Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si navzoč v moji molitvi. Zaupam in verjamem, da mi želiš podariti vsakršno milost, ki jo bom danes prejel. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za neizmerno dobrotljivost, ki mi jo izkazuješ. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, naj vedno sprejmem in prepoznam tebe in tvojo milost!

Razmišljanja:

1. Približno šestdeset stadijev od Jeruzalema: Lahko bi bilo šestdeset stadijev od koderkoli. Učenca nista bila v sinagogi ali templju, ali v svetem mestu Jeruzalem. Nista molila ali oznanjevala, le potovala sta v drug kraj. Premišljevala sta o svojih propadlih sanjah. A natanko v tem nepričakovanem trenutku – ko sta najbolj potrebovala – hodi Kristus z njima. Kristus se nikoli ne pojavi trenutek prehitro ali trenutek prepozno.
2. Ostani z nama: Kristus se tema dvema učencema ne vsiljuje. Daje vtis, da bo nadaljeval s potovanjem in počaka, da ga onadva povabita, naj tisti večer ostane pri njima. Enako je z našim življenjem in našimi srci. Kristus gre samo tja, kamor je povabljen in kjer je dobrodošel. Vstopil bo – zares si želi vstopiti -a le, če mu bomo mi odprli vrata.
3. Ali ni najino srce gorelo v naju? Le če se ozremo nazaj, pričenjamo razumevati Božji čas in prepoznavati pomen njegovega delovanja v naše življenju. Šele takrat lahko vidimo, zakaj nam je v določenih trenutkih podaril kakšne milosti. Kaj bi se zgodilo, če ne bi odgovorili in se ne bi oklenili milosti, ki nam jo je ponudil? Vzemimo si čas in se spomnimo na Božje delovanje v težkih trenutkih našega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja pota so mi nepojmljiva. Tvoj čas je zame skrivnost. A vem, da mi boš podaril vsakršno milost ki jo potrebujem, v trenutku, ko bosta moje srce in moj um odprta v molitvi.

Sklep: Danes se bom poskusil poboljšati. Morda poiščem knjigo z duhovno vsebino, ki mi bi pomagala priti bližje k Bogu. Lahko bi poiskal predavanje ali film, ki bi mi pomagala pri tem, kar Bog pričakuje od mene – o starševstvu, molitvi, delih usmiljenja itd. – in se še danes prijavil nanj.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob meni. Odpri moje srce za pomen Svetega pisma in dogodkov v življenju. Naj moje srce gori ob tvoji besedi.

Razmišljanja:

1. Vse je končano: Ta dva učenca sta močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Da bi sledila Gospodu, sta pogumno zapustila dom in družino. Poslušala sta njegove besede, bila priča njegovim čudežem in z navdušenjem oznanjala v njegovem imenu. Pričakovala sta, da bo Jezus dolgo pričakovani Mesija. A ravno v trenutku, ki ga je Jezus imenoval »svoja ura«, ko se je vršilo njegovo največje delo, sta se ta dva učenca Jezusu odrekla. Kaj je šlo narobe? Bog je deloval na način in z močjo, ki ju nista pričakovala in ju nista mogla sprejeti. Križ in trpljenje nista bila vključena v njun načrt. Slavno triumfalno pot bi lahko sprejela, ne pa križanega Gospoda. Dokler so se dogajali čudeži, so se množice navduševale in tudi njiju je prevzemala evforija. Slediti Kristusu je bilo nekaj samoumevnega. Toda ko je svojo senco vrgel križ, sta vrgla puško v koruzo. Tako se zdaj vračata domov, nazaj k svojemu staremu načinu življenja – upanje je razbito, obraza žalostna. Njun pogovor je poln samopomilovanja in brez vere, brez občutka za Boga; potopljena sta v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo je ta, ki hodi ob njiju. Delanje žrtve iz samega sebe nas ne vodi k Bogu, temveč nas še bolj pogreza v lastno nemoč. Kaj prekine to situacijo? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh nezadovoljnežev in ju povabi, naj na svojo situacijo pogledata globlje. Razmislek o očitnem, o resničnih dogodkih v našem življenju (in ne načrtih in upih, ki so razbiti in omejeni), je tisto, kar odpira vrata obnovljenemu upanju. O čem se pogovarjata? Zakaj? Ali nečesa nista dojela?
3. Delitev kruha s tujcem: Kristus je pastir, ki išče ti dve izgubljeni ovci. Kakor vedno, mojstrsko in nežno razsvetljuje njuno vest in ju vodi k resnici. Poslušanje Kristusa učenca pripravi, da ga prepoznata, ko vzame, blagoslovi, razlomi in jima da kruh – v dejanju, ki je enako temu, ki sta mu bila priča pri zadnji večerji. Ko prepoznata Gospoda v »lomljenju kruha«, se popolnoma spremenita. Spremeni se celo njun način ocenjevanja dogodkov in situacije. Sicer sta se ustavila za večerjo, toda po izkušnji Gospoda se sredi noči vrneta in delita svojo izkušnjo z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me, da se ne bi več vrtel okoli samega sebe in bi mogel sprejemati tvoj načrt. Vedno hodi ob meni in mi pomagaj doumeti, da dokler sem v pogovoru s teboj – tudi če tega ne opazim – vedno obstajata upanje in odrešenje.

Odločitev: Bogu bom dovolil, da razbije moje omejene načrte in pričakovanja. Pogovoril se bom z Jezusom o ciljih, za katere želi, da jih postavim v svojem življenju, ne glede na to, kako nemogoči se mi zdijo.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob meni. Odpri moje srce za pomen Svetega pisma in dogodkov v življenju. Naj moje srce gori ob tvoji besedi.

Razmišljanja:

1. Vse je končano: Ta dva učenca sta močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Da bi sledila Gospodu, sta pogumno zapustila dom in družino. Poslušala sta njegove besede, bila priča njegovim čudežem in z navdušenjem oznanjala v njegovem imenu. Pričakovala sta, da bo Jezus dolgo pričakovani Mesija. A ravno v trenutku, ki ga je Jezus imenoval »svoja ura«, ko se je vršilo njegovo največje delo, sta se ta dva učenca Jezusu odrekla. Kaj je šlo narobe? Bog je deloval na način in z močjo, ki ju nista pričakovala in ju nista mogla sprejeti. Križ in trpljenje nista bila vključena v njun načrt. Slavno triumfalno pot bi lahko sprejela, ne pa križanega Gospoda. Dokler so se dogajali čudeži, so se množice navduševale in tudi njiju je prevzemala evforija. Slediti Kristusu je bilo nekaj samoumevnega. Toda ko je svojo senco vrgel križ, sta vrgla puško v koruzo. Tako se zdaj vračata domov, nazaj k svojemu staremu načinu življenja – upanje je razbito, obraza žalostna. Njun pogovor je poln samopomilovanja in brez vere, brez občutka za Boga; potopljena sta v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo je ta, ki hodi ob njiju. Delanje žrtve iz samega sebe nas ne vodi k Bogu, temveč nas še bolj pogreza v lastno nemoč. Kaj prekine to situacijo? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh nezadovoljnežev in ju povabi, naj na svojo situacijo pogledata globlje. Razmislek o očitnem, o resničnih dogodkih v našem življenju (in ne načrtih in upih, ki so razbiti in omejeni), je tisto, kar odpira vrata obnovljenemu upanju. O čem se pogovarjata? Zakaj? Ali nečesa nista dojela?
3. Delitev kruha s tujcem: Kristus je pastir, ki išče ti dve izgubljeni ovci. Kakor vedno, mojstrsko in nežno razsvetljuje njuno vest in ju vodi k resnici. Poslušanje Kristusa učenca pripravi, da ga prepoznata, ko vzame, blagoslovi, razlomi in jima da kruh – v dejanju, ki je enako temu, ki sta mu bila priča pri zadnji večerji. Ko prepoznata Gospoda v »lomljenju kruha«, se popolnoma spremenita. Spremeni se celo njun način ocenjevanja dogodkov in situacije. Sicer sta se ustavila za večerjo, toda po izkušnji Gospoda se sredi noči vrneta in delita svojo izkušnjo z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me, da se ne bi več vrtel okoli samega sebe in bi mogel sprejemati tvoj načrt. Vedno hodi ob meni in mi pomagaj doumeti, da dokler sem v pogovoru s teboj – tudi če tega ne opazim – vedno obstajata upanje in odrešenje.

Odločitev: Bogu bom dovolil, da razbije moje omejene načrte in pričakovanja. Pogovoril se bom z Jezusom o ciljih, za katere želi, da jih postavim v svojem življenju, ne glede na to, kako nemogoči se mi zdijo.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob meni. Odpri moje srce za pomen Svetega pisma in dogodkov v življenju. Naj moje srce gori ob tvoji besedi.

Razmišljanja:

1. Vse je končano: Ta dva učenca sta močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Da bi sledila Gospodu, sta pogumno zapustila dom in družino. Poslušala sta njegove besede, bila priča njegovim čudežem in z navdušenjem oznanjala v njegovem imenu. Pričakovala sta, da bo Jezus dolgo pričakovani Mesija. A ravno v trenutku, ki ga je Jezus imenoval »svoja ura«, ko se je vršilo njegovo največje delo, sta se ta dva učenca Jezusu odrekla. Kaj je šlo narobe? Bog je deloval na način in z močjo, ki ju nista pričakovala in ju nista mogla sprejeti. Križ in trpljenje nista bila vključena v njun načrt. Slavno triumfalno pot bi lahko sprejela, ne pa križanega Gospoda. Dokler so se dogajali čudeži, so se množice navduševale in tudi njiju je prevzemala evforija. Slediti Kristusu je bilo nekaj samoumevnega. Toda ko je svojo senco vrgel križ, sta vrgla puško v koruzo. Tako se zdaj vračata domov, nazaj k svojemu staremu načinu življenja – upanje je razbito, obraza žalostna. Njun pogovor je poln samopomilovanja in brez vere, brez občutka za Boga; potopljena sta v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo je ta, ki hodi ob njiju. Delanje žrtve iz samega sebe nas ne vodi k Bogu, temveč nas še bolj pogreza v lastno nemoč. Kaj prekine to situacijo? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh nezadovoljnežev in ju povabi, naj na svojo situacijo pogledata globlje. Razmislek o očitnem, o resničnih dogodkih v našem življenju (in ne načrtih in upih, ki so razbiti in omejeni), je tisto, kar odpira vrata obnovljenemu upanju. O čem se pogovarjata? Zakaj? Ali nečesa nista dojela?
3. Delitev kruha s tujcem: Kristus je pastir, ki išče ti dve izgubljeni ovci. Kakor vedno, mojstrsko in nežno razsvetljuje njuno vest in ju vodi k resnici. Poslušanje Kristusa učenca pripravi, da ga prepoznata, ko vzame, blagoslovi, razlomi in jima da kruh – v dejanju, ki je enako temu, ki sta mu bila priča pri zadnji večerji. Ko prepoznata Gospoda v »lomljenju kruha«, se popolnoma spremenita. Spremeni se celo njun način ocenjevanja dogodkov in situacije. Sicer sta se ustavila za večerjo, toda po izkušnji Gospoda se sredi noči vrneta in delita svojo izkušnjo z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me, da se ne bi več vrtel okoli samega sebe in bi mogel sprejemati tvoj načrt. Vedno hodi ob meni in mi pomagaj doumeti, da dokler sem v pogovoru s teboj – tudi če tega ne opazim – vedno obstajata upanje in odrešenje.

Odločitev: Bogu bom dovolil, da razbije moje omejene načrte in pričakovanja. Pogovoril se bom z Jezusom o ciljih, za katere želi, da jih postavim v svojem življenju, ne glede na to, kako nemogoči se mi zdijo.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, ker si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom vstal od mrtvih, in bil s Teboj v večnem veselju v nebesih. Pogosteje se moram osredotočati na dobro, ki Si ga storil za nas, in na Tvoje obljube tistim, ki Vate zaupajo. Hvala, Jezus, ker si spet vzel svoje življenje in nam kažeš pot domov v nebesa. Ljubim Te in želim Te spremljati z vsem srcem. Želim si bolj polno sodelovati s Teboj in pripeljati s seboj še veliko drugih."

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob moji strani. Odpri mi srce za pomen Svetega pisma in dogodke v mojem življenju. Vžgi mi srce s svojimi besedami

Refleksija:

1. Konec je: Ta dva učenca sta bila močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Pogumno sta zapustila dom in družino, da bi sledila Gospodu. Prisluhnila sta njegovim besedam, bila priča njegovim čudežem in celo velikodušno odšla ven in pridigala v njegovem imenu. Učenci so pričakovali, da bo Jezus hrepeneči Mesija. In ravno v trenutku, ko je Jezus imenoval »svojo uro«, ko je opravljal svoje največje delo, so se učenci razšli z Jezusom. Kaj je šlo narobe? Bog je delal na način in z močjo, ki je ti učenci niso pričakovali in je niso sprejeli. Križ in trpljenje nista vstopila v njihove načrte. Veličastno zmagovito pot so lahko sprejemali, vendar ne križanega Gospoda. Dokler so bili čudeži, spodbujanje množic in vznemirjenje, je bila njihova pot ob Kristusu. Ko pa je križ vrgel senco, so vrgli puško v koruzo. In tako se vračajo domov, nazaj v svoj stari življenjski slog, upanje je razbito in obrazi so otožni. Njun pogovor je bil samo pomilovalna rekonstrukcija dogodkov, brez vere, brez občutka za Boga, potopljen v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo hodi ob njiju. Samo pomilovanje nas ne vodi k Bogu, ampak nas samo še bolj potaplja v svojo nemoč. Kako se rešiti iz te situacije? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh učencev o napačnih vsebinah in ju vabi, da se bolj poglobita v svojo situacijo. Razmišljanje o očitnem, o resničnih dogodkih našega življenja (in ne o naših zlomljenih, omejenih načrtih in upanjih) je tisto, kar začne odpirati vrata prerojenemu upanju. O čem govoriš? Zakaj? Ali ti ni uspelo česa dojeti?
3. Delimo kruh z neznancem: Kristus je pastir, ki išče te dve izgubljeni ovci. Kot vedno jim mojstrsko in nežno razsvetli um in jih pripelje do resnice. Poslušanje Kristusa pripravi ta dva učenca, da ga prepoznata, ko vzame, zlomi, blagoslovi in jim da “kruh” - enaka dejanja zadnje večerje. Potem ko so našega Gospoda prepoznali v »lomljenju kruha«, se njihova celotna narava spremeni. Tudi njihov način ocenjevanja dogodkov in situacij se spremeni. Za večer so se ustavili, toda potem, ko so izkusili Gospoda, so sredi noči odšli ven, da bi svoje izkušnje delili z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me zanikati samega sebe in sprejemanja tvojega veličastnega načrta. Jezus, hodi vedno ob meni in mi pomagaj spoznavati, da dokler sem v pogovoru s Tabo, tudi če se tega ne zavedam, vedno obstaja upanje in odrešenje.

Sklep: Dovolil bom Bogu, da zlomi moje omejene načrte in pričakovanja. S Kristusom se bom pogovoril o tem, katere cilje si želi, da si zastavim v svojem življenju, čeprav se zdijo nemogoči.