Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«

Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

Uvodna molitev: Gospod, moje poslanstvo brez tebe je prazen nič. Verjamem, da lahko premagam vsako težavo, če se le poglobim v tvoje veličastvo. Rad bi vedel in videl z večjo jasnostjo, kako tvoja roka vodi mojo. Ti omogočaš tudi nemogoče.

Prošnja: Gospod, povečaj moje zaupanje in odvisnost od tebe!

Razmišljanja:

1. »Njegovo srce je bilo ganjeno z usmiljenjem do njih, kajti bili so kakor ovce brez pastirja«: Srce, ki ljubi, se razširi za vse, ki jih ljubi. Nihče ni mogel ljubiti tako popolno kot Kristus. Ali bom dopustil, da me Kristus v tej molitvi premakne, da vidim, kar vidi on, trpim, kar trpi on, in ljubim, kar ljubi on? Kdo bo učil množice izgubljenih, še posebej mladih? Kdo bo tolažil žalujoče, ki se borijo proti temi obupa in zvesto vodil duše, ki si želijo Božje resnice? Kdo lahko tako kot on zdravi in ustavi silo zla v najtemnejših predelih sveta? Če odprem svoje srce, da vidim, kar vidi Kristus, bom vsak dan sledil temu, kar mi naroča in le tako bi lahko ozdravil grešni svet, ki potrebuje odrešenje.
2. »Dajte jim vi jesti«: Naš Gospod vztraja, da poskušamo reševati najtežje probleme. Mnogi le vzdihnejo nad bedo sveta, namesto da bi rekli: »Gospod, molil bom za tiste, ki so v stiskah.« Kristus nas pogleda in reče: »To je zdaj tvoje poslanstvo. Polagam ga v tvoje roke.« Ali bomo dopustili, da nas prevzame strah in malodušje? Ali se bomo spraševali, če imamo čas, sredstva, modrost? Ali si bomo predstavljali, da bomo sami vse uresničili? Naš Gospod od nas zahteva odgovornost, vendar ne želi, da prevzamemo nadzor. Velika razlika je: nekdo je upravitelj poslanstva – mi; drugi pa lastnik – Bog. Prevzeti odgovornost, pomeni narediti potrebe duš za svoje. Ne prevzeti nadzora pa pomeni, da nikoli ne izgubimo izpred oči tistega, ki bdi nad načrtom. To hočem storiti po njegovi volji, ne po svoji.
3. Koliko hlebov imate? Ko nas Kristus izbere za poslanstvo, ni zato, ker bi mislil, da imamo vse, kar je potrebno, temveč ker ve, da nam bo dal vse, kar potrebujemo. Včasih se soočamo s cilji, ki so dosegljivi, a presegajo našo moč. Tesnoba in misel, da moramo narediti velike podvige, povzroča vse vrste tesnob v človeškem duhu: zapiranje vase, občutek preobremenjenosti, nekontrolirano jezo, neupravičeno omejevanje našega področja delovanja. Kaj Kristus zahteva, ko se soočamo z nemogočim? Dajmo le to, kar imamo – dajmo vse in ne zadržujmo ničesar! Položimo vse svoje hlebe in ribe na mizo, vse ostalo bo postoril Kristus! Verujmo v moč naše uboge ničnosti, združene s Kristusom!

Pogovor s Kristusom: Gospod, tudi moja slabotnost bo s tvojo pomočjo in milostjo postajala močnejša. Danes je moj izziv poslanstvo, vendar le, če vsak korak naredim s teboj! Tako je namreč vsako breme lahko in vsak nemogoč podvig novo srečanje z močjo tvoje roke.

Sklep: Sredi dneva si bom vzel čas, da preložim svoje delo v Kristusove roke.

Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«

Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

Uvodna molitev: Gospod, moje poslanstvo brez tebe je prazen nič. Verjamem, da lahko premagam vsako težavo, če se le poglobim v tvoje veličastvo. Rad bi vedel in videl z večjo jasnostjo, kako tvoja roka vodi mojo. Ti omogočaš tudi nemogoče.

Prošnja: Gospod, povečaj moje zaupanje in odvisnost od tebe!

Razmišljanja:

1. »Njegovo srce je bilo ganjeno z usmiljenjem do njih, kajti bili so kakor ovce brez pastirja«: Srce, ki ljubi, se razširi za vse, ki jih ljubi. Nihče ni mogel ljubiti tako popolno kot Kristus. Ali bom dopustil, da me Kristus v tej molitvi premakne, da vidim, kar vidi on, trpim, kar trpi on, in ljubim, kar ljubi on? Kdo bo učil množice izgubljenih, še posebej mladih? Kdo bo tolažil žalujoče, ki se borijo proti temi obupa in zvesto vodil duše, ki si želijo Božje resnice? Kdo lahko tako kot on zdravi in ustavi silo zla v najtemnejših predelih sveta? Če odprem svoje srce, da vidim, kar vidi Kristus, bom vsak dan sledil temu, kar mi naroča in le tako bi lahko ozdravil grešni svet, ki potrebuje odrešenje.
2. »Dajte jim vi jesti«: Naš Gospod vztraja, da poskušamo reševati najtežje probleme. Mnogi le vzdihnejo nad bedo sveta, namesto da bi rekli: »Gospod, molil bom za tiste, ki so v stiskah.« Kristus nas pogleda in reče: »To je zdaj tvoje poslanstvo. Polagam ga v tvoje roke.« Ali bomo dopustili, da nas prevzame strah in malodušje? Ali se bomo spraševali, če imamo čas, sredstva, modrost? Ali si bomo predstavljali, da bomo sami vse uresničili? Naš Gospod od nas zahteva odgovornost, vendar ne želi, da prevzamemo nadzor. Velika razlika je: nekdo je upravitelj poslanstva – mi; drugi pa lastnik – Bog. Prevzeti odgovornost, pomeni narediti potrebe duš za svoje. Ne prevzeti nadzora pa pomeni, da nikoli ne izgubimo izpred oči tistega, ki bdi nad načrtom. To hočem storiti po njegovi volji, ne po svoji.
3. Koliko hlebov imate? Ko nas Kristus izbere za poslanstvo, ni zato, ker bi mislil, da imamo vse, kar je potrebno, temveč ker ve, da nam bo dal vse, kar potrebujemo. Včasih se soočamo s cilji, ki so dosegljivi, a presegajo našo moč. Tesnoba in misel, da moramo narediti velike podvige, povzroča vse vrste tesnob v človeškem duhu: zapiranje vase, občutek preobremenjenosti, nekontrolirano jezo, neupravičeno omejevanje našega področja delovanja. Kaj Kristus zahteva, ko se soočamo z nemogočim? Dajmo le to, kar imamo – dajmo vse in ne zadržujmo ničesar! Položimo vse svoje hlebe in ribe na mizo, vse ostalo bo postoril Kristus! Verujmo v moč naše uboge ničnosti, združene s Kristusom!

Pogovor s Kristusom: Gospod, tudi moja slabotnost bo s tvojo pomočjo in milostjo postajala močnejša. Danes je moj izziv poslanstvo, vendar le, če vsak korak naredim s teboj! Tako je namreč vsako breme lahko in vsak nemogoč podvig novo srečanje z močjo tvoje roke.

Sklep: Sredi dneva si bom vzel čas, da preložim svoje delo v Kristusove roke.