Mt 5:20-26 on Moj Oče

Govori prijazno in iskreno

Thu, 11 Jun 2026 00:00:00 +0200

Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me in me še vodiš skozi življenje. Hvala za tvojo očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in izkazal svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala, ker si mi pokazal pot domov k Očetu! Sveti Duh, dobri gost duše, zdraviš me, me krepiš in netiš ogenj iz globin moje duše. Hvala za tvojo ljubečo navzočnost!

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

Jeza v naših srcih: Jezus tu govori predvsem o jezi, želji po maščevanju ali drži, ali preprosto - neodpuščanju. Vedno nas vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in nenazadnje uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas lahko najbolj globoko prizadenejo, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj, kot grenka beseda ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko bomo poklicani na odgovor, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.¹
Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje, kot bi Jezusu pogledali v srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato, da živimo večno združeni z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose s tistimi okoli nas, moramo to popraviti. Pri Bogu je to (in tudi nam) tako pomembno, da ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli bližnje. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo od Boga moč, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti. Primer: Oče naš – karkor tudi mi odpuščamo …

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me ljubiti in pomagaj mi, da postanem svetnik. Ustvaril si me in poklical k veri. Pomagaj mi, da bom to vero velikodušno živel skozi predanost ljubezni v mojem vsakdanjem življenju. Najčistejša Mati, naj bo moje srce samo za Jezusa.

Odločitev: Danes bom opravil tri skrita dela dobrodelnosti.

Cankar: Skodelica kave: https://sl.wikisource.org/wiki/Skodelica_kave - Velikokrat v živjenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil …) ↩︎

Pretvarjati, da smo resnično sveti

Fri, 27 Feb 2026 00:00:00 +0100

Mt 5:20-26

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za ta čas, ki ga lahko preživim s teboj. Neprestano napolnjuješ moje življenje s tolikimi blagoslovi. Kako nehvaležen sem včasih! Želim si popolneje sodelovati pri ustanavljanju tvojega kraljestva na zemlji. Ljubim te, Gospod, in s pomočjo tvoje milosti se bom trudil postati oseba, h kateri lahko vsaka duša pristopi, da odkrije tvojo resnico, tvoje življenje, tvojo ljubezen. Vzemi moje življenje, vzemi ta dan in naredi ga svojega. Amen.

Prošnja: Oče, pomagaj mi opustiti hinavščino in iskati pravo svetost.

Razmišljanja:

Subjektivni vtisi: Koliko pravičnosti bi bilo potrebno, da preseže pravičnost pisarjev in farizejev? Verjetno ne veliko. Njihova svetost je bila samo navidezna, kar pomeni ničelna svetost. Kaj bi človek odkril v “notranjosti” takšne duše? Veliko samoprevar, veliko samozadovoljnega samozadostnega vtisa svetosti, nadrejenega odnosa. Precej enostavno je, da beremo evangelij in zmajemo z glavo nad temi slavnimi farizeji. Dejansko je tako enostavno, kot si govoriti, da ne bi nikoli padli pod čar lastnega subjektivnega vtisa svetosti. Zato moramo vedno biti pripravljeni, da pred Kristusom naredimo samorefleksijo, z ostrim zavedanjem naše bede in omejiteve. Ali živim svoje življenje v iskrenem iskanju svetosti ali v iskanju lastne prazne slave in poveličevanja?
Ponižnost je pravi preizkus svetosti: Ponos in osebna svetost se mešata približno tako dobro kot olje in voda. Tam, kjer je naš ego, je malo ali nič prostora za Boga. Kaj pomeni biti Kristusov učenec, če ne biti oseba, ki se popolnoma napolni z Bogom, da ga prinese vsakomu, ki je v dosegu? Ampak kakšna povezanost, milost ali prijateljstvo z Bogom lahko obstaja v prevzetni duši? Kakšen zanos, kakšna stopnja svetosti? Ni možnega kompromisa med Bogom in prevzetno dušo – ali bi duša morala opustiti sebe ali pa bi moral Bog prenehati biti Bog.
Integriteta je bistvo problema: V osrčju prave svetosti je vrlina integritete, vrlina bogata z odtenki in pomenom. Integriteta pomeni biti oseba z enim obrazom, oseba, ki je ista znotraj in zunaj: “To, kar vidiš, to dobiš.” Resnična svetost temelji na integriteti, saj predstavlja temeljno poštenost in iskrenost, ki sta ključni za moralno življenje in vzgajanje drugih kreposti. V svojem iskanju svetosti ne smemo nikoli tolerirati dvoličnosti v našem vedenju. Izogibati se moramo kakršnemukoli namigu po dvojnosti v naših motivacijah ali neusklajenosti med našimi mislimi, sodbami, izbirami in dejanji. Brez integritete ni svetosti. Dejansko ni prave človeške sreče, razen če temelji na trdnem temelju vrline integritete.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim, da postaneš pomen in središče mojega celotnega življenja. Naj izginem, ti pa se vedno bolj pojavljaj v mojem življenju, tako da bom z resnično, ponižno in pravo svetostjo, vedno orodje za odrešenje vseh ljudi. Amen.

Odločitev: Poglobil se bom v svoje življenje, da bom prepoznal področja, kjer se izraža dvoličnost, in naredil konkreten korak k življenju z večjo integriteto.

Govori prijazno in iskreno

Thu, 12 Jun 2025 00:00:00 +0200

Mt 5:20-26

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

Jeza v naših srcih: Jezus tu govori predvsem o jezi, želji po maščevanju ali drži, ali preprosto - neodpuščanju. Vedno nas vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in nenazadnje uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas lahko najbolj globoko prizadenejo, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj, kot grenka beseda ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko bomo poklicani na odgovor, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.¹
Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje, kot bi Jezusu pogledali v srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato, da živimo večno združeni z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose s tistimi okoli nas, moramo to popraviti. Pri Bogu je to (in tudi nam) tako pomembno, da ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli bližnje. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo od Boga moč, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti. Primer: Oče naš – karkor tudi mi odpuščamo …

Odločitev: Danes bom opravil tri skrita dela dobrodelnosti.

Cankar: Skodelica kave: https://sl.wikisource.org/wiki/Skodelica_kave - Velikokrat v živjenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil …) ↩︎

Pretvarjati, da smo resnično sveti

Fri, 14 Mar 2025 00:00:00 +0200

Mt 5:20-26

Prošnja: Oče, pomagaj mi opustiti hinavščino in iskati pravo svetost.

Razmišljanja:

Subjektivni vtisi: Koliko pravičnosti bi bilo potrebno, da preseže pravičnost pisarjev in farizejev? Verjetno ne veliko. Njihova svetost je bila samo navidezna, kar pomeni ničelna svetost. Kaj bi človek odkril v “notranjosti” takšne duše? Veliko samoprevar, veliko samozadovoljnega samozadostnega vtisa svetosti, nadrejenega odnosa. Precej enostavno je, da beremo evangelij in zmajemo z glavo nad temi slavnimi farizeji. Dejansko je tako enostavno, kot si govoriti, da ne bi nikoli padli pod čar lastnega subjektivnega vtisa svetosti. Zato moramo vedno biti pripravljeni, da pred Kristusom naredimo samorefleksijo, z ostrim zavedanjem naše bede in omejiteve. Ali živim svoje življenje v iskrenem iskanju svetosti ali v iskanju lastne prazne slave in poveličevanja?
Ponižnost je pravi preizkus svetosti: Ponos in osebna svetost se mešata približno tako dobro kot olje in voda. Tam, kjer je naš ego, je malo ali nič prostora za Boga. Kaj pomeni biti Kristusov učenec, če ne biti oseba, ki se popolnoma napolni z Bogom, da ga prinese vsakomu, ki je v dosegu? Ampak kakšna povezanost, milost ali prijateljstvo z Bogom lahko obstaja v prevzetni duši? Kakšen zanos, kakšna stopnja svetosti? Ni možnega kompromisa med Bogom in prevzetno dušo – ali bi duša morala opustiti sebe ali pa bi moral Bog prenehati biti Bog.
Integriteta je bistvo problema: V osrčju prave svetosti je vrlina integritete, vrlina bogata z odtenki in pomenom. Integriteta pomeni biti oseba z enim obrazom, oseba, ki je ista znotraj in zunaj: “To, kar vidiš, to dobiš.” Resnična svetost temelji na integriteti, saj predstavlja temeljno poštenost in iskrenost, ki sta ključni za moralno življenje in vzgajanje drugih kreposti. V svojem iskanju svetosti ne smemo nikoli tolerirati dvoličnosti v našem vedenju. Izogibati se moramo kakršnemukoli namigu po dvojnosti v naših motivacijah ali neusklajenosti med našimi mislimi, sodbami, izbirami in dejanji. Brez integritete ni svetosti. Dejansko ni prave človeške sreče, razen če temelji na trdnem temelju vrline integritete.

Odločitev: Poglobil se bom v svoje življenje, da bom prepoznal področja, kjer se izraža dvoličnost, in naredil konkreten korak k življenju z večjo integriteto.

Govori prijazno in iskreno

Thu, 13 Jun 2024 00:00:00 +0200

Mt 5:20-26

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

Jeza v naših srcih: Jezus tu govori predvsem o jezi, želji po maščevanju ali drži, ali preprosto - neodpuščanju. Vedno nas vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in nenazadnje uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas lahko najbolj globoko prizadenejo, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj, kot grenka beseda ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko bomo poklicani na odgovor, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.¹
Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje, kot bi Jezusu pogledali v srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato, da živimo večno združeni z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose s tistimi okoli nas, moramo to popraviti. Pri Bogu je to (in tudi nam) tako pomembno, da ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli bližnje. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo od Boga moč, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti. Primer: Oče naš – karkor tudi mi odpuščamo …

Odločitev: Danes bom opravil tri skrita dela dobrodelnosti.

Cankar: Skodelica kave: https://sl.wikisource.org/wiki/Skodelica_kave - Velikokrat v živjenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil …) ↩︎

Pretvarjati, da smo resnično sveti

Fri, 23 Feb 2024 00:00:00 +0200

Mt 5:20-26

Prošnja: Oče, pomagaj mi opustiti hinavščino in iskati pravo svetost.

Razmišljanja:

Subjektivni vtisi: Koliko pravičnosti bi bilo potrebno, da preseže pravičnost pisarjev in farizejev? Verjetno ne veliko. Njihova svetost je bila samo navidezna, kar pomeni ničelna svetost. Kaj bi človek odkril v “notranjosti” takšne duše? Veliko samoprevar, veliko samozadovoljnega samozadostnega vtisa svetosti, nadrejenega odnosa. Precej enostavno je, da beremo evangelij in zmajemo z glavo nad temi slavnimi farizeji. Dejansko je tako enostavno, kot si govoriti, da ne bi nikoli padli pod čar lastnega subjektivnega vtisa svetosti. Zato moramo vedno biti pripravljeni, da pred Kristusom naredimo samorefleksijo, z ostrim zavedanjem naše bede in omejiteve. Ali živim svoje življenje v iskrenem iskanju svetosti ali v iskanju lastne prazne slave in poveličevanja?
Ponižnost je pravi preizkus svetosti: Ponos in osebna svetost se mešata približno tako dobro kot olje in voda. Tam, kjer je naš ego, je malo ali nič prostora za Boga. Kaj pomeni biti Kristusov učenec, če ne biti oseba, ki se popolnoma napolni z Bogom, da ga prinese vsakomu, ki je v dosegu? Ampak kakšna povezanost, milost ali prijateljstvo z Bogom lahko obstaja v prevzetni duši? Kakšen zanos, kakšna stopnja svetosti? Ni možnega kompromisa med Bogom in prevzetno dušo – ali bi duša morala opustiti sebe ali pa bi moral Bog prenehati biti Bog.
Integriteta je bistvo problema: V osrčju prave svetosti je vrlina integritete, vrlina bogata z odtenki in pomenom. Integriteta pomeni biti oseba z enim obrazom, oseba, ki je ista znotraj in zunaj: “To, kar vidiš, to dobiš.” Resnična svetost temelji na integriteti, saj predstavlja temeljno poštenost in iskrenost, ki sta ključni za moralno življenje in vzgajanje drugih kreposti. V svojem iskanju svetosti ne smemo nikoli tolerirati dvoličnosti v našem vedenju. Izogibati se moramo kakršnemukoli namigu po dvojnosti v naših motivacijah ali neusklajenosti med našimi mislimi, sodbami, izbirami in dejanji. Brez integritete ni svetosti. Dejansko ni prave človeške sreče, razen če temelji na trdnem temelju vrline integritete.

Odločitev: Poglobil se bom v svoje življenje, da bom prepoznal področja, kjer se izraža dvoličnost, in naredil konkreten korak k življenju z večjo integriteto.

Govori prijazno in iskreno

Thu, 15 Jun 2023 00:00:00 +0200

Mt 5:20-26

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me skozi moje življenje, in še me vodiš. Hvala za tvojo očetovsko skrb. Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in izrazil svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala, ker si mi pokazal pot domov k Očetu. Sveti Duh, sladki gost duše, zdraviš me, me krepiš in v meni netiš ogenj iz najintimnejših globin moje duše. Hvala za tvojo ljubečo navzočnost v meni.

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu.

Razmišljanja:

Jeza v naših srcih: Jezus tukaj govori predvsem o jezi, to je želji po maščevanju ali drži, ki preprosto noče odpustiti. Jezus nas vedno vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in v končni fazi uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas zmorejo najbolj globoko prizadeti, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj kot grenka beseda od ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko nas bo zanje postavil na odgovornost, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.
Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje. Jezus nam daje upogled v Božje srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in ustvarjeni smo, da živimo večno v združenju z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose ljubezni s tistimi okoli nas, moramo popraviti to. Dejstvo je, da je Bogu to (in tudi nam) tako pomembno, da Bog ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli enotnost s tistimi okoli nas. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo moč od Boga, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti.

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me ljubiti in pomagaj mi, da postanem svetnik. Ustvaril si me in poklical v katoliško vero. Pomagaj mi, da bom to vero velikodušno živel, živečo predanost ljubezni v mojem vsakdanjem življenju. Najčistejša Mati, naj bo moje srce samo za Jezusa.

Odločitev: Danes bom izvedel tri skrita dela dobrodelnosti.