Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate, si cilj mojega življenja. Tvoje zadovoljstvo je vredno več kot kakršna koli pohvala ali priznanje, ki ga svet lahko da. Zaupam, da boš vedno navdihoval moje srce, da bo v vsem, kar počnem, izraz moje ljubezni do tebe. Rad bi pozabil na svoje želje, da bom lahko preko tebe ljubil tiste, ki mi jih pošiljaš na pot.

Prošnja: Gospod Jezus, naj vse, kar počnem, storim v slavo tvojemu imenu!

Razmišljanja:

1. Skalpel za mojo nadutost: Ljudje so menili, da pismouki vse delajo pravilno. Jezus je videl, da je to le zunanji videz (Mt 23, 4-7). Ljudje so jim morali izkazovati čast. Danes je še vedno tako. Kot da nam videz daje vrednost; kako se oblačimo, kakšen avto vozimo in kakšne nazive imamo. Vendar pa so ti farizeji s takim ravnanjem priklicali le obsodbo nase. Njihov položaj voditeljev in učenjakov jim je nalagal veliko odgovornost. Vendar so namesto dobrega, ki bi ga lahko storili za druge, to izkoriščali. Katera dejanja lahko pokažem zaradi svojega položaja ali znanja, ki ga imam?
2. Izničenje mojega samoljubja: Za koga živim? Pismouki so živeli zase. Če so poučevali, so le zato, da bi napravili vtis na druge. Če so dajali, so zato, da bi gradili svoj ugled. Njihova molitev je bila opravičilo za vse, kar so kradli revežem. Niso bili zlobni ljudje; bili so “dobri fantje”. Vendar jih je gnalo le samoljubje. To je opravičilo vseh njihovih dejanj. Tudi če so slučajno storili kaj pravičnega, je bilo to prazno, saj so iskali svojo slavo.
3. Pozor, pristna dobrodelnost: Jezus kljub zunanjemu blišču vidi svetel zgled kreposti. Vidi tisto, kar nihče drug ni videl - nekoga, ki so ga skoraj vsi spregledali. Vdova je namreč darovala iskreno, iz srca! To je bilo dejanje v tihoti, brez misli na pohvale: dar je bil namenjen samo Bogu. Ni bil velik, v resnici pa je bilo vse, kar je imela. Čista dobrodelnost se opravlja za Boga in vključuje vseobsežen dar. Vedno naj bomo iskreno pripravljeni ljubiti in služiti, kadar, kje in kako nas prosijo - kako redki so takšni ljudje! Kako darujem? Je moja dobrodelnost kdaj skrita? Na kakšen način se v celoti darujem Bogu?

Pogovor z Jezusom: Dragi Gospod, osvobodi me ljubezni do sebe, ki ubija vrednost mojega dajanja in moje prizadevanje za kreposti! Pomagaj mi, da bom opustil svoje sebične želje in se daroval drugim! Nikoli naj ne zanemarim nikogar, ki potrebuje mojo pomoč. Vendar naj bo moje dajanje neopazno, da edino ti veš zanj.

Odločitev: Danes bom neopazno naredil dobro delo.

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, da si tukaj z menoj kot življenje moje duše. Vse svoje zaupanje polagam vate, kajti brez tebe ne zmorem ničesar. Ljubim te! Hvala ti, da si mi razkril svojo ljubečo usmiljenost! Vse, kar storim, naj bo moj odgovor na to!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom dosleden in iskren v svoji odločitvi, da v svojem življenju sledim le tvoji volji!

Razmišljanja:

1. Religija za razkazovanje: Evangeljski odlomek nam predstavlja ostro nasprotje med pismouki in ubogo vdovo. Pismouki so gledali le na videz. Bili so sužnji svoje nečimrnosti. Njihova notranja varnost je trajala, dokler so prejemali pohvale iz ust tistih okoli sebe. Bolj jih je gnalo ploskanje ljudi kot odobravanje Boga. Ker je bila njihova pobožnost zgolj predstava, ni pustila globokega pečata v njihovih dušah in jih ni mogla osvoboditi njihovih neurejenih strasti. Navzven so delovali pobožni, a znotraj polni grehov. V svojem pohlepu so “zatrli hiše vdov”. Ali je moja pobožnost le razkazovanje ali za Boga samega?
2. Radodarnost pomeni dajati vse: Uboga vdova je ostala neopažena med množico, a Jezus jo je videl. Medtem ko so bogati z veliko bahavostjo dajali svoje darove, je ona imela le dva majhna kovanca. Tiho se je pomešala med množico, ni iskala pozornosti; a jo je opazil Kristus. To je naša izbira: ploskanje ljudi ali pohvala Boga.
3. Primerjanje: Včasih se zlahka ujamemo v to, kar imajo drugi - kaj delajo ali govorijo. Pademo v past primerjanja, torej nismo “ustrezni”! To povzroča le tesnobo. Toda Bog nas ne primerja z drugimi. Ljubi nas. Ustvaril nas je takšne, kot smo, z našo edinstveno sestavo talentov in sposobnosti. Gospod ne meri našo radodarnost po tem, koliko damo, ampak s kakšnim srcem damo. Zapomnite si: najsrečnejši niso tisti, ki imajo vse, ampak tisti, ki dajo vse, kar imajo!

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da se ne bom primerjal z drugimi! Pomagaj mi, da bom opazil, kaj je tisto dobro, ki naj ga danes storim. Naj odženem vse, kar me oddaljuje od tebe! Dal si mi vse. Tvoje darove ti želim vrniti v celoti in z obrestmi!

Sklep: Zaupal bom v Božjo previdnost in mu danes poklonil nekaj, kar sem zadrževal zase.