Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

Uvodna molitev: Gospod, ko ponižno klečim pred teboj v molitvi, prepoznavam tvojo moč in veličino. Brez tebe sem nič, a s teboj zmorem vse. S tem zaupanjem te prosim, da mi pomagaš dobro izkoristiti ta čas molitve kot izraz moje globoke želje po ljubezni in posnemanju tebe. Tu sem, da se ti poklonim in te poveličam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi globlje ceniti vlogo staršev in družin, ki predstavljajo Cerkev v malem.

Razmišljanja:

1. Neverjetna milost: Elizabeta in Zaharija sta prejela veliko milost, saj sta dobila otroka v svoji starosti. In to ni bil katerikoli otrok: bil je Janez Krstnik. Da bi ga pripravila na njegovo veliko poklicanost, bosta potrebovala ljubezen in vodenje, ki sta edinstvena staršem. Veliki ljudje pogosto sledijo poti ljubezni matere ali očeta (pogosto obeh), ki ostanejo skriti pred svetom. Sem hvaležen svojim staršem za to, kar sem prejel od njih? Ali redno iščem, kaj je resnično najboljše za mojega zakonca in otroke ter ne le tisto, kar se zdi najboljše v očeh sveta?
2. Božji klic: Otrok ni bil poimenovan po svojem očetu, temveč je prejel ime, ki ga je izbral Bog. Velika napetost v življenju otroka (in včasih odraslega) je tesna identiteta, ki jo imajo s staršem – ali z načrti starša za njihovo življenje. Resnica je, da naša identiteta počiva v našem nebeškem Očetu. Samo Bog nam daje smisel in poklic v življenju. Ali obstajajo pričakovanja starša ali drugega družinskega člana, ki me ovirajo pri Božjem načrtu zame? Ali, če sem starš, nepravično vsiljujem svoje načrte svojim otrokom? Ali se vmešavam v njihov poklic? V njihov zakon?
3. Zaharijev “da”: – Zaharijev glas se vrne šele potem, ko pristane na Božji načrt in se strinja z imenom otroka. Ko v svojem življenju končno rečemo “da” Bogu, takrat najdemo najgloblji pomen našega življenja. Takrat se lahko najbolje izrazimo. Ali čakam, da se Bogu odzovem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, Zaharija je na svoji devetmesečni poti prehodil dolgo in vijugasto pot. Dovoli mi, da vidim svoje življenje kot pot in imam potrpljenje do tistih, ki so še na svoji poti.

Odločitev: Danes bom rekel “da” eni stvari, za katero me bo Bog prosil.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

Uvodna molitev: Gospod, ko ponižno klečim pred teboj v molitvi, prepoznavam tvojo moč in veličino. Brez tebe sem nič, a s teboj zmorem vse. S tem zaupanjem te prosim, da mi pomagaš dobro izkoristiti ta čas molitve kot izraz moje globoke želje po ljubezni in posnemanju tebe. Tu sem, da se ti poklonim in te poveličam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi globlje ceniti vlogo staršev in družin, ki predstavljajo Cerkev v malem.

Razmišljanja:

1. Neverjetna milost: Elizabeta in Zaharija sta prejela veliko milost, saj sta dobila otroka v svoji starosti. In to ni bil katerikoli otrok: bil je Janez Krstnik. Da bi ga pripravila na njegovo veliko poklicanost, bosta potrebovala ljubezen in vodenje, ki sta edinstvena staršem. Veliki ljudje pogosto sledijo poti ljubezni matere ali očeta (pogosto obeh), ki ostanejo skriti pred svetom. Sem hvaležen svojim staršem za to, kar sem prejel od njih? Ali redno iščem, kaj je resnično najboljše za mojega zakonca in otroke ter ne le tisto, kar se zdi najboljše v očeh sveta?
2. Božji klic: Otrok ni bil poimenovan po svojem očetu, temveč je prejel ime, ki ga je izbral Bog. Velika napetost v življenju otroka (in včasih odraslega) je tesna identiteta, ki jo imajo s staršem – ali z načrti starša za njihovo življenje. Resnica je, da naša identiteta počiva v našem nebeškem Očetu. Samo Bog nam daje smisel in poklic v življenju. Ali obstajajo pričakovanja starša ali drugega družinskega člana, ki me ovirajo pri Božjem načrtu zame? Ali, če sem starš, nepravično vsiljujem svoje načrte svojim otrokom? Ali se vmešavam v njihov poklic? V njihov zakon?
3. Zaharijev “da”: – Zaharijev glas se vrne šele potem, ko pristane na Božji načrt in se strinja z imenom otroka. Ko v svojem življenju končno rečemo “da” Bogu, takrat najdemo najgloblji pomen našega življenja. Takrat se lahko najbolje izrazimo. Ali čakam, da se Bogu odzovem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, Zaharija je na svoji devetmesečni poti prehodil dolgo in vijugasto pot. Dovoli mi, da vidim svoje življenje kot pot in imam potrpljenje do tistih, ki so še na svoji poti.

Odločitev: Danes bom rekel “da” eni stvari, za katero me bo Bog prosil.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

Uvodna molitev: Gospod, ko ponižno klečim pred teboj v molitvi, prepoznavam tvojo moč in veličino. Brez tebe sem nič, a s teboj zmorem vse. S tem zaupanjem te prosim, da mi pomagaš dobro izkoristiti ta čas molitve kot izraz moje globoke želje po ljubezni in posnemanju tebe. Tu sem, da se ti poklonim in te poveličam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi globlje ceniti vlogo staršev in družin, ki predstavljajo Cerkev v malem.

Razmišljanja:

1. Neverjetna milost: Elizabeta in Zaharija sta prejela veliko milost, saj sta dobila otroka v svoji starosti. In to ni bil katerikoli otrok: bil je Janez Krstnik. Da bi ga pripravila na njegovo veliko poklicanost, bosta potrebovala ljubezen in vodenje, ki sta edinstvena staršem. Veliki ljudje pogosto sledijo poti ljubezni matere ali očeta (pogosto obeh), ki ostanejo skriti pred svetom. Sem hvaležen svojim staršem za to, kar sem prejel od njih? Ali redno iščem, kaj je resnično najboljše za mojega zakonca in otroke ter ne le tisto, kar se zdi najboljše v očeh sveta?
2. Božji klic: Otrok ni bil poimenovan po svojem očetu, temveč je prejel ime, ki ga je izbral Bog. Velika napetost v življenju otroka (in včasih odraslega) je tesna identiteta, ki jo imajo s staršem – ali z načrti starša za njihovo življenje. Resnica je, da naša identiteta počiva v našem nebeškem Očetu. Samo Bog nam daje smisel in poklic v življenju. Ali obstajajo pričakovanja starša ali drugega družinskega člana, ki me ovirajo pri Božjem načrtu zame? Ali, če sem starš, nepravično vsiljujem svoje načrte svojim otrokom? Ali se vmešavam v njihov poklic? V njihov zakon?
3. Zaharijev “da”: – Zaharijev glas se vrne šele potem, ko pristane na Božji načrt in se strinja z imenom otroka. Ko v svojem življenju končno rečemo “da” Bogu, takrat najdemo najgloblji pomen našega življenja. Takrat se lahko najbolje izrazimo. Ali čakam, da se Bogu odzovem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, Zaharija je na svoji devetmesečni poti prehodil dolgo in vijugasto pot. Dovoli mi, da vidim svoje življenje kot pot in imam potrpljenje do tistih, ki so še na svoji poti.

Odločitev: Danes bom rekel “da” eni stvari, za katero me bo Bog prosil.