Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si vedno z menoj in sem prevzet ob misli na tvojo neizmerno ljubezen do mene. Ne zaslužim si tvoje milosti, a brez nje ne morem živeti. Poklical si me, da premagam greh in bedo ter živim v tvoji ljubezni kot eden tvojih otrok. Resnično ti želim pokazati svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te iščem in najdem v tišini!

Razmišljanja:

1. Tišina za razmislek: Zaharija je preživel v tišini (ki mu jo je naložil Bog) več kot devet mesecev. Morda je na začetku čutil nelagodje, ker se ni mogel kot običajno sporazumevati z drugimi. Sčasoma se je s tem sprijaznil in veselo sprejemal. Skozi vztrajnost in molitev Zaharija sprejme preizkušnjo, ki mu jo je naložil Bog, jo vzljubi z vsem srcem in voljo. Ko vidimo nekoga, ki trpi, bodisi v bolnišnici, domu za ostarele, na ulici ali pri delu, mu moramo prinesti to sporočilo upanja. Trpljenje ima smisel, odrešenjsko vrednost, če ga združimo s Kristusovim.
2. Tišina za združitev z Gospodom: Vidimo, da je Zaharijeva devetmesečna odstonost omogočila tesnejši stik z Bogom. Skozi molitev je prišel do globljega in izkustvenega spoznanja Boga in to izkušnjo deli z drugimi. Tako kot se čas pričakovanja njegove žene konča z rojstvom preroka, tudi Zaharijevo “pripravljalno” obdobje postane prerokba: napove, da je rešitev za njegovo ljudstvo blizu. Besede modrosti nam bodo spodbude za druge, ko bomo odkrili, kako biti sami z Bogom v skrivnih globinah našega srca. Tišina je sredstvo za dosego te bližine.
3. Tišina v znak hvale: V nekem trenutku se Zaharija med svojo stisko spomni angelovih besed: “Postal boš nem in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.” (Luka 1,20). Upanje bo napolnilo njegovo srce. Prihaja dan, ko bo spet lahko govoril! Ima devet mesecev, da pripravi svoje sporočilo. Prve besede, ki jih izgovori, niso prekletstvo Boga, ker mu je odrekel govor, temveč hvalnica za njegovo usmiljenje do grešnega človeštva. To usmiljenje je izkusil na lastni koži. Mi naj bi z besedami sporočali resnico in največja resnica je, kar je Bog naredil za vsakega od nas. Ko naš govor odraža to, kar smo najprej globoko premišljevali, bodo naše besede obrodile sad. Ali moje besede običajno opogumljajo druge? Ali moje besede izhajajo iz dobrega, kar sem izkusil v Božji družbi? Ali se zavedam, kako lahko gradimo odnose skozi dobre pogovore?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoj rojstni dan bo nocoj. Želim, da bi imel pripravljen pravi prostor zate. Prosim, pomagaj mi, da bo zate topel in udoben! Dopolni, kar manjka v mojih slabih prizadevanjih! O Kralj slave, naj bo vsaka moja misel, beseda in dejanje tega dne vredno počastitev tvojega prihoda!

Sklep: Danes se bom v pogovorih trudil opogumljati druge.

Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si vedno z menoj in sem prevzet ob misli na tvojo neizmerno ljubezen do mene. Ne zaslužim si tvoje milosti, a brez nje ne morem živeti. Poklical si me, da premagam greh in bedo ter živim v tvoji ljubezni kot eden tvojih otrok. Resnično ti želim pokazati svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te iščem in najdem v tišini!

Razmišljanja:

1. Tišina za razmislek: Zaharija je preživel v tišini (ki mu jo je naložil Bog) več kot devet mesecev. Morda je na začetku čutil nelagodje, ker se ni mogel kot običajno sporazumevati z drugimi. Sčasoma se je s tem sprijaznil in veselo sprejemal. Skozi vztrajnost in molitev Zaharija sprejme preizkušnjo, ki mu jo je naložil Bog, jo vzljubi z vsem srcem in voljo. Ko vidimo nekoga, ki trpi, bodisi v bolnišnici, domu za ostarele, na ulici ali pri delu, mu moramo prinesti to sporočilo upanja. Trpljenje ima smisel, odrešenjsko vrednost, če ga združimo s Kristusovim.
2. Tišina za združitev z Gospodom: Vidimo, da je Zaharijeva devetmesečna odstonost omogočila tesnejši stik z Bogom. Skozi molitev je prišel do globljega in izkustvenega spoznanja Boga in to izkušnjo deli z drugimi. Tako kot se čas pričakovanja njegove žene konča z rojstvom preroka, tudi Zaharijevo “pripravljalno” obdobje postane prerokba: napove, da je rešitev za njegovo ljudstvo blizu. Besede modrosti nam bodo spodbude za druge, ko bomo odkrili, kako biti sami z Bogom v skrivnih globinah našega srca. Tišina je sredstvo za dosego te bližine.
3. Tišina v znak hvale: V nekem trenutku se Zaharija med svojo stisko spomni angelovih besed: “Postal boš nem in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.” (Luka 1,20). Upanje bo napolnilo njegovo srce. Prihaja dan, ko bo spet lahko govoril! Ima devet mesecev, da pripravi svoje sporočilo. Prve besede, ki jih izgovori, niso prekletstvo Boga, ker mu je odrekel govor, temveč hvalnica za njegovo usmiljenje do grešnega človeštva. To usmiljenje je izkusil na lastni koži. Mi naj bi z besedami sporočali resnico in največja resnica je, kar je Bog naredil za vsakega od nas. Ko naš govor odraža to, kar smo najprej globoko premišljevali, bodo naše besede obrodile sad. Ali moje besede običajno opogumljajo druge? Ali moje besede izhajajo iz dobrega, kar sem izkusil v Božji družbi? Ali se zavedam, kako lahko gradimo odnose skozi dobre pogovore?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoj rojstni dan bo nocoj. Želim, da bi imel pripravljen pravi prostor zate. Prosim, pomagaj mi, da bo zate topel in udoben! Dopolni, kar manjka v mojih slabih prizadevanjih! O Kralj slave, naj bo vsaka moja misel, beseda in dejanje tega dne vredno počastitev tvojega prihoda!

Sklep: Danes se bom v pogovorih trudil opogumljati druge.