Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.

Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.

Uvodna molitev: Gospod, zaupam vate. Verujem, da hodiš z menoj in me spremljaš s svojo močjo. Prihajam pred prestol tvojega srca. Vem, da me boš danes blagoslovil s svojim prijateljstvom in uslišal moje molitve. Hvaležen sem za tvojo zvesto in radodarno ljubezen!

Prošnja: Gospod, pomnoži mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ponižnost se dotakne Božjega srca: Stotnik nima le veliko vere, ampak tudi ponižnosti. Njegova ponižnost ni navidezna, saj so okoliščine preveč nevarne, da bi se v svoji ponižnosti pretvarjal, še posebej, ker je Jezus že obljubil, da bo prišel ozdravit njegovega služabnika. Prav tako ni njegova ponižnost odraz nizke samopodobe, saj je v njegovem stiku z Jezusom velika mera samozavesti. Njegova ponižnost izhaja iz zavedanja, kdo je Jezus. To je ponižnost, h kateri nas Cerkev vabi, ko se zbližamo z našim Gospodom v evharistiji pri sveti maši. »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, a sem ti hvaležen, da prihajaš, ker bo ozdravljena moja duša.«
2. Ko je Jezus to slišal, je bil navdušen: To je neverjetno! Da bi lahko resnično začutili Jezusa, je potrebno verovati! Verovati vanj, v njegovo moč in njegov načrt za naše življenje. Jezus je Petra pograjal, ker ga je zgrabil za roko, da ne bi potonil: »Malovernež, zakaj si podvomil?« (Mt 14,31). Pomen vprašanja bi bil bolj razumljiv, če bi bilo zastavljeno drugače: »Kaj je takega v meni, kar bi ti preprečevalo, da mi zaupaš?» Odgovor je: Nič! Vsakršna pomanjkljivost je v nas in to razrešujemo s pomočjo molitve, predvsem pa s premišljevanjem poglavitnih resnic vere: Jezusovo utelešenje, trpljenje, smrt in vstajenje; zakramenti, še posebej krst, sveta spoved in evharistija. Če Jezus sprevidi našo vero, potemtakem ga naše pomanjkanje vere in zaupanja vanj prizadene.
3. Zgodi se po naši veri: Kristusove besede so nekako podobne delu molitve Oče naš: »odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Naša mera odpuščanja naj bo merilo: kolikor odpustimo drugim, bo tudi nam oproščeno. S tem,ko je Jezus stotnika nagovoril s temi besedami, je razkril, da prav z našo vero pridobimo to, za kar prosimo Boga. V prvi evharistični molitvi pri maši molimo: »Njihovo vernost in vdanost poznaš.« To je tolažilno in zastrašujoče hkrati. Tolažilno v tem, da Kristus pozna moč naše vere – pozna iskrenost našega srca. Ni se nam treba opravičevati pred njim. Zastrašujoče je, da naša vera ni vedno tako močna, kot bi lahko bila. Torej ponovimo, kar je dečkov oče v Markovem evangeliju rekel Jezusu (Mr 9,24): »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Pogovor s Kristusom: Gospod, vreden si vse moje vere! Tako kot temu stotniku, mi pomagaj, da osredotočim svoj pogled nate v veri in prepričan, da je vse, kar od mene zahtevaš, vedno dobro zame! Mati prečista, naj bo moje srce le za Gospoda!

Sklep: Danes si bom vzel nekaj minut časa za prebiranje in razmišljanje o 11. poglavju pisma Hebrejcem.

Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.

Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.

Uvodna molitev: Gospod, zaupam vate. Verujem, da hodiš z menoj in me spremljaš s svojo močjo. Prihajam pred prestol tvojega srca. Vem, da me boš danes blagoslovil s svojim prijateljstvom in uslišal moje molitve. Hvaležen sem za tvojo zvesto in radodarno ljubezen!

Prošnja: Gospod, pomnoži mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ponižnost se dotakne Božjega srca: Stotnik nima le veliko vere, ampak tudi ponižnosti. Njegova ponižnost ni navidezna, saj so okoliščine preveč nevarne, da bi se v svoji ponižnosti pretvarjal, še posebej, ker je Jezus že obljubil, da bo prišel ozdravit njegovega služabnika. Prav tako ni njegova ponižnost odraz nizke samopodobe, saj je v njegovem stiku z Jezusom velika mera samozavesti. Njegova ponižnost izhaja iz zavedanja, kdo je Jezus. To je ponižnost, h kateri nas Cerkev vabi, ko se zbližamo z našim Gospodom v evharistiji pri sveti maši. »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, a sem ti hvaležen, da prihajaš, ker bo ozdravljena moja duša.«
2. Ko je Jezus to slišal, je bil navdušen: To je neverjetno! Da bi lahko resnično začutili Jezusa, je potrebno verovati! Verovati vanj, v njegovo moč in njegov načrt za naše življenje. Jezus je Petra pograjal, ker ga je zgrabil za roko, da ne bi potonil: »Malovernež, zakaj si podvomil?« (Mt 14,31). Pomen vprašanja bi bil bolj razumljiv, če bi bilo zastavljeno drugače: »Kaj je takega v meni, kar bi ti preprečevalo, da mi zaupaš?» Odgovor je: Nič! Vsakršna pomanjkljivost je v nas in to razrešujemo s pomočjo molitve, predvsem pa s premišljevanjem poglavitnih resnic vere: Jezusovo utelešenje, trpljenje, smrt in vstajenje; zakramenti, še posebej krst, sveta spoved in evharistija. Če Jezus sprevidi našo vero, potemtakem ga naše pomanjkanje vere in zaupanja vanj prizadene.
3. Zgodi se po naši veri: Kristusove besede so nekako podobne delu molitve Oče naš: »odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Naša mera odpuščanja naj bo merilo: kolikor odpustimo drugim, bo tudi nam oproščeno. S tem,ko je Jezus stotnika nagovoril s temi besedami, je razkril, da prav z našo vero pridobimo to, za kar prosimo Boga. V prvi evharistični molitvi pri maši molimo: »Njihovo vernost in vdanost poznaš.« To je tolažilno in zastrašujoče hkrati. Tolažilno v tem, da Kristus pozna moč naše vere – pozna iskrenost našega srca. Ni se nam treba opravičevati pred njim. Zastrašujoče je, da naša vera ni vedno tako močna, kot bi lahko bila. Torej ponovimo, kar je dečkov oče v Markovem evangeliju rekel Jezusu (Mr 9,24): »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Pogovor s Kristusom: Gospod, vreden si vse moje vere! Tako kot temu stotniku, mi pomagaj, da osredotočim svoj pogled nate v veri in prepričan, da je vse, kar od mene zahtevaš, vedno dobro zame! Mati prečista, naj bo moje srce le za Gospoda!

Sklep: Danes si bom vzel nekaj minut časa za prebiranje in razmišljanje o 11. poglavju pisma Hebrejcem.

Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro. Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da hodiš z menoj in me spremljaš s svojo močjo. Stopam pred tvoj sveti prestol, prestol tvojega srca. Vem, da me želiš danes blagosloviti s svojim prijateljstvom in uslišati moje molitve. Hvala ti za tvojo zvesto, obilno ljubezen.

Prošnja: Gospod, okrepi mojo vero.

Razmišljanja:

1. Ponižnost gane Božje Srce: Centurion ne samo, da ima veliko vero, ampak ima tudi veliko ponižnost. Njegova ponižnost ni pretvarjanje, saj so okoliščine preveč resne, da bi se pretvarjal za ponižnega, še posebej ker je Jezus že privolil priti ozdraviti njegovega služabnika. Prav tako ni njegova ponižnost posledica nizkega samospoštovanja, saj izkazuje ogromno zaupanje v svojem srečanju z Jezusom. Njegova ponižnost izhaja iz vere, ki razume, kdo je Jezus. To je ponižnost, ki jo Cerkev vabi, da jo delimo vsakič, ko pristopamo k našemu Gospodu med obhajanjem svete evharistije pri maši: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni ampak reci le besedo in moja duša bo ozdravljena.”
2. Ko je Jezus to slišal, se je začudil: To je presenetljivo. Pomislimo, kaj bi bilo potrebno, da bi presenetili Jezusa. Toda tukaj imamo odgovor: Vero - vero v njegovo osebo, njegovo moč, njegov načrt za naša življenja. Nekega dne bo Jezus Petra grajal, ko ga bo rešil pred potopitvijo: “Malovernež, zakaj si dvomil?” (Mt 14,31). Pomembno je vprašanje, ki bi ga lahko postavili drugače: “Kaj je v meni, da mi ne zaupaš?” Odgovor je: Nič. Vsaka pomanjkljivost je v nas, in to je treba iskreno rešiti z molitvijo, še posebej s premišljevanjem osnovnih resnic vere: Jezusovo učlovečenje, trpljenje, smrt in vstajenje; zakramenti, še posebej krst, spoved in evharistija. Če je Jezus presenečen nad našo vero, lahko pravilno sklepamo, da ga prizadene naša pomanjkljiva vera in zaupanje vanj.
3. To se zgodi v skladu z našo vero: Jezusove besede so nekoliko podobne tistemu, kar molimo v “Oče naš”: “In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” Tu pravimo: “Naj bo moje odpuščanje drugih merilo mojega odpuščanja.” Ko se Jezus obrne na centuriona s temi besedami, razodeva, da je stopnja naše vere merilo, po katerem posedujemo, kar prosimo od Boga. V Prvi evharistični molitvi pri maši molimo: “Veš, kako trdno verujemo vate in se ti posvetimo.” To je hkrati tolažilno in opozorilno. Tolažilno je, ker Kristus pozna natančno stopnjo naše vere - pozna iskrenost našega srca. Ne rabimo se mu izključno izpovedovati. Opozorilno je, ker tudi mi vemo, da naša vera ni vedno tako močna, kot bi morala biti. Zato želimo ponoviti, kar je nekdo nekoč rekel Jezusu: “Vem, verujem, pomagaj moji neveri” (Mr 9,24).

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, ti si vreden vse moje vere. Pomagaj mi, kot centurionu in velikim svetnikom, da se osredotočim na tebe v veri, prepričan, da je vse, kar od mene zahtevaš, vedno za moje najboljše. Najčistejša Mati, naj bo moje srce le za Jezusa.

Odločitev: Danes si bom vzel nekaj minut, da preberem in premislim pismo Hebrejcem, poglavje 11.