Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da je moje življenje v tvojih rokah od trenutka mojega stvarjenja, do mojega zadnjega dne. Gospod, upam vate, ker si me ustvaril z namenom. Ljubim te s prav tako veliko ljubeznijo, kot jo ti izkazuješ meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da vse svoje upanje položim vate!

Razmišljanja:

1. “Ne jokaj”: Obstaja veliko razlogov za obup in za veliko težav v življenju nimamo rešitve. Še posebej, kadar gre za življenje in smrt, se počutim tako nemočnega, ker ne morem pomagati drugim. Jezus pa ponuja drugačen pogled: “Ne jokaj!” Njegova neskončna moč nas osvobaja od tragičnih človeških omejitev. “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobrem, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8:28). On deluje, posreduje, kot Odrešenik. “Ne jokaj” nosi težo ukaza. Čeprav se trpljenje in smrt zdita mračna, strašljiva, Jezus na koncu razkriva ljubezen, ki prinaša življenje: “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21:4). Vdova iz Naima bo prejela milost, čeprav je v trenutku njenega žalovanja ne more dojeti. Tudi jaz naj zaupam v Kristusovo prijaznost do mene in mojih bližnjih.
2. “Mladenič, pravim ti, vstani!” Jezus me ne tolaži le tako, da mi odstrne čustva, da si predstavljam stvari drugačne, kot v resnici so. Če izgubim nekoga, ki mi je drag, sem resnično žalosten. Vendar Kristus prihaja, da obnovi tisto, kar je bilo izgubljeno in odstrani vzrok bolečine in žalosti: “kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik” (2 Mz 15:26). Ko Jezus reče vdovi iz Naima, “Ne jokaj!”, je ne obtožuje, da je pretirano čustvena ženska, ki stvari jemlje preveč tragično. Ravno nasprotno! Sočustvuje z njo zaradi izgube sina. Zato naj bi upali z vsem srcem in dušo. Moje življenje in življenja mojih ljubljenih so v Božjih rokah. Če živim, živim za Gospoda in če umrem, umrem za Gospoda (prim. Rim 14:8).
3. “Bog je obiskal svoje ljudstvo”: Že ob svojem rojstvu je Božji Sin prevzel našo človeško naravo, imenovan Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naš Odrešenik se z nami ne povezuje samo v življenju in milosti, nase prevzema naše grehe in daje svoje življenje, da bi nas odrešil. “Bog je obiskal svoje ljudstvo” se nanaša celo na grešnike: tiste, ki menijo, da je smrt poslednja posledica izvirnega in osebnega greha. Lahko se radujem, ker me Bog išče, kjerkoli sem, me ozdravlja in obnavlja za večno življenje. Če sem prejel tako veliko ljubezen, bi jo moral tudi vračati v enaki meri. Kristusovo ljubezen bi moral prinašati drugim, tako kot sem sam doživel njegov obisk.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, svoje življenje in življenja svojih ljubljenih izročam v tvoje varstvo. Dovoli mi, da rastem v tvoji ljubezni, da bom imel resnično korist od tvoje milosti, ki vodi v večno življenje! Naj zaupam v tvoje vstajenje, ko ti ponujam svoja vsakdanja bremena!

Sklep: V današnjem pogovoru bom z nekom govoril o življenju kot poti, ki nas vodi in pripravlja na nebesa.

Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da je moje življenje v tvojih rokah od trenutka mojega stvarjenja, do mojega zadnjega dne. Gospod, upam vate, ker si me ustvaril z namenom. Ljubim te s prav tako veliko ljubeznijo, kot jo ti izkazuješ meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da vse svoje upanje položim vate!

Razmišljanja:

1. “Ne jokaj”: Obstaja veliko razlogov za obup in za veliko težav v življenju nimamo rešitve. Še posebej, kadar gre za življenje in smrt, se počutim tako nemočnega, ker ne morem pomagati drugim. Jezus pa ponuja drugačen pogled: “Ne jokaj!” Njegova neskončna moč nas osvobaja od tragičnih človeških omejitev. “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobrem, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8:28). On deluje, posreduje, kot Odrešenik. “Ne jokaj” nosi težo ukaza. Čeprav se trpljenje in smrt zdita mračna, strašljiva, Jezus na koncu razkriva ljubezen, ki prinaša življenje: “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21:4). Vdova iz Naima bo prejela milost, čeprav je v trenutku njenega žalovanja ne more dojeti. Tudi jaz naj zaupam v Kristusovo prijaznost do mene in mojih bližnjih.
2. “Mladenič, pravim ti, vstani!” Jezus me ne tolaži le tako, da mi odstrne čustva, da si predstavljam stvari drugačne, kot v resnici so. Če izgubim nekoga, ki mi je drag, sem resnično žalosten. Vendar Kristus prihaja, da obnovi tisto, kar je bilo izgubljeno in odstrani vzrok bolečine in žalosti: “kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik” (2 Mz 15:26). Ko Jezus reče vdovi iz Naima, “Ne jokaj!”, je ne obtožuje, da je pretirano čustvena ženska, ki stvari jemlje preveč tragično. Ravno nasprotno! Sočustvuje z njo zaradi izgube sina. Zato naj bi upali z vsem srcem in dušo. Moje življenje in življenja mojih ljubljenih so v Božjih rokah. Če živim, živim za Gospoda in če umrem, umrem za Gospoda (prim. Rim 14:8).
3. “Bog je obiskal svoje ljudstvo”: Že ob svojem rojstvu je Božji Sin prevzel našo človeško naravo, imenovan Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naš Odrešenik se z nami ne povezuje samo v življenju in milosti, nase prevzema naše grehe in daje svoje življenje, da bi nas odrešil. “Bog je obiskal svoje ljudstvo” se nanaša celo na grešnike: tiste, ki menijo, da je smrt poslednja posledica izvirnega in osebnega greha. Lahko se radujem, ker me Bog išče, kjerkoli sem, me ozdravlja in obnavlja za večno življenje. Če sem prejel tako veliko ljubezen, bi jo moral tudi vračati v enaki meri. Kristusovo ljubezen bi moral prinašati drugim, tako kot sem sam doživel njegov obisk.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, svoje življenje in življenja svojih ljubljenih izročam v tvoje varstvo. Dovoli mi, da rastem v tvoji ljubezni, da bom imel resnično korist od tvoje milosti, ki vodi v večno življenje! Naj zaupam v tvoje vstajenje, ko ti ponujam svoja vsakdanja bremena!

Sklep: V današnjem pogovoru bom z nekom govoril o življenju kot poti, ki nas vodi in pripravlja na nebesa.

Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da je moje življenje v tvojih rokah od trenutka mojega stvarjenja, do mojega zadnjega dne. Gospod, upam vate, ker si me ustvaril z namenom. Ljubim te s prav tako veliko ljubeznijo, kot jo ti izkazuješ meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da vse svoje upanje položim vate!

Razmišljanja:

1. “Ne jokaj”: Obstaja veliko razlogov za obup in za veliko težav v življenju nimamo rešitve. Še posebej, kadar gre za življenje in smrt, se počutim tako nemočnega, ker ne morem pomagati drugim. Jezus pa ponuja drugačen pogled: “Ne jokaj!” Njegova neskončna moč nas osvobaja od tragičnih človeških omejitev. “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobrem, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8:28). On deluje, posreduje, kot Odrešenik. “Ne jokaj” nosi težo ukaza. Čeprav se trpljenje in smrt zdita mračna, strašljiva, Jezus na koncu razkriva ljubezen, ki prinaša življenje: “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21:4). Vdova iz Naima bo prejela milost, čeprav je v trenutku njenega žalovanja ne more dojeti. Tudi jaz naj zaupam v Kristusovo prijaznost do mene in mojih bližnjih.
2. “Mladenič, pravim ti, vstani!” Jezus me ne tolaži le tako, da mi odstrne čustva, da si predstavljam stvari drugačne, kot v resnici so. Če izgubim nekoga, ki mi je drag, sem resnično žalosten. Vendar Kristus prihaja, da obnovi tisto, kar je bilo izgubljeno in odstrani vzrok bolečine in žalosti: “kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik” (2 Mz 15:26). Ko Jezus reče vdovi iz Naima, “Ne jokaj!”, je ne obtožuje, da je pretirano čustvena ženska, ki stvari jemlje preveč tragično. Ravno nasprotno! Sočustvuje z njo zaradi izgube sina. Zato naj bi upali z vsem srcem in dušo. Moje življenje in življenja mojih ljubljenih so v Božjih rokah. Če živim, živim za Gospoda in če umrem, umrem za Gospoda (prim. Rim 14:8).
3. “Bog je obiskal svoje ljudstvo”: Že ob svojem rojstvu je Božji Sin prevzel našo človeško naravo, imenovan Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naš Odrešenik se z nami ne povezuje samo v življenju in milosti, nase prevzema naše grehe in daje svoje življenje, da bi nas odrešil. “Bog je obiskal svoje ljudstvo” se nanaša celo na grešnike: tiste, ki menijo, da je smrt poslednja posledica izvirnega in osebnega greha. Lahko se radujem, ker me Bog išče, kjerkoli sem, me ozdravlja in obnavlja za večno življenje. Če sem prejel tako veliko ljubezen, bi jo moral tudi vračati v enaki meri. Kristusovo ljubezen bi moral prinašati drugim, tako kot sem sam doživel njegov obisk.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, svoje življenje in življenja svojih ljubljenih izročam v tvoje varstvo. Dovoli mi, da rastem v tvoji ljubezni, da bom imel resnično korist od tvoje milosti, ki vodi v večno življenje! Naj zaupam v tvoje vstajenje, ko ti ponujam svoja vsakdanja bremena!

Sklep: V današnjem pogovoru bom z nekom govoril o življenju kot poti, ki nas vodi in pripravlja na nebesa.