Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, moj Stvarnik in Odrešenik, vse dobro prihaja od tebe. Ti si edini pravi vir miru in sreče. Hvala ti, da si me poklical v življenje in mi zagotovil neprecenljiv dar vere! Hvala ti, da me spremljaš v vsakem trenutku! Hvaležen sem za tvojo milost in ljubezen, v življenju si želim bolj velikodušno odgovarjati tebi.

Prošnja: Gospod, naj se spomnim, kdo sem: tisti, ki nosi ime »kristjan.«

Razmišljanja:

1. Pokrižan: Kako pogosto razmišljamo, kaj počnemo, ko naredimo znamenje križa? V knjigi »Duh liturgije« bodoči papež Benedikt pravi: »Zapečatiti se z znamenjem križa je javni in vidni ‘da’ Njemu, ki je trpel za nas, tistemu, ki je z utelešenjem naredil Božjo ljubezen vidno, Bogu, ki ne vlada destruktivno ampak s ponižnostjo trpljenja in ljubeznijo, ki je močnejša od vsakršne moči sveta in modrejša od vsakršne preračunljive človeške inteligence.« Izražamo vero v moč križa in še posebej v njegov pomen za naše življenje – naša telesa bodo ponovno oživela. Pokrižamo se, ker pripadamo tistemu, ki je pridobil naše odrešenje s krvjo na križu; ker pripadamo Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Pokrižani smo in pripadamo Bogu. Znamenje križa je vsakodnevni opomnik, da dajemo Bogu, kar je Božjega, torej, sami sebe.
2. Odrešen: Jezus je na zadnji večerji takole molil: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta … Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta« (Jn 17, 16-24). In odrešeni bomo, ko bomo videli njegovo slavo in bomo z njim. Nosimo znamenje kot tisti, ki so krščeni v njegovo življenje, in znamenje križa z blagoslovljeno vodo na vhodu v cerkev je zunanji znak naše vere. To vero in resnico pa moramo z mislimi, besedami in dejanji razločno živeti in tako dajemo Bogu, kar je Božjega.
3. Nenavezan: Ob premišljevanju psalma 145 je sv. Janez Pavel II zapisal: »Človek se potemtakem znajde pred radikalno izbiro med dvema nasprotujočima si možnostma: na eni strani je preizkušnja ‘zaupati v prince,’ si prisvajati njihove kriterije, ki so navdahnjeni z zlobnostjo, sebičnostjo in ponosom. V resnici je to spolzka, pogubna pot, ‘izkrivljena pot in zablojena steza,’ (Prg 2,15), katere cilj je obup. Psalmist nas prav zares opominja, da je človek šibko, umrljivo bitje, kot sama beseda ‘adam’ nakazuje; v hebrejščini ta beseda pomeni zemlja, stvar, prah. Človek – kot Sveto Pismo konstantno poudarja – je ‘kakor trava, ki poganja: zjutraj vzcvete in poganja, zvečer ovene in usahne’ (Ps 90, 4-7)«. S tem v mislih, »damo cesarju,« kar je od tega sveta tako, da se temu odpovemo ali pa se od njega preprosto ločimo. Kar je večnega, zlasti naše duše, damo Bogu, saj njemu pripadamo.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus Kristus, včasih me privlačijo posvetne stvari in name vplivajo tisti, ki me želijo prepričati, da bi zaupal le v zemeljski način življenja. Naj me ta svet ne preslepi, naj bo moje srce osredotočeno na neminljiv svet. Le v tvojem svetu bom za večno napolnjen s tvojo milostjo.

Sklep: Danes si bom izprašal vest, da prečistim svojo dušo. Posvetne reči bom sprejemal le le kot sredstva za svetost, kot stopnice za občestvo z Bogom.