Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo čudovito, s svetlobo obsijano slavo, čeprav je ta skrita mojim očem. Upam v mir in večno srečo prihodnjega sveta, saj je ta svet solzna dolina. Ljubim te, čeprav ne zmorem vedno prepoznati ljubezni v tvojih namenih, ko dovoliš, da trpim. Ti si moj Bog in moje vse.

Prošnja: Gospod, loči moje srce od sveta in mi dovoli živeti iz ljubezni do tebe!

Razmišljanja:

1. Veliki izhod: Jezus se z Mojzesom in Elijem pogovarjal o izhodu: o osvoboditvi človeštva od suženjstva greha. Ni govoril o čudežih, ki jih bo storil, o udobju ali lepoti tega sveta ali o pričakovanjih, ki jih je morda imel. Ni bil obremenjen s priložnostmi, ko bi morda moral uporabiti svojo moč za dosego velikih stvari in si tako pridobil spoštovanje drugih, uveljavil svoje ime, se spočil in počival. Jezus ni govoril o nobeni od teh stvari. Njegova edina želja je bil izhod – njegovo trpljenje in odhod s tega sveta, da bi poveličeval svojega Očeta, uresničil Njegovo voljo, da odreši človeštva.
2. Obljubljena dežela: Naša srca lahko ljubijo in so navezana na mnogo stvari: na pričakovanja, želje, upe, ugled, udobje, uresničevanje ciljev, na svoje talente, samoizpopolnitev. Naš Gospod je vse te možnosti podredil ljubezni do svojega Očeta. Torej slediti Kristusu in biti »ločen« od sveta pomeni biti pripravljen se odreči katerikoli od teh dobrin iz ljubezni do njega, kajti On to od nas pričakuje. Tako moramo ljubiti Kristusa, da ga spoštujemo bolj kot vse to, kar nam je drago. To je resnična obljubljena dežela in resnična osvoboditev od samoljubja. Tako “umiramo sebi”, vendar zato doživljamo radost, mir, ljubezen in večno življenje.
3. Dvigati se iz semena: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn12, 24). Vse, kar ljubimo, mora biti prečiščeno, mora umreti kot semena v zemlji, kajti vse te nam ljube stvari vsebujejo v sebi močna nagnjenja k samoljubju. Prav to moramo izkoreniniti. Če se iskreno vprašamo, kaj ljubimo, bomo videli, da to drži. Žena, ki ljubi svojega moža, bo morda izkusila sebičnost svoje ljubezni takrat, ko ga poskuša nadzirati. Oče, ki ima rad svojega sina, ga bo morda kaznoval iz jeze namesto zaradi njegovega višjega dobrega. To samoljubje v naši ljubezni jo osiromaši in obarva, kar v resnici povzroči, da ljubimo bistveno manj, kot smo sposobni.

Pogovor s Kristusom: Gospod, osvobodi moje srce vsake sebične ljubezni! Pomagaj mi na ta način narediti velik korak k umiranju sebi! Pomagaj mi razumeti, da me bo to vedno vodilo k resnični svobodi in sreči v srcu in k resničnemu darovanja sebe!

Odločitev: Danes se bom velikodušno odločil prestopiti določeno mero sebičnosti v odnosu.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo čudovito, s svetlobo obsijano slavo, čeprav je ta skrita mojim očem. Upam v mir in večno srečo prihodnjega sveta, saj je ta svet solzna dolina. Ljubim te, čeprav ne zmorem vedno prepoznati ljubezni v tvojih namenih, ko dovoliš, da trpim. Ti si moj Bog in moje vse.

Prošnja: Gospod, loči moje srce od sveta in mi dovoli živeti iz ljubezni do tebe!

Razmišljanja:

1. Veliki izhod: Jezus se z Mojzesom in Elijem pogovarjal o izhodu: o osvoboditvi človeštva od suženjstva greha. Ni govoril o čudežih, ki jih bo storil, o udobju ali lepoti tega sveta ali o pričakovanjih, ki jih je morda imel. Ni bil obremenjen s priložnostmi, ko bi morda moral uporabiti svojo moč za dosego velikih stvari in si tako pridobil spoštovanje drugih, uveljavil svoje ime, se spočil in počival. Jezus ni govoril o nobeni od teh stvari. Njegova edina želja je bil izhod – njegovo trpljenje in odhod s tega sveta, da bi poveličeval svojega Očeta, uresničil Njegovo voljo, da odreši človeštva.
2. Obljubljena dežela: Naša srca lahko ljubijo in so navezana na mnogo stvari: na pričakovanja, želje, upe, ugled, udobje, uresničevanje ciljev, na svoje talente, samoizpopolnitev. Naš Gospod je vse te možnosti podredil ljubezni do svojega Očeta. Torej slediti Kristusu in biti »ločen« od sveta pomeni biti pripravljen se odreči katerikoli od teh dobrin iz ljubezni do njega, kajti On to od nas pričakuje. Tako moramo ljubiti Kristusa, da ga spoštujemo bolj kot vse to, kar nam je drago. To je resnična obljubljena dežela in resnična osvoboditev od samoljubja. Tako “umiramo sebi”, vendar zato doživljamo radost, mir, ljubezen in večno življenje.
3. Dvigati se iz semena: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn12, 24). Vse, kar ljubimo, mora biti prečiščeno, mora umreti kot semena v zemlji, kajti vse te nam ljube stvari vsebujejo v sebi močna nagnjenja k samoljubju. Prav to moramo izkoreniniti. Če se iskreno vprašamo, kaj ljubimo, bomo videli, da to drži. Žena, ki ljubi svojega moža, bo morda izkusila sebičnost svoje ljubezni takrat, ko ga poskuša nadzirati. Oče, ki ima rad svojega sina, ga bo morda kaznoval iz jeze namesto zaradi njegovega višjega dobrega. To samoljubje v naši ljubezni jo osiromaši in obarva, kar v resnici povzroči, da ljubimo bistveno manj, kot smo sposobni.

Pogovor s Kristusom: Gospod, osvobodi moje srce vsake sebične ljubezni! Pomagaj mi na ta način narediti velik korak k umiranju sebi! Pomagaj mi razumeti, da me bo to vedno vodilo k resnični svobodi in sreči v srcu in k resničnemu darovanja sebe!

Odločitev: Danes se bom velikodušno odločil prestopiti določeno mero sebičnosti v odnosu.