Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Začetna molitev: Gospod, v svojem srcu resnično čutim tvojo ljubezen. Upam vate, saj si pridobil moje zaupanje, ko si mi razkril svojo žrtveno ljubezen. Ljubim te, Gospod, in želim biti priča tvoje ljubezni v vsem.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce tvoji ljubezni, da bom prepričljiva priča svetu, da tvoja ljubezen obstaja.

Razmišljanja:

1. Kdo bi bil jaz, če ne bi imel vere? Pogosto smo tako seznanjeni in poglobljeni v našo katoliško dediščino, da jo jemljemo kot samoumevno resnico, ki smo jo prejeli od naše katoliške Cerkve, tako kot večina od nas jemlje sposobnost slišati ali govoriti za samoumevno. Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da premislimo o človeku, ki se od rojstva ni mogel veseliti teh običajnih sposobnosti. Obstajajo ljudje, ki ne morejo sprejeti Jezusovega razodetja –ne zato, ker jim ni dano, ampak ker niso pripravljeni sprejeti. Veselimo se milosti, ki smo jo prejeli, in jo častimo s svojo zvestobo. Kakšna oseba bi bil (ali kmalu postal), če ne bi imel daru vere, ki podpira, vodi ali oblikuje moje vrednote?
2. Kristus je razodetje Očeta in Njegove ljubezni: Kristus se je razodel temu človeku in njegova moč mu je povrnila sluh in govor. “Kristus … z razodetjem skrivnosti Očeta in Njegove ljubezni v celoti razodeva človeka človeku in mu razodeva njegov najvišji klic” (Gaudium et Spes, 22). V kolikor smo gluhi za božje razodetje, smo podobni temu človeku. Ne moremo govoriti o pomenu sporočila za naše življenje, ne moremo se predati Bogu in drugim, življenje gre mimo nas. Toda če se Bog dotakne naših ušes in jezika, če nas ozdravi in opolnomoči s svojo milostjo, naša življenja dobijo popolnoma novo smer in pomen. Bog se res dotakne naših ušes in jezikov, vendar moramo sprejeti njegovo milost in namen v svojem življenju.
3. Smo priče svetu, da ljubezen obstaja: Naš Gospod je temu človeku povrnil zdravje njegovih ušes in jezika. Kristus mu je tako razodel njegovo pravo identiteto: “On, ki je ‘podoba Boga, ki ga nihče ni videl’ (Kol 1,15), je on sam popolnoma človek” (Redemptor Hominis, 10). Kako težko je moralo biti njegovo življenje pred tem razodetjem! Kako težko je bilo zanj verjeti in ljubiti! “Človek ne more živeti brez ljubezni. Ostaja bitje, ki je zase nerazumljivo, njegovo življenje nima smisla, če mu ni razodeta ljubezen, če je ne srečuje, če je ne doživlja in si je ne prilasti, če ni z njo globoko povezan” (Enako). Z obnovljenim zdravjem je ta človek postal izvajalec Božjega odrešenja. Kdo ga zdaj lahko utiša glede te čudovite izkušnje s svojim Odrešenikom, ki jo je imel? Kako se je ta človek počutil tisti dan, ko ga je Kristus ozdravil! Ta človek je verjel in zato govori! Zakaj sem tiho? Ali ne vem, da moram biti kot katolik priča svetu, da ljubezen obstaja?

Pogovor s Kristusom:

Izpoved sv. Avguštine:

Pozno sem te vzljubil, O lepota, ki je hkrati večna in nova, pozno sem te vzljubil!
Bil si v meni, jaz pa sem bil zunaj, in tam sem te iskal.
V svoji neprijaznosti sem se poglobil v lepe stvari, ki si jih ustvaril.
Bil si z menoj, a jaz nisem bil s teboj.
Stvari, ki si jih ustvaril, so me od tebe oddaljile; a če ne bi bile v tebi, sploh ne bi bile.
Klical si, vpil si in prodrl si skozi mojo gluhost.
Zasijal si, svetil si in pregnal si mojo slepoto.
Vdahnil si mi svoj vonj; zajel sem dih in zdaj hrepenim po tebi.
Okusil sem te, zdaj sem lačen in žejen po več.
Dotaknil si se me in goreč sem za tvoj mir

Odločitev: Danes bom delil en vidik svoje vere s prijateljem ali družinskim članom.

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Začetna molitev: Gospod, v svojem srcu resnično čutim tvojo ljubezen. Upam vate, saj si pridobil moje zaupanje, ko si mi razkril svojo žrtveno ljubezen. Ljubim te, Gospod, in želim biti priča tvoje ljubezni v vsem.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce tvoji ljubezni, da bom prepričljiva priča svetu, da tvoja ljubezen obstaja.

Razmišljanja:

1. Kdo bi bil jaz, če ne bi imel vere? Pogosto smo tako seznanjeni in poglobljeni v našo katoliško dediščino, da jo jemljemo kot samoumevno resnico, ki smo jo prejeli od naše katoliške Cerkve, tako kot večina od nas jemlje sposobnost slišati ali govoriti za samoumevno. Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da premislimo o človeku, ki se od rojstva ni mogel veseliti teh običajnih sposobnosti. Obstajajo ljudje, ki ne morejo sprejeti Jezusovega razodetja –ne zato, ker jim ni dano, ampak ker niso pripravljeni sprejeti. Veselimo se milosti, ki smo jo prejeli, in jo častimo s svojo zvestobo. Kakšna oseba bi bil (ali kmalu postal), če ne bi imel daru vere, ki podpira, vodi ali oblikuje moje vrednote?
2. Kristus je razodetje Očeta in Njegove ljubezni: Kristus se je razodel temu človeku in njegova moč mu je povrnila sluh in govor. “Kristus … z razodetjem skrivnosti Očeta in Njegove ljubezni v celoti razodeva človeka človeku in mu razodeva njegov najvišji klic” (Gaudium et Spes, 22). V kolikor smo gluhi za božje razodetje, smo podobni temu človeku. Ne moremo govoriti o pomenu sporočila za naše življenje, ne moremo se predati Bogu in drugim, življenje gre mimo nas. Toda če se Bog dotakne naših ušes in jezika, če nas ozdravi in opolnomoči s svojo milostjo, naša življenja dobijo popolnoma novo smer in pomen. Bog se res dotakne naših ušes in jezikov, vendar moramo sprejeti njegovo milost in namen v svojem življenju.
3. Smo priče svetu, da ljubezen obstaja: Naš Gospod je temu človeku povrnil zdravje njegovih ušes in jezika. Kristus mu je tako razodel njegovo pravo identiteto: “On, ki je ‘podoba Boga, ki ga nihče ni videl’ (Kol 1,15), je on sam popolnoma človek” (Redemptor Hominis, 10). Kako težko je moralo biti njegovo življenje pred tem razodetjem! Kako težko je bilo zanj verjeti in ljubiti! “Človek ne more živeti brez ljubezni. Ostaja bitje, ki je zase nerazumljivo, njegovo življenje nima smisla, če mu ni razodeta ljubezen, če je ne srečuje, če je ne doživlja in si je ne prilasti, če ni z njo globoko povezan” (Enako). Z obnovljenim zdravjem je ta človek postal izvajalec Božjega odrešenja. Kdo ga zdaj lahko utiša glede te čudovite izkušnje s svojim Odrešenikom, ki jo je imel? Kako se je ta človek počutil tisti dan, ko ga je Kristus ozdravil! Ta človek je verjel in zato govori! Zakaj sem tiho? Ali ne vem, da moram biti kot katolik priča svetu, da ljubezen obstaja?

Pogovor s Kristusom:

Izpoved sv. Avguštine:

Pozno sem te vzljubil, O lepota, ki je hkrati večna in nova, pozno sem te vzljubil!
Bil si v meni, jaz pa sem bil zunaj, in tam sem te iskal.
V svoji neprijaznosti sem se poglobil v lepe stvari, ki si jih ustvaril.
Bil si z menoj, a jaz nisem bil s teboj.
Stvari, ki si jih ustvaril, so me od tebe oddaljile; a če ne bi bile v tebi, sploh ne bi bile.
Klical si, vpil si in prodrl si skozi mojo gluhost.
Zasijal si, svetil si in pregnal si mojo slepoto.
Vdahnil si mi svoj vonj; zajel sem dih in zdaj hrepenim po tebi.
Okusil sem te, zdaj sem lačen in žejen po več.
Dotaknil si se me in goreč sem za tvoj mir

Odločitev: Danes bom delil en vidik svoje vere s prijateljem ali družinskim članom.

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Uvodna molitev: Jezus, ponovno sem s teboj v molitvi. Čeprav te ne morem videti, mi moja vera govori, da si prisoten. Pripravljen si me poslušati in si želiš pogovora z menoj. Tvoja navzočnost mi daje upanje, ker si vsemogočni Bog, stvarnik neba in zemlje, vir vsega dobrega v mojem življenju. Nič se mi ne zgodi brez tvoje vednosti in dovoljenja. Moje upanje me vodi k ljubezni. Želim biti eno s teboj v mislih in srcu, se zliti s tvojo voljo in tvojimi pričakovanji.

Prošnja: Gospod, nauči me biti s teboj! Pomagaj mi, da te srečam!

Razmišljanja:

1. Stran od množice: Zakaj Jezus odvede gluhega človeka stran od množice? Jezus želi biti sam z njim, stran od hrupa in množice. Z njim se želi srečati v tišini in osami. Jezus tudi mene vabi, da se odmaknem od množice, stran od vsakdanjika in hrupa življenja, stran od vsega, kar me ovira pri molitvi. Želi, da bi bil sam z njim, da se mi lahko razodene in odvrne ovire, ki mi preprečujejo, da bi njegovo ljubezen in resnico posredoval tudi drugim ljudem.
2. Človeški trud za ozdravitev: V evangelijih Jezus pogosto dela čudeže že z besedo. Včasih tudi s fizičnim dejanjem, kot v tem primeru, ko se dotakne človeka. Kako naj si vse to razlagamo? Kaj se lahko naučimo iz tega? Velikokrat je za naše ozdravljenje potreben človeški trud. Nismo samo duhovna bitja, ampak telo in duh, prepletena v eno. Zato ima naša fizična plat pomembno vlogo. Klečimo in molimo, smo v prisotnosti Najsvetejšega. Poskušamo brati Sveto pismo. Vse to počnemo, da bi bilo celostno bitje, tako telo kot duša, ozdravljeno greha in bliže Kristusu.
3. Jasno govoriti: Sad tega srečanja s Kristusom in njegovega truda je jasnost - odkrit govor. Megla nepopolnosti je odstranjena in gluhonemi začne govoriti z jasnostjo in močjo resnice, tako da osupne ljudi. Če sem resnično srečal Kristusa, se bo megla, ki zakriva moj um in moti moj govor, razblinila. Dvostranski meč Božje resnice bo zasijal skozi moje besede in dejanja tako močno, da bodo ljudje osupli.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim biti tvoj učenec! Želim, da tvoja resnica in ljubezen sijeta v mojem življenju! Odpri mi razum, da bom lahko dojel tvojo resnico takšno, kot je! Omehčaj moje srce, da te bom ljubil s čisto ljubeznijo, ki se bo prelivala v srca vseh okoli mene! Okrepi mojo voljo, da se trdno odločim zate in tvojo pot!

Sklep: Danes si bom prizadeval in si vzel čas za molitev v samoti.

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Začetna molitev: Gospod, v svojem srcu resnično čutim tvojo ljubezen. Upam vate, saj si pridobil moje zaupanje, ko si mi razkril svojo žrtveno ljubezen. Ljubim te, Gospod, in želim biti priča tvoje ljubezni v vsem.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce tvoji ljubezni, da bom prepričljiva priča svetu, da tvoja ljubezen obstaja.

Razmišljanja:

1. Kdo bi bil jaz, če ne bi imel vere? Pogosto smo tako seznanjeni in poglobljeni v našo katoliško dediščino, da jo jemljemo kot samoumevno resnico, ki smo jo prejeli od naše katoliške Cerkve, tako kot večina od nas jemlje sposobnost slišati ali govoriti za samoumevno. Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da premislimo o človeku, ki se od rojstva ni mogel veseliti teh običajnih sposobnosti. Obstajajo ljudje, ki ne morejo sprejeti Jezusovega razodetja –ne zato, ker jim ni dano, ampak ker niso pripravljeni sprejeti. Veselimo se milosti, ki smo jo prejeli, in jo častimo s svojo zvestobo. Kakšna oseba bi bil (ali kmalu postal), če ne bi imel daru vere, ki podpira, vodi ali oblikuje moje vrednote?
2. Kristus je razodetje Očeta in Njegove ljubezni: Kristus se je razodel temu človeku in njegova moč mu je povrnila sluh in govor. “Kristus … z razodetjem skrivnosti Očeta in Njegove ljubezni v celoti razodeva človeka človeku in mu razodeva njegov najvišji klic” (Gaudium et Spes, 22). V kolikor smo gluhi za božje razodetje, smo podobni temu človeku. Ne moremo govoriti o pomenu sporočila za naše življenje, ne moremo se predati Bogu in drugim, življenje gre mimo nas. Toda če se Bog dotakne naših ušes in jezika, če nas ozdravi in opolnomoči s svojo milostjo, naša življenja dobijo popolnoma novo smer in pomen. Bog se res dotakne naših ušes in jezikov, vendar moramo sprejeti njegovo milost in namen v svojem življenju.
3. Smo priče svetu, da ljubezen obstaja: Naš Gospod je temu človeku povrnil zdravje njegovih ušes in jezika. Kristus mu je tako razodel njegovo pravo identiteto: “On, ki je ‘podoba Boga, ki ga nihče ni videl’ (Kol 1,15), je on sam popolnoma človek” (Redemptor Hominis, 10). Kako težko je moralo biti njegovo življenje pred tem razodetjem! Kako težko je bilo zanj verjeti in ljubiti! “Človek ne more živeti brez ljubezni. Ostaja bitje, ki je zase nerazumljivo, njegovo življenje nima smisla, če mu ni razodeta ljubezen, če je ne srečuje, če je ne doživlja in si je ne prilasti, če ni z njo globoko povezan” (Enako). Z obnovljenim zdravjem je ta človek postal izvajalec Božjega odrešenja. Kdo ga zdaj lahko utiša glede te čudovite izkušnje s svojim Odrešenikom, ki jo je imel? Kako se je ta človek počutil tisti dan, ko ga je Kristus ozdravil! Ta človek je verjel in zato govori! Zakaj sem tiho? Ali ne vem, da moram biti kot katolik priča svetu, da ljubezen obstaja?

Pogovor s Kristusom:

Izpoved sv. Avguštine:

Pozno sem te vzljubil, O lepota, ki je hkrati večna in nova, pozno sem te vzljubil!
Bil si v meni, jaz pa sem bil zunaj, in tam sem te iskal.
V svoji neprijaznosti sem se poglobil v lepe stvari, ki si jih ustvaril.
Bil si z menoj, a jaz nisem bil s teboj.
Stvari, ki si jih ustvaril, so me od tebe oddaljile; a če ne bi bile v tebi, sploh ne bi bile.
Klical si, vpil si in prodrl si skozi mojo gluhost.
Zasijal si, svetil si in pregnal si mojo slepoto.
Vdahnil si mi svoj vonj; zajel sem dih in zdaj hrepenim po tebi.
Okusil sem te, zdaj sem lačen in žejen po več.
Dotaknil si se me in goreč sem za tvoj mir

Odločitev: Danes bom delil en vidik svoje vere s prijateljem ali družinskim članom.