Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Uvodna molitev: Gospod, zahvaljujem se ti za ta trenutek, v katerem sem lahko sam s teboj! Verjamem, da si ti prava resnica in temelj vse moralne presoje. Zaupam, da resnično skrbiš zame in mi kažeš pot, da vidim potrebe drugih. Ljubim te, Gospod in se zato obračam nate v molitvi.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom vedno zvest Kristusu, svojemu kralju, tudi v najmanjših dolžnostih!

Razmišljanja:

1. Posmehovali so se mu in se iz njega norčevali: Razmišljajmo o prizoru križanja, kar vidimo in slišimo. Vidimo tri može, ki jih križajo. Tisti v sredini ima na svojem križu znak, na katerem piše: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Kdo je ta kralj? Slišimo, kako se mu voditelji judov posmehujejo in kako se vojaki iz njega norčujejo. Celo eden od umirajočih hudodelcev ga zasmehuje. Jezus je takrat sprožil močne odzive v teh raznolikih posameznikih in še danes jih. Razmislimo, s kakšno silovitostjo se posamezniki v današnjem času trudijo izbrisati njegovo ime. Poglejmo, koliko časa in dejavnosti je namenjenih za razveljavljanju njegovih naukov, njegovega vpliva in njegovih vrednot, predvsem v zahodni kulturi. Posmehujejo se mu v knjigah, filmih in umetniških delih. Napadajo Cerkev, pa tudi tiste, ki ostajajo zvesti njemu in njegovim naukom.
2. Ljudje so stali ob strani: Po navadi prezremo množico, ki je stala ob strani in opazovala. V resnici niso naredili nič narobe; le pasivni so bili. Medtem ko so nekateri Jezusa zasmehovali, zaničevali in se iz njega norčevali, so bili tiho in niso ničesar storili. Nihče se ni postavil za Jezusa; nihče mu ni stopil v bran. Kako malo ljudi danes stopi v bran njemu in njegovi Cerkvi! Zakaj se druge skupnosti tako hitro postavijo za svoje, a mi ostanemo tiho, le gledamo in stojimo ob strani, ne postavimo se v bran?
3. En mož verjame: Dobri tat je zaupal v Kristusa. Deležen je bil milosti v zadnjih trenutkih svojega življenja. Kristusa je lahko videl kot kralja v vsej njegovi ponižni slavi in segel je po odrešenju. »Še danes boš z menoj v raju.« Ta kralj je bil politična zguba. Bil je neuspešen, brez moči, da bi si rešil življenje. Moč je prostovoljno predal, namesto da bi jo uporabil za svojo korist. Umrl je, obdan z le nekaj učenci, ki so stali ob križu. Ni imel bogastva ali vojske, a na svetu je ljubil tiste, ki so bili njegovi. Ljubil jih je do konca. Bi jaz sledil takšnemu kralju?

Pogovor s Kristusom: Jezus, ne bi hotel biti del množice, ki je ostala tiho. Daj mi moč, da se postavim zate in te branim! Pomagaj mi, da te v življenju nikoli ne bi zatajil! Pomagaj mi, da bom zvest tvojim naukom in tvoji volji!

Sklep: Danes bom v pogovorih z ljudmi govoril o Kristusu.

Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Uvodna molitev: Gospod, danes se obračam k tebi z vero, da si ti Gospodar vsega. Zavedam se svojih šibkosti in napak, polagam svoje upe vate, ker vedno izpolniš svoje obljube. Ko razmišljam o tvoji zvesti ljubezni, bi ti rad tudi sam poplačal z zvestobo. Tu sem pred teboj, da te poslušam in tako sem danes odkril tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, podari mi milost, da bi svoje srce osredotočil na tisto, kar je večno!

Razmišljanja:

1. Stvari se spremenijo: Tako kot so ljudje v odlomku občudovali zunanjost templja, smo lahko tudi mi očarani nad minljivim sijajem dobrin tega sveta. Čas, izkušnje in naša vera nas učijo, da se stvari spremenijo, tudi odnosi. Naši odnosi z drugimi niso nikoli enaki; ali postajajo tesneje stkani, se cefrajo ali razpadajo po šivih. Enako velja za naš odnos s Kristusom. Vse, kar delamo, nas vodi globlje v njegovo presveto srce, ali pa nas od njega oddalji.
2. Kristus je vedno enak: Kristus je najsvetejši tempelj. A vendar se je spremenil. Njegovo telo je bilo polno ran, ki mu jih je prizadejal človek. Kristus se je tudi navznoter spremenil. Ko je izkusil posledice naših grehov v globini svoje duše, je trpel v najhujši osamljenosti: ločitev od Očeta in njegovih najbližjih prijateljev, apostolov. Kristus je v bistvu bil vedno enak, saj je on ljubezen sama in ta je večna. Kristus je v svoji človeški naravi utrpel fizične in notranje spremembe, da bi mi lahko bili soudeleženi v njegovi božanski naravi, ki je enaka za vedno.
3. Dar vztrajnosti: Če želimo uživati večno življenje, moramo vztrajati. Sveti Pavel govori o tekmi in o zmagi. Kristus pa nas uči o zadnji zmagi in če jo želimo doseči, ga ne smemo nikoli zatajiti. A vendar smo šibki in našega Gospoda zatajimo na različne načine. Kako lahko mi, ki smo šibki, sodelujemo v tekmi in osvojimo večni dar? Kristus nam daje odgovor: Zaupati moramo vanj in ne sami vase ali v dobrine tega sveta. Vztrajali pa bomo lahko s pomočjo milosti, ki jo je on za nas pridobil na Kalvariji.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoja lepota presega vse stvarstvo, tudi moje najgloblje misli! Prosim te, blagoslovi me z darom, da bi bolj cenil to lepoto stvarstva ter tvojo neskončno in večno lepoto, moj Gospod in moj Bog!

Sklep: Danes bom premišljeval o lepoti Božjega stvarstva in o tem, kako se spreminja. Gledal in spoštoval pa bom tudi večno lepoto, ki naj bi bivala v srcih vseh ljudi, zato da bi jih bolj spoštoval.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem vate z vero, ki te nikoli ne želi preizkušati. Zaupam vate in upam, da se bom naučil sprejeti in izpolnjevati tvojo voljo, tudi če ni smiselna v primerjavi z mojim gledanjem na stvari. Ljubim te, Gospod. Naj bo moja ljubezen to tebe in tistih ob meni podobna ljubezni, ki si jo ti meni izkazal!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, kot je bil cestninar!

Razmišljanja:

1. Farizej je nagnjen k napakam: Farizej v nekaj trenutkih, ki jih preživi z Bogom, naredi veliko napak. Prvo - ima napačno predstavo, saj je prepričan, da si nebesa lahko prisluži. Druga napaka - meni, da gredo zasluge za njegova dobra dela njemu samemu. Čeprav se sprva zdi, da pripiše zasluge Bogu, se ob koncu molitve obnaša, kot da je on tisti, ki si zasluži hvalo. Ali je moja molitev kdaj iztirjena na ta način?
2. Zdrava, milosti polna: Ali je imela Marija brata dvojčka? Še ena napaka: Farizej podcenjuje obstoj zla v svojem življenju. Zdi se, da se ne zaveda nikakršnega greha, ki ga je storil – vsaj v svojem monologu Bogu ne omeni nobenega. Jezus pravi, da tudi pravičen mož na dan sedemkrat greši, torej bi lahko farizej Gospodu vsaj nekaj izročil in prosil odpuščanja. Mogoče je njegova vest kot cedilo – večina grehov njegova vest ni zaznala. Na njegovo žalost se zdi, da se pravzaprav ničesar ne zaveda. Ima le delno zavest. Samo zato, ker tega ne omenja, to ne pomeni, da Bog ne ve, za kaj gre. Če bi prosil Boga za odpuščanje, bi mu bilo odpuščeno, a ker se vede, kot da je brez greha, njegov greh ostaja.
3. Žal mi je, Gospod, spet sem zamočil: Cestninarjevo vedenje je popolnoma drugačno. Namesto, da bi se osredotočal na lastno dobroto, priznava svojo grešnost. Boga prosi, naj mu jo odpusti, naj jo spregleda; in to je prava drža do Boga. Če nam Bog odpusti grehe, potem se nam ni potrebno obremenjevati. Lahko imamo ali pa ne zgodovino dobrih del, na katera se lahko sklicujemo, da bi zahtevali opravičilo pred Bogom; toda če Boga ne prosimo odpuščanja za naše napake, so naša dobra dela brez smisla. Kakšna je moja drža? Ali je moja zavest kot cedilo, ki ne zazna mojih spodrsljajev? Se bolj osredotočam na svoja dobra dela ali napake? Pri razmišljanju, kje smo razočarali Boga, ne gre nujno za pesimizem (čeprav se ne bi smeli ukvarjati samo s tem), a je vsekakor nespametno, če to spregledamo.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pomagaj mi, da bi se resnično zavedal svojih grehov in bi mi bilo zanje resnično žal! Če se česa ne zavedam, mi pomagaj to prepoznati. Če kaj podcenjujem, mi pokaži resnično zlo tega. Pomagaj mi, da bom spoznal, da so dobra dela ničvredna brez pravega odnosa v ponižnem iskanju odpuščanja!

Sklep: Na podlagi lastne pravičnosti si bom izprašal vest. Ali hitro najdem izgovore za svoje napake? Ali menim, da sem boljši od drugih? Sem zmožen sprejeti odgovornost za svoje napake, ali vedno krivim druge, ki niso tako inteligentni, dobri, dovzetni itd., kot jaz?

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, moj Stvarnik in Odrešenik, vse, kar je dobro, prihaja od tebe. Ti si pravi vir miru in veselja. Hvala ti, da si me ustvaril in zagotovil, da sem prejel neprecenljiv dar vere. Hvala ti, da me spremljaš v vsakem trenutku. Hvaležen sem za tvojo milost in ljubezen! V svojem življenju bi se rad bolj velikodušno odzval nate.

Prošnja: Gospod, dovoli mi, da se v življenju nikoli ne bi naveličal moliti!

Razmišljanja:

1. Nemočna vdova: V antičnem Izraelu so bile vdove mnogokrat nemočne. Niso služile denarja; to je bila odgovornost moškega. H komu naj bi se ženska obrnila po smrti moža? Odvisna je bila ali od svojih sinov ali znancev, ki naj bi poskrbeli za njene potrebe. Kristus uporabi prispodobo vdove, ker je sočuten. Vsak izmed nas je na svoj način potreben pomoči. So vrline, ki jih mora vsak od nas pridobiti ter grehi in pregrehe, ki se jih mora znebiti. Le ponižen človek lahko spozna, da teh vrlin ne more pridobiti sam; mora se zateči k našemu Gospodu in ga prositi za njegovo milost. Ali vidim potrebo po Kristusovi pomoči, ko si prizadevam za vrlino, ali se obnašam, kot da on pri tem nima nikakršne vloge?
2. Vpijte k Njemu noč in dan: To nas opominja, naj nenehno molimo. Našega odnosa z Bogom ne moremo pomanjšati le na eno zadevo. To ni nekaj, kar pridobimo enkrat za vselej in se nato posvetimo naslednjemu cilju v življenju. Neprenehoma moramo klicati k njemu, saj mora biti naše življenje nenehen pogovor z njim. Ustvarjeni smo bili za oseben odnos s Kristusom, da bi iskali njegovo voljo in jo udejanjili. Vse, kar rečemo, mislimo in delamo bi moralo izvirati iz našega prijateljstva z njim.
3. Nepravični sodnik: Sodnik je bil do vdovine stiske nekaj časa ravnodušen. To je bila krivica. Dolžan ji je bil prisluhniti tako, kot je komurkoli drugemu. Ali sem jaz kdaj ravnodušen do človeka, ki sem mu dolžan služiti? Sodnik je jo na koncu uslišal, saj je vdova vztrajala. Bog želi, da smo vztrajni. Kaže nam, da ga moramo rotiti za njegovo milost. Obravnava nas kot starš, ki bi rekel: »Če si moj otrok tega res želi, me bo prosil, dokler mu tega ne dam.« Bog želi, da spoznamo, kako smo popolnoma odvisni od njega. Ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo. A počaka, dokler se ne obrnemo k njemu v molitvi in na ta način poveča našo željo po tem, kar ga prosimo.

Pogovor s Kristusom: Kristus Jezus, ti si pot, resnica in življenje. Dovoli mi živeti življenje, kjer bom popolnoma odvisen od tebe! Spremeni mojo molitev v združitev src, v kateri te prosim za tvojo ljubezen!

Sklep: Pred Najsvetejšim bom storil dejanje pokorščine.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tu navzoč, ko se k tebi obračam v molitvi. Zaupam in verjamem v tvojo željo, da mi nakloniš milost, ki jo danes potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, za tvojo neznansko velikodušnost do mene! V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, naj spoznam, kaj je hvaležnost in zaživim s tem klicem!

Razmišljanja:

1. Jezus izkaže usmiljenje: Hitro lahko pozabimo, kaj je pomenilo biti gobav v Jezusovem času. Takšen bolnik se je moral umakniti iz skupnosti in živeti zunaj mesta ter se razglasiti za »nečistega«, ko se mu je kdorkoli približal, saj je bila bolezen enačena z grehom. Miselnost tistega časa je predvidevala, da je Bog grešnika kaznoval s fizično boleznijo. Torej - ko je moral človek zakričati »nečist«, je to pomenilo, da je javno priznal, da je grešnik. Kljub neznosnosti gobavosti, je bil sram hujši kot sama bolezen. Zdaj bolje razumemo obup in nujo v gobavčevi prošnji: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Obstaja tudi oblika duhovne gobavosti, a to lahko v naši duši Jezus ozdravi preko zakramenta spovedi. Kot kristjani si moramo goreče prizadevati za ozdravitev duhovne gobavosti, tako kot si je teh deset gobavcev želelo ozdravitve telesne gobavosti.
2. Gobavci so bili očiščeni: Jezus je čutil obvezo, da naredi čudež in ozdravi teh deset gobavcev: to so tudi oni trdno verjeli! Zato jih Jezus v naglici pošlje, naj se gredo pokazat duhovniku, kot je določeno s postavo, da bi bilo njihovo zdravje uradno priznano; s tem bi se končala njihova izobčenost in nemilost. A v navalu sreče se jih devet od desetih ozdravljenih pozabi zahvaliti. Sprva se nam zdi nenavadno, da bi gobavci na to pozabili, potem ko se je njihova globoka stiska v trenutku spremenila v čisto potrdilo o zdravju. Mnogokrat tudi mi ravnamo enako; pozabimo se zahvaliti v trenutku radosti, ko nam je nekdo priskočil na pomoč in nam pomagal ali za nas razrešil veliko težavo.
3. »Vstani in pojdi«: Enemu od gobavcev, tujcev, pa je prišlo na misel, da bi se vrnil in zahvalil; ta gobavec je bil Samarijan. V Jezusovem času so Judje prezirali Samarijane, zato je zahvala tega gobavca toliko bolj izjemna. A kar resnično pritegne Jezusovo pozornost, je dejstvo, da se vrne in izrazi svojo hvaležnost le eden. Ali nas ta odlomek ne opominja, kako redka je vrlina zahvaljevanja v človeškem srcu? Ozdravljenega Samarijana je rešila njegova vera in ne bi bilo nepremišljeno, če bi menili, da je dobro izkoristil ta dar zdravja, ki mu ga je Gospod podaril. Tisti, ki so zares hvaležni za darove, ki jim jih da Bog, te bolj vneto in koristno uporabljajo.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zavedam se, da najverjetneje mnogo stvari v življenju jemljem kot samoumevne. Naj bo to razmišljanje zares obnovitev v iskanju duhovne ozdravitve v tebi, da bom bolje uporabljal talente in darove, ki si mi jih dal!

Sklep: Posebej se bom potrudil, da se zahvalim vsem, ki so mi danes ali v zadnjem času pomagali ali mi na kakršenkoli način služili!

Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si vladar vesolja, a kljub temu me poslušaš in vodiš. Poznaš vso preteklost, sedanjost in prihodnost, a vendar spoštuješ mojo svobodo, da sam izbiram. Sveta Trojica, ti si popolnost sama, a si nas vseeno darežljivo ustvarila. Ti si izpolnitev. V zameno ti dajem svojo majhnost; zavedam se, da si zadovoljna z mojim darom.

Prošnja: Gospod Jezus, daj mi vero apostola!

Razmišljanja:

1. Povečati!: Živimo z miselnostjo, da moramo vse povečati, da mora vse biti veliko: naše naročilo v restavraciji, naše hiše, naši avtomobili itd. »Povečati« moramo predvsem našo vero v Jezusa. On ima moč, da vse to naredi za nas, če ga prosimo iskreno in ponižno. Hkrati pa moramo uresničevati našo vero, še posebej ko nas zajame skušnjava, dvom v Boga. Naša vera se poglobi s tolikšno mero, kolikor jo uresničujemo v vseh različnih okoliščinah našega življenja.
2. Verjeti: Mnogokrat si želimo, kot navaja Jezus, pohvale in zahvale drugih, ker smo opravili našo dolžnost. A vendar smo naredili le, kar smo morali. Pohvala in zahvala nista potrebni, saj nismo storili več, kot se je od nas zahtevalo. Namesto da hlepimo za priznanjem, pohvalo ali zahvalo, bi morali postati ponižni služabniki, ki vsakodnevno iščejo globljo vero.
3. Nekoristni služabniki: … Mi? Nihče se ne želi počutiti nekoristnega. Vsi si bi bili radi cenjeni in spoštovani, da bi nas drugi na kakršenkoli način potrebovali. Močno si prizadevamo, da bi nas spoštovala družina in prijatelji. Vendar so stvari v odnosu z našim Bogom Očetom mnogokrat drugačne. Da bi duhovno preživeli, naredimo najmanj, kar je potrebno. S pomočjo Božje milosti si moramo prizadevati, da presežemo majhnost in se dajemo na razpolago z ljubeznijo, brez zadržkov in strahu. Bog nas ne bo zaradi tega bolj cenil; On nas pravzaprav že sedaj globoko ljubi. Naša prizadevanja v duhovnem življenju so le naš odgovor na Božjo ljubezen. Paradoks je v tem, da bolj kot si ponižno želimo odgovoriti na Božjo ljubezen z izpolnjevanjem njegove volje, bolj izkusimo veličino njegove ljubezni.

Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi položiti vse zaupanje in vero vate! Ne zaupam vedno in takrat nadvladajo moji strahovi in tesnobna. Teh se moram rešiti in sebe položiti v tvoje roke. Na ta način ti bom lahko bolje služil.

Sklep: Danes bom vložil več truda v to, da bom iz ljubezni do Jezusa vsakdanje stvari opravljal na najboljši način.

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.

Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹

In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹

Uvodna molitev: V tebi, Gospod, najdem vso svojo radost in veselje. Kako bi te lahko užalil in sledil bežnim uspehom in praznim rečem? Verujem vate, ker si ti Resnica. Zaupam vate, saj si zvest v svojih obljubah. Ljubim te, ker si me ti prvi ljubil. Grešnik sem; a kljub temu si mi dal toliko blagoslovov. Ponižno se ti zahvaljujem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom bolj pomagal vsem okoli sebe!

Razmišljanja:

1. Biti prijazen ni dovolj: Bogataš v današnjem evangeliju je splošno znani primer »prijaznega fanta.« Ima mnogo dobrih lastnosti. Konec koncev se kar vda v svojo usodo. Ne prosi, da bi bil rešen iz pekla; prosi za le eno kapljo vode, da bi potešil žejo. In ko njegova prošnja ni uslišana, prosi, da bi nekdo posvaril njegove brate pred podobno usodo. Vsaj na dobrobit drugih misli. A vendar ga vsa ta prijaznost ni rešila pred večno kaznijo. Ali morda jaz kdaj pomislim, da me bo le moja prijaznost pripeljala v nebesa? Ali sodim svojo vrednost po svojih merilih, namesto po Božjih?
2. Beseda na O: Bogataša Lazar nikoli ni motil. Ta revni človek je bil nedvomno žalosten prizor. Nekateri bi berača hitro odgnali stran. A ne bogataš; ne, berača je namerno pustil samega. In tako je storil napako - greh opustitve. Ni izgubil svoje duše zaradi tega, kar je storil, ampak zaradi tega, česar ni storil. Ali sem jaz boljši? Ali je kdo, potreben pomoči, tik ob meni, pa ga namenoma spregledam? Ali bi lahko preprečil določeno zlo? Ali pomagam tem, ki si prizadevajo za življenje nerojenih otrok? Ali darujem revnim? Ali posvetim svoj čas otroku, bratu, sestri ali sorodniku, ki potrebuje pomoč?
3. Pozna ljubezen: Zdaj že (ob)sojeni bogataš izrazi skrb za svojih pet bratov. Verjetno živijo razkošno in čaka jih enak konec. Njegova skrb je upravičena, vendar je prepozna. Če bi to opazil, ko je bil še živ – morda bi pomagalo. Skrb za družinske člane in za njihovo vero, je najpomemnejše, kar lahko zanje storimo. Vse drugo bo brez smisla, če bo naše obnašanje (ali opustitev) preprečila drugim, da bi dosegli odrešenje. Ali me to kliče, da neprenehoma molim za svoje družinske člane? Da se žrtvujem zanje? Ali pomagam drugim rasti v njihovi veri?

Pogovor s Kristusom: Gospod, na tem svetu bom le kratek čas. Preveč ljudi doživi nenadno smrt svojih bližnjih in potem obžalujejo, da zanje niso storili več. Naj ne ponovim te napake! Pomagaj mi spoznati, da je vsak dan dar, in vsako srečanje s sočlovekom priložnost, da mu izkažem tvojo ljubezen!

Sklep: Danes bom za nekoga, ki sem ga jemal kot samoumevnega, naredil dobro delo

Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«

Uvodna molitev: Gospod, ti si stvarnik življenja in daješ nam vse dobro. Prinašaš mir in si moja opora. Si zdravilec in zdravilo samo. Potrebujem te in moram ti predajati vse in ves, saj vem, da me nikoli ne boš razočaral. Hvala ti, da mi daješ samega sebe! Prošnja: Gospod, moj Odrešenik, pomagaj mi, da ti danes predam svoje srce za tvoj namen!

Razmišljanja:

1. Dva obraza: Reči eno in nato storiti drugo, je gotovo najtežja moralna odločitev za človekovo srce. Tisti, ki živijo dvolično, so vedno nemirni, saj jim podzavest narekuje nekaj, a njihova dejanja kažejo nasprotno. Nosijo odgovornost, ki jo morajo izpolniti, a hkrati zapravljajo čas za obrobne neumnosti. Tako pustijo na cedilu tiste, ki bi lahko imeli korist, če bi bili zvesti tej odgovornosti. To poruši mir v negotovem posamezniku.
2. Vredna rešitev: Dvoličnost ustvarja sum v medosebnih odnosih. A vendar nam Gospod pokaže odrešitev – tako kot je to storil ta neiskreni oskrbnik. Zaveda se, da je njegov čas omejen, zato spretno sklene dogovor z dolžniki. Njegov gospodar pohvali njegovo bistroumnost, in mu odpusti. Gospodar pravzaprav preučuje preudarnost in domiselnost nezanesljivega oskrbnika, zato da bi lahko podučil druge, kako skrbno ravnati s strankami in uličnimi prodajalci. Takšna predanost je v kriznih časih lahko zelo uporabna in precej veličastna. Koliko dobrega bi lahko naredili!
3. Enostranskost: Po eni strani se zdi, da je zelo blagoslovljeno, ko oskrbnik izvaja spretnosti, kot sta prijaznost in preudarnost, ko pametno posluje in stori več v krajšem času. A po drugi strani spodkopava gospodarjeve želje in prošnje. Kako vidim to jaz v svojem življenju? Ali v svojem odnosu s Kristusom in Njegovo cerkvijo prepoznavam velik blagoslov v tem, da imam ljubezen do Boga in da lahko svoje veščine, talente in darove uporabljam le za Božjo slavo in vzpostavitev Njegovega kraljestva? Ali ima vse, kar počnem, od prirejanja družinskih aktivnosti do prejemanja klicev v pisarni in hoje na zabave, združevalno prizadevanje za Božjo slavo in vzpostavitev Njegovega kraljestva?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, nebeški gospodar, da z menoj na kratko deliš nauk, kako postati tvoj resnični učenec in biti srečen v globini svojega srca. Pomagaj mi povzdigniti svoje srce višje, ko si prizadevam, da bi te slavil v mislih, besedah in dejanjih.

Sklep: Danes se bom resnično trudil za korist bližnjega; pomagal mu bom in bom do njega prijazen.

Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹

Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.

Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi v molitvi. Čeprav te ne morem videti, čutim tvojo prisotnost. Pripravljen si me poslušati in želiš spregovoriti z menoj. Tvoja prisotnost mi daje upanje, saj si ti vsemogočni Bog, stvarnik nebes in zemlje. si vir vsega dobrega v mojem življenju. Nič se mi ne zgodi brez tvojega vedenja in tvoje volje. Moje upanje me vodi k ljubezni. Želim si biti eno s teboj v mišljenju in srcu, prepoznati se želim v tebi!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi vzeti svoj križ in ti slediti!

Razmišljanja:

1. Množica in učenci: Jezusu je sledila velika množica. Postal je bolj prepoznaven in v njihovem razumu je napočil čas za pridobitev blaginje. A Jezus ne deluje kot politik, ne pridobiva glasov, ampak duše, ki jim sporoča odrešenje. Ne gre za prazne obljube, ampak za večne izpolnitve tistih duš, ki mu sledijo. Kliče me, da postanem eden njegovih zvestih učencev, ki vse razen Kristusa obravnava kot drugotnega pomena.
2. Ljubezen in sovraštvo: Sveti Janez pravi, da je Bog ljubezen. Jezus sam pa, da sta največji zapovedi ljubiti Boga nad vsem in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe. Zakaj potem od mene zahteva, da »sovražim« toliko prijetnih stvari in ljudi? Morda je »odpovedati se« boljši izraz. Jezus me prosi, da ljubim le eno stvar – pravzaprav eno osebo. Samo Bog bi moral biti središče mojega življenja. Vse drugo pride z njim. Ali je v mojem življenju prisoten nekdo ali nekaj, kar si skupaj z Bogom prizadeva za prvo mesto?
3. Odloči se za križ: Če Jezusovega sporočila ne omilimo, je to zahtevno sporočilo. Nositi sam svoj križ, biti ječar svoje kletke, je ekvivalentno sodelovanju pri lastni smrti. Za to me Kristus prosi, da razmislim, kaj sem pripravljen storiti. Le tako lahko postanem njegov učenec in sem do konca življenja zvesti prijatelj in učenec svojega Gospoda.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus Kristus, vodiš me z zgledom. Zahvaljujem se ti in te slavim, ker hodiš pred menoj in mi kažeš pot. Prav tako mi daješ moč, da vsak dan nosim svoj križ. Ko klečim in razmišljam o tem, kaj zahtevaš od svojih učencev, se odločam, da se bom iz ljubezni do tebe lotil te težke naloge.

Sklep: Ko gledam, kaj prinaša današnji dan, vidim svoj križ. Odločil se bom, da ga nosim in v molitvi prosim Boga za pomoč. Trudil se bom, da ga nosim z duhovno radostjo!

Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Uvodna molitev: Gospod Bog, prah sem in v prah se povrnem. A ti si obstajal pred začetkom časov in vsa bitja so tvoja. Z neskončno skrbnostjo si me stkal v materinem telesu in me varuješ. Upam, da boš ob smrti objel mojo dušo in me pripeljal v nebesa, da bom lahko vekomaj s teboj. Hvala ti, da me spremljaš in blagoslavljaš s svojo ljubeznijo. Vzemi mojo ljubezen, v zameno se ti ves predajam.

Prošnja: Omogoči mi, Gospod, da v tvoje roke ponižno izročim svoje življenje.

Razmišljanja:

1. Bogu odpreti vrata: Današnja Božja beseda nam predstavlja Jezusa na večerji v hiši enega od farizejev. Zdi se, da so ga povabili, ker so ga hoteli podrobneje preučiti, saj so navadno našli napake pri vseh, ki niso bili pripadniki njihove sekte. Jezus jih opomni in jih pokliče na odgovornost zaradi njihovega napuha. Povabiti Jezusa v naše življenje pomeni, da se vedno izpostavimo in odpremo izzivom. Našo velikodušnost bo nagradil in nas povabil na pot k večji svetosti – kar pomeni, da nam bo odkril naše slabosti in nas izzval, da se poboljšamo. Krščanstvo ni udobno. Videti moramo, da nismo tako sveti ali dobri kot smo mislili. Ponižnost je osnovna vrednota vsakega pravega kristjana. Vprašati se moramo, ali je Bog središče našega življenja in če zares poslušamo njegovo povabilo, da bi premagovali naše napake in rasli v svetosti.
2. Najhitrejša pot navzgor je navzdol: Živeti ponižnost je lahko na trenutke zahtevno, ker smo po naravi samoljubni in se postavljamo na prvo mesto. A Jezus nas uči, da nam ponižnost odpira pot, ki vodi k veselju. Če skrbimo samo zase, če iščemo najvišja »častna mesta,« bomo vsekakor razočarani. Bog ne nagrajuje take ljubezni. Zaradi naših omejitev ne vemo zares, kaj je dobro za nas, prav tako pa tega ne moremo doseči brez Božje milosti. Kar lahko pričakujemo od ljudi – čast, moč, užitki – vse to je časovno in količinsko omejeno in ne more potešiti naše duše, ki hrepeni po Bogu. Kolikokrat je bil naš ponos vzrok za nerazumevanje in žalost? Bog nas bo dvignil do resnične izpolnitve, le če opustimo svoje samoljubje in napuh.
3. Prihraniti nekaj prostora za sladico: Če smo ponižni in iščemo načine, da bi služili Bogu, namesto da bi poveličevali sebe, nas bo Bog nagradil tako, kot bo to najbolje za nas. Božja nagrada je vedno boljša od tistega, kar nam lahko ponudi ta svet, saj nam obljublja večno življenje in radost v nebesih. Čeprav ne vemo, kako bodo videti, nam Jezus jasno pove, da je tako dobro, da si ne bi želeli biti nagrajeni v tem življenju. Kot da ni v skladu z naravno logiko - »ptica v roki je vredna dveh v grmu« - a če zares zaupamo v Boga in v njegovo besedo, moramo to udejanjiti. Če je življenje kot svatba današnje Božje besede, je naš čas na tem svetu le predjed. »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor2,9)

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bi ti lahko popolnoma zaupal in se ne bi usmerjal nase, ampak bi se trudil ponižno in po najboljših močeh prepustiti, da ti poskrbiš za vse! Vem, da si dober in ljubeč in da tisti, ki ti služijo, ne bodo ostali brez svojega plačila.

Sklep: Danes se bom trudil v ponižnosti, tako da bom na različne načine dal prednost drugim.

Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog! V življenje si me poklical iz niča in zdaj skrbno bdiš nad menoj. Vse lase na moji glavi imaš preštete. Verujem v tvojo neomajno dobroto in v tvoje ljubeče roke izročam svoje strahove, upe, potrebe, hrepenenj - vse. Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim mišljenjem, srcem, dušo in močjo.

Prošnja: Naj se ne bojim za svoje odrešenje, ampak naj rastem v zaupanju do tebe, moj Bog!

Razmišljanja:

1. Odrešenje: Številčna igra? Nikoli ne prenehamo postavljati vprašanja, ki ga v evangeliju Jezusu postavlja človek. Če ne dosežemo večnega življenja, potem ni nič, kar smo dosegli v življenju, pomembno. Jezus ne da tistega odgovora, ki bi ga želeli slišati: da je mnogo rešenih in da je odrešenje nekaj zagotovljenega in z lahkoto doseženega. Namesto tega nas svari. Kot kasneje sveti Pavel pravi v svojem pismu Filipljanom (fil 2,12): »s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje.« To je nekaj, kar moramo vzeti skrajno resno. Vsak dan moramo moliti za milost, da bi vztrajali do konca. Vedno moramo živeti z mislijo, da je mogoče to naš zadnji dan. Vrniti se moramo k molitvi za srečno zadnjo uro.
2. Ozka vrata: Ko Jezus govori o ozkih vratih, pravi, da odrešenje ni osnovna pravica ali nekaj zagotovljenega. Odvisno je od našega sodelovanja z njegovo milostjo – resnični trud, da bi ljubili Boga in sledili njegovi volji. »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). Jezus je opozoril, da ne bo vsak, ki bo klical »Gospod, Gospod« prišel v nebeško kraljestvo. Prišli bodo tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta. Poslušnost Božji volji je najboljša obljuba, ki jo imamo za svoje odrešenje. Kaj v mojem življenju ni v skladu z njegovo voljo?
3. Ne sodite: Presenetljive so njegove besede, da bodo tisti iz vzhoda in zahoda prišli prej v nebeško kraljestvo kot mnogi drugi. Lahko nas preseneti, kdo vse bo odrešen. Odrešenje ni privilegij določene rase ali izbranih ljudi. Odvisno je od našega svobodnega odgovora na milost in Gospodovo povabilo na prav način življenja. Ne smemo podleči obsojanju drugih; poskrbeti bi morali samo za svojo dušo. Ali smo v svoji zavesti pomirjeni z Bogom? Ali smo prepričani, da v Božjih očeh na svojo situacijo gledamo na pošten način? Naša vest bi morala biti čista, prepričati bi se morali, da imamo mir v duši. Če ugotovimo, da je med nami in Bogom nekakšna prepreka, se moramo pokesati in moliti za milost spreobrnjenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, podari mi milost, da bi spoznal tvojo voljo, da bi prepoznal, ali se v moji duši skriva karkoli, kar me ločuje od tebe! Pomagaj mi premagati kakršnekoli ovire, da bi lahko bil eno s teboj in da bi me vsak dan vodila tvoja volja!

Sklep: Potrudil se bom redno prejemati zakrament sprave in si vsak dan izprašal vest, da bi iskal zvezo in mir z Gospodom.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!

Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

Uvodna molitev: Verujem vate, moj Bog. V obstoj si me poklical iz niča in zdaj skrbno bdiš nad menoj. Vse lase na moji glavi imaš preštete. Verujem v Tvojo neomejeno dobroto in v Tvoje ljubeče roke izpuščam svoje strahove, upe, potrebe, hrepenenja, vse. Ljubim Te, Gospod, in želim Te ljubiti z vsem svojim mišljenjem, srcem, dušo in močjo.

Prošnja: Jezus, uporabi me, da bo zemlja gorela s Tvojo ljubeznijo.

Razmišljanja:

1. Zažgati zemljo: Ko Jezus govori o tem, da bi zažgal zemljo, s tem meri na ogenj svoje ljubezni. Lahko bi celo rekli, da tu misli na Svetega Duha. Ko beremo te svetopisemske besede in jih zares s srcem poslušamo, ne moremo ne biti navdušeni nad strastjo Kristusove ljubezni, nad hrepenenjem, ki ga ima, da bi si prisvojil naša srca in bil združen prav z vsakim od nas. Opazimo lahko, da pri deljenju svojega daru ljubezni ni ozko usmerjen. Prišel je, da bi dal svoje življenje kot odkupnino za nas in za naše odrešenje. Za nas je prelil svojo kri, da bi nam bili odpuščeni grehi.
2. Jezus hrepeni, da bi za nas umrl: Jezus ve, da bo umrl za naše grehe na oltarju križa. Ve, da bo za nas prelil svojo kri in da bo potopljen v globine mrtvih za povrnitev življenja pravičnim in da bi odprl vrata nebes vsem tistim, ki Vanj verujejo. Ve, da bosta Njegova smrt in Njegovo vstajenje prinesla odrešenje in večno življenje celemu svetu. Komaj čaka, da bo lahko uresničil to čudežno spravo med človeškim narodom in Njegovim nebeškim Očetom. Hrepeni in želi si izpolniti svoje poslanstvo rešitelja duš in poveličevalca Očeta.
3. Jezus je lahko vir razkola: Jezus tu govori, da sta Njegovo sporočilo in poslanstvo pomembnejša kot katerakoli družinska vez. Včasih je lahko naš odnos z Jezusom zaskrbljujoč za naše družinske člane, še posebej, če živijo v grehu, če so še posebej sebični ali kakorkoli nepravični. Ko se otroci poročijo ali se odzovejo na klic v posvečeno življenje, lahko starši in sorodniki postanejo ljubosumni na novega so zakonca ali jezni na versko skupnost. A Kristus želi, da se odzovemo Njegovemu klicu, ki je pripravljen za nas od vekomaj. Dobro se je zavedati, da ko se odločimo za pot, ki jo ima Gospod za nas v mislih, se odločamo za dobro in ne za začasni razdor, ki nastane zaradi te naše odločitve. Moramo se naslanjati na Kristusovo milost, da bi bili v odnosu do drugih vedno prijazni, ponižni in radostni. To so zagotovo zanesljiva znamenja, da nas Bog blagoslavlja.

Pogovor s Kristusom: Jezus, vžgi moje srce z ljubeznijo do Tebe. Dal si mi vse, kar imam. Vse kar imam, je Tvoje. Vzemi to in uporabi za v slavo Tvojega imena, za odrešenje duš in postavitev Tvojega kraljestva.

Sklep: Ta teden bom stopil v stik z nekom in ga povabil nazaj v cerkev.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!

Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«

Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

Uvodna molitev: Oče, Vate verujem z vsem srcem. Zaupam v Tvojo neskončno dobroto in Tvoje neskončno usmiljenje. Hvala Ti, da me tako potrpežljivo vodiš po poti večnega življenja. Ljubim Te in Ti izročam vse kar imam in vse kar delam, za Tvojo slavo in za odrešitev duš.

Prošnja: Gospod Jezus, ohrani me previdnega in mi pomagaj predano izpolnjevati Tvojo sveto voljo.

Razmišljanja:

1. Opravila in skrbi: Mnogokrat smo tako zaposleni in se obremenjujemo s stvarmi tega sveta, da pozabimo slediti zakladu prihodnjega; »neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.« S tako trdim delom pademo v še eno zanko: da bi nadomestili takšno predanost, si prizadevamo za vsako najmanjše razvedrilo in pobeg. Tako z lahkoto pozabimo na naš pravi namen in pravi odnos z Bogom Očetom, ki bi ga morali krepiti vsak dan, saj nam On z veseljem da nebeško kraljestvo. Kateri dobri izgovori mi preprečujejo, da bi imel globlji, bolj predan odnos z Bogom? Ali namenim enako količino predanosti, denarja in časa ljubečemu Bogu in služenju bližnjim, kot to namenim zabavi?
2. Z veseljem dajati kraljestvo: Ali sem prepričan, da je Bog res sklenil dati mi kraljestvo, da me ljubi in se zanima zame? Zakaj si vedno ne želim tega, kar si Bog zame želi? Katere stvari in dejavnosti me praznijo in mi odvračajo pozornost od razvitja boljšega odnosa s Kristusom? Z namenom ohranitve zdravega duhovnega življenja moramo pogosto na novo oceniti naše vedenje in spremeniti svoje prioritete, da bi zaščitili svoje srce, da le-to ne bi bilo ogoljufano ali oropano pravega zaklada, ki je Bog. Ali moje prioritete in odločitve odsevajo, da je Kristus moja prava ljubezen, moj pravi zaklad?
3. Hudičeva strategija razkrita: Nekoč, pred davnimi časi, je Satan sklical letni fiskalni sestanek, da bi naredil pregled letnih rezultatov. Ker ni bil zadovoljen, je zahteval, da se iznajdejo nove strategije, ki bi jih lahko uporabil za to, da bi se človeška srca z gotovostjo obrnila stran od Stvarnika. Moteči dejavniki v molitvi in kontemplaciji so se izkazali za bolj učinkovite kot skušnjava pohlepa ali poželenja. Številke so se povečale tudi z infiltracijo in korupcijo glasbe. Razvijanje več milijard vredne pornografske industrije je tudi prineslo dobre rezultate. A Satan kljub temu ni bil zadovoljen. Po tem je njegovo pozornost pritegnil tale nasvet: »Prepričajmo ljudi na Zemlji, da imajo ogromno časa!«. Prepričani smo, da bomo na tem svetu živeli še mnogo let. A to morda ne drži, saj ne vemo ne dneva ne ure. Prebuditi se moramo iz spanja; »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne.«

Pogovor s Kristusom: Gospod, utrdi me v času preizkušenj in motenj, da ne bi svoje dediščine nikoli prodal za skledo leče (Gen 25,34). Pomagaj mi preusmeriti svoje življenje k Tebi na bolj predan način, Gospod, za izgrajevanje Tvojega kraljestva v meni in v ljudeh, ki me obdajajo.

Sklep: Dobro si bom izprašal vest da ugotovim, kaj lahko še storim, da bodo Kristus in Njegovi interesi na vrhu mojih prioritet pri razporejanju mojega časa.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo čudovito, s svetlobo obsijano slavo, čeprav je ta skrita mojim očem. Upam v mir in večno srečo prihodnjega sveta, saj je ta svet solzna dolina. Ljubim te, čeprav ne zmorem vedno prepoznati ljubezni v tvojih namenih, ko dovoliš, da trpim. Ti si moj Bog in moje vse.

Prošnja: Gospod, loči moje srce od sveta in mi dovoli živeti iz ljubezni do tebe!

Razmišljanja:

1. Veliki izhod: Jezus se z Mojzesom in Elijem pogovarjal o izhodu: o osvoboditvi človeštva od suženjstva greha. Ni govoril o čudežih, ki jih bo storil, o udobju ali lepoti tega sveta ali o pričakovanjih, ki jih je morda imel. Ni bil obremenjen s priložnostmi, ko bi morda moral uporabiti svojo moč za dosego velikih stvari in si tako pridobil spoštovanje drugih, uveljavil svoje ime, se spočil in počival. Jezus ni govoril o nobeni od teh stvari. Njegova edina želja je bil izhod – njegovo trpljenje in odhod s tega sveta, da bi poveličeval svojega Očeta, uresničil Njegovo voljo, da odreši človeštva.
2. Obljubljena dežela: Naša srca lahko ljubijo in so navezana na mnogo stvari: na pričakovanja, želje, upe, ugled, udobje, uresničevanje ciljev, na svoje talente, samoizpopolnitev. Naš Gospod je vse te možnosti podredil ljubezni do svojega Očeta. Torej slediti Kristusu in biti »ločen« od sveta pomeni biti pripravljen se odreči katerikoli od teh dobrin iz ljubezni do njega, kajti On to od nas pričakuje. Tako moramo ljubiti Kristusa, da ga spoštujemo bolj kot vse to, kar nam je drago. To je resnična obljubljena dežela in resnična osvoboditev od samoljubja. Tako “umiramo sebi”, vendar zato doživljamo radost, mir, ljubezen in večno življenje.
3. Dvigati se iz semena: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn12, 24). Vse, kar ljubimo, mora biti prečiščeno, mora umreti kot semena v zemlji, kajti vse te nam ljube stvari vsebujejo v sebi močna nagnjenja k samoljubju. Prav to moramo izkoreniniti. Če se iskreno vprašamo, kaj ljubimo, bomo videli, da to drži. Žena, ki ljubi svojega moža, bo morda izkusila sebičnost svoje ljubezni takrat, ko ga poskuša nadzirati. Oče, ki ima rad svojega sina, ga bo morda kaznoval iz jeze namesto zaradi njegovega višjega dobrega. To samoljubje v naši ljubezni jo osiromaši in obarva, kar v resnici povzroči, da ljubimo bistveno manj, kot smo sposobni.

Pogovor s Kristusom: Gospod, osvobodi moje srce vsake sebične ljubezni! Pomagaj mi na ta način narediti velik korak k umiranju sebi! Pomagaj mi razumeti, da me bo to vedno vodilo k resnični svobodi in sreči v srcu in k resničnemu darovanja sebe!

Odločitev: Danes se bom velikodušno odločil prestopiti določeno mero sebičnosti v odnosu.

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verjamem, da želiš neomajno vero vate. Zaupam v tvoje besede in se ne zanašam le na lastne moči in razum. Ljubim te. Nenehno me presenečaš, ko mi kažeš, kako tvoja pota niso moja pota.

Prošnja: Gospod, naj te ljubim z vsem srcem, vsem mišljenjem, z vso dušo in vso močjo!

Razmišljanja:

1. Izgubljeno delo ljubezni: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti …« Pohlep se pojavi, ko se navezujemo na materialne dobrine na sebičen, izkrivljen način. Bog jih je ustvaril , da bi nam bile v pomoč v tem življenju. Navezujemo pa se nanje in kopičimo bogastvo, ne da bi ga uporabili za izpolnitev našega poslanstva in rešitev naše duše.
2. Osredotočena ljubezen: Jezus nam naroča, naj ljubimo «Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo«. A mi imamo le eno srce, eno dušo, eno voljo in en um. Če se navezujemo na materialne dobrine na neustrezen način, potem sta srce in duša razdvojena in ju vleče na več strani. Ne samo da ne bom mogel ljubiti Boga s popolno, zvesto, osredotočeno ljubeznijo, tudi nikogar drugega ne bom mogel ljubiti na tak način. Ne glede na to koga ljubim, bo moja ljubezen šibka zaradi razdvojenega srca.
3. Pozno sem te vzljubil: »»Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril« (sv. Avguštin, Izpovedi). Kar siromaši mojo ljubezen je neustrezna naklonjenost materialnim dobrinam, ki nam jih Bog ustvaril. Naše srce lahko ljubi več ljudi in stvari hkrati (Boga, starše, otroke, prijatelje), vendar ne v polnosti. Najprej ljubiti Boga je kot uporaba povečevalnega stekla: sončni žarki, tako kot naklonjenost in ljubezen, ki jo gojimo do ljudi in dobrin, so združeni v steklu in povečani v močnejši žarek. Ko najprej ljubimo Boga, postane naša ljubezen do drugih in do sveta močnejša, intenzivnejša.

Pogovor s Kristusom: Gospod, moje srce si ustvaril za ljubezen. Pogosto se zaljubim v stvari, ki si jih ti ustvaril. Lahko me celo bolj pritegnejo kot ti in pozabim, da si jih ustvaril in mi jih podaril, da bi me vodile k tebi. Pomagaj mi, da bi te lahko ljubil bolj kot te stvarmi, da bi se ti lahko zahvalil in blagoslavljal na tisoče načinov …

Sklep: Danes bom premislil o stvareh, na katere sem navezan in se prepričal, da se ne morejo primerjati z mojo ljubeznijo do Boga.

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi, da bi te bolje spoznal. Verjamem, da ti najprej iščeš mene in želiš, da te najdem. Zaupam, da me boš po svojem usmiljenju pripeljal v svojo bližino. Danes odpiram svoje srce za prijateljstvo s teboj.

Prošnja: Gospod, uči me hrepeneti po tvojem kraljestvu in tvoji svetosti!

Razmišljanja:

1. Nauči nas moliti: Vsak od nas si želi, da bi spoznal Boga in ostal v njegovi bližini. Tisti, ki so z njim, nas privlačijo z mirom, s spokojnostjo njihovega življenja. Vedo, da so ljubljeni in da se lahko soočijo z življenjskimi težavami, z radostjo in spokojnostjo. Učenci so videli, kako globoko in spontano se je Kristus pogovarjal z Očetom; vedeli so, da so oni daleč od tega, zato ga prosijo, da jih nauči moliti. Tudi mi se učimo od Kristusa, kako se približati Očetu in obenem popolnoma zaupati v njegovo ljubezen.
2. Želja, da bi bili kot Oče: Jezus želi, da Očetovo kraljestvo pride v naša srca. Odkrije nam, da je Očetovo kraljestvo naš dom. Z molitvijo Oče naš izražamo prav to - željo, da bi bili podobni Očetu v njegovi dobrotljivosti, svetosti in ljubezni. Molitev Oče naš nas nenehno spreobrača naše srce in nas usmerja k našemu resničnemu domu. Spominja nas, da je naš dom na dosegu roke, saj je Oče tesno povezan z našim življenjem in nam želi pomagati, da bi mu postali bolj podobni.
3. Vztrajno prositi za svetost: Jezus nas spodbuja, da vztrajno prosimo Očeta, naj nam podari dar Svetega Duha. Sveti Duh prinaša v naše življenje svetost, če smo poslušni njegovim navdihom. Kristus nas spominja, da nas Oče želi blagosloviti s svojo svetostjo. Truditi se moramo, da bi prejeli ta dar tako, da povečamo našo željo po njem¹. Naša vztrajnost pri prošnji za ta dar odpira naše srce. Nenehno moramo prositi za dar Svetega Duha in sicer z veliko mero zaupanja v Očetovo ljubezen.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, da si mi pokazal, kakšne bližine si želi Oče z menoj! Pomagaj mi razširiti moje srce, da bi mu bil podoben! Vodiš moje življenje, Gospod. Pomagaj mi v sodelovanju z Očetovo ljubeznijo!

Sklep: Danes bom molitev Oče naš molil bolj umirjeno in pozorno. Pustil se bom voditi Svetemu Duhu, da bi uvidel, kako lahko pripomorem k prihodu Očetovega kraljestva.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

Uvodna molitev: Gospod, prihajam predte in se zavedam tvoje skrbi za duše vseh. Slava tvojega nebeškega Očeta lahko oblikuje moje srce. Prepričan sem, da lahko kot tvoji učenci, apostoli, prižigam ogenj ljubezni za svoje poslanstvo prav iz tvoje vseobsegajoče ljubezni. Želim odgnati iz svojega srca vso malodušnost in bolj popolno izpolniti nalogo, ki si mi jo dal.

Prošnja: Gospod, napolni moje srce z vnemo, da bi te spoznalo mnogo ljudi!

Razmišljanja:

1. Ljubiti duše brez omejitev: Razmišljaj o želji našega Gospoda, da prinese odrešenje mnogim dušam. Njegova goreča ljubezen do duš poruši omejitve njegove človeške narave in širi njegovo prisotnost v svetu. Tako hitro smo lahko izčrpani zaradi nenehnih potreb tistih, ki jim služimo. Lahko jim zapremo vrata pred nosom z udobnimi izgovori, lahko preziramo njihove potrebe, ki jih Bog želi položiti v naše roke. Kristusovo srce pa se širi in raste, ker ve, da ga duše potrebujejo. Na dejaven način prinaša rešitve, da bi dosegel več duš, ozdravil več src in pozdravil več bolezni. Ali me moja dobrodelnost spodbuja, da v polnosti uporabljam svoje poslanstvo in tako izpolnim potrebe tistih, ki mi jih je Gospod zaupal? Ali mi modrost, zakoreninjena v molitvi, pomaga, kako služim drugim?
2. Kristusa naj spoznajo preko mene: Kristus uporabi svojo nebeško moč in naroči učencem, naj bodo kot on v tem svetu. Ko jih pošilje dvainsedemdeset, je to pomembno stičišče v načrtu odrešenja. Tu običajni možje, ki so bili včasih le preprosto sprejemali Kristusovo sporočilo odrešenja, postanejo nosilci tega sporočila drugim. A kako naj bi kjub svojim slabostim upali, da bi lahko drugim ponudili takšno izkušnjo Kristusa, kot so jo sami izkusili? Izkušnjo, ki je tako neizrekljiva in vzvišena? Kristus to pojasni: Zgodilo se bo z njihovo poslušnostjo in s pomočjo vedenja, ki jim ga je opisal. Zgodilo se bo, ker bodo delovali v Kristusovem imenu in v zavedanju, da jih je on poslal. Dopolnjeno bo ne samo s pomočjo njihovih talentov in karizmatičnosti, ampak z močjo in milostjo Boga. Ta pa prihaja do tistih, ki mu služijo s čistim srcem. Premišljujem lahko o svoji lastni poklicanosti in uvidim, da izvira iz Boga in ne iz mojih lastnosti. Vem, da mi je Bog namenil poslanstvo za življenje, zato se moram, tako kot tistih dvainsedemdeset mož odvrniti od zagledanosti vase in osebnih želja, da bi se lahko odzval temu enkratnemu povabilu. Ali lahko drugi spoznavajo Kristusa spreko mene?
3. Na koncu zmagajo ovce: Volkovi se pojavijo ob jagnjetu. Ne smem dovoliti, da nasprotovanje in protislovje označujeta konec mojega poslanstva. Ravno nasprotno! Sta znak njegove pristnosti. Biti jagnje med volkovi pomeni, da je volkove lahko poraziti s krotkostjo in preprostostjo, s katerima Kristusov učenec živi svoje življenje. Čisto in nesebično srce ne dopušča zagrenjenosti, prezira in težav, da bi oslabili njegovo predanost.

Pogovor s Kristusom: Gospod, svoje srce želim oblikovati po tvojem srcu, prepričan v zmago, ki čaka tiste, ki so v stiski, kadar izpolnjujejo tvojo voljo! Podari mi milost, da bi bil vedno pripravljen izpolnjevati tvoje poslanstvo! Pomagaj mi, da se vsako jutro prebudim z velikodušnim in zvestim duhom za njegovo lepoto in dobroto!

Sklep: Danes se bom poskusil osredotočiti na podrobnosti, ki dokazujejo ljubezen do moje poklicanosti.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« Peljal jih je ven proti Betániji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.

Uvodna molitev: Gospod, v začetku te molitve ti izročam vse: svoje misli, hrepenenja, odločitve, dejanja, upe, strahove, šibkosti, poraze in drobne uspehe. Odpiram se ti v polnosti, saj se zavedam, da ti veš vse. Zaupam v tvoje usmiljenje in v očiščujočo moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom slavil in širil tvoje sporočilo vsepovsod.

Razmišljanja:

1. Tudi mi smo priče Jezusovim delom: Kako čudovit prizor! Naš Gospod je trpel, umrl, tretji dan vstal in nato še 40 dni preživel z apostoli in učenci. Preden se dvigne v nebesa, svoji Cerkvi zapusti sporočilo ljubezni – usmiljenje in odpuščanje. Apostoli so na lastni koži izkusili to usmiljenje. Naroči jim, naj gredo po svetu in oznanjajo o odpuščanju grehov, o moči najsvetejšega od imen: »Jezus.« Ker so apostoli oznanjali, kot jim je Jezus naročil, smo vsi mi deležni njegovega usmiljenja. Tudi mi smo izkusili njegovo usmiljenje v naših srcih. In tudi mi moramo pričevati o delu Jezusa Kristusa.
2. Odeni me s svojo sveto močjo, Gospod Jezus: Vemo, da bo iz jabolčnega semena, če bo dobilo potrebna hranila, zrastla jablana, ki bo obrodila obilje sadov. To vemo iz izkušenj. Bog je ustvaril semena in jim dal moč, da zrastejo v mogočna drevesa. Kristus je rekel apostolom, da jih bo odel z močjo od zgoraj, da bodo blagoslovljeni z nečim, kar je nepredstavljivo, nad njihovo človeško naravo in močjo. Dobili bodo moč, da bodo obrodili sadove za Kristusovo kraljestvo. 2000 let pozneje Kristus še vedno navdaja ljudi z enako močjo, močjo od zgoraj; z darovi svetega Duha, ki smo jih prejeli ob krstu in pri birmi. Skozi molitev spoznavamo zunajzemeljski pogled na to, kar lahko postanemo in sadove, ki jih lahko obrodimo.
3. Naj le tebe slavim in častim: Apostoli so bili žalostni, počutili so se zavržene, ko jim je naš Gospod povedal, da jih bo kmalu zapustil. A zdaj so polni občudovanja in slave, z oči so jim padle luske. Senca križa v njihovih srcih ne vzbuja več strahu. Kristus je premagal greh in smrt in oni so priče temu, ker so to doživeli. V tem postnem času smo spremljali našega Gospoda med njegovim trpljenjem in smrtjo. Nato smo bili priča njegovemu vstajenju. Zdaj ga vidimo, kako se dviga v nebesa. Tako kot apostoli, se tudi mi, ko stojimo pred tako mogočnim Bogom, polni občudovanja, čutimo obvezne, da ga slavimo noč in dan. Ta drža gre z roko v roki s tem, da smo glasniki njegove ljubezni vsem ljudem.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, rad bi bil posoda, kjer bi prebival Sveti Duh! Tvoje darilo je tvoj duh resnice in ljubezni. Hraniš me z nebeškimi stvarmi. Naj se manjšam, da se boš ti lahko večal.

Odločitev: Danes bom o drugih lepo govoril in se izogibal vsakršne sodbe ali opravljanja.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí.

Uvodna molitev: Gospod, v začetku te molitve ti izročam vse: svoje misli, hrepenenja, odločitve, dejanja, upe, strahove, šibkosti, poraze in drobne uspehe. Odpiram se ti v polnosti, čeprav ti veš že vse. Zaupam v tvoje usmiljenje in v očiščujočo moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Naj v meni prebiva sveta Trojica!

Razmišljanja:

1. Kako lahko Bog biva v mojem zakrknjenem srcu? Od našega Gospoda se niso ohranili nikakršni zapisi; le ko pred grešnico in farizeji z upognjenim prstom nekaj piše po pesku. Ko je njegov prst puščal sledi v pesku, je hkrati opozarjal zakrknjena srca teh ljudi. Spustili so kamenje, s katerim so hoteli kamnati prešuštnico. Ti kamni lahko simbolizirajo trdoto njihovih src. Kamenje so odvrgli, saj so se njihova srca omehčala. V stari zavezi vidimo Mojzesa, kako pride z gore s kamnito tablico, na kateri je bil zapisan Božji zakon, deset Božjih zapovedi. Kristus je prišel zlomit naša okamenela, zakrknjena srca, da bi v njih lahko zapisal svoj zakon ljubezni. Želi, da so naša srca prazen list, na katerega bo lahko napisal karkoli.
2. Kristus ve, da potrebujemo potrditev: Žalostni smo, ko izvemo, da nas bo nekdo od naših ljubljenih zapustil za nedoločen čas. Spomnimo se lahko na vojake, ki gredo v vojno in kako težko mora biti njihovim zakoncem in otrokom, ko se morajo spopadati z občutki osamljenosti in negotovosti. A vendar jim dobri vojak zagotovi, da se bo vrnil. Pove, da je trdno prepričan, da bo njegova družina ostala močna in živela krepostno življenje. Kako težko je moralo biti apostolom, ko jim je Kristus povedal, da jih bo zapustil. Zapustili so vse, da bi mu lahko sledili, a zdaj se zdi, da bodo ostali sami. Kristus je vedel, kako obtežena so bila njihova srca, zato jim je zagotovil, da jih zapušča zato, da bi lahko skupaj z Očetom v njihova srca izlil Svetega duha; tako kot je razsvetljeval srca apostolov, Sveti Duh razsvetljuje tudi naša srca.
3. Razveselimo se nad dejstvom, da gre Kristus domov: Kristus je simbol miru. Želel je bodriti apostole, ki sta jih težila žalost in strah, da bodo na tem svetu ostali sami. Kristus njim in nam pravi, naj se razveselimo, saj gre domov. Ne zaradi tega, ker gre domov k Očetu, ampak tudi zato, ker bosta z ohranjanjem njegove besede v naših srcih z Očetom vedno prebivala v nas. Želi, da zaupamo Svetemu Duhu, ki nam bo razjasnil misli in nam dal moč, da bomo živeli v skladu s Kristusovimi nauki. Kako odprt sem spodbudam Svetega Duha v svoji duši? Kaj mi preprečuje, da bi ga v sebi prepoznaval? Bi moral biti manj navezan na dobrine tega življenja, da bi moje prijateljstvo z mojim Gospodom in Stvarnikom lahko zrastlo?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim verjeti tvoji besedi – delovanju svetega Duha v mojem srcu! Pomagaj mi, da se ločim od tesnobnih misli, ki včasih omejujejo moj um in moja dejanja! Odpiram svoje srce, da bi lahko sveta Trojica delovala v meni. To me navdaja z čezmerno radostjo, ki je ta svet ne more niti dati niti odvzeti.

Odločitev: Potolažil bom nekoga, ki je videti osamljen, in mu pomagal spoznati, da si ti vedno z nami.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tu z menoj. Da sem lahko s teboj tako na samem, je velika prednost. Zavedajoč se svojih šibkosti, zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Sedaj odpiram svoje srce za modrost, usmiljenje in veselo novico tvojega evangelija, s katerim me vodiš v večni počitek s teboj v nebesih. Zahvaljujem se ti za tvojo neizmerno ljubezen! V zameno vzemi mojo šibko in revno ljubezen, saj je to vse, kar ti lahko podarim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom lahko posnemal s sprejemanjem in odpuščanjem drugim.

Razmišljanja:

1. Po tem bodo vedeli, da ste moji učenci: Dandanes so besede kot takšne prazne; podprte morajo biti z dejanji. Mnogokrat smo že izkusili, da vneti politiki ali tržniki obljubljajo nekaj, za kar nehote vemo, da je predobro, da bi bilo res. Želimo si verjeti v dobro, ki ga obljubljajo, vendar so nas izkušnje naučile, da je dobro imeti zdravo mero dvoma. Na žalost lahko to »predobro je, da bi bilo res,« srečamo tudi v krščanstvu. Kristjani se bi morali odlikovati v ljubezni do drugih. Ali v svojem zakonu, odnosu z otroki, socialnem krogu pokažem svojo ljubezen, ki je podobna Kristusovi? Še posebej: sem zmožen sprejemati druge takšne, kot so, jih videti v dobri luči? Čeprav imam visoka merila, ali je moja prisotnost vir luči, počitka in tolažbe za mojega zakonca in moje otroke?
2. Ljubezen ima visoka merila: V filmu Ljubezenska zgodba (Love Story) najdemo klasičen citat: »Ljubezen je, ko ti nikoli ni treba reči oprosti.« Vendar se kot kristjani zavedamo naše šibke narave in nagnjenosti h grehu. Pogostokrat moramo prositi za odpuščanje. Najpogosteje prizadenemo tiste, ki so nam najbližji: zakonce, otroke, starše ali sorodnike. Tudi apostoli so se pričkali med seboj. A jih je ljubezen, ki jih je povezovala, opominjala, naj ohranjajo mir med seboj, tako kot Kristus ohranja mir s svojo Cerkvijo: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«¹ Je moja ljubezen dovolj velika, da lahko spregleda šibkost tistih, ki so me prizadeli in moj ranjeni jaz spremeni v sočutje in odpuščanje. Motiti se, je človeško, odpustiti pa božansko.
3. Ljubezen prihaja iz srca: Kristus je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«² To velja tudi za zamere v naših srcih. Ljubezen presega lepe besede in dejanja ter seže naravnost v srce človeka: v naše misli. Čeprav je sprva zelo težko misliti dobro o tistih, ki so nas prizadeli, nas celo spravi v stisko ali obup, je to dejanje pravzaprav terapevtsko! Naš Gospod je dejal: »Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.«³ Enako velja za srce, ki resnično išče dobro v ljudeh - s tem razvija navada lepega govorjenja in obnašanja do tistih, ki so po naravi neprijetni. Misliti dobro o drugih, obnavlja našo vero v Božje usmiljenje. Če smo mi usmiljeni, koliko bolj lahko pričakujemo od Gospoda, da bo potrpežljiv in usmiljen z nami!

Pogovor s Kristusom: Moj Jezus, tvoje življenje izpričuje tvojo ljubezni do mene. Svojim sovražnikom si odpuščal in molil zanje. V tem bi te moral posnemati, a se zavedam, da zmorem ljubiti mnogo bolj, kot sem ljubil doslej. Prosim te, pomagaj mi, da se otresem svojega samoljubja, ki me odvrača od ljubezni, podobne Kristusovi.

Odločitev: Danes bom sestavil seznam tistih najbližjih, do katerih sem lahko neopazno dobrodelen. Zanje bom molil, o njih lepo govoril in iskal načine, kako jim lahko pomagam, kot bi Kristusu!

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.

Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« Apostoli pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to stóril. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Mar ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.

Simon, Simon! Glej, satan vas je hôtel dobiti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler ne boš trikrat utájil, da me poznaš.«

In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: ›Med hudodelce je bil prištet.‹ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.

Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govóril, je prišla množica.

Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovóril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju, in niste dvignili rok nadme. Toda to je vaša ura in oblast temè.« Zgrabili so ga torej in odvedli.

Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakuríli ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »Res je, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govóril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: ›Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu obraz in ga spra- ševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Povej nam, ali si ti Mesija!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedél na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«

Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani dajati cesarju davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovóril: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je tudi bil tiste dni v Jeruzalemu.

Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razvesélil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovóril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.

Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.

Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim! Blagor njim, ki niso rodile, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In ko so vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, videle, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdólben v skalo, kamor ni bil še nihče položèn. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si v svoji daritvi na oltarju križa dokazal ljubezen do konca. S tem si mi pokazal, da me nikoli ne boš zapustil in boš ob meni tudi v najtemnejši noči. Hvala ti, da v križu lahko spoznavam tvojo brezmejno ljubezen!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da tudi jaz prepoznam in vzljubim svoj križ!

Razmišljanja:

1. Oče, ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí: Jezus gre na začetek, v vrt, da bi tako prehodil vso pot človeka. Tam je soočen s skušnjavo, vendar ji ne podleže, ne zbeži; On je novi Adam, Sin, ki je pokoren svojemu Očetu. Tu izreče svoj zgodi se. Zgodi se, ki ga je izrekel Oče na začetku, ko je hotel da se zgodi vse ustvarjeno, zgodi se njegove matere, ki je sprejela Božji načrt in s tem postala učiteljica vsakega nadaljnjega zgodi se. Kaj je moj zgodi se? Čemu moram jaz privoliti, da si bom lahko naložil in nosil Kristusa?
2. Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo: Ko ga rablji križajo, Luka poroča, kako je zanje molil in prosil odpuščanja. Ne gre toliko za to, da krvniki ne bi vedeli, koga križajo. V resnici ne vedo, kaj delajo. Morijo in mislijo, da so pravični, da izpolnjujejo postavo. Vendar Gospoda Življenja ne more usmrtiti niti bič niti križ, ne morejo ga zadržati žeblji, niti grob. Močnejši je, ker ljubi, ker ljubezen ne mine. Močnejši je, ker odpušča, ker je odpuščanje močnejše od sovraštva. To je moč ljubezni, ki gre do konca, ker zna ljubiti tudi tistega, ki ga križa. Kdaj jaz živim v nevednosti? Ali tudi sam kdaj v imenu svoje pravičnosti spregledam, da križam svojega brata?
3. Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! Desni razbojnik prepozna Jezusa kot nedolžnega in hkrati priznava svojo krivdo. Prepoznavanje lastnih grehov je čudovito izhodišče za vstop v nebesa. Resnično. Danes boš z menoj. Biti v odnosu z Jezusom pomeni biti v raju. Kdaj postane križ pot v raj? Kadar smo z Njim. Takrat ima naše življenje še en drugačen danes: Danes boš z menoj v raju. Z Jezusom obstaja drugačna resničnost. Njegova navzočnost vse spremeni!

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, hvala za tvoj zgodi se! Hvala, da nisi stopil s križa in s tem pokazal ljubezen do konca! Daj, da ne bi zapravil svojega življenja za prazne reči tega sveta. Ampak s teboj Očetu daroval vse kar sem! Pomagaj mi, da ne bi omagal, tudi če bo name prišla temna noč trpljenja!

Odločitev: Danes bodi z menoj, da se ne bom ustrašil križa, ampak v njem prepoznal orodje odrešenja in ljubezni!

br. Luka Modic

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo čudovito, s svetlobo obsijano slavo, čeprav je ta skrita mojim očem. Upam v mir in večno srečo prihodnjega sveta, saj je ta svet solzna dolina. Ljubim te, čeprav ne zmorem vedno prepoznati ljubezni v tvojih namenih, ko dovoliš, da trpim. Ti si moj Bog in moje vse.

Prošnja: Gospod, loči moje srce od sveta in mi dovoli živeti iz ljubezni do tebe!

Razmišljanja:

1. Veliki izhod: Jezus se z Mojzesom in Elijem pogovarjal o izhodu: o osvoboditvi človeštva od suženjstva greha. Ni govoril o čudežih, ki jih bo storil, o udobju ali lepoti tega sveta ali o pričakovanjih, ki jih je morda imel. Ni bil obremenjen s priložnostmi, ko bi morda moral uporabiti svojo moč za dosego velikih stvari in si tako pridobil spoštovanje drugih, uveljavil svoje ime, se spočil in počival. Jezus ni govoril o nobeni od teh stvari. Njegova edina želja je bil izhod – njegovo trpljenje in odhod s tega sveta, da bi poveličeval svojega Očeta, uresničil Njegovo voljo, da odreši človeštva.
2. Obljubljena dežela: Naša srca lahko ljubijo in so navezana na mnogo stvari: na pričakovanja, želje, upe, ugled, udobje, uresničevanje ciljev, na svoje talente, samoizpopolnitev. Naš Gospod je vse te možnosti podredil ljubezni do svojega Očeta. Torej slediti Kristusu in biti »ločen« od sveta pomeni biti pripravljen se odreči katerikoli od teh dobrin iz ljubezni do njega, kajti On to od nas pričakuje. Tako moramo ljubiti Kristusa, da ga spoštujemo bolj kot vse to, kar nam je drago. To je resnična obljubljena dežela in resnična osvoboditev od samoljubja. Tako “umiramo sebi”, vendar zato doživljamo radost, mir, ljubezen in večno življenje.
3. Dvigati se iz semena: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn12, 24). Vse, kar ljubimo, mora biti prečiščeno, mora umreti kot semena v zemlji, kajti vse te nam ljube stvari vsebujejo v sebi močna nagnjenja k samoljubju. Prav to moramo izkoreniniti. Če se iskreno vprašamo, kaj ljubimo, bomo videli, da to drži. Žena, ki ljubi svojega moža, bo morda izkusila sebičnost svoje ljubezni takrat, ko ga poskuša nadzirati. Oče, ki ima rad svojega sina, ga bo morda kaznoval iz jeze namesto zaradi njegovega višjega dobrega. To samoljubje v naši ljubezni jo osiromaši in obarva, kar v resnici povzroči, da ljubimo bistveno manj, kot smo sposobni.

Pogovor s Kristusom: Gospod, osvobodi moje srce vsake sebične ljubezni! Pomagaj mi na ta način narediti velik korak k umiranju sebi! Pomagaj mi razumeti, da me bo to vedno vodilo k resnični svobodi in sreči v srcu in k resničnemu darovanja sebe!

Odločitev: Danes se bom velikodušno odločil prestopiti določeno mero sebičnosti v odnosu.

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«

Uvodna molitev: Spet prihajam k tebi, Gospod. Čeprav te ne morem videti, verjamem, da si tu in želim, da me vodiš s svojimi nauki. Tako kot ti meni izkazuješ ljubezen, ker preživljaš ta čas z menoj, ti jo želim izkazati jaz, tako da ti posvetim ta čas molitve z duhom vere, odločnosti in pozornosti. Tukaj sem, Gospod, da te poslušam in ti odgovorim z ljubeznijo!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi spoznati tista področja mojega življenja, kjer je potrebna spreobrnitev!

Razmišljanja:

1. Potreba po oblikovanju: Če želim nekoga voditi h Kristusu, ni dovolj, da se sam okličem za vodnika ali da me Kristus sam pokliče, da sem vodnik. Če ne morem razločno videti poti, ki ji je potrebno slediti, bom zgolj slepa oseba, ki bo vodila slepega in bova oba padla v brezno. Ni dvoma - Kristus me kliče, da mu pomagam druge voditi k odrešenju. Moram ga posnemati kot Mojstra in učitelja; Od Njega se moram naučiti veščine reševanja duš. Moram biti ponižen in se zavedati, da se lahko od Njega vedno znova nekaj naučim. Svoja spoznanja lahko vedno izboljšam in moje življenje bo tako bolj podobno Kristusovemu.
2. Pričeti moram z izpraševanjem samega sebe: Če želim postati pravi Kristusov učenec in pomagati reševati duše, moram izpraševati svojo vest. Preden lahko drugim pomagam rasti v svetosti, moram najprej sam zrasti v njej. Predtem pa moram prepoznati ovire, ki so mi v napoto. Morda se niti ne zavedam, da te prepreke obstajajo, ker so tako vtkane v moje življenje. Po svetu hodim z iverjo v očesu in se sprenevedam, kot da je to nekaj povsem naravnega. Ali res poznam samega sebe z vsemi svojimi slabostmi vred, s svojim temperamentom, močmi in šibkostmi? Ali sem si dodobra izprašal vest?
3. Ukrepanje: Potem ko spoznam samega sebe in prepoznam svoje šibkosti, še ni konec. Odstraniti moram bruno iz svojega očesa. Poznati samega sebe mi daje gotovo zadovoljstvo. Vem, pri čem sem; zavedam se svojih šibkosti; Vem, kje se moram truditi in kaj moram spremeniti. Vem, katere korake moram narediti, moje življenje mi ni tuje. V poznavanju samega sebe je občutek zadovoljstva in skušnjava, da pričnem misliti tako: »Zdaj, ko vem, kaj moram storiti, se bom tega lotil počasi – ne mudi se mi pričeti z delom.« Moje samozavedanje mi ne bo dosti pomagalo, če takoj ne pričnem z odstranjevanje iveri, s popravljanjem lastnih napak. Na svetu je ogromno duš z iverjo v očesu, ki čakajo, da jim kdo pomaga in jo odstrani. Vendar, če poprej ne odstranim iveri iz lastnega očesa, kako bom pomagal tem dušam?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tudi, če ne vidim iveri v lastnem očesu, jo ti vidiš. Ti poznaš resnico o mojem življenju z neizmerno jasnostjo. Točno veš, kaj moram storiti, kateri je naslednji korak. Prosim te, pomagaj mi zavzeto hoditi po poti svetosti, tako da bom sledil tvojim korakom!

Odločitev: Danes se bom še posebej potrudil in si ob koncu dneva dobro izprašam vest.

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Uvodna molitev: Sveti Duh, zaželeni gost moje duše, v tem trenutku ti odpiram svojo dušo! Prepogosto me trenutne stvari odvedejo stran od Tebe, preveč sem ozkogleden in slep za večje duhovne razsežnosti. Površnost razjeda moje srce, medtem ko hrepenim po vrednotah, ki izginejo hitro kot jutranja rosa. Verujem, da mi boš podaril svojo luč in moč, da okrepiš mojo šibko voljo.

Prošnja: Gospod, približaj se mi, da me povzdigneš! Vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč!

Razmišljanja:

1. Vztrajnost izhaja iz milosti: Jezus je stopil dol, bi se jim približal, kjer so se vsi zbirali okoli njega. Ta uvod je pomemben, saj dokazuje, kako se Bog vedno približa, da nam priskoči na pomoč. Kolikokrat smo se zanašali na lastne sposobnosti, a smo kljub temu ostali brez moči in razočarani? Poglejmo naše novoletne zaobljube – so še vedno trdne? Pa vendar! Kristus je tisti, ki prihaja k nam in nam daje moč svoje milosti. Tega ne smemo nikoli pozabiti, sicer bomo nenehno razočarani zaradi ponavljajočih se neuspehov. Skrivnost duhovne moči je priznanje in sprejemanje lastne šibkosti; obrniti se moramo h Kristusu, mu dovoliti, da deluje v našem življenju. Kristus nas dobro pozna; ve, da imamo v globinah duš velike želje po dobrem, a tudi sile zla, ki nas lahko vodijo k slabim odločitvam. Ob pogledu na našo šibkost vzkliknimo s Pavlom: “Ko sem slaboten, sem močan!” (2 Kor 12,10).
2. Bog pozna naša srca: Na dan svoje posvetitve je papež sveti Janez Pavel II. povedal, da Kristus ve, kaj je v človeku. Samo On ve, in kar je najbolj spodbudno - Jezus ni pretresen glede tega. V našem srcu vedno vidi velik trud za svetost; zato nas Sveti Duh nenehno navdihuje k večji kreposti. Gleda nas z očmi upanja, kajti “Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil” (Mt 12,20. Če le sprejmemo svojo majhnost in se iskreno odpremo njegovi milosti in Božjemu načrtu, bosta duhovno bogastvo in sadovi tega na dosegu roke! “S svetlobo Boga duša počasi napreduje v spoznavanju svoje lastne bednosti. Vedno se lahko poglobimo v svojo bednost. In v meri, kolikor se poglabljamo, se dvigamo, saj se tako približujemo Bogu, ker ga z nižine bolje vidimo in z večjo polnostjo uživamo njegove nežnosti ter bolj intimno doživljamo čar njegove božje prisotnosti” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).
3. Naša srca so ustvarjena da ljubijo: Jezus začne svoj govor z opisom duhovne revščine, kar kaže na njen pomen. Ko je Jezus povzdignil oči proti množici, je njegov pogled videl v njihovo trdnjavo – srce –, kjer se bije bitka med “serviam” – služil bom! – in “non serviam” – ne bom služil! Srce je ustvarjeno za ljubezen, a v njem divja duhovna vojna med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do posvetnih stvari, kar je v resnici le samoljubje. Prav tam, v srcu, se je treba neprestano bojevati za Božji načrt, ker življenje in večnost “nista stvar kratkotrajnosti.” “Nemogoče je doseči popolnost, ne da bi se odpovedali svojemu posedovanju, ne da bi osvobodili svoja srca od nje. Bog ne bo v celoti zavzel naših src, dokler ne bo iz njih izgnano vse drugo. Dokler v nas prebiva korenina zadnje neurejene navezanosti na posvetno, Božja ljubezen ne more vladati s polno suverenostjo” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel oči vedno uprte k cilju, k Tebi! Daj mi pogum, da izkoreninim vse navezanosti, ki me ovirajo v ljubezni do tebe! Rad bi postal svetilnik za druge!

Sklep: Odpovedal se bom svojim razvadam samoljubja in z dejanji pokazal svojo ponižnost.

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

Uvodna molitev: Gospod, danes prihajam, da te globlje spoznam. Verjamem, da si resnično navzoč v svoji besedi. Zaupam, da vodiš moje življenje. Ljubim te, ker si prevzel pobudo in me po učlovečenju iskal.

Prošnja: Gospod, napolni me z veseljem zaradi tvoje navzočnosti!

Razmišljanja:

1. Pripovedovanje zgodbe: Evangeliji nam govorijo resnico o Jezusu Kristusu: o njegovem življenju, naukih, smrti in vstajenju. Preko Jezusa Kristusa se je Bog sam vključil v človeško zgodovino. Prišel je, da bi naredil pot do večne združitve z Očetom. Hvaležni smo Gospodu, da je postal človek in vzpostavil odnos med Bogom in človekom. Evangelije bi morali brati z največjim spoštovanjem in resno sprejeti Kristusovo povabilo, da postanemo njegovi učenci.
2. Veselo oznanilo ubogim: V Božjih očeh smo vsi ubogi. Vsi potrebujemo njegovo milost, prijateljstvo in usmiljenje. Naša duhovna potreba je vir blagoslova. Kristus je prišel, da vsakega izmed nas obogati s svojo ljubeznijo, ljubeznijo Očeta do otrok. Ko smo v stiski, se lahko s samozavestjo obrnemo na Kristusa. Od njega se lahko naučimo, kako napraviti naše življenje koristno. Ali se v svojih potrebah samozavestno obračam nanj? Ali dovolim, da veličina njegove navzočnosti moje srce napolni z veseljem?
3. Leto milosti Gospoda: Le tri kratka leta je Jezus hodil med ljudmi. Koliko ljudi ga je v resnici spoznalo takšnega, kakršen je bil? Tudi mi imamo le malo časa, da spoznamo Gospoda. Naše zemeljsko življenje je kratko. Jezus nam pokaže veliko načinov, kako se mu približati: to je njegova beseda v Svetem pismu, zakramenti, dober zgled drugih kristjanov, preizkušnje v našem življenju itd. Kristus je vedno navzoč in pripravljen za nas. Ali ga vsak dan poskušam globlje odkrivati?

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, ker si me izbral! Vem, da mi ponujaš veliko načinov, kako te spoznati. Pomagaj mi, da te bom danes iskal skozi oči vere! Obljubim ti, da ti bom sledil!

Sklep: Danes bom pregledal svoje novoletne sklepe in se posebej potrudil, da bom enega dosledno upošteval!

Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Uvodna molitev: Vsemogočni in večni Bog, ti si visoko nad nami, a vendar tako blizu! Vem, da me ljubiš neskončno. Počivam v tvoji ljubezni; v tebi najdem svojo moč in upanje. Hvala, ker me ljubiš kljub moji grešnosti in popolni nevrednosti! V zameno ti podarjam sebe, z željo, da boš vedno na prvem mestu v mojem življenju.

Prošnja: Jezus, krotak in ponižen, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

1. Prihaja močnejši od mene: Janez pozna svoje poslanstvo. Pravilno samospoznanje je bistven korak na poti k svetosti. Janez privablja množice v Izraelu. Mnogi ljudje bi bili počaščeni ali celo opiti od te slave. Vendar Janez ne stremi k moči in ne skuša biti nekdo, kar ni. Pripravlja srca ljudi za Mesijo. Zli duh nas bo neprestano skušal preusmeriti k naši samopomembnosti, da bi nas odvrnil od Boga in njegovega načrta za nas. Janez nam daje svetel zgled zmagoslavja ponižnega samospoznanja nad hudičevimi zvijačami. Ko smo popolnoma usmerjeni k Bogu, se v nas porodi želja, da iz svojega življenja odstranimo vsako laž, nečimrnost in napihnjeno mnenje o sebi. Začnemo živeti v resnici in vsem darovom, ki nam jih je Bog dal, pripisujemo pravo vrednost. Uporabljamo jih za služenje njegovemu kraljestvu, ne da bi karkoli zahtevali zase, saj je vse njegovo.
2. Nisem vreden, da bi mu razvezal jermene na sandalih: Brez ponižnosti ni svetosti. Preprosto povedano, ponižnost pomeni živeti v resnici. Ta ponižnost se rodi iz pravilnega razumevanja našega odnosa z Bogom. To ni pomanjkanje spoštovanja do sebe — Jezus je bil ponižen, a s popolno samozavestjo in močjo! Ponižnost je zavedanje, da tudi naši največji talenti izhajajo od Boga in so namenjeni njemu. Kljub temu se bo tudi Janezova ponižnost zmanjšala v primerjavi s ponižnostjo, ki nam jo Jezus kaže v svojem življenju. “Tisti, ki služi, se ne šteje za višjega od tistega, ki mu služi, ne glede na to, kako bedna je njegova situacija v tistem trenutku. Kristus je vzel najnižji položaj na svetu — križ — in s to radikalno ponižnostjo nas je odkupil in nam nenehno prihaja na pomoč” (papež Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 35). Spet vidimo, da Jezus od nas zahteva le tisto, kar je bil sam pripravljen sprejeti. On je vir moči, ki jo potrebujem, da to ponižnost uresničujem v vsakdanjem življenju.
3. Tudi Jezus je bil krščen: S krstom se Jezus povezuje z grešnim človeštvom. Skozi učlovečenje je prevzel podobo človeka in se podaja na pot, kjer bo nase prevzel naše grehe, da bi nas odrešil. Če je bilo za Jude pohujšljivo, da je Bog postal človek, je bil še toliko bolj njegov krst, saj je to pomenilo očiten znak kesanja za grehe? Božja ljubezen do nas je tako velika, da niti to dejanje zanj ni preveč. To je eden od mnogih korakov, po katerih ga bo njegova ljubezen do nas privedla celo do sramote križa. Ali sem resnično premišljeval, kako pomemben sem Jezusu?

Pogovor s Kristusom: Blagoslovljeni Gospod, šel si do skrajnosti križa, da bi dokazal svojo ljubezen do mene. Nosil si mojo nečimernost in s svojo ljubeznijo in ponižnostjo dokazal, da si močnejši od mojega največjega greha. Daj mi moč in pogum, da bom tudi sam daroval sebe in ponižno služil vsem bližnjim! Osvobodi me spon nečimernosti in napuha!

Sklep: Danes bom bral in premišljeval Katekizem katoliške cerkve, odstavke 1262-1270.

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

Uvodna molitev: Ob bližajočem se božiču bi rad globlje spoznal tvoj zgled ponižnosti, ki si ga pokazal, ko si prišel med nas kot otrok. Molim, da ta čas v meni ponovno obudi upanje v tvojo previdnost.

Prošnja: Jezus, podeli mi milost, da rastem v tisti kreposti, ki jo najbolj potrebujem!

Razmišljanja:

1. Na dosegu roke: Najmanj, kar potrebujemo za dobrodelnost, je pravičnost. Po Kompendiju Katekizma (št. 381) pravičnost pomeni trdno in stalno voljo, da drugim damo, kar jim pripada. V tem odlomku Janez Krstnik izpostavlja dve ravni pravičnosti do bližnjega: cestninarjem in vojakom pove, naj bodo zadovoljni z denarjem, ki jim pripada. Druga raven gre še dlje; zahteva, da delimo svoj presežek s tistimi, ki ga resnično potrebujejo. To najdemo kjerkoli: v naši omari, shrambi, …. Kaj bi lahko delil z revnimi? Svetniški izrek pravi: Živi preprosto, da bodo lahko drugi preprosto živeli.
2. Odprt za vse: Ljudje vseh vrst so Janeza Krstnika prosili za nasvet. Vsem je odgovoril, saj so želeli razumeti Božji nauk in se pokesati. Prav taki ljudje so danes med nami. Morda so to odpadli katoličani, evangeličani, Judje, muslimani ali ateisti. Tudi oni iščejo smisel, duhovnost. In tudi če se tega zavedajo, iščejo pravzaprav Kristusa, ki “človeka popolnoma razodeva človeku samemu” (Gaudium et Spes, 22). Sem bil pripravljen deliti to “skrivnost” z drugimi? Ali so trenutki, ko se izogibam govoriti o veri? V pisarni? V nakupovalnem centru? Pri večerji? Janez Krstnik ne bi izključil nikogar. Kaj pa jaz?
3. Priprava terena: Z zahtevo po ljubezni in pravičnosti želi Janez pripraviti ljudi na prihod Mesije. Brez src, odprtih za druge, ne bi mogli sprejeti močnega Kristusovega sporočila. Ljubezen pripravi srce za seme evangelija. Če moj odnos s Kristusom kdaj postane hladen, bi se moral vprašati: “Kako je z mojo ljubeznijo?” Da najdem samega sebe, moram najprej služiti Bogu in drugim.

Pogovor s Kristusom: Gospod, zate je ljubezen najvišja vrednota. O njej si govoril celo v noči pred svojo smrtjo. “Dajem vam novo zapoved: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!” (prim. Janez 13:34). Naj božič v mojem srcu prižge ljubezen! Gospod, naj te vidim v vsaki osebi, ki jo danes srečam!

Sklep: Danes bom storil posebno dejanje ljubezni za nekoga doma, v službi ali šoli.

Prošnja: Gospod, verjamem da Tebi ni nič nemogoče! Pomagaj moji neveri!

Razmišljanja:

1. Ne boj se, Marija: Angeli v Svetem pismu večinoma pozdravljajo z »ne boj se«, češ, pozdravljen, nekaj bo narobe, ampak ne ustraši se! Bog nam pogosto prihaja naproti s ponudbo, ki nas presega - ker smo ustvarjeni za več kot sami mislimo, saj kadar se sami cenimo, se ali previsoko ali prenizko. Sv. Frančišek Asiški je rekel, da je človek vreden toliko, kolikor je pred Bogom, nič več – pa tudi nič manj. Samo v Bogu moremo prepoznati veličino in majhnost lastne biti – ubogi grešniki, pa vendar neskončno ljubljeni. Marija se prestraši, oz. boljši prevod je: se vznemiri, ker je svoje življenje z zaročencem Jožefom že načrtovala, angel pa jo povabi na drugačno pot.
2. Kako se bo to zgodilo: Navkljub temu začetnemu vznemirjenju Marija ne zavrne angelove pobude, pač pa se pogovarja naprej in poizveduje, za kakšen načrt pravzaprav gre. Samo v pogovoru z Gospodom lahko prav spoznamo tako svojo preteklost, kdo smo, kot tudi načrtujemo svojo prihodnost. Povabljeni smo, da (posebno v adventu) prisluhnemo njegovi Besedi ter jo po Marijinem zgledu premišljujemo in iščemo načine, kako jo uresničiti.
3. Glej, dekla sem Gospodova: Marijino privolitev je Bog izbral kot pogoj, da je prišel prebivat med nas in tako izpolnil starodavno prerokbo in hrepenenje izvoljenega ljudstva, da bo imenovan Emanuel. Njen odgovor je tehten: najprej posluša, kar ji je imel angel povedati, še sama povpraša »kako«? In nato odgovori v dveh delih: »Glej« - poglej me, služabnica sem, Gospodova dekla, zato sprejmem to povabilo kot služenje; naj se torej Tvoja volja zgodi zame, četudi se zavedam posledic, ki jih prinaša, a bolj je pomembno, da ti služim. Marija se poistoveti, kot da bi hotela najprej razložiti, zakaj je njen odgovor pozitiven: služabnica sem, zatorej da!, sprejmem.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tudi k meni prihajaš, da bi mi pokazal, kako me ceniš, kako nepogrešljiv sem v tvojem odrešilnem načrtu za vse ljudi. Hvala ti, da mi toliko zaupaš! Podari mi, prosim, še ponižnost in poslušnost, da bom, kakor tvoja Mati Marija voljan izpolniti, kar v pogovoru s teboj prepoznavam kot Tvoj načrt zame.

Sklep: Danes bom prisluhnil Besedi in trdno sklenil, kaj želim v tem adventnem času spremeniti v svojem življenju.

br. Luka Modic

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

Uvodna molitev: Nebeški Oče, z veseljem preživim nekaj minut s teboj, da sem ti blizu, saj potrebujem tvojo navzočnost in milosti v svojem življenju. Rad bi, da si v središču mojih misli in želja, pa me pogosto prevzamejo skrbi vsakdanjega življenja. Oprosti, Gospod, vendar sem tukaj, željan srečanja steboj. Ko začenjamo adventni čas in se pripravljamo na tvoj prihod, spremljam celotno Cerkev, kot otrok na božično jutro.

Prošnja: Gospod, pripravi moje srce za tvoj prihod!

Razmišljanja:

1. Svet takrat in zdaj: Ko je Kristus prišel na zemljo pred 2000 leti, je naletel na svet, podoben današnjemu: oddaljen od Boga in poln tesnobe. Takrat so bila življenja ljudi brez pomena, ker Bog še ni poslal svojega Sina na svet. Kot takrat, tudi danes naš svet živi, kot da Kristus nikoli ne bi prišel na zemljo. A upanje ni izgubljeno, kajti Kristus je naše upanje! Vprašati se moram: ali ima moje življenje smisel, zakoreninjen v Kristusovem odrešilnem sporočilu ali pa dovolim, da skrbi in sebične želje zadušijo mojega duha?
2. Kristus prihaja: Advent in božič se osredotočata na Kristusov prihod na zemljo, dajeta upanje. Tisto tiho, z zvezdami obsijano zimsko noč v majhni, revni votlini v Betlehemu, se je Bog rodil v naš svet. Vsemogočni je prišel na svet kot majhen, reven, nedolžen otrok, ki so ga počastili le njegova mati in oče, pastirji ter nekaj živali. Da, ta otrok je razlog za naše upanje, neskončno upanje, saj je vsemogočni Bog storil veliko dejanje ljubezni za nas. Če želim, da se moja duša napolni s tem tihim, nežnim upanjem, se moram najprej vprašati, kakšen hrup moram odstraniti iz svojega srca.
3. Preverjanje srca: Presenečenja so lahko prijetna, kot nepričakovano rojstnodnevno praznovanje ali uspešen zaključek velikega poslovnega posla. Lahko pa so tudi neprijetna, kot nepričakovana kontrolna naloga v šoli, ali nenadna nesreča. Ali me bo božič letos presenetil? Dobra novica je, ker vem, da prihaja: od tega nas loči manj kot mesec dni. Kristus nam pravi: »Pazite, da vaša srca ne postanejo zaspana, da vas ta dan ne preseneti.« Advent je čas, da se prebudimo za Kristusa. Naša srca morajo biti pripravljena na njegov prihod, da ga lahko sprejmemo s toplino in veseljem. Kristus je razlog za ta čas!

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom v tem adventnem času, ki se začenja danes, spoznaval, da je najpomembnejša moja priprava in tistih okoli mene na resnično »duhovni« božič. To je čas, ko imamo veliko opravkov. Naj bom osredotočen le na to, kar je bistveno — da se ti rodiš v naših srcih!

Sklep: Začel bom obliko vsakodnevnega adventnega opomnika zase in za tiste, s katerimi živim; tako bomo pripravili svoja srca za božič: adventni venec, adventni koledar, Jessejevo drevo¹, jaslice itd.