»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Začetna molitev: Verjamem v moč molitve, Gospod. Čas, ki ga preživim s teboj, je zame najpomembnejši del dneva. Naj bom prepričan v tvojo navzočnost in ljubezen, da bi lahko v polnosti izkoristil te trenutke!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi se znebil svojih predsodkov!

Razmišljanja:

1. Ne sodite: Včasih se najraje kratkočasimo z obsojanjem drugih. Z lahkoto izbiramo in izpostavljamo slabosti drugih, njihove napake. Tako se lahko imamo za večvredne. Vendar nam to odvrne pozornost od naših lastnih napak. Te napake drugih so ravno tiste, ki jih delamo sami. Zaradi tega lahko mož, ki nešteto ur prebije pred računalniškim zaslonom, kritizira in se pritožuje nad ženo, ki prav toliko časa porabi v nakupovalnem centru. Nad čim se največkrat pritožujem? Ali to tudi sam počnem?
2. Tišina iz človeškega spoštovanja: Naš Gospod nas spodbuja, da skušamo drugim pomagati, da bi se izboljšali. Če nekoga bratsko opozorimo, je to oblika dobrodelnosti, če – velik ČE – to storimo dobrodelno (Mt 18,15). Resnično, poučevati nevedne je duhovno delo usmiljenja. A največkrat raje pustimo, da se ljudje ostajajo v grehu, saj s tem opravičujemo lastne napake. Kristus ne želi, da bi ob pogledu na napake bližnjih ostali ravnodušni. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Ali se bojim opozarjati tiste, ki mi jih je Gospod zaupal v oskrbo? Ali ostanem tiho, da bi ohranil navidezni mir? Na sodni dan bomo morali odgovarjati za grehe opustitve (Lk 19, 20-24).
3. Odstranjevanje naše povprečnosti: Vsi smo poklicani k svetosti. Življenje je kratka priložnost, da se pripravljamo za večnost. Kaj počnemo tu, na Zemlji, bo merilo naše večne nagrade ali kazni. Zato moramo paziti, da se ne navadimo na lastne napake. Bog ne želi, da smo povprečni, ampak da se borimo proti svojim slabostim. Se trudim znebiti svojih pregreh? Najboljši način za odstranjevanje slabe navade je oblikovanje dobre navade. Ali preveč jem? Navaditi se moram na manjše obroke. Sem s svojim sozakoncem nepotrpežljiv in se hitro razjezim? Zato se vsak dan zavestno odločim za dobrodelno dejanje.

Pogovor s Kristusom: Življenje je kratko, Gospod, zato moram zgrabiti priložnost vsakega dne, ali kot pravi latinski pregovor Carpe diem! – Zgrabi dan!. Včekrat moram pogledati vase in ne druge. Pomagaj mi, Gospod, da prepoznam svoje napake!

Odločitev: Mnenje o osebi, o kateri sem nazadnje rekel nekaj slabega ali jo kritiziral, bom popravil.

Tisti čas je Jezus farizejem in pismoukom povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želel si me ljubiti s človeško ljubeznijo, zato se nisi odrekel žrtvovanju. Tudi ko sem te zavrnil, si me iskal, da bi me ponovno pridružil svoji čredi. Daj mi srce, ki bo tako ljubeče, kot je tvoje! Naj gorim z vnemo in dobrodelnostjo zate, za tvoje duše in tvoje želje! Pomagaj mi doumeti, da mi je bilo življenje dano zato, da ga darujem za druge in tako ljubim tebe!

Prošnja: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu!

Razmišljanja:

1. Srce pravega pastirja: Jezusovo srce izliva svojo ljubezen na nas. Na svet je prišel, da bi nas ljubil bolj kot kdorkoli lahko. Hodi za nami na dolge poti, da bi nas vrnil nazaj k sebi. Kristus se primerja s pastirjem, navadnim delavcem, ki mnogo žrtvuje in skrbi za svojo čredo. Pastirju je bolj pomembno življenje njegove črede kot svoje življenje. Kristus, dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Prenekatera čreda, ne glede na njeno velikost ali vrednost, bi lahko bila vredna več kot pastir. A vendar si Oče želi, da bi bile ovce varne, dobro uspevale, rasle in se krepile. Kristus umre, da bi nam dal življenje. Pastirja osreči, ker da življenje za svoje ovce.
2. Med nami je postavil svoj šotor: Slavimo svojega Pastirja in cenimo njegovo ljubezen do nas! Ljubil nas je z večno ljubeznijo, ki se pretaka skozi njegovo, a tudi skozi naše človeško srce. Kristus nam je blizu kot naš pastir. Ni bil zadržan, ni se odmaknil od nas, ampak se nam je želel približati, priti v našo »puščavo«, da bi nas izgubljene rešil. Ni hotel živeti v obilju, temveč si je postavil svoje bivališče med čredo, pomirjen, da bo živel kot mi. Praznik Srca Jezusovega proslavlja to bližino skozi učlovečeno božansko ljubezen. Je pravi Bog in pravi človek. Postal je naš brat.
3. Pobožnost ljubezni: Kristus želi prav vsakega od nas posaditi na svoja ramena in nas vrniti k Očetu. Ne želi se vsiljevati, a nam sledi, dokler se mu ne predamo. Naša pobožnost Jezusovemu presvetemu srcu je pobožnost ljubezni. Vidimo srce, ki je tako močno ljubilo svet, prejelo pa je tako malo ljubezni. Trudimo se, da bi mu lahko vedno bolj sledili. Hladen in brezsrčen odziv, ki ga je deležen v zameno za svojo požrtvovalno ljubezen, nas žalosti. Šibko, polsrčno ljubezen prejema od tistih, ki so bili poklicani, da mu z ljubeznijo posvetijo svoje življenje. Kristus nas vabi, da mu pomagamo poiskati izgubljene ovce. S svojim zgledom jih lahko pokličemo in jim povemo, da jih išče. Tako ga bomo potolažili, saj mu dajemo svojo ljubezen.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pustil si, da je bilo tvoje srce prebodeno zame na križu kot znamenje tvoje brezpogojne ljubezni. Pomagaj mi, da ta žrtev ne bi bila zaman! Spodbudi v moji duši globoko in gorečo vero, ki bo premagala vsakršno nezvestobo ali greh, ki bi zmanjšala mojo ljubezen do tebe! Naj bom glasnik tvoje milosti in tvojega usmiljenja, da tudi drugi skozi mojo ljubezen spoznajo tvojo!

Sklep: Poiskal bom izgubljeno ovco in jo spodbudil, da se vrne h Kristusu. Posnemal bom Kristusa tako, da bom potrpežljiv in dobrodušno pomagal tej duši, da najde pot do črede.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Začetna molitev: Verjamem v moč molitve, Gospod. Čas, ki ga preživim s teboj, je zame najpomembnejši del dneva. Naj bom prepričan v tvojo navzočnost in ljubezen, da bi lahko v polnosti izkoristil te trenutke!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi se znebil svojih predsodkov!

Razmišljanja:

1. Ne sodite: Včasih se najraje kratkočasimo z obsojanjem drugih. Z lahkoto izbiramo in izpostavljamo slabosti drugih, njihove napake. Tako se lahko imamo za večvredne. Vendar nam to odvrne pozornost od naših lastnih napak. Te napake drugih so ravno tiste, ki jih delamo sami. Zaradi tega lahko mož, ki nešteto ur prebije pred računalniškim zaslonom, kritizira in se pritožuje nad ženo, ki prav toliko časa porabi v nakupovalnem centru. Nad čim se največkrat pritožujem? Ali to tudi sam počnem?
2. Tišina iz človeškega spoštovanja: Naš Gospod nas spodbuja, da skušamo drugim pomagati, da bi se izboljšali. Če nekoga bratsko opozorimo, je to oblika dobrodelnosti, če – velik ČE – to storimo dobrodelno (Mt 18,15). Resnično, poučevati nevedne je duhovno delo usmiljenja. A največkrat raje pustimo, da se ljudje ostajajo v grehu, saj s tem opravičujemo lastne napake. Kristus ne želi, da bi ob pogledu na napake bližnjih ostali ravnodušni. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Ali se bojim opozarjati tiste, ki mi jih je Gospod zaupal v oskrbo? Ali ostanem tiho, da bi ohranil navidezni mir? Na sodni dan bomo morali odgovarjati za grehe opustitve (Lk 19, 20-24).
3. Odstranjevanje naše povprečnosti: Vsi smo poklicani k svetosti. Življenje je kratka priložnost, da se pripravljamo za večnost. Kaj počnemo tu, na Zemlji, bo merilo naše večne nagrade ali kazni. Zato moramo paziti, da se ne navadimo na lastne napake. Bog ne želi, da smo povprečni, ampak da se borimo proti svojim slabostim. Se trudim znebiti svojih pregreh? Najboljši način za odstranjevanje slabe navade je oblikovanje dobre navade. Ali preveč jem? Navaditi se moram na manjše obroke. Sem s svojim sozakoncem nepotrpežljiv in se hitro razjezim? Zato se vsak dan zavestno odločim za dobrodelno dejanje.

Pogovor s Kristusom: Življenje je kratko, Gospod, zato moram zgrabiti priložnost vsakega dne, ali kot pravi latinski pregovor Carpe diem! – Zgrabi dan!. Včekrat moram pogledati vase in ne druge. Pomagaj mi, Gospod, da prepoznam svoje napake!

Odločitev: Mnenje o osebi, o kateri sem nazadnje rekel nekaj slabega ali jo kritiziral, bom popravil.