Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti z očmi, verjamem, da si v tem trenutku navzoč v meni, v mojem najglobljem bitju, in da me poznaš veliko bolje, kot sam poznam sebe. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot se ljubim sam. Hvala ti, ker me ljubiš in bediš nad menoj, čeprav si tvoje ljubezni ne zaslužim. V zameno ti izpovedujem svojo žalost zaradi svojih grehov in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Jezus, vodi me k popolnemu zavračanju greha v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Ljubezen – dvorezni meč: Postavi se v očetove čevlje. Ljubi svoja sina, se zanju žrtvuje in goji veliko upanja in očetovskega ponosa. Hrepeni, da bi bila srečna, in si prizadeva za njuno najboljše. Predvsem si želi, da bi mu odgovorila z isto velikodušnostjo, z enako intenzivnostjo darovanja samega sebe. Nič ni bolj bolečega za ljubitelja kot neodgovorjena, prezrta ali zaničevana ljubezen. Predstavljaj si, kako zelo Bog ljubi nas: na svet pošlje svojega edinorojenega Sina, da postane človek – z vsemi omejitvami in trpljenjem, ki jih človeškost prinaša –, da na križu umre namesto nas, zaradi naših grehov.
2. Pozabiti na štetje blagoslovov: Takrat, ko je sin začel razmišljati o sebi in je odvrnil svojo pozornost od očetove ljubezni, so se zanj začele težave, ki so privedle do duhovnega in materialnega bankrota. Prošnja za dediščino je bila enakovredna želji po očetovi smrti, saj dediščina otroku pripada le po smrti staršev. Kolikokrat sem že prosil Boga, naj umre, tako da sem izbral svojo voljo namesto njegove? Samoljubje vodi v nehvaležnost: pozabim, da sem vse prejel od Boga, brez svojih zaslug, in da se bo vse vrnilo k njemu. Samoljubje vodi tudi v iskanje sreče povsod drugje kot tam, kjer je resnično najdena – pri Bogu.
3. Grobo prebujenje: Vsakič, ko se obrnemo stran od Božje ljubezni in se obrnemo proti grehu, izgubimo svoj razum in zapustimo Boga v zameno za »daljno deželo«. Božja volja je naš dom, čeprav se morda na zunaj zdi neprijeten. Greh zamegli um in oslabi voljo. Vsak trenutek greha je točka odhoda. Toda – vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost. Zdaj se lahko vrnemo k Bogu. Z nami je tukaj in zdaj, na nas obilno izliva svojo milost. Goreče hrepeni, da bi mu odgovorili, tako kot je oče v priliki hrepenel po vrnitvi svojega sina. Lahko vstanem. Lahko se vrnem k svojemu Očetu. Lahko zakopljem svojo preteklost v Kristusa. Lahko pridem k njemu po odpuščanje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, jasno vidim, kako pogosto sem ti rekel ne in izbral sebe. Zahvaljujem se za tako potrpežljivega in odpuščajočega Očeta, kot si ti. Žal mi je zaradi mojega pomanjkanja ljubezni do tebe. Zdaj ponovno zavračam greh in se vračam k tebi, poln zaupanja v tvoje usmiljenje in odpuščanje.

Odločitev: Danes bom izrekel iskreno obžalovanje za svoje grehe in užival v Božji ljubezni in usmiljenju, ki mi ju daje.