Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.

Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Uvodna molitev: Verujem vate, Gospod, in v tvojo mogočno ljubezen do mene! Ti si moj Stvarnik in Odrešenik. Zaupam v tvoje prijateljstvo, vem, da boš z menoj delil vsa spoznanja in hrepenenja, da bi ljubil, kot si ljubil ti. Svojo ljubezen bi ti rad pokazal tako, da bi jo prinesel v življenje drugih.

Prošnja: Z ljubeznijo tvojega srca, vžgi moje srce!

Razmišljanja

1. Nova zapoved: »Ali je ljubezen lahko zapovedana?« ugovarja papež Benedikt XVI v svoji encikliki Bog je ljubezen (Deus Caritas Est). Ljubezen ni le čustvo ali občutek, ampak odločitev. »Bog od nas ne zahteva občutka/čustva, ki ga mi sami ne moremo ustvariti.«¹ Ne more biti zapovedano, naj nam bo kdo všeč ali se vanj zaljubimo, vendar se lahko odločimo, da bomo ljubili svoje sovražnike. Še pomembneje: ko izkusimo ljubezen, ki jo Bog goji do nas, nas radost, da smo ljubljeni, vodi našo ljubezen do drugih. Bog nas je prvi ljubil. »Nisi me ti izbral …« Njegovo ljubezen izkusimo kot danost vsakokrat, ko prejmemo zakramente, a tudi vsakokrat, ko premišljujemo o tem, kako ohranja naš obstoj. Ta osebna izkušnja nam omogoča, da razumemo ljubezen in jo želimo deliti.
2. Za vedno prijatelji: Tako kot ljubezen, je tudi prijateljstvo v današnjem svetu večkrat narobe predstavljena, saj je več kot pripomoček, vzajemna strpnost ali korist. Prijatelji ne delijo le ljubezni, ampak tudi skrivnosti in zaupno znanje. Ljubezen vodi v »skupnost volje in mišljenja« (prav tam). Želim vedeti, o čem moj prijatelj razmišlja in česa si želi, da lahko z njim delim te misli ali tudi zadovoljim ta hrepenenja. »Ljubezenska zgodba med Bogom in človekom je sestavljena iz dejstva, da se bo to občestvo volje povečalo v občestvu misli in občutka, in se bosta na ta način naša in Božja volja vse bolj pokrivali: Božja volja zame ni več nekakšna zunajzemeljska volja, nekaj, kar mi od zunaj nalagajo zapovedi, temveč je to sedaj moja volja, ki temelji na ugotovitvi, da mi je Bog dejansko globlje navzoč, kot sem sam sebi« (prav tam).
3. Izbrani, da bi obrodili sad: Malo je Jezusovih zapovedi, a so vse povezane z ljubeznijo: »To delajte meni v spomin;« »Ljubite se med seboj;« »Ljubite svoje sovražnike;« »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence;« itd. Ključna in nujna narava te zapovedi ljubezni je vezana prav na Kristusovo poslanstvo. Izbrani smo in določeni, da ljubimo bližnje. Če je ta ljubezen pristna, če je zrastla iz trte njegove ljubezni in je velika žrtev, bo obrodila sadove. Sad, ki traja, za katerega je on umrl, je večno življenje v prijateljstvu z njim. Kar drugi najbolj potrebujejo od mene, niso materialne dobrine ali tolažba, niti moje prijateljstvo, ampak izkušnja Božje ljubezni do njih in poznavanje Kristusa. »Ko gledam skozi Kristusove oči, lahko drugim podarim več kot le stvari, ki jih na zunaj potrebujejo; lahko jim dam pogled ljubezni, po katerem hrepenijo.«²

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zagotovi mi trajno, rastoče hrepenenje, da bi živel po zapovedi ljubezni! Prebudi v meni zavedanje, da je tvoja ljubezen nenehno prisotna v mojem življenju! Naj me navdihuje, da ljubim čezmejno, ne da bi delal razlike med ljudmi, brez strahu, da bi izgubil vse, kar je manj kot ljubezen!

Odločitev: Danes se bom odločil nekomu služiti; ne zaradi želje, ampak zaradi ljubezni do Kristusa.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.

Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Uvodna molitev: Verujem vate, Gospod, in v tvojo mogočno ljubezen do mene! Ti si moj Stvarnik in Odrešenik. Zaupam v tvoje prijateljstvo, vem, da boš z menoj delil vsa spoznanja in hrepenenja, da bi ljubil, kot si ljubil ti. Svojo ljubezen bi ti rad pokazal tako, da bi jo prinesel v življenje drugih.

Prošnja: Z ljubeznijo tvojega srca, vžgi moje srce!

Razmišljanja

1. Nova zapoved: »Ali je ljubezen lahko zapovedana?« ugovarja papež Benedikt XVI v svoji encikliki Bog je ljubezen (Deus Caritas Est). Ljubezen ni le čustvo ali občutek, ampak odločitev. »Bog od nas ne zahteva občutka/čustva, ki ga mi sami ne moremo ustvariti.«¹ Ne more biti zapovedano, naj nam bo kdo všeč ali se vanj zaljubimo, vendar se lahko odločimo, da bomo ljubili svoje sovražnike. Še pomembneje: ko izkusimo ljubezen, ki jo Bog goji do nas, nas radost, da smo ljubljeni, vodi našo ljubezen do drugih. Bog nas je prvi ljubil. »Nisi me ti izbral …« Njegovo ljubezen izkusimo kot danost vsakokrat, ko prejmemo zakramente, a tudi vsakokrat, ko premišljujemo o tem, kako ohranja naš obstoj. Ta osebna izkušnja nam omogoča, da razumemo ljubezen in jo želimo deliti.
2. Za vedno prijatelji: Tako kot ljubezen, je tudi prijateljstvo v današnjem svetu večkrat narobe predstavljena, saj je več kot pripomoček, vzajemna strpnost ali korist. Prijatelji ne delijo le ljubezni, ampak tudi skrivnosti in zaupno znanje. Ljubezen vodi v »skupnost volje in mišljenja« (prav tam). Želim vedeti, o čem moj prijatelj razmišlja in česa si želi, da lahko z njim delim te misli ali tudi zadovoljim ta hrepenenja. »Ljubezenska zgodba med Bogom in človekom je sestavljena iz dejstva, da se bo to občestvo volje povečalo v občestvu misli in občutka, in se bosta na ta način naša in Božja volja vse bolj pokrivali: Božja volja zame ni več nekakšna zunajzemeljska volja, nekaj, kar mi od zunaj nalagajo zapovedi, temveč je to sedaj moja volja, ki temelji na ugotovitvi, da mi je Bog dejansko globlje navzoč, kot sem sam sebi« (prav tam).
3. Izbrani, da bi obrodili sad: Malo je Jezusovih zapovedi, a so vse povezane z ljubeznijo: »To delajte meni v spomin;« »Ljubite se med seboj;« »Ljubite svoje sovražnike;« »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence;« itd. Ključna in nujna narava te zapovedi ljubezni je vezana prav na Kristusovo poslanstvo. Izbrani smo in določeni, da ljubimo bližnje. Če je ta ljubezen pristna, če je zrastla iz trte njegove ljubezni in je velika žrtev, bo obrodila sadove. Sad, ki traja, za katerega je on umrl, je večno življenje v prijateljstvu z njim. Kar drugi najbolj potrebujejo od mene, niso materialne dobrine ali tolažba, niti moje prijateljstvo, ampak izkušnja Božje ljubezni do njih in poznavanje Kristusa. »Ko gledam skozi Kristusove oči, lahko drugim podarim več kot le stvari, ki jih na zunaj potrebujejo; lahko jim dam pogled ljubezni, po katerem hrepenijo.«²

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zagotovi mi trajno, rastoče hrepenenje, da bi živel po zapovedi ljubezni! Prebudi v meni zavedanje, da je tvoja ljubezen nenehno prisotna v mojem življenju! Naj me navdihuje, da ljubim čezmejno, ne da bi delal razlike med ljudmi, brez strahu, da bi izgubil vse, kar je manj kot ljubezen!

Odločitev: Danes se bom odločil nekomu služiti; ne zaradi želje, ampak zaradi ljubezni do Kristusa.