se odzivali. Videli so, da spreminjajo življenja. V naših lastnih življenjih ne srečujemo pogosto ljudi, ki so odprti za poslušanje Kristusovega nauka in pripravljeni spremeniti svoje življenje ter se podati na novo pot. Pogosto naletimo na sovražnost in nasprotovanje. V obeh situacijah – uspehu ali neuspehu –moramo zaupati vanj, medtem ko poskušamo graditi Kristusovo kraljestvo in se spomniti, da smo poklicani k zvestobi, ne nujno uspešni po človeških merilih.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, dal si mi poslanstvo, da širim tvoj evangelij med svojimi družinskimi člani, prijatelji in sodelavci – med vsemi, ki jih srečam. Pomagaj mi, da bom zvest temu poslanstvu in ga opravljal na način, kot si želiš in ne tako, kot je meni najbolj po godu!

Odločitev: Danes bom svoje molitvene zaveze izpolnil z velikodušnostjo in zvestobo!

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za ta nedeljski dan, dan ko praznujemo tvoje vstajenje! Verjamem, da hodiš z nami, Gospod. Verjamem, da danes vstopaš v našo »shodnico« in prinašaš svoje sporočilo odrešenja. Zaupam, da me boš danes vodil k večji luči. Hvala ti, ker si me prišel iskat!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi spodbujati srce in voljo, da bo odprto za tvoje sporočilo!

Razmišljanja:

1. Bog nas lahko preseneti: Jezusa so v Nazaretu dobro poznali - vsaj tako so mislili. Vendar v njem nikoli niso prepoznali Božje moči. Zanje je bil le običajen domačin. Tako se nam tudi naše življenje včasih zdi preveč običajno. Morda ne prepoznamo Božjega glasu, ko nas kliče, ko zahteva globljo vero in zavezanost njemu. Morda ga ne prepoznamo, ko govori skozi primere in besede drugih. Morda smo preveč površni in v resnici ne poslušamo Božje besede. Lahko se učimo iz presenečenja, ki so ga domačini iz Nazareta pokazali ob Jezusovem besedah, saj nam bo to pomagalo, da bomo bolj pozorni na Božja presenečenja.
2. »Zaničevali so ga«: Jezus nas lahko užali. Prišel je, da bi pretresel gotovost o bližini Boga. Bog postane neprijetno blizu v Jezusu. On ve vse o nas. “Odrasel” je z nami: pozna našo celotno zgodovino, naše slabosti in pomanjkljivosti. Od nas pričakuje veliko več kot to, kar smo doslej dajali. Dovoliti moram, da me Bog izziva vsak dan! Le tako lahko resnično odkrijem Jezusa, čudežnega ustvarjalca. Le tako lahko z njim sodelujem, da bi spreminjal sebe in svet okoli mene.
3. “Bil je začuden nad njihovim pomanjkanjem vere”: Kaj je v mojem življenju, česar se Jezus ne more dotakniti, ne more spremeniti? Sem pripravljen, da mu to vsak dan ponižno predstavim, da me lahko počasi preobrazi? Ali poskušam svoje duhovne zaveze uporabljati za rast vere? Zaupam v Kristusa? Če ne, ga moram prositi, naj to zaupanje poveča. Iz mene hoče narediti učenca. Hoče spremeniti ta svet. On zmore. Preprosto se moram zanesti nanj.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pokazal si mi, da lahko premagaš vsako oviro. Vem, da hočeš pokazati svojo moč v meni. Pomagaj mi, da bom danes bolj veroval vate. Naj drugim pokažem zaupanje in veselje, ki ju prinašaš. Tvoja moč je prisotna v moji duši, Gospod, pomagaj mi odkriti znamenja tvojega vstajenja!

Odločitev: Danes bom za svojo družino naredil dodatno dobrodelno dejanje!

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za ta nedeljski dan, dan ko praznujemo tvoje vstajenje! Verjamem, da hodiš z nami, Gospod. Verjamem, da danes vstopaš v našo »shodnico« in prinašaš svoje sporočilo odrešenja. Zaupam, da me boš danes vodil k večji luči. Hvala ti, ker si me prišel iskat!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi spodbujati srce in voljo, da bo odprto za tvoje sporočilo!

Razmišljanja:

1. Bog nas lahko preseneti: Jezusa so v Nazaretu dobro poznali - vsaj tako so mislili. Vendar v njem nikoli niso prepoznali Božje moči. Zanje je bil le običajen domačin. Tako se nam tudi naše življenje včasih zdi preveč običajno. Morda ne prepoznamo Božjega glasu, ko nas kliče, ko zahteva globljo vero in zavezanost njemu. Morda ga ne prepoznamo, ko govori skozi primere in besede drugih. Morda smo preveč površni in v resnici ne poslušamo Božje besede. Lahko se učimo iz presenečenja, ki so ga domačini iz Nazareta pokazali ob Jezusovem besedah, saj nam bo to pomagalo, da bomo bolj pozorni na Božja presenečenja.
2. »Zaničevali so ga«: Jezus nas lahko užali. Prišel je, da bi pretresel gotovost o bližini Boga. Bog postane neprijetno blizu v Jezusu. On ve vse o nas. “Odrasel” je z nami: pozna našo celotno zgodovino, naše slabosti in pomanjkljivosti. Od nas pričakuje veliko več kot to, kar smo doslej dajali. Dovoliti moram, da me Bog izziva vsak dan! Le tako lahko resnično odkrijem Jezusa, čudežnega ustvarjalca. Le tako lahko z njim sodelujem, da bi spreminjal sebe in svet okoli mene.
3. “Bil je začuden nad njihovim pomanjkanjem vere”: Kaj je v mojem življenju, česar se Jezus ne more dotakniti, ne more spremeniti? Sem pripravljen, da mu to vsak dan ponižno predstavim, da me lahko počasi preobrazi? Ali poskušam svoje duhovne zaveze uporabljati za rast vere? Zaupam v Kristusa? Če ne, ga moram prositi, naj to zaupanje poveča. Iz mene hoče narediti učenca. Hoče spremeniti ta svet. On zmore. Preprosto se moram zanesti nanj.

Pogovor s Kristusom Gospod, pokazal si mi, da lahko premagaš vsako oviro. Vem, da hočeš pokazati svojo moč v meni. Pomagaj mi, da bom danes bolj veroval vate. Naj drugim pokažem zaupanje in veselje, ki ju prinašaš. Tvoja moč je prisotna v moji duši, Gospod, pomagaj mi odkriti znamenja tvojega vstajenja!

Odločitev: Danes bom za svojo družino naredil dodatno dobrodelno dejanje!

Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.« Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate! Verujem, da si me poklical k veri in k deljenju te vere. Zaupam, da me boš napolnil s svojim duhom poguma in resnice, da bi lahko zvesto sprejel in posredoval vero. Želim te bolj ljubiti s svojo molitvijo in svojim življenjem ter rasti v tej enotnosti, ki jo deliš s svojim Očetom in Svetim Duhom!

Prošnja: Jezus, daj mi moč, da bom vedno stopal v tvoje sledi, kamorkoli me vodiš!

Razmišljanja:

1. S srcem ali z umom: Včasih obstajajo “razlogi srca”, ki jih um ne razume. Zakaj bi starš preživel noč nad bolnim otrokom, če ve, da mora biti v službi ob 8. uri zjutraj? Razumljivo je, da moramo spati, da bi bili dovolj močni in budni za obvladovanje našega dela. Toda zaradi ljubezni se posvetimo potrebam otrok. In tako je s “cerkvijo ljubezni”. Ljudje menijo, da smo brezumni, ko se trudimo, da bi Kristusu bolj zvesto sledili.
2. Pot, Resnica in Življenje: “Jaz sem pot, resnica in življenje” (Janez 14,6) Najprej nam Jezus pokaže pot (Jaz sem pot!), potem nam pove, kam nas ta pot vodi - do resnice in življenja. Naš um išče in ni zadovoljen, dokler ne odkrije resnice. Naše srce hrepeni po življenju, veselju, sreči in ljubezni. Celotno naše življenje je nenehno iskanje, dokler se končno ne naslonimo nanj.
3. Člani njegove družine: A Jezus nam ponuja več! “Tukaj so moja mati in bratje. Kdor izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.” Kakšen velik dar je biti del Božje družine! Koliko ljudi sanja, da bi bili prijatelji bogatih in znanih, seveda predvsem zaradi koristi. Vsemogočni Bog pa nas je naredil za svoje otroke. Kakšno varnost in kakšne možnosti nam zagotavlja! Bog ne bo odrekel ničesar, kar njegovi otroci resnično potrebujejo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, sledil ti bom, kamorkoli me boš vodil - po poti velikodušne ljubezni, ki vodi k življenju. Pomagaj mi, da bom velikodušen v majhnih vsakodnevnih nalogah in tudi v večjih! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le za Jezusa!

Sklep: Danes bom izžareval radost in varnost, da sem otrok Boga, tako da bom storil vsaj eno prijazno dejanje za nekoga v stiski.

Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.« Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Uvodna molitev: Gospod, odpiram uho in srce, da mi spregovoriš po svoji Besedi. Želiš mi razodeti kdo si Ti in kdo sem zate jaz. Naj bom odprt in volján, da bo tvoja Beseda v mojem življenju našla dobro zemljo in obrodila dober sad; ne samo zame, pač pa tudi za moje bližnje!

Prošnja: Pošlji mi svojega Svetega Duha razumevanja in poslušnosti!

Razmišljanja:

1. Jezus se ukvarja s farizeji: Jezus hodi v soboto s svojimi učenci, ki lačni smukajo klasje. Farizeji se spotaknejo nad njihovim početjem, čeprav jih v resnici bolj moti njihov učitelj. Vedno znova se zapletajo z Jezusom - to ni nič novega - kar morda začudi je to, da se Jezus vedno znova ukvarja z njimi; da vedno odgovarja na njihove provokacije. To nam pove, da mu res ni vseeno! On hoče, da bi se vsi zveličali in ne spusti nobene priložnosti, da bi pomagal na pravo pot. Celo svojim nasprotnikom farizejem! Hkrati pa je Jezus v sporih s farizeji oster in jasen, kajti vsak njegov učenec je v nevarnosti, da se navzame njihove hinavščine, t.j. da bi govorili in ne delali, ali zapovedi zlorabili sebi v prid.
2. Pravi pomen sobotnega dne: Sobota, oz. bolj pravilno bi rekli »šabat«, ni samo to, kar kristjani razumemo pod »nedeljski počitek«; ne gre zgolj za odsotnost dela. Tretja zapoved pravi posvečuj, ne samo spoštuj Gospodov dan, kakor imamo mi večinoma v spominu. Bog je sedmi dan blagoslovil in namenil počitku, ne brezdelju. Pomisli, kako velikokrat po koncu počitnic vsi potrebujemo še nekaj časa, da pridemo k sebi od dopusta. Bog sam pa je sedmi dan ne samo počival, ampak tudi užival v ustvarjenem. Tako je tudi človek povabljen, da stvarstvo (vsaj) sedmi dan motri in pri sebi preverja, koliko je sam suženj lastnega dela, samopotrditve, nadzora nad življenjem. Prvo berilo današnje liturgije nas spominja, da smo enkrat bili sužnji in nas je Gospod rešil z iztegnjenim laktom – t.j. z močjo, kar pomeni, da ni bilo lahko.Verjamem da ne samo zaradi Egipčanov! Obstaja resnična nevarnost, da se mi sami suženjstva kar privadimo, ker biti privezan je bolj predvidljivo in varno; ampak Kristus nas je odrešil za svobodo.
3. Mi imamo postavo: Tudi postava, dana po Mojzesu, je izraz Božje ljubezni do svojega ljudstva. Na koncu odlomka se Jazus jezi in razžalosti nad zakrknjenostjo teh, ki bi morali najbolj poznati in razumeti svetost sobote. V resnici pa bodo na koncu tudi prav to uporabili proti Jezusu, ko se bodo branili češ, mi imamo postavo in po postavi mora umreti. Šele v tretjem poglavju evangelija smo, pa se že zbirajo in kujejo načrte, kako bi se ga znebili.

Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi prepoznati, da mi tudi po zapovedih govoriš, kako me ljubiš! Pošlji mi Obljubljenega z višave, da me bo poučil, kaj zame pomeni posvečevati Gospodov dan! Daj mi prave ponižnosti, da bom resnično tvoj učenec!

Odločitev: Trdno sklenem, da bom letošnje poletje vestno posvečeval Gospodov dan.

br. Luka Modic

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem vate in sprejemam vse, kar si razodel za naše odrešenje. Upam vate zaradi tvoje neskončne usmiljenosti. Vsako tvoje dejanje na tem planetu je odsev tvoje ljubezni do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov mi vliva upanje, da se ti nekega dne tam pridružim. Ljubim te in želim, da si središče mojega življenja.

Prošnja: Marija, pomagaj mi, da bom goreča priča resnične krščanske ljubezni!

Refkleksija:

1. “Tako sem jih poslal v svet” - Jezus se je povzpel v nebesa. V današnjem evangeliju Jezus pri zadnji večerji svoje poslanstvo prenaša na svoje apostole - in na vsakega izmed nas. Kako presenetljiva je ta odgovornost, ki jo Kristus položi v naše roke! Nič ni manjše, kot večno odrešenje duš. Usoda nekaterih duš je povezana z našo zvestobo Kristusu in našim krščanskim pričevanjem. Ali nas takšna odgovornost ne pretrese v naši šibkosti in grešnosti? Kako lahko upamo, da bomo izpolnili takšno poslanstvo? Kristus pa nas vabi, da v celoti delimo njegovo veselje. Pri svojem vnebohodu nas ne zapusti, ampak obljublja, da nas bo posvetil v Duhu resnice - Svetem Duhu, velikemu zagovorniku našega apostolskega poslanstva. Naj se ta teden v molitvi odzovemo na cerkveno bogoslužje, ki nas pripravlja na sprejem Svetega Duha, na praznik binkošti!
2. »Posvetite jih v resnici« - Le kdo je Sveti Duh, tretja oseba Presvete Trojice, tisti, ki želi postati gost in tolažnik naše duše? Sveti Duh je osebna medsebojna ljubezen Očeta in Sina. Kot nas opominja drugo branje liturgije, »Bog je ljubezen« (1 Jn 4:16). Samo Sveti Duh nam lahko omogoči pot očiščevanja in obvladovanje »erosa« (človeška ljubezen ali ljubezen do privlačnosti - »naraščajoča ljubezen«), tako da ga lahko ozdravimo in mu povrnemo svojo resnično veličino (prim. Deus Caritas Ocene, št. 4-5). Če sledimo tej asketski poti odrekanja, se bo eros na koncu združil z “agape” (krščanska ljubezen ali ljubezen, ki išče samo dobro drugega - “padajoča ljubezen”) (prim. Št. 7). Ljubezen do agape, ki jo je v nas vtkal Sveti Duh, nas bo spodbudila, da iščemo dobro v sočloveku, ne da bi upoštevali ceno, ki jo moramo zato plačati.
3. “In posvečujem se zanje” - Kako se Kristus posvečuje? Natančno to počne v svoji predanosti in križu. Zato je beseda blažene matere Terezije iz Kalkute vedno na mestu: “Da bi bila ljubezen resnična ljubezen, mora boleti.” Papež Benedikt XVI. se je neposredno soočil z vprašanjem odpovedi, ki jo zahteva resnična ljubezen. Sprašuje, ali Cerkev ne kvari ljubezni. “Ali se Cerkev z vsemi svojimi zapovedmi in prepovedmi ne obrača na grenkobo najdragocenejšega v življenju?” (Deus Caritas Est, št. 3). Odgovor je seveda odločen “Ne!” Le askeza krščanske čednosti očisti in obvlada ljubezen, tako da se dvigne nad čutnost in postane resnično osebno dejanje samodanosti. Ni naključje, da samo naravno načrtovanje družine zahteva kontinuiteto, kontracepcija pa ne. Ali smo pripravljeni, da nas bo svet sovražil, ko se zavzemamo za to najbolj temeljno cerkveno priporočilo o ohranjanju pristne ljubezni?

Pogovor s Kristusom: Sveti Duh, ti si vir ljubezni v mojem življenju, ker si sama ljubezen! Pomagaj mi pridobiti potrebne milosti za duše, kar Kristus od mene zahteva, tako da se posvečujem v resnici - resnici križa, odrekanju in očiščevanju - da živim resnično ljubezen v dajanju sebe, ne da bi upošteval ceno, ki jo moram za to plačati!

Sklep: Vadil in zagovarjal bom cerkveni nauk o čistosti, zlasti naravnem načrtovanju družine, da bi živel pristno krščansko ljubezen.

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem celotno svoje bitje: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, slabosti, neuspehe in vse malenkosti. Odpiram ti celotno svoje bitje, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in odrešujočo/očiščevalno moč tvojega prežemajočega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti apostol tvojega kraljestva!

Razmišljanja:

1. Božji paradoksalni načrt odrešenja: Jezus odhaja k Očetu, vendar pred tem svojim učencem prepusti nalogo, da gradijo njegovo Cerkev. Morda smo tako navajeni na to zgodbo, da nas ne preseneča več – toda to je resnično neverjetno! Saj to so bili isti možje, ki so nekaj tednov prej zapustili Kristusa in se iz strahu zaklenili v sobo. Človeško gledano bi stavili, da je njihovo poslanstvo obsojeno na propad in gotov neuspeh - vendar smo še dva tisoč let kasneje tu! Tudi mene je Kristus poklical, da razširim svojo vero, in če kdaj čutim, da nisem najboljši za to nalogo… Potem se moram le spomniti, da je moj Kapitan, ki usmerja celotno “odpravo”, sedaj na Očetovi desnici.
2. Znaki Božje previdnosti: Skozi zgodovino je Gospod večkrat pokazal znake svoje moči, ki deluje v Cerkvi, da bi okrepil našo vero. Vse do našega časa so izjemni čudeži spremljali oznanjevanje evangelija. Hudiče še vedno izganjajo, in mnogi bolni so še vedno ozdravljeni na povsem čudežne načine. Največji čudež vseh pa je čudež Kristusove prisotnosti med nami v evharistiji in spreobrnjenje srca, ki se zgodi v zakramentu spovedi. Bog nenehno skrbi za svoje ljudstvo. Tudi ko nam ne podari izjemnih znamenj, nas vsak dan opominja s številnimi znaki svoje previdnosti. Ali sem sposoben prepoznati te znake?
3. Gospod pri delu: Ključ do uspeha v poslanstvu pričevanja za Kristusa in njegov evangelij se skrivata v tem, da dopustimo Bogu, da deluje v nas. Kot prvi apostoli moramo vreči mreže tam, kamor nas usmerja Gospod. Tolikokrat so ponos in človeška pričakovanja ovirali Božji načrt. Ni treba, da smo nekaj posebnega, če želimo slediti Gospodu; vse, kar moramo storiti, je, da le preprosto hodimo v njegovi smeri. Katero odlično lastnost resnično nosimo v sebi, ki ni dar od Boga in že ni njegova? Sem prepričan, da Gospod že deluje v meni? Ali prepoznavam znake njegove ljubezni do nas v mojem življenju in se mu zanje zahvaljujem?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, pomagaj mi razumeti: da biti apostol ni izbira, ampak zahteva mojega krsta. To je način, kako lahko odgovorim na neskončno ljubezen, ki si mi jo pokazal. Prosim, nadaljuj svoje delo v mojem življenju!

Odločitev: Preden grem spat, se bom ustavil in premislil o Božjih znakih previdnosti v mojem življenju ter se mu zanje zahvalil.

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Uvodna molitev: Gospod, na začetku te molitve ti darujem vse, kar sem: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, šibkosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega in ljubečega pogleda.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da izpolnim tvoje zapovedi ljubezni!

Razmišljanja:

1. Globine Jezusove ljubezni: Jezus naredi presenetljivo primerjavo: primerja svojo ljubezen do svojih učencev z neizmerno ljubeznijo, ki jo ima njegov Oče do njega. Še pred nastankom sveta, sta bila Oče in Sin združena v brezmejno medsebojno ljubezen. Sveti Duh je vez te ljubezni. Intimnost združitve in darovanja Svete Trojice presega vsako človeško primerjavo, kljub temu pa naš Gospod svojim učencem, reče, da jih ljubi na podoben način. Ali se zavedam, kako globoko me moj Odrešenik ljubi? Ali me resnica o Kristusovi osebni ljubezni do mene, ki jo je izkal s križa, napolni z občudovanjem in poišče vedno bolj radodaren odziv v mojem duhovnem življenju?
2. Zahteve prijateljstva: Okoliščine in čas, ko je Jezus svoje učence imenoval prijatelje, ponovno poudarjajo pristnost tega naslova. Kljub temu da so ga le nekaj ur pred tem izdali in zapustili, jih zdaj imenuje prijatelje. Gospod je tako ganjen od ljubezni, da gleda mimo njihove izdaje in vidi zmago, ki jo bo dosegel zanje. Jezus tudi meni ponuja svoje prijateljstvo. Vabi me, naj “oživim v njegovi ljubezni”. Nisem poklican, da bi bil le opazovalec, temveč da odkrijem radost, ki jo najdem ob njem. Slediti Križanemu bo vedno zahtevno, a njegovo prijateljstvo je zaklad, ki daleč presega težo križa.
3. Znak ljubezni: Medsebojna ljubezen Očeta in Sina, ki jo Jezus zastonjsko razširja na nas, svoje prijatelje, naj obrodi sadove v dobrodelnosti. Prvi kristjani so vzeli Kristusovo zapoved ljubezni zelo resno. To je bila njihova značilnost in v tem so se ločevali od ljudi, med katerimi so živeli. Bila je magnetna sila, ki je privabljala mnoge, da so se jim pridružili. Zapoved ljubezni drug do drugega je pokazatelj naše osebne vrednosti - kot ljudi, ki jih ljubi Gospod. Če Jezus tako zelo ljubi mojega brata ali sestro, da je zanje dal svoje življenje, ali obstaja kakšen izgovor, da ne bi izkazoval spoštovanja in časti v njegovem imenu? Dobrodelnost je znak vsakega pravega kristjana. Kako lahko še bolje živim Kristusovo zapoved ljubezni, začenši v lastni družini?

Pogovor s Kristusom: Jezus, molim, da se ne bom nikoli prenehal čuditi nad globino tvoje osebne ljubezni do mene. Imenuješ me svojega prijatelja, čeprav nisem vedno izpolnjeval zahteve tega klica. Želim postati tvoj, boljši in pristnejši prijatelj.

Odločitev: Danes bom članu svoje družine izkazal preprosto dejanje prijaznosti

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

Uvodna molitev: Gospod, čas molitve je najpomembnejši del dneva. Vem, da če se ti predam z gorečnostjo, bo vse, kar koli bom delal, blagoslovljeno s tvojo milostjo. Tu sem, Gospod, poln zaupanja in hvaležnosti za tvojo očetovsko ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom apostol, kot si ga želiš.

Razmišljanja:

1. “Radi bi videli Jezusa.” Približujemo se vrhu postnega časa, pred nami je veliki teden. V tem tednu bomo v berilih spremljali Gospoda, ki bo šel skozi težke in sporne preizkušnje nenehnih sporov s pismouki in farizeji. Danes poslušamo o nekaterih Grkih, ki Filipa prosijo, da bi se srečali z Gospodom. Spominjajo nas na naše poslanstvo, ki ga imamo kot Kristusovi učenci. Ko nas ljudje vidijo in se srečujejo z nami, naj bi v našem duhu delovanja videli, kako dobro je biti z Gospodom. Če naša življenja resnično odražajo Kristusovo dobrotljivost, jih to spodbuja, da sami storijo korak naprej. Želijo si imeti to, kar imamo mi: “Radi bi videli Jezusa.” Slišati takšne besede iz ust sorodnika, prijatelja ali sodelavca je največja radost verujočega kristjana.
2. “Če pšenično zrno ne pade v zemljo.” Na vodenje duš h Kristusu se moramo ustrezno pripraviti. Ni enostavno, je križ. Nadškof Fulton Sheen je rad govoril zgodbo o osebi v stiski, ki je prišla k njemu ter mu povedala svojo odločitev za življenje v neveri in razuzdanosti. Tega ni mogel sprejeti mirno. Prosil je Gospoda, naj mu pošlje križe in žrtve, ki jih bo daroval za rešitev njene duše. Kmalu je začel doživljati neverjetno veliko porazov, nevšečnosti in nadležnih situacij. Kljub temu je ostal potrpežljiv in trpljenje daroval za rešitev njene duše. Ko ji je kasneje dal odvezo v zakramentu spovedi, je bil potolažen. Koliko sem pripravljen pretrpeti za rešitev duš, posebno tistih, ki so mi blizu?
3. “Vse bom pritegnil k sebi.” Odrešenje duš je naloga, h kateri nas kliče Kristus. Pri tem nas ne pušča samih. Po odrešenju duš hrepeni neskončno bolj kot mi. “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.” Govori o moči, ki se razliva s križa. Ta moč ni le zunanja; deluje v notranjosti. Kristus nas neprestano spodbuja, včasih tiho in nevsiljivo, drugič odločno in zahtevno. Odpira misli in srca za njegovo ljubezen. Bodimo služabniki njegove večne, vedno navzoče ljubezni!

Pogovor z Jezusom: Gospod, ljudi želim voditi k tebi. Upam in molim, da bom dobro orodje tvoje ljubezni. Pomagaj mi, da bi drugim mogel pokazati, kako izpolnjujoče je življenje, ki ga živim v tebi!

Odločitev: Brez oklevanja bom nekoga povabil k maši ali drugi duhovni dejavnosti.

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, razodel si Petru, Jakobu in Janezu trenutek tvoje prihodnje slave, da bi jih okrepil za križ. Vem, da si tudi meni želiš dati moč s svojo navzočnostjo, da bom dobro nosil svoj križ in te nekoč videl obraz v obraz. Zdaj se ti zaupam skozi to molitev in si želim ljubiti tebe z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo.

Prošnja: Gospod, pokaži mi svoj obraz.

Razmišljanja:

1. Človekova želja po Bogu: Jezus veliko časa preživi v enosti s svojim Očetom skozi molitev. V današnjem evangeliju se vzpne na goro molit, kot je njegova navada. To je drža, ki odraža človekovo željo po stiku in združitvi z božanskim. V Jezusovi molitvi je moralo biti nekaj resnično čudovitega, saj ga njegovi apostoli prosijo, naj jih uči. Želijo si enake intimnosti, ki jo vidijo, da jo Jezus ima s svojim Očetom. Ali lahko resnično rečem, da si goreče želim večje intimnosti z Jezusom? Ali z zaupanjem verjamem, da bo vsak, ki išče Boga z iskrenim srcem, našel? Kako zadovoljen je Bog Oče, ko se mi, njegovi otroci, iskreno obračamo k njemu v sinovski molitvi.
2. Vzpenjanje na goro molitve: Podoba “svete gore” se pojavlja v Svetem pismu od Abrahama do Mojzesa in pogosto tudi v Jezusovem javnem delovanju. Gora je fizično mesto, vendar tudi predstavlja naše iskanje Božjega obraza v molitvi. Naša molitev je vzpon na to “sveto goro” v srečanje z našim Očetom. Ali smo pripravljeni narediti ta vzpon, zavedajoč se, da bo na poti prišlo do ovir in suše? Katekizem Katoliške cerkve opisuje molitev kot boj: “Proti komu? Proti sebi in zvijačam skušnjavca, ki po svojih močeh dela vse, da bi odvrnil človeka od molitve, od združitve z Bogom. Molimo tako, kot živimo, ker živimo tako, kot molimo …” (KKC 2725). Ali sem pripravljen vložiti trud, da se vzpenjam vse višje skozi molitev? Ali živim tako, kot molim, in sem zadovoljen s takšnim načinom molitve in življenja?
3. Orodja za vzpon: Vsak dober alpinist ima orodja, ki jih potrebuje za vzpon. Tudi mi imamo orodja, ki jih potrebujemo. Prvič, imamo evangelije, ki nam dajejo jasno sliko Jezusa. “Kdor je videl mene, je videl Očeta …” (Janez 14,9). Pogosto jih premišljujmo in prosimo Gospoda, naj se nam razodene skozi njih. Drugič, imamo zakramente, še posebej zakrament sprave in evharistijo. V prvem srečujemo Božjo usmiljeno ljubezen, ki nas obnavlja v sinovski odnos z njim. V drugem prejemamo Ljubezen samega Jezusa Kristusa, ki ostaja v zakramentu, da bi bili združeni z njim. Je moja molitev trdno usidrana v gorečem zakramentalnem življenju?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker ostajaš z nami v evharistiji. Še posebej tukaj, kjer lahko pridem iskat tvoj obraz, te bolje spoznavam in rastem v svoji ljubezni do tebe. Povečaj mojo ljubezen do tebe; naj ti vračam ljubezen.

Sklep: Danes si bom vzel vsaj pet minut časa, da iščem Gospoda v molitvi, prosim za njegovo milost zase in za potrebe vseh mojih ljubljenih.

Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem, da me vodiš, in ko se izgubim, je to zato, ker odmaknem oči od tebe in ti preneham slediti. Vem, da me ne boš nikoli zapustil. Hvala ti za svojo brezpogojno in neskončno ljubezen. Vse svoje zaupanje polagam vate in hrepenim, da te bom ljubil v zameno z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom vztrajal ko pridejo skušnjave.

Razmišljanja:

1. Vloga skušnjave: Jezusovo javno življenje se začne z dvobojem s Satanom. Preden naredi kakršenkoli čudež, preden pove kakršnakoli priliko, preden pridobi kakršnekoli učence, Gospod jasno pokaže, kakšno bo njegovo življenje in poslanstvo: uničiti hudičeva dela in ustanoviti kraljestvo milosti. Za to se Jezus sooča z največjim Satanovim orožjem proti človeku: skušnjavo. Satan zapeljuje človeški duh v življenje greha, ki vključuje osredotočenost na samega sebe. Jezus se srečuje z vragom na njegovem lastnem terenu in – kljub skrivnostni skušnjavi – ostaja osredotočen na Očeta in njegovo voljo. Skušnjava ima pomembno vlogo v načrtu odrešenja. Pomaga nam opredeliti same sebe: usmeriti svoje življenje bodisi k Bogu z objemanjem milosti bodisi h grehu z zaprtostjo vase.
2. Divje živali in angeli: V sebi nosimo potencial, da postanemo svetniki ali grešniki. Nikogaršnja usoda ni vnaprej določena. Tudi angeli so morali prostovoljno izbrati med dobrim in zlim ter s to izbiro izkovati svojo osebno usodo. Ljubezen in predanost angelov, ki so izbrali dobro, jih je naredila zveste instrumente Božje volje in načrta. Zlobna samoosredotočenost demonov jih je spremenila v požrešne zveri, ki nenehno iščejo, koga bodo požrli. Naša osebnost in naše najintimnejše, najbolj skrivne izbire so del te trajne in kozmične borbe med dobrim in zlim. Ura skušnjave je tako ura izbire in odločitve. Močnejša kot je skušnjava, močnejša mora biti odločitev. Ponavljajoča izbira za dobro odločitev ustvari navado dobrega. Veliko dobrih navad ustvari dober značaj. Dober značaj, odprt za Božjo milost, je svetost.
3. Tu in zdaj moramo zavzeti stališče: Kristusov pojav v Galileji je bil zaznamovan s klicem k odločitvi. Nihče ne ostane brezbrižen pred Jezusom Kristusom; nihče ne sliši njegovega sporočila brez kakršne koli kasnejše odločitve. Jezus kliče vse, moške in ženske, v svoje kraljestvo in ta klic nenehno vodi ljudi k izbiri, ali se bodo vedno bolj približali njemu ali pa se bodo oddaljili. Najboljši čas za izbiro je vedno zdaj, in najboljše mesto je vedno tu. Če ne zdaj, kdaj potem? Če ne tu, potem kje?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod Jezus, ker si mi dal rešitev za moje življenje. Pomagaj mi, da popolnoma odpustim tistim, ki so mi storili krivico. Pomagaj mi, da jih ljubim, molim zanje in jim storim dobro, kljub temu da me ovirajo in škodujejo. Pomagaj mi, da si neumorno prizadevam svetu predstaviti tvojo rešitev za razdor, diskriminacijo, sovraštvo in vojno.

Odločitev: Danes bom pozoren na vse prefinjene načine, na katere sem skušan, da svoje življenje osredotočim nase. Ko se te skušnjave pojavijo, se trdno zavežem, da bom sledil Kristusu namesto svoji lastni sebični poti.

K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti, ker mi dovoliš začeti to novo tedensko obdobje v razmišljanju o tvoji neskončni milosti in ljubezni do mene. Potrebujem tvoje ozdravitvene dotike, da postanem svetnik, kot si me ustvaril. Vem, da me želiš ozdraviti, saj si mi podaril dar vere: da te spoznavam in ljubim ter izkušam intenzivno radost v sledenju tebi.

Prošnja: Gospod, želim biti očiščen. Dotakni se mojega srca in ozdravi me s svojo milostno ljubeznijo.

Razmišljanja:

1. Potreben ozdravljenja: Kot gobavec v današnjem evangeliju sem tudi jaz potreben ozdravljenja. Ponižno je pristopil kot prosjak, saj ni imel načina, kako bi se Jezusu lahko zahvalil za takšno veliko dobroto. Toda njegova ponižnost je temeljila na veri. Prepričan v svetopisemski verz “Ne zavrzi prošnje v stiski in ne obrni svojega obraza stran od ubogega” (Sirah 4,4), je vztrajal s spoštovanjem. Ni dvomil, da ga Jezus lahko ozdravi, da se bo Jezus zanimal za nepomembnega in anonimnega gobavca. Prosil je Gospoda za čudež in vedel je, da mu bo Jezus to izpolnil. Prav tako je vedel, da si takšnega dejanja usmiljenja ne zasluži. Tudi če bi Jezus zavrnil njegovo prošnjo, je bil pripravljen to sprejeti.
2. Ganjen z usmiljenjem: Jezus je bil ganjen z usmiljenjem. Iztegnil je roko, da bi se dotaknil gobavca, na nežen način razodevajoč Božjo voljo: “Hočem, bodi očiščen.” Jezusa je bolj ganila gobavčeva ponižna vera kot njegova gobavost. Gobavčeva prošnja je prizadela jedro poslanstva Odrešenika. Jezus si ne želi drugega kot odstraniti greh in njegove posledice v nas. Jezus je “prišel na svet, da bi rešil grešnike” (1 Timoteju 1,15) in je dejal: “Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju” (Janez 10,10). Dejanje ljubezni do gobavca napoveduje Kristusovo odrešilno smrt za vse človeštvo. Jezus želi seči v naše srce, nas ozdraviti. Verjamemo, da je to res. Vse, kar moramo storiti, je, da mu to dovolimo, pristopimo k njemu s ponižnostjo in izvajanjem vere.
3. Spremenjen za vedno: Srečanje z Jezusom je gobavcu za vedno spremenilo življenje. Ni šlo le za srečanje z ljubeznijo, ampak za srečanje ljubezni. Vsako srečanje zahteva nekdo iniciativo. Čeprav je gobavec tisti, ki pristopi k Jezusu, ali ni Jezus tisti, ki se najprej naredi dostopnega? Enako je Jezus s svojima prvima učencema sprožil srečanje, ko je hodil ob obalah Tiberijskega jezera in je dopustil Andreju in Janezu, da sta vprašala: “Učenik, kje stanuješ?” (Janez 1,38). Gospod Jezus, vstopaš v moje življenje, ker mi želiš pokazati pot v večno življenje s teboj. Ali nisi to ti, prijazni in nežni Gospod, ki me vabiš: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in ste obteženi, in jaz vam bom dal počitek” (Matej 11,28)?

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, tako milosten si do mene! Hvala ti, ker me tako zelo ljubiš. Kako nestrpno čakaš, da me napolniš s svojo ljubeznijo, da me ozdraviš od gobavosti mojih grehov. Pomagaj mi, da se bom odprl tvojemu objemu ozdravljajoče ljubezni, da bom zaupal, da se boš vsakič, ko klečim pred tabo in prosim za odpuščanje, ganjen z usmiljenjem dotaknil mene in me očistil.

Odločitev: Danes bom v svojem življenju posnemal Božjo milostno ljubezen do vseh, s katerimi pridem v stik: z družino, sodelavci, prijatelji.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi da poslušam tvoje besede. Prihajam kot nekdo ki je lačen, ki potrebuje hrano. Nahrani me, saj me nihče drug ne more. Ne hrepenim po hrani tega sveta, ampak po hrani tvoje milosti. Naj te moja današnja molitev slavi, naj prinese milosti mojim bratom in sestram! Amen.

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi milost, da bom kot tvoj učenec rastel v zaupanju.

Razmišljanja:

1. Božja izbira: V današnjem evangeliju nas Gospod vabi k premišljevanju neizmerne milosti, da nas je izbral. Gospod vedno znova svoje apostole spominja, da niso oni tisti, ki so ga izbrali; on jih je izbral. Včasih je lahko spregledati dejstvo, da nas je Kristus s krstom poklical, da bi bili njegovi učenci. Zaradi izkušnje naše lastne šibkosti in omejenosti v naših dejanjih, lahko izgubimo upanje nad našim velikim poslanstvom, da smo sol zemlje in luč sveta. A vendar nas je Gospod izbral prav za to nalogo: da poskušamo spreobrniti ljudi okoli nas, da jih dvignemo iz teme in jo ponesemo h Kristusovi luči. Naše poslanstvo presega svet danes in jutri, saj smo poklicani, da pomagamo vsem ljudem doseči večno življenje. Kdo bi si drznil prevzeti to nalogo?
2. Poveličevati Očeta: Kako naj bi se lotili te naloge? Odgovor je v našem krstu. Preko tega zakramenta smo celostno vpeljani v novo življenje; življenje Božje hčerke ali Božjega sina v Kristusu Jezusu. Od zdaj naprej lahko v vsem, kar delamo za Božjo slavo, to opravljamo skozi našo udeležbo v Kristusovem kraljevskem duhovništvu. Kako naj bi potem bili luč tega sveta? Ne zaradi naših zaslug ali znanja, zaradi tehnologije, znanosti ali zaradi katerekoli zemeljske moči, ampak zaradi Svetega Duha, ki deluje v nas, ki usmerja in vodi naša prizadevanja. Če torej želimo biti luč sveta in sol zemlje, moramo vedno slediti navdihom Svetega Duha in mu popolnoma zaupati. Na ta način bomo postali tisti učenci, katerih največja želja je poveličevati Očeta; ljudje bodo videli v nas Božje delovanje.
3. Biti močan v ljubezni: Kristusov klic, naj bomo njegovi učenci in oznanjamo evangelij vsem ljudem, se lahko zdi preveč. Zaradi vsakdanjega življenja in borbe za preživetje se zdi, da ni (dovolj) časa in energije, da bi bili Kristusovi učenci. Ne smemo pozabiti na začetek našega učenčevstva. To ne izhaja iz kakšne pogodbe z Gospodom. Začelo se je v njegovem srcu, ko je rekel: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« Začelo se je, ko je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje.« Božji sin nas je imenoval za svoje prijatelje. Kdo bi si drznil reči kaj takšnega? Kdo bi lahko sanjal o čem takem? Nihče! A vendar je to resnica. Naše učeništvo je zakoreninjeno v ljubezni, ki jo Kristus goji do nas. Zato nam pravi, naj vedno ostanemo v njegovi ljubezni. Pravzaprav želi, da živimo v njegovi ljubezni, tako kot mladika živi na trti in zato lahko obrodi sadove.

Pogovor s Kristusom: Gospod, izbral si me, da sem sol zemlje in luč sveta. To je preveč zame! Kljub temu verujem vate, zaupam vate in te ljubim. Naj bo danes vsaka moja beseda in vsako moje dejanje pogumen izraz tvoje ljubezni za vse; da usmerjam tiste, ki jih srečam, da bi slavili tvojega nebeškega Očeta!

Sklep: Zaupal bom v Gospodov klic, da postanem njegov učenec: z besedami in dejanji ljubezni bom razglašal veličino Božje ljubezni vsem, ki so okoli mene.

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Uvodna molitev: Gospod, obožujem te. Ti si edini Sveti, ti si edini Gospod, ti si edini Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v slavi Boga Očeta. Gospod, ljubim te in želim te spoznati še bolj intimno, ker si sam dobrota in usmiljenje.

Prošnja: Gospod, daj, da ti bom zvesto sledil vse dni svojega življenja.

Razmišljanja:

1. Pokesaj se in veruj v Dobro Novico: Ni časa za zapravljanje. Imamo eno življenje, da ga živimo, in samo eno priložnost. Jezus nam poskuša povedati, da moramo svoje življenje kar najbolje izkoristiti. O Jezusu smo že slišali. Morda hodimo v cerkev in desetletja poslušamo njegovo besedo. Vendar ali smo dovolili, da se je Kristusovo sporočilo ljubezni in usmiljenja zares prebilo v naše srce? Smo se obrnili stran od vseh vezi greha v našem življenju in resnično sledili evangeliju?
2. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi: Ne smemo pozabiti, da je bistvo krščanstva slediti Jezusu, Božjemu Sinu. Kot je njegova mati Marija rekla strežnikom na svatbi v Kani: “Kar vam reče, storite” (Jn 2,5). Jezus je pravi protagonist v našem življenju. On sam prevzame pobudo, da nas pokliče k sebi in da mu še tesneje sledimo. Vabi nas, da mu sledimo pri oznanjanju Dobre novice celemu svetu. Ni dovolj, da poznamo Kristusa. Svojo vero moramo deliti z drugimi in dovoliti, da nas evangelij usmerja pri sprejemanju odločitev.
3. Zapustili so očeta v čolnu in šli za njim: Naravno je, da želimo udobno živeti in delati stvari, ki so nam znane. Dejstvo je, da večina oglasov, ki jih vidimo, nagovarja našo željo po počitku in varnosti. Vendar Jezus prelomi vzorec in nam naroči, naj zapustimo območje udobja. Če se najprej ne spremenimo sami, ne moremo pričakovati, da bomo spremenili svet. Dokler se ne posvetimo temu, da bi Kristusa bolje in bolj intimno spoznali, ne bomo goreči apostoli njegovega kraljestva. Šele po osebnem srečanju z Jezusom lahko doživimo blagost ljubezni do njega in sodelovanje pri njegovi odrešenjski misiji. Kot je pogosto spodbujal papež sv. Janez Pavel II., v odmevu besed samega Kristusa: “Ne bojte se!” Ne bojte se zapustiti cone udobja, da bi Kristusu služili z ljubeznijo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim ti še bliže slediti. Pomagaj mi, da te spoznam takšnega, kakršen si, da te bom lahko ljubil, kot si zaslužiš. Večni Oče, podari mi polnost svoje milosti, ki premaga vsako slabost, da se bo moje srce vzpelo z nepopisno navdušenostjo, objelo moj križ in zvesto sledilo stopinjam tvojega Sina.

Odločitev: Danes bom opravil dobrodelno dejanje, ki sem ga zanemarjal ali se ga bal storiti že nekaj časa.

Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, prevečkrat pozabim, da si zaslužiš prvo mesto v mojem življenju. Trenutno pa te prepoznavam kot svojega Kralja in Gospodarja. Vem, da si sedaj navzoč ob meni in želiš napolniti moje srce s svojo milostjo. Hvala ti za prijateljstvo; svojo slabotno ljubezen ti vračam. Ljubim te, Gospod, in želim, da kraljuješ v mojem življenju.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da ostanem pozoren na tvoje svete navdihe.

Razmišljanja:

1. “Ne veste, kdaj pride hišni gospodar.” Gospod Jezus, nisem gospodar svojega življenja; ti si. Zato ne smem zapravljati svojega časa po lastni volji. Prej ali slej bom moral poročati o svojem gospodarjenju nad svojim življenjem, ki v resnici pripada tebi, mojemu Stvarniku in Odrešeniku. Kaj boš zahteval od mene, ko boš prišel po mojo dušo? Ali moja vsakodnevna dejanja kažejo, da si lastnik mojega življenja?
2. Ostati buden: Gospod Jezus, ta evangelij se lahko sliši malo surovo, vendar se ti zahvaljujem za njegovo sporočilo. Opominjaš me, kako pomembno je živeti krščansko življenje v stanju zdrave napetosti – napetosti, ki ne povzroča frustracij ali tesnobe, ampak je stalna želja, da se ti približam in postanem bolj podoben tebi. Kot zaljubljenec izpopolnjujem vsako željo ljubljene osebe in zato naj bom buden za vsako priložnost, da te razveselim.
3. Ko pride, bom spal? Ta evangelij me spodbuja k razmišljanju o potrebi po prejemanju odpuščanja v zakramentu sprave. Dokončni trenutek moje smrti, tisti posebni neposredni trenutek srečanja s teboj, Gospod, se lahko zgodi, ko to najmanj pričakujem. Moral bom biti pripravljen na ta trenutek. Želim si te gledati v oči. Trudil sem se, da bi ti ugajal s svojimi dejanji. Ko sem padel, sem se zatekel k spovedi, da bi bil očiščen svojih grehov. Želim slišati tvoje besede: “Prav, dobri in zvesti služabnik, stopi v moje veselje” Mt 25:23.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom v svojem vsakdanjem življenju “ostal buden”, da bodo nebesa moj pravi cilj pri vsem, kar počnem. Pomagaj mi biti pripravljen vsak trenutek življenja, da bom lahko stopil v tvojo navzočnost.

Odločitev: Redno bom določil čas za pogosto prejemanje zakramenta sprave, če je mogoče.

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Uvodna molitev: Hvala ti, Gospod, za to priložnost, da preživim čas s teboj. Verjamem vate in tvojo ljubezen do mene ter se veselim dneva, ko se bova lahko objela v nebesih. Do takrat želim izkazovati svojo ljubezen do tebe z besedami in dejanji.

Prošnja: Jezus, daj mi krotko in ponižno srce, podobno tvojemu.

Razmišljanja:

1. Kontrarazvedrilo: Jezus se zahvaljuje svojemu nebeškemu Očetu, da je skril božje resnice pred “modrimi in razumnimi” ter jih razodel malim. Razumevanje Božjih poti zahteva preprosto, čisto srce. Tisto, kar imamo za “modrost”, včasih ni nič drugega kot talent za manipuliranje stvari, idej ali ljudi v lastno korist. Nekdo na primer lahko spretno ustvarja in upravlja denar, a konča kot slab gospodar, ker ga porablja za napačne stvari. Obstaja tudi prevzetna “modrost”, ki se zdi slepa za zdravo pamet. Na drugi strani so otroci, preprosti in zaupljivi. Lažje sprejmejo Božje stvari. Zaupanje v Božjo besedo zahteva zaupanje v njegovo ljubezen in usmiljenje. Prav tako zahteva globoko zavedanje o lastni majhnosti v primerjavi z njegovo veličino. Ali imam takšen odnos, ko pristopam k njemu?
2. Kakor Oče, tako Sin: Jezus je bil edini na svetu, ki je poznal Očeta. Jezus je prišel, med drugim, da bi razodel svojega Očeta. To ni bilo vsem jasno. Tudi apostol Filip ni razumel te plati Kristusovega sporočila. “Jezus mu je rekel: ‘Toliko časa sem že pri tebi in me ne poznaš, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš torej reči: ‘Pokaži nam Očeta’?” (Jn 14,9). Zavedanje, da Jezus odseva podobo svojega Očeta, bi nam moralo pomagati pri molitvi; na nek način daje človeški obraz Očetu. Z Lahkoto molimo k Jezusovi materi Mariji. Zakaj ne tudi njegovemu Očetu?
3. Vzor krotkosti: Pomembno je, da nama Jezus za vzor kaže na svojo krotkost in ponižnost. Opazimo, da Gospod ne izpostavlja svojih čudežev, svoje spretnosti pri izrekanju lahkih fraz ali celo svoje predanosti svoji Materi. Raje poudarja svojo lastno krotkost in ponižnost. Jezus že od trenutka svojega rojstva kaže te kvalitete. “Bog je tako močan,” je dejal papež Benedikt XVI. v svoji božični polnočnici leta 2005, “da se lahko postavi v ranljivost in pride k nam kot nemočen otrok, da ga lahko ljubimo.” Jezus nas vabi, da postanemo ranljivi, da odpremo svoje srce drugim, tudi če tvegamo zavrnitev. Prevzeti takšno tveganje pomeni bolje razumeti, kaj je Kristus storil zanj. Ali me Jezus prosi, naj bom ponižen do nekoga?

Pogovor s Kristusom: Gospod, veš, da me ponižnost veliko stane. Sili me, da opustim svoj način gledanja na stvari, željo po cenjenju, željo, da bi vedno imel nadzor nad vsem. Naj bom bolj ponižen, tako kot ti. Če slediti tebi pomeni sprejeti ponižnost, naj bo tako. Daj mi moč, da sprejmem to.

Odločitev: Danes bom drugim pustil zadnjo besedo v pogovoru.