Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, Veliki petek je dan, ko si s svojo smrtjo na križu premagal greh. Pokazal si, da je tvoje usmiljenje nedotakljivo. Večje, kot so bile žalitve vržene proti tebi, večje je bilo odpuščanje, ki je prihajalo iz tvojega Srca. Hvala ti, Gospod, za tvoj ponižen, velikodušen dar sebe, ko si se nam dal med strašnim trpljenjem. Danes te želim v tvojem trpljenju tesno spremljati. Želim te zares srečati in ti bolj zvesto slediti vse dni svojega življenja.

Prošnja: Gospod, prepričaj moje srce, da si umrl iz osebne ljubezni do mene.

Razmišljanja:

1. Potrditev: “JAZ SEM.” Odločne Kristusove besede pred četami vojakov, ki so bili poslani, da ga primejo v vrtu Getsemani, so iste besede, s katerimi se je Bog opisal Mojzesu na gori Sinaj. To so besede, ki v krščanskem razmišljanju govorijo o Stvarniku vseh obstoječih stvari. V njih se Kristus razodeva in razodene svojo božanskost. Zato se obrnejo in padejo na tla. Ko razmišljamo o Kristusovem trpljenju, ne pozabimo na njegovo božanskost. On je Bog in moj Odrešenik.
2. Zanikanje: “Nisem.” Te Petrove besede so ostro nasprotje besedam, ki razglašajo Kristusovo božanskost. Lahko bi rekli, da predstavljajo vse, kar je v človeku šibko in krhko. Za razliko od Kristusa, stoji Peter ob toplem ognju in odgovarja dekli služabnice. Zanika, da je Kristusov učenec in s tem potrjuje svojo lastno šibkost in potrebo po Božji milosti in usmiljenju. S Petrom bi se lahko poistovetili in tako prepoznali našo potrebo po Kristusovi žrtvi. Kdaj se v meni pojavlja Petrovo zanikanje? Kdaj pustim, da me človeška krhkost premaga in potegne navzdol? Kaj naj storim, da se izognem pastem in postanem bolj zvest Kristusov spremljevalec?
3. Iz ljubezni do mene. Ta evangeljski prizor prikazuje nasprotje med Petrovim zanikanjem in Kristusovo obsodbo na smrt. Kristus bi bil obsojen tudi brez Petrovega zanikanja. Jezus umre za Petra in vse ljudi, da bi nas rešil naših grehov. Petrova pomanjkljiva vera tega ne spremeni. Ko se Peter obrne in veruje, spozna, da Jezus vse to dela zanj. Od takrat naprej si upa oznanjevati. Naj mi Gospod pomaga spoznati, da Kristus vidi vsa moja dejanja, ki ga lahko tolažijo ali pa prispevajo k bolečini. V sebi naj gradim drugo naravo, da bi se v trenutkih skušnjave moje srce obrnilo k Jezusu, ki zmore premagati žalitve, ki mu jih povzročam. Takrat se slika obrne in spet ugajam Gospodu in Odrešeniku.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, ko premišljujem o tvoji ljubeči daritvi na veliki petek, te prosim, da napolniš moje srce z globljim spoznavanjem in ljubeznijo do tebe. Vse moje nezvestobe in šibkosti prispevajo k temu, kar si trpel. To si storil iz ljubezni do mene in mojih bratov in sester. Hvala ti.

Odločitev: Odločam se, da bom danes prosil za osebno izkušnjo Kristusove ljubezni še posebej, ko bom premišljeval o njegovem trpljenju in smrti.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost vztrajanja v veri.

Razmišljanja:

1. Dokaz njegove neomajne ljubezni. “Jezus je vedel, da je prišla njegova ura, da preide iz tega sveta k Očetu.” Jezus ni trpel krize identitete. Ves čas svojega javnega delovanja je vedel, kdo je (Očetov maziljenec) in kakšna je njegova naloga (izpolniti poslanstvo). Zavedal se je preizkušenj, ki bodo zdrobile njegovo človeško telo. Le-te bodo sredstvo, s katerim bo dokazal svojo največjo vrednost: ljubezen. “Ljubil je svoje, ki so na svetu, ljubil jih je do konca.” Ljubezen vse prenese. Ljubezen lahko izlušči dobro tudi v najslabših situacijah. Ljubezen odrešuje. Prijateljeva izdaja mu bo omogčila pokazati pristnost njegovega prijateljskega odnosa. “Ni večje ljubezni kot te, da kdo da življenje za svoje prijatelje.”
2. Sprejemanje Kristusove ljubezni. Jezus ni “prosil za dovoljenje”, če bi lahko živel ponižnost in služenje. Petrovo vprašanje: “Gospod, ti hočeš meni umiti noge?” ni prošnja, ampak odpor do Jezusovega dejanja. Ali ponižnost in ljubezen potrebujeta, da jima dovolimo biti to, kar sta v svojem bistvu? Dobro si je zastaviti vprašanje: Je v meni toliko ponižnosti, da sprejmem ljubezen drugega? Sem dovolj ponižen, da sprejmem Jezusovo ljubezen, s katero me ljubi? Jezusova ponižnost in dobrosrčnost očiščujeta. Očistiti se moramo drže, ki pravi: “Nikoli mi ne boš umil nog.” V nebeško kraljestvo vstopajo ubogi v duhu, čisti in otroških src. “Če te umijem, nimaš deleža z menoj.” Naj me Kristus umije s svojim milostnim zgledom! Če mu ne bom dovolil, bom izgubil svoj delež, ki ga imam v njem. Če pa me že umiva z besedo, moram le ohranjati čiste noge.
3. Dragocena učna ura. Če sem učenec, je vsaka lekcija pomembna. Jezus sprašuje: “Razumeš, kaj sem ti storil?” Jezus bi lahko zahteval, da mu njegov služabnik umije noge, ne obratno. Jezus je Gospod in Učitelj; on je dobri Učitelj, jaz sem njegov učenec. Svoje avtoritete ni izrazil z zahtevanjem poslušnosti in z izvajanjem sile, ampak z razkrivanjem močnih kreposti, ki se imenujeta ponižnost in ljubezen. Onidve imata sposobnosti za učenje in prepričevanje. “Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni umivati noge drug drugemu.” Dal mi je zgled, ki naj mu sledim, da delam podobno. Komu naj umijem noge?

Pogovor s Kristusom: Gospod, umivaj me z besedo, da bom lahko ostal čist. Daj mi ponižnost in moč za služenje, da bom posnemal tvoje kreposti. Želim se naučiti umivati noge drugim. Daj mi milost, da se neham braniti in preprosto dovolim, da delam dobro ter se ne obremenjujem z odzivom drugih.

Odločitev: Danes se bom učil ponižnosti in služil nekomu, ki potrebuje pomoč, še posebej tistemu, do katerega me prevevajo negativna čustva.

Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi ostati močan v svoji veri.

Razmišljanja:

1. Eden izmed dvanajsterih je izdajalec. Pogosto mislimo, da je moral biti Juda drugačen, očitno slabši od drugih učencev. Če bi to držalo, bi ga vsi sumili, ko je Jezus rekel: »Eden izmed vas me bo izdal.« Pomislili bi: »Mora biti Juda. Vedno je bil slab. Zmožen je izdaje. Ne vemo, zakaj ga je Jezus izbral.« Juda ni posebej izstopal ali bil slabši od drugih. Vsak izmed nas lahko postopoma postane kot Juda. To se začenja dogajati z opuščanjem načel v manjših stvareh, kasneje v pomembnejših. V krščanskem življenju je treba najti zdravo napetost v prizadevanju in pozornosti. Tisti, ki je zvest v malem, je tudi v velikem.
2. „Sem mar jaz?” Apostoli se sprašujejo: »Sem jaz?« Se mar sprašujejo zato, ker bi hrepeneli po izdaji? Ne. Toda so v nevarnem položaju. Farizeji so odločeni Jezusa ubiti. Apostoli to vedo, zato se za nekaj časa preselijo v Jeriho. Jeruzalem je preveč nevaren. Vedo, da bi lahko v bližini Jezusa ogrožali svoje življenje in da bi bili lahko oni tisti, ki bi morali izdati Jezusa. Verjetno se sprašujejo, kaj bi rekli. Če bi bilo moje življenje na kocki, bi izdal Jezusa? Zato se sprašujejo: »Sem mar jaz?« Ko pride stiska, kaj postavljam na prvo mesto? Bi zaradi nečesa ali nekoga tudi jaz prodal Jezusa?
3. Bdenje srca. Juda ima vse lastnosti, ki jih potrebuje, da bi bil odličen apostol. Ima velikodušno srce. Jezus ga je izbral. Bog nikogar ne določi za neuspeh. Kaj se torej zgodi z Judom? V nekem trenutku neha delati na svojem prijateljstvu z Jezusom. Nekateri bi pokazali na trenutek razprave o Kruhu življenja, ki je v 6. poglavju Janezovega evangelija. Juda ne more sprejeti, da bi moral jesti Jezusovo telo in piti njegovo kri. Jezus je po njegovem mnenju v zmoti, je lažni Mesija. Janez 6:64 nam pove, da Jezus ve, kdo ga bo izdal. Jezus Judu omogoči, da zapusti skupino Jn 6:67. Namesto tega ostane in postane hinavec - “hudič” po Jezusovih besedah - ter začne pot, ki ga vodi k izdaji. Vem, da je moja vera najdragocenejše darilo, ki sem ga prejel od Boga. Ali pazim nanjo in jo negujem, da raste in je močna?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tolikokrat sem te izdal, tudi v majhnih stvareh, kot npr. da se v restavraciji zaradi strahu, da bi me označili za kristjana, nisem zahvalil. Naj me izkušnja tvoje strasti ljubezni in smrti spodbudi, da bom vedno pogumno živel po svojih prepričanjih.

Sklep: Danes bom živel svojo vero, še posebej v trenutkih, ko me vidijo kot Kristusovega učenca. Danes ga ne bom izdal, niti v najmanjši stvari.

Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti pasti napačnega ponosa in se jim izogniti.

Razmišljanja:

1. Zaupanje v Kristusovo ljubezen. Peter ljubi Jezusa. Je njegov najboljši prijatelj. Zanj bi naredil vse. Boji se, da bi se kdaj ločil od Jezusa. Čuti moč svoje ljubezni, zato brez oklevanja izjavi, da je zanj pripravljen umreti, in misli resno. Čez nekaj dni bo v Getsemaniju izvlekel star, rjav meč in se sam soočil s četo izkušenih vojakov – ne kot šolan mečevalec, ampak predvsem kot pogumen prijatelj. Z močnim udarcem bo odsekal uho služabnika vélikega duhovnika. Zares bo izkazal svojo ljubezen in resno se bo pripravljen žrtvovati za Jezusovo ime. Toda kot meni tudi njemu še nekaj manjka. Včasih se v ljubezni do Jezusa počutim pripravljenega narediti karkoli, toda takoj, pride “nekaj” resnega, se srečam s svojo šibkostjo in tveganjem, da zaradi svojih neuspehov obupam.
2. Slabe odločitve. Peter se lahko zopet slabo odloči. To se mu je že zgodilo. Kmalu zatem, ko je bil imenovan za glavo apostolov, je Jezusu svetoval, naj opusti Očetov načrt, ki vključuje odhod v Jeruzalem, kjer ga čaka trpljenje in smrt. Jezus ga je ostro zavrnil, saj mu nihče ne more stati na poti med njim in Očetom. Peter je naredil napako in Jezus mu je to jasno povedal z besedami “kamen spotike,” “satan,” “ne misliš tako kot Bog, ampak kot človek” (prim. Matej 16:23). Evangeliji naštejejo več Petrovih slabih odločitev. Prav v tem je privlačen, saj nam je precej podoben. Vsak dan naredimo veliko napak. Kot Peter ne mislimo tako kot Bog, ampak kot ljudje. Vendar vemo, da se bo Peter na koncu uspel ponižati in zvesto služiti svojemu Gospodu.
3. Napačno presojanje situacij. Peter je samozadosten. Misli, da razume situacijo. Vse mu gre dobro. Ljudje nazadnje priznajo Jezusa kot Mesija. Veliki duhovniki, pismouki in farizeji so jezni, vendar brez moči. Vsak dan poskušajo razpravljati z Jezusom in ga osramotiti, vendar so vedno poraženi. Zdi se, da bo v kratkem Jezus zares vse prepričal, da je Mesija, in vse bo v redu. Peter bo kmalu doživel preobrat, vendar se tega ne zaveda. Edina rešitev zanj je, da naredi, kar Jezus od njega zahteva. Kljub spoštovanju, ki ga čuti do Jezusa, je še vedno prepričan, da le on ve, kaj je zanj najbolje. Zavedam se, da mora biti moje življenje zakoreninjeno v molitvi in povezanosti z Bogom.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, tako kot Peter sem mnogokrat padel. Vedno le zato, ker sem zaupal vase in ne vate. Pomagaj mi poslušati tvoje navdihe in notranje vzgibe. Samo s ponižnostjo se lahko izognem padcem. Prosim, pomagaj mi, doseči to, Gospod.

Sklep: Danes bom vsako svoje dejanje začel z molitvijo, ko pa ga bom končeval, se bom Kristusu, mojemu prijatelju, zahvalil za vso pomoč, ki mi jo je dal. Predal mu bom svoje uspehe in ga prosil odpuščanja za svoje neuspehe.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim te tesno spremljati na poti h Kalvariji. Če bi te večkrat občudoval, kako visiš ves šibek in krvav na križu, sem prepričan, da bi se mogel zanesti na tvojo ljubezen in bi svoja dejanja temeljil na tej edini resnici. Vem, da si me ljubil z večno ljubeznijo: To si dokazal tam na križu. Zato si želim odgovoriti z hvaležnostjo, mirom in trdnim namenom, da razširim tvojo ljubezen na vse.

Prošnja: Gospod, podari mi vero v tvojo obljubo, da boš vstal od mrtvih.

Razmišljanja:

1. Hotena slepota. Jezus s tem, da obudi Lazarja od mrtvih, naredi enega najbolj prepričljivih čudežev oz. znamenj, da je poslan od Boga. Glavni duhovniki tega čudeža ne morejo zanikati. To se ni zgodilo nekje daleč, temveč tu, v Betaniji, čisto blizu Jeruzalema. Vsakdo, ki tudi danes želi videti kraj, kjer sta se srečala Jezus in Lazar, lahko prepotuje le kratek odsek iz Jeruzalema, čez Oljsko goro, in je že tam. Voditelji naroda in pismouki zavrnejo Jezusa in ne odprejo svojega srca. Zavrnitev je popolna. Očitno je, da je Jezusov čudež dejanje božje moči, toda kljub temu ga odklanjajo. Hkrati ne morejo prepričati ljudi, da mu ne bi verovali, razen če se poslužijo usmrtitve tako Jezusa kot Lazarja. Včasih že sama povezanost z Jezusom prinaša močne posledice. Kako ironično bi bilo, če bi nekoga ubili zaradi tako imenovanega zločina obuditve od smrti.
2. Ne zakrknite svojih src. Logično bi bilo, da bi ga glavni duhovniki, pismouki in farizeji sprejeli, saj prav oni najbolje poznajo Pismo. Oni so tisti, ki čakajo Mesija. Iz Jezusovega delovanja bi lahko spoznali, da dela vse, kar naj bi delal Mesija. Vendar to doume le nekaj posameznikov (Nikodem, Jožef iz Arimateje). Božje poti niso naše poti. Božji načrti in dejanja ostajajo nedoumljivi za racionalistični um, ki zahteva znanstvene dokaze celo v duhovnem svetu. Zakrknjenost srca povzroči, da vidimo dobra dela drugih kot zla. Ali si prizadevam uskladiti svoj um in svoje srce z Božjimi potmi ali nenehno zahtevam razlage? Pogosto križ v našem življenju nima smisla, vendar ga bomo nekoč doumeli, če ga bomo najprej sprejeli in nosili.
3. V ponosu in zavisti je naš padec. Farizeji imajo s ponosom težave. Mislijo, da so oni rešitelji vsega. Mislijo (ker ne želijo, da bi bilo res), da Jezus ni Mesija. Ne izpolnjuje njihovih pričakovanj in niso pripravljeni na spremembo – ne zmorejo se vprašati, če morda nimajo prav. Prepričani so, da vse razumejo, hkrati pa spregledajo, da je v Jezusu izpolnitev Pisma. Grejo tako daleč, da prezrejo celo vstajenje Lazara od mrtvih! Držijo se šibkih izgovorov, da ga lahko diskreditirajo: “Če bi ta mož bil prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika in kakšna je. (prim. Luka 7:39);”Raziščite in videli boste, da nihče od prerokov ne pride iz Galileje” (Janez 7:52). Bog se ne uklanja našim načrtom in idejam. Pričakuje, da mu bomo zaupali.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, težko verujem. Težko je biti pozoren na vse dobro, ki si ga storil v mojem življenju. Pomagaj mi, da bom gledal z očmi vere, ki me bodo pripeljale do trdnega prepričanja vate, do vere tistih, ki so videli, kako si obudil Lazarja od mrtvih.

Odločitev: Danes se bom na kratko ozrl na svoje življenje in poskusil opaziti vse, kar je Kristus že storil zame, tako da bom ob razmišljanju o teh stvareh utrdil svojo vero in zaupanje.

Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene, kljub mojim pomanjkljivostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da svojo vero udejanjim.

Razmišljanja:

1. Dela dajejo pričevanje. V današnjem evangeljskem branju nas Jezus uči, da naša vera ne temelji samo na tem, kar je Bog obljubil, ampak tudi na tem, kar je storil. Kristus svoja dela navede kot temelj za verovanje vanj kot Sina: “Če ne verjamete meni, verujte delom.” Največje od vseh njegovih del je vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez nekaj dni. Dela so močnejša od besed. Besede lahko prepričajo um, toda le dela spodbudijo voljo k dejanju – k odločitvi. Jezus še danes dela Očetova dela, še posebej v evharistiji in zakramentu spovedi, pa tudi drugih zakramentih. Ali ta dela vidim kot resnično Kristusovo moč, ki me lahko spremeni?
2. Svet potrebuje pričevanja svetih življenj. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti in moči osebnega pričevanja. Preplavljeni smo z informacijami in zunanjimi dražljaji vseh vrst. Povsod vidimo in slišimo besede, podobe in slogane. Prav zato v tem kaotičnem svetu dela resnične svetosti govorijo glasneje kot kadarkoli prej. Sveti papež Pavel VI. je to odlično izrazil z besedami: “Sodoben človek bolj potrebuje pričevanje kot argumente.” Vprašajmo se, ali se naša dela ujemajo z našimi besedami? Ali naša dela zmorejo govorijo sama zase o tem, kar izpovedujemo? Ali smo morda samo besede brez del?
3. Vaša luč naj sveti, da bodo ljudje verovali. Božja beseda ima posebno moč, da prodre v človeško srce in vest. Če zaupamo Besedi, ki preoblikuje in je le-ta asimilirana v življenju vernikov, njena moč še bolj narašča. Ogromna sovražnost, s katero se srečuje Jezus, ne more preprečiti, da drugi ne bi verjeli vanj. To skrivnost vedno znova ponavljamo v življenju Cerkve. Tam, kjer je največje nasprotovanje evangeljskemu sporočilu, prihaja do največjih spreobrnjenj. “Kjer se je pomnožil greh, tam se je še bolj pomnožila milost.” (prim. Rim 5,20) Ta preverjena resnica naj nas ščiti pred obupavanjem v naših lastnih prizadevanjih za evangelizacijo.

Pogovor z Jezusom: Gospod, verujem vate. Verujem, ko nenehno mečeš svoje mreže – enkrat, stokrat ter jih vlečeš nazaj mokre, prazne, včasih pretrgane. Zaupam ti, ko preizkušaš svoje izbrane, saj so kot seme, ki je v zemlji zato, da se lahko bolje ukorenini – v Boga. Želim se ti izročiti. Deni me kakor pečat na svoje srce.

Odločitev: Danes se bom trudil, da bodo moja dela ustrezala temu, kar govorim in v kogar verujem.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene – kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Naj slišim tvoj glas, Gospod, in naj moje srce ne zakrkne pred tem, za kar me prosiš danes.

Razmišljanja:

1. Pravi sovražnik. Jezusa danes najdemo v živahni razpravi z Judi. Zdi se, da govorijo o isti temi – smrti, vendar se dejansko sklicujejo na dva zelo različna razumevanja ene resničnosti. Judje govorijo o fizični smrti, medtem ko Jezus govori o duhovni, ki ima v primerjavi s prvo veliko večje posledice. Kristus nas opozarja na resnost duhovne smrti. Le-ta je posledica resnih grehov. Cerkev v litaniji svetnikov že vrsto let prosi, naj nas osvobodi mors perpetua (večne smrti), duhovne smrti. Prav pred njo nas namreč opozarja Jezus. Postni čas je čas, da izkoreninimo vse oblike zla iz svojega življenja, še posebej s pozitivnimi praksami molitve, pokore in dobrodelnosti.
2. Le Duh daje življenje. Jezusovi sogovorniki ne zmorejo prodreti v pomen njegovih besed, ker razmišljajo na povsem stvaren način. Le z duhom vere in s pomočjo Svetega Duha lahko razumemo Božje stvari. Današnji svet je preplavljen z duhom materializma. V materialnih stvareh in vrednotah vidi rešitev. Vendar, ali opažamo, da bolj kot raste naše materialno bogastvo in tehnična zmogljivost, bolj prazni postajamo znotraj in bolj votla postaja naša zahodna kultura? Materialne stvari so potrebne, saj smo deloma materialni. Vendar čisto materialna razlaga nikoli ne more zadovoljiti globljih potreb človeške osebe. Kot je rekel Kristus: “Le Duh daje življenje” (Jn 6:63). Truditi se moramo, da bi zmogli sprejeti duhovni oz. nadnaravni način življenja in gledati sebe in svoj svet s te perspektive. Tako se lahko izognemo temu, da bi postali slepi za resnico, ki presega materijo.
3. Odprti za izziv. Jezusovo vprašanje, da bi dvignili srce in dušo na duhovno raven, naleti na hudo nasprotovanje. Njegovi poslušalci ga dobesedno želijo kamnati! Kristus nas nenehno spodbuja, da gremo više. To počne kot izraz svoje ljubezni. Kako odgovarjam na ta izziv v svojem življenju?

Pogovor s Kristusom: Govoril si, Gospod, v tišini moje noči in tvoja beseda je vrezala tvojo voljo v moje srce. Povedal si, kakšna je tvoja: tvoja zapoved. Želim izpolnjevati tvojo voljo, Gospod. Želim verovati v skladu s tvojim naukom. Upati v skladu s tvojimi obljubami. Ljubiti in živeti v skladu s tvojim vodstvom in zakoni.

Odločitev: Bolj bom spodbujal duhovni način gledanja na sebe, druge in svet.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, čeprav pogosto težko verujem. Zaupam ti, čeprav pogosto izgubljam svoj mir zaradi malenkosti. Ljubim te, čeprav zamudim toliko priložnosti, ko bi lahko izrazil svojo ljubezen. Vem, da sem preveč zaposlen s sabo. Zelo sem ti hvaležen za spoznanje, da me v moji bedi in šibkosti gledaš z nasmehom in mi želiš dobro.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zvest.

Razmišljanja:

1. “Nimajo vina.” Marijine besede „nimajo vina.” (glej Janez 2,3) so pomembne, ker so trajne in hkrati ganljive. Na poroki je zmanjkalo vina, kar lahko razumemo v prenesenem pomenu: v marsikaterem zakonu zmanjka zavedanja, da nobena stvar ni samoumevna. Pogosto pride do pomanjkanja empatije, predvidevanja. Malo dogodkov “pomanjkanje vina” tako globoko povezuje s prešuštvom. Ne poznamo vseh okoliščin, ki so žensko v današnjem evangeliju vodile v prešuštvovanje. Morda je bila bolj žrtev grehov drugih, kakor da bi sama grešila. Ne glede na to, kaj jo je privedlo do padca (najsibo čustvena bolečina, zanemarjanje ali skušnjave), je Jezusova formula preprosta: “Pojdi in od zdaj ne greši več.” Vsekakor je to je lažje reči kakor storiti, toda Jezus ni samo terapevt. Je Bog. Iz vode je naredil vino.
2. Blagoslov odgovornosti. Ženska je občutila smrt, ko je ob zmerjanju in žvigžanju mimoidočih polna strahu hodila po tamjkajšnjih ulicah. Z njo lahko sočustvujemo, saj vemo, da smo tudi mi grešniki. Jezusovo usmiljenje, ki ji ga je izkazal, nas navdihuje, saj se ljubezen src dotika na veliko globlji ravni kakor strah. V celotni zgodbi vidimo, da je bilo kljub vsemu zanjo dobro, da so jo pripeljali na sramotilno mesto. Izkusila je Jezusovo milost in dobila novo priložnost. Zveze poročenih parov ne napredujejo, če v odnosu obstajajo temni kotički in skrita mesta, ki so prepovedana za sozakonca. Odgovornost in transparentnost rojevata najdragocenejšo zakonsko krepost: zaupanje. Vsakodneven in dosleden trud v odgovornosti in sprejemanju, medsebojnem podrejanju (prim. Ef 5,21) in zaupanju je kot vlaganje v ljubezenski bančni račun – ponuja najboljše zavarovanje pred zakonskim brodolomom.
3. Druga priložnost. “Pojdi in od zdaj ne greši več” so besede, ki vznemirjajo in izzivajo. Kaj se zgodi kasneje? V tem se skriva zapletenost, saj vsaka zakonska zveza vsebuje dve osebi. Ko zakonca sprejmeta poklicanost postati “eno meso”, hkrati izrazita potrebo po Božji milosti, ki jima bo pomagala prevzeti odgovornost, odpuščati in delati na ozdravljanju ran, ki so bile zadane njunemu odnosu. Z nečim takim lahko začnemo le pri sebi. Zato Jezus pravi: “Ne greši več.” Spreminjanje svojega srca, usmerjanje proti Bogu in prizadevanje, da bi bil boljši sozakonec, je najboljši način, da na pozitiven način prevetrimo svoj odnos. Jezus je definicija novih priložnosti. Ko dve osebi stojita pred oltarjem, da bi se zavezali s svojo ljubeznijo, le-ta postane neločljiva, saj ne gre samo za vez med njima. Gre za vez med njima in Kristusom. “Naredite vse, karkoli vam bo rekel!”

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti vidiš, skozi koliko preizkušenj in skušnjav gre moja zakonska zveza. Daj meni in mojemu sozakoncu moči! Ne dovoli, da bi težave skozi čas oslabile najin odnos. Pomagaj nama, da bova zvesta drug drugemu in tebi.

Odločitev: Naredil bom posebno duhovno žrtev za svojo zakonsko zvezo (ali za zvestobo para, če sem sam neporočen).

Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je resnično prerok.« Drugi so govorili: »Ta je Mesija.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Mesija iz Galileje? Ali ne pravi Pismo, da pride Mesija iz Davidovega rodu in iz Betlehema, vasi, kjer je bil David?« Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok. Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« »Ste se mar tudi vi dali zapeljati?« so jim odvrnili farizeji. »Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, ti si v vsej zgodovini najbolj odprta oseba. Odprt si za vse, ki te iskreno iščejo. Iščem te zdaj v tej meditaciji. Hrepenim po prijateljstvu s tabo in tvojih milostih. Ljubim te, vendar si želim, da bi moja ljubezen rasla in ti bom vedno bližje ter ti postajal vse bolj podoben.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce zate, ki si resnica.

Razmišljanja:

1. Odprtost in iskrenost. Pred kratkim je Kristus govoril, da je on živa voda (Jn 7,38) in danes se nekateri v množici odzovejo podobno kot Samarijanka pri vodnjaku. Najprej ga imajo za preroka, zdaj začenjajo verjeti, da je Mesija. “Vse, kar mi dá Oče, pride k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” (Jn 6,37). Njegove besede so tako prepričljive, da ga niti tempeljski stražarji ne morejo prijeti. Kristus svojim apostolom naroči, naj se ne pripravljajo na obrambo pred oblastniki in kralji (prim. Mr 13,11), saj je življenje v resnici najboljša priprava za prepričljivo komunikacijo resnice.
2. Namerna slepota. Voditelji, kot opozarja Nikodem, niso pripravljeni na srečanje s Kristusom in poslušanje njegovih besed. Njihova trma jih vodi v zablodo: “Preiščite in sprevidite, da noben prerok ne prihaja iz Galileje.” (Kaj pa Jona in Ozej?) Prav tako jih dela zlobne. Jezusu ne dajo priložnosti, da bi se opredelil glede svoje identitete. Namesto tega v ljubosumju sprejmejo odločitev, da ga obtožijo namernega zavajanja. Ali namerno in zavestno bežim pred resnico, kakršna koli je? Ali se zavedam, kam to lahko vodi – in bo vodilo?
3. Resnica osvobaja. Resnico je pogosto težko slišati. Še posebej resnico o Kristusu, ki je povezana z mojim življenjem – on je moj Gospod, Odrešenik, zasluži moje vse. Ta resnica se v svetu, ki ceni tehnološki napredek, politično korektnost in skrb zase, zdi fanatična, iracionalna in umetna. Toda kristjani, ki so vredni tega imena, so v vseh stoletjih in življenjskih okoliščinah vedeli, da je verovanje v osebo Jezusa Kristusa, ki je vsako svojo besedo mislil resno, izkušnja prave svobode. Svoboda, ki nas vodi stran od slepe ulice materializma, greha in smrti. Svoboda, v kateri živimo življenje ljubezni, življenje, ki je resnično človeško in božje. Življenje, v kateri naša ljubezen postaja podobna Kristusovi ljubezni do mene – do smrti na križu!

Pogovor s Kristusom. Gospod, nihče ni govoril tako kot ti. Podarjaš mi svojo Besedo. Zavedam se, da me edino pogostejši stik s tvojimi besedami lahko osvobodi slepote. Naj razumevanje tvoje Besede ne postane priložnost za prazno slavo ali napuh, temveč orodje, ki bo pomagalo drugim, da te spoznajo.

Odločitev: Odpravil bom predsodek glede enega vidika Kristusovega sporočila, ki ga gojim v svojem srcu.

Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

Uvodna molitev: Jezus, resnično verujem in upam vate in v tvoje evangeljsko sporočilo. Dotaknil si se me s svojim zgledom zaupanja v Očetov načrt. Častim te in se ti iz srca zahvaljujem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom bolj zaupal tvoji Božji previdnosti.

Razmišljanja:

1. Izhod iz stiske: Medved, ki je potisnjen v kot, se odzove s preživetvenim nagonom in se bori do smrti. Kristus pa pokaže povsem drugačen odnos, ko je soočen z izzivom. Vedno se zdi umirjen in obvladuje vsako situacijo. Ve, da mu ne bo odpadel niti en las z glave, razen če mu Oče tega izrecno ne dovoli. Pogosto nas naši strahovi potisnejo v kot do te mere, da nas popolnoma prestrašijo. Da bi premagali svoje strahove, moramo bolj verjeti, več upati in Kristusa bolj ljubiti.
2. Moč ljubezni: Zanimivo je opaziti, da je Jezus sprva načrtoval, da ostane v Galileji. Toda iz ljubezni in zaupanja v Očetovo voljo se je odpravil na nevarno potovanje v Judejo. Ko je bil tam, je pozabil na nevarnost, ki je prežala nanj. Čutil je obnovljeno moč, saj je imel sočutje do izgubljenih ovc v Judeji. Nič ni moglo omajati njegove odločitve, da nahrani duhovno lačne, ozdravlja bolne in poučuje nevedne. Kristusu je ljubezen omogočila, da se je še bolj daroval. Ljubezen ščiti življenje pred predsodki in pritožbami.
3. Dokaz Božje ljubezni: Vojaki so hoteli Jezusa prijeti, vendar jim to ni uspelo. Oče je določil, da še ni bil čas za izročitev svojega Sina. Rak, globalno segrevanje, jedrske bombe, terorizem in naravne nesreče – stvari, ki se nam zdijo grožnje – v nas ne smejo vzbujati strahu. Zaupanje je res zaupanje! Jezus nas vabi k resničnemu zaupanju – to je močno. Sveti Pavel pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28). Pomembno je, da vse svoje misli in prizadevanja osredotočimo na Božjo voljo in se trudimo delati dobro in nesebično služimo drugim. »Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« (Lk 12,31).

Pogovor s Kristusom: Moj Gospod in Odrešenik, vem, da je moj pogled pogosto kratkoviden. Nauči me ljubiti in zaupati. Razširi moje srce, da bom lahko prenašal težke situacije in stiske v korist svojega večnega odrešenja. Jezus, zaupam vate!

Odločitev: Ko se bodo danes pri delu ali doma pojavila nasprotovanja, ne bom obupano zavzdihnil. Raje bom izrekel besede upanja: »Naj živi Kristus Kralj!«

Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Kristus, zagotovo verujem vate, saj si mi pri krstu podaril dar vere. Verujem vate tudi za vse tiste, ki vate ne verujejo. Poglej moj trud, Gospod. Zaupam v tvoj Božji načrt in upam v tvojo odrešilno milost.

Prošnja: Gospod, podari mi dar pobožnosti.

Razmišljanja:

1. Kakor Oče, tako Sin: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam.« Razmerje med Kristusom in njegovim Očetom je zaznamovano s popolnim spoštovanjem in ljubeznijo. Ni okrnjeno s propadom, ki ga tako pogosto in tragično doživljamo v sodobnih družinah. Intenzivnost sinovske ljubezni, ki jo Jezus živi do svojega Očeta, je tako močna, da nam nudi pot, po kateri lahko hodimo vsi. Eden od darov Svetega Duha je dar pobožnosti. Pobožnost obilno obdari dušo z zmožnostjo, da Boga dojemamo kot svojega Očeta in vse ljudi kot svoje brate in sestre. Srce, ki je polno odpuščanja in premaga vse grenkobe zaradi prejetih ran, je eden od sadov tega daru.
2. Zahteve pobožnosti: Jezus je rekel: »Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« Ni treba, da bi zapravljali čas v sovraštvu do svojih bratov in sester. Samo Bog lahko presoja njihova srca. Naša dolžnost je, da ravnamo z vsakim s spoštovanjem in ljubeznijo; to je najboljši način za razvijanje daru pobožnosti.
3. Ključ je ponižnost: Jezus je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Verjemite ali ne, ponižni so edini, ki lahko z vsemi živijo v mirnem sožitju in se hkrati zvesto držijo resnice in načel. Kdo si lahko predstavlja sončen dan brez sonca? Kdo si lahko predstavlja dar pobožnosti brez prakse ponižnosti? Vabljen sem, naj preučim tiste trenutke, ko za svojo nestrpnost krivim vse druge. Ali ni moja nestrpnost posledica težav, ki jih doživljam pri sprejemanju načrta nekoga drugega nad svojim ali pri sprejemanju Božje volje na račun svojih želja?

Pogovor z Jezusom: Gospod, tolikokrat sem na kolenih prišel k tebi. Zdaj prihajam v prepričanju, da mi boš skozi neskončne zasluge, ki si jih zame pridobil na križu, v srce obilno izlil dar pobožnosti. Pomagaj mi, Gospod, da te bom videl v vsakem človeku, ki ga srečam.

Odločitev: Trudil se bom biti pobožen prijatelj in odpuščajoč sosed. Ponižno bom ponudil svojo pomoč sosedom, ki me najmanj zanimajo.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si me ustvaril in rešil greha. Verujem, da vse dobro v mojem življenju izvira iz tebe: moje bivanje, moja vera, moje izobraževanje, kakršne koli kreposti, ki jih imam. Danes v molitvi prihajam predte, da ti izročim svoje življenje. Vem, da si izvor vsega dobrega v meni. Pogosto se sprašujem, ali res vem, kako moliti. Sprašujem se, kako plodna je moja molitev. V zavedanju svoje bede ti ponujam edino, kar vem, da ti lahko ponudim: svojo ponižnost pred tvojo veličino.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, ko v molitvi pristopam k tebi.

Razmišljanja:

1. Paralelni monologi, ne pogovor: Farizej je šel v tempelj molit. Predpostavljamo, da se je nameraval pogovoriti z Bogom. Ko je stal v templju, je mislil, da moli: bil je na pravem mestu, obrnjen je bil v pravo smer, videti je bilo, da dela pravo stvar. Toda njegova molitev je bila izkrivljena. Pravzaprav to sploh ni bila molitev, ampak njegov lasten samoopravičujoč monolog. Če bi ga naslednji dan prijatelj vprašal, ali je molil, bi rekel: »Ja.« Ali je tudi moja molitev včasih lažna, podobna farizejevi? Ali mislim, da molim in vse delam prav, vendar v resnici ne molim in samo opravičujem samega sebe?
2. Minimalno ne zadošča: Farizej je v tej priliki prikazan kot »slab« človek. Vendar ni oseba, ki bi bila navzven zla. Ne dela hudih grehov. Je pošten, zvest svoji ženi, radodaren pri darovanju. Toda njegov ponos ga zaslepi za veliko globlji odnos z Bogom. Svojo religijo živi kot minimalno izogibanje hujšim grehom. Njegova molitev je sterilna. Moram se zazreti vase, da se prepričam, da ne počnem istega – da mislim, da delam vse prav, toda v resnici le malo živim svojo vero. Bog nas ne prosi samo, naj se izogibamo zlu. Vabi nas, naj delamo dobro. Prava radodarnost v naše življenje prinaša mir in izpolnjenost.
3. Ponižnost – osnovni element molitve: Cestninar ni opravičen, ker bi vse delal prav, ampak zato, ker je imel ponižnost, da je priznal svojo grešnost. Morda je celo slišal, kaj je govoril farizej, in ga je to še bolj spodbudilo, da je prosil za Božje usmiljenje. Ena najpomembnejših značilnosti naše molitve mora biti, da je ponižna. Ko gremo molit, moramo k Bogu pristopiti v priznavanju svoje grešnosti in šibkosti ter dejstva, da od njega prejemamo vse dobro, kar imamo. To je tisto, kar naredi našo molitev plodovito. Bog ljubi ponižno in skesano srce.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce. Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti bedo svoje grešnosti, da jo lahko očistiš in z njo ravnaš, kakor želiš. Svojega življenja ne želim živeti le v izogibanju velikim grehom. S teboj želim imeti globok in intimen odnos, ki temelji na resnični ponižnosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom za trenutek ustavil in se vprašal, kako jo lahko opravim z ljubeznijo.

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Uvodna molitev: Gospod, med postom, ko se pripravljam na praznovanje velikega skrivnostnega vstajenja, v molitvi stopam predte, da me lahko oblikuješ in usmerjaš. Hrepenim po tem, da bi bila pregrešnost mojega življenja premagana, da bi te lahko poveličeval s čistim in skesanim srcem. Poznaš moje grešno stanje. Poznaš moj ponos in hrepenenja. Danes ti ponujam svojo molitev kot majhen izraz svoje ljubezni. Upam, da me boš iz malo ljubezni, ki jo premorem, naučil ljubiti z velikodušnim srcem. Želim biti del tvojega kraljestva. Nočem biti na obrobju, temveč se potopiti v globine tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, nauči me te ljubiti z vsem svojim srcem, dušo in umom ter z vso svojo močjo.

Razmišljanja:

1. Prava hierarhija zakonov: Vprašanje o prvi zapovedi je bilo velik predmet razprave med pismouki in farizeji. Ljudje želimo vedeti, kaj je prvo in kaj je drugo, da bi stvari postavili v pravi red. Pogosto nas pritegne obljuba kakšnega guruja o enem samem skrivnem receptu, ki nas bo osrečil, izboljšal naše zdravje ali povečal naš poslovni uspeh. Tako nas naša naravna radovednost vodi k želji po spoznanju, kaj je prva zapoved, kaj moramo storiti pred vsem ostalim. Hočemo reči: »Preprosto mi povej, kaj moram storiti, in storil bom.« Tu Jezus jasno pove, kako naj živimo svoje življenje: ljubiti Boga z vsem, kar smo, in ljubiti svojega bližnjega kakor sebe. Se njegova zapoved ujema z mojim srcem in dejanji?
2. Ljubezen presega formalnost: Pismouk reče, da so ti zakoni večji od vsake žrtve ali daritve. Žrtev ali daritev brez ljubezni sta prazni. Prav ljubezen do Boga in bližnjega daje vrednost vsem našim žrtvam, preizkušnjam in dobrim delom. Ljubezen je v osrčju naše popolnosti, in ko izpolnjujemo to največjo zapoved – ljubiti Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo – se bodo v našem življenju uredile tudi vse manjše stvari. Ali moje življenje kaže na urejeno hierarhijo vrednot? Če ne, kaj konkretno moram storiti, da vzpostavim pravi red?
3. Hrepenenje po izkušnji Božje ljubezni: Jezus pohvali pismouka za njegovo razumevanje in mu pove, da ni daleč od Božjega kraljestva. To nam daje priložnost, da se vprašamo: »Kako daleč sem od Božjega kraljestva?« Znanje tega pismouka ni bilo le znanje iz knjig, saj za dosego Božjega kraljestva ni dovolj, da vemo določeno število resnic. Pismoukovo znanje je bilo intimno poznavanje ljubezni – praktično znanje, kako predati svoje srce, dušo, um in moč Bogu. Ali je približevanje Božjemu kraljestvu moja najvišja vrednota? Kaj moram storiti, da ostanem na pravi poti ali se nanjo usmeriti? Ali s ponižnostjo, zaupanjem in gorečnostjo prosim Gospoda za milost, da mi pomaga? Ali vsak dan premišljujem in prepoznavam ljubečo Božjo navzočnost in skrb v svojem življenju? Se zavedam in zahvaljujem Bogu za njegovo ljubezen?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel vedno v mislih tvojo zapoved ljubezni in jo živel z vso svojo močjo. Nočem živeti svoje vere z zgolj intelektualnim poznavanjem tvojih zapovedi; želim jo živeti z globokim intimnim spoznanjem, ki rodi sadove prave svetosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom ustavil in vprašal, kako jo lahko opravljam z ljubeznijo.

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, med pripravo na veliko noč v tem postnem času se znova v molitvi obračam k tebi. Želim te videti z očmi vere. Želim sprejeti odrešenje, ki si ga prišel podarit, in ga sprejeti s ponižnim srcem. Zdaj, med to molitveno uro, želim vse predati tebi, da bosta tvoja ljubezen in resnica usmerjali moje življenje.

Prošnja: Gospod, s preprosto vero mi pomagaj sprejeti resničnost tega, kar si.

Razmišljanja:

1. Vse v Božjo slavo: Ko Jezus izvrši to preprosto čudežno znamenje, so množice navdušene. Presenečene so nad tem, kar je Jezus storil, vendar so zagotovo presenečene tudi nad tem, kar je nemi človek izrekel. Ne vemo, kaj je bilo izrečeno, vendar je bila verjetno zahvala Bogu za njegov čudež. Jezus omogoči svobodo tako, da nemi osebi razveže jezik, da le-ta lahko poveličuje Boga, svojega Stvarnika. Ko Jezus nemo osebo osvobodi Satana – ki noče, da bi bil Bog poveličan, in ki želi držati človeštvo v verigah greha –, je to zato, da bi bil Bog poveličan. Ali v svojem življenju stremim k temu, da bi poveličeval Boga za čudesa njegovega stvarstva in vse dobro, kar je storil zame?
2. Resnica ali laž: Jezusovi sovražniki niso mogli zanikati čudeža, ki ga je storil. Vendar so namesto da bi sprejeli njegovo moč, da izganja hude duhove, z obtožbo trdili, da je čudež povzročil Bélcebub. Zavist je zasenčila njihov zdrav razum. Zavist vedno poskuša najti pot okoli resnice. Zahteva znamenje ali si izmisli lažno obtožbo. Jezus z enostavno in jasno logiko zavrne zvitost zavisti: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« Izganjanje demonov ne more biti delo Bélcebuba, saj bi to pomenilo, da ta izganja svoje lastne demone. Preprosta logika kaže, da to ni res. Mi moja vera pomaga ločiti med resnico in lažmi, ki jih slišim?
3. Jezus izziva Satanovo oblast: Močan mož, o katerem govori Jezus, je hudič. Od Adamovega in Evinega padca naprej je imel hudič človeštvo pod svojim nadzorom. Do Kristusovega prihoda se ni imel česa bati, saj je bil močan mož, sposoben braniti svoj plen pokvarjene človeške narave. Ampak Jezus je močnejši, prišel je, da napade hudiča in mu odvzame tisto, kar je vzel. Odvzame mu oklep zla, sovraštva, jeze, poželenja in egoizma. Človeštvo odkupi iz hudobnega primeža. Ali lahko zares rečem, da zaupam v Boga in v to, da prinaša dobro, kljub vsem naravnim nesrečam ali slabim nameram in dejanjem drugih, vključno s samim hudičem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi sprejeti svoja čudežna dela v mojem življenju, da bom s svojimi dejanji, besedami in mislimi poveličeval tebe. Ne pusti mi, da bi bil slep za moč tvoje ljubezni v svetu. Vem, da si močnejši od Satana. Želim biti na tvoji strani. Želim biti rešen iz primeža greha z močjo tvoje vsemogočne ljubezni.

Odločitev: Ko se soočim s skušnjavo, si bom v spomin priklical dejstvo, da je Jezus močnejši od Satana in mi lahko da moč, da zavrnem skušnjavo.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, Veliki petek je dan, ko si s svojo smrtjo na križu premagal greh. Pokazal si, da je tvoje usmiljenje nedotakljivo. Večje, kot so bile žalitve vržene proti tebi, večje je bilo odpuščanje, ki je prihajalo iz tvojega Srca. Hvala ti, Gospod, za tvoj ponižen, velikodušen dar sebe, ko si se nam dal med strašnim trpljenjem. Danes te želim v tvojem trpljenju tesno spremljati. Želim te zares srečati in ti bolj zvesto slediti vse dni svojega življenja.

Prošnja: Gospod, prepričaj moje srce, da si umrl iz osebne ljubezni do mene.

Razmišljanja:

1. Potrditev: “JAZ SEM.” Odločne Kristusove besede pred četami vojakov, ki so bili poslani, da ga primejo v vrtu Getsemani, so iste besede, s katerimi se je Bog opisal Mojzesu na gori Sinaj. To so besede, ki v krščanskem razmišljanju govorijo o Stvarniku vseh obstoječih stvari. V njih se Kristus razodeva in razodene svojo božanskost. Zato se obrnejo in padejo na tla. Ko razmišljamo o Kristusovem trpljenju, ne pozabimo na njegovo božanskost. On je Bog in moj Odrešenik.
2. Zanikanje: “Nisem.” Te Petrove besede so ostro nasprotje besedam, ki razglašajo Kristusovo božanskost. Lahko bi rekli, da predstavljajo vse, kar je v človeku šibko in krhko. Za razliko od Kristusa, stoji Peter ob toplem ognju in odgovarja dekli služabnice. Zanika, da je Kristusov učenec in s tem potrjuje svojo lastno šibkost in potrebo po Božji milosti in usmiljenju. S Petrom bi se lahko poistovetili in tako prepoznali našo potrebo po Kristusovi žrtvi. Kdaj se v meni pojavlja Petrovo zanikanje? Kdaj pustim, da me človeška krhkost premaga in potegne navzdol? Kaj naj storim, da se izognem pastem in postanem bolj zvest Kristusov spremljevalec?
3. Iz ljubezni do mene. Ta evangeljski prizor prikazuje nasprotje med Petrovim zanikanjem in Kristusovo obsodbo na smrt. Kristus bi bil obsojen tudi brez Petrovega zanikanja. Jezus umre za Petra in vse ljudi, da bi nas rešil naših grehov. Petrova pomanjkljiva vera tega ne spremeni. Ko se Peter obrne in veruje, spozna, da Jezus vse to dela zanj. Od takrat naprej si upa oznanjevati. Naj mi Gospod pomaga spoznati, da Kristus vidi vsa moja dejanja, ki ga lahko tolažijo ali pa prispevajo k bolečini. V sebi naj gradim drugo naravo, da bi se v trenutkih skušnjave moje srce obrnilo k Jezusu, ki zmore premagati žalitve, ki mu jih povzročam. Takrat se slika obrne in spet ugajam Gospodu in Odrešeniku.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, ko premišljujem o tvoji ljubeči daritvi na veliki petek, te prosim, da napolniš moje srce z globljim spoznavanjem in ljubeznijo do tebe. Vse moje nezvestobe in šibkosti prispevajo k temu, kar si trpel. To si storil iz ljubezni do mene in mojih bratov in sester. Hvala ti.

Odločitev: Odločam se, da bom danes prosil za osebno izkušnjo Kristusove ljubezni še posebej, ko bom premišljeval o njegovem trpljenju in smrti.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost vztrajanja v veri.

Razmišljanja:

1. Dokaz njegove neomajne ljubezni. “Jezus je vedel, da je prišla njegova ura, da preide iz tega sveta k Očetu.” Jezus ni trpel krize identitete. Ves čas svojega javnega delovanja je vedel, kdo je (Očetov maziljenec) in kakšna je njegova naloga (izpolniti poslanstvo). Zavedal se je preizkušenj, ki bodo zdrobile njegovo človeško telo. Le-te bodo sredstvo, s katerim bo dokazal svojo največjo vrednost: ljubezen. “Ljubil je svoje, ki so na svetu, ljubil jih je do konca.” Ljubezen vse prenese. Ljubezen lahko izlušči dobro tudi v najslabših situacijah. Ljubezen odrešuje. Prijateljeva izdaja mu bo omogčila pokazati pristnost njegovega prijateljskega odnosa. “Ni večje ljubezni kot te, da kdo da življenje za svoje prijatelje.”
2. Sprejemanje Kristusove ljubezni. Jezus ni “prosil za dovoljenje”, če bi lahko živel ponižnost in služenje. Petrovo vprašanje: “Gospod, ti hočeš meni umiti noge?” ni prošnja, ampak odpor do Jezusovega dejanja. Ali ponižnost in ljubezen potrebujeta, da jima dovolimo biti to, kar sta v svojem bistvu? Dobro si je zastaviti vprašanje: Je v meni toliko ponižnosti, da sprejmem ljubezen drugega? Sem dovolj ponižen, da sprejmem Jezusovo ljubezen, s katero me ljubi? Jezusova ponižnost in dobrosrčnost očiščujeta. Očistiti se moramo drže, ki pravi: “Nikoli mi ne boš umil nog.” V nebeško kraljestvo vstopajo ubogi v duhu, čisti in otroških src. “Če te umijem, nimaš deleža z menoj.” Naj me Kristus umije s svojim milostnim zgledom! Če mu ne bom dovolil, bom izgubil svoj delež, ki ga imam v njem. Če pa me že umiva z besedo, moram le ohranjati čiste noge.
3. Dragocena učna ura. Če sem učenec, je vsaka lekcija pomembna. Jezus sprašuje: “Razumeš, kaj sem ti storil?” Jezus bi lahko zahteval, da mu njegov služabnik umije noge, ne obratno. Jezus je Gospod in Učitelj; on je dobri Učitelj, jaz sem njegov učenec. Svoje avtoritete ni izrazil z zahtevanjem poslušnosti in z izvajanjem sile, ampak z razkrivanjem močnih kreposti, ki se imenujeta ponižnost in ljubezen. Onidve imata sposobnosti za učenje in prepričevanje. “Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni umivati noge drug drugemu.” Dal mi je zgled, ki naj mu sledim, da delam podobno. Komu naj umijem noge?

Pogovor s Kristusom: Gospod, umivaj me z besedo, da bom lahko ostal čist. Daj mi ponižnost in moč za služenje, da bom posnemal tvoje kreposti. Želim se naučiti umivati noge drugim. Daj mi milost, da se neham braniti in preprosto dovolim, da delam dobro ter se ne obremenjujem z odzivom drugih.

Odločitev: Danes se bom učil ponižnosti in služil nekomu, ki potrebuje pomoč, še posebej tistemu, do katerega me prevevajo negativna čustva.

Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi ostati močan v svoji veri.

Razmišljanja:

1. Eden izmed dvanajsterih je izdajalec. Pogosto mislimo, da je moral biti Juda drugačen, očitno slabši od drugih učencev. Če bi to držalo, bi ga vsi sumili, ko je Jezus rekel: »Eden izmed vas me bo izdal.« Pomislili bi: »Mora biti Juda. Vedno je bil slab. Zmožen je izdaje. Ne vemo, zakaj ga je Jezus izbral.« Juda ni posebej izstopal ali bil slabši od drugih. Vsak izmed nas lahko postopoma postane kot Juda. To se začenja dogajati z opuščanjem načel v manjših stvareh, kasneje v pomembnejših. V krščanskem življenju je treba najti zdravo napetost v prizadevanju in pozornosti. Tisti, ki je zvest v malem, je tudi v velikem.
2. „Sem mar jaz?” Apostoli se sprašujejo: »Sem jaz?« Se mar sprašujejo zato, ker bi hrepeneli po izdaji? Ne. Toda so v nevarnem položaju. Farizeji so odločeni Jezusa ubiti. Apostoli to vedo, zato se za nekaj časa preselijo v Jeriho. Jeruzalem je preveč nevaren. Vedo, da bi lahko v bližini Jezusa ogrožali svoje življenje in da bi bili lahko oni tisti, ki bi morali izdati Jezusa. Verjetno se sprašujejo, kaj bi rekli. Če bi bilo moje življenje na kocki, bi izdal Jezusa? Zato se sprašujejo: »Sem mar jaz?« Ko pride stiska, kaj postavljam na prvo mesto? Bi zaradi nečesa ali nekoga tudi jaz prodal Jezusa?
3. Bdenje srca. Juda ima vse lastnosti, ki jih potrebuje, da bi bil odličen apostol. Ima velikodušno srce. Jezus ga je izbral. Bog nikogar ne določi za neuspeh. Kaj se torej zgodi z Judom? V nekem trenutku neha delati na svojem prijateljstvu z Jezusom. Nekateri bi pokazali na trenutek razprave o Kruhu življenja, ki je v 6. poglavju Janezovega evangelija. Juda ne more sprejeti, da bi moral jesti Jezusovo telo in piti njegovo kri. Jezus je po njegovem mnenju v zmoti, je lažni Mesija. Janez 6:64 nam pove, da Jezus ve, kdo ga bo izdal. Jezus Judu omogoči, da zapusti skupino Jn 6:67. Namesto tega ostane in postane hinavec - “hudič” po Jezusovih besedah - ter začne pot, ki ga vodi k izdaji. Vem, da je moja vera najdragocenejše darilo, ki sem ga prejel od Boga. Ali pazim nanjo in jo negujem, da raste in je močna?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tolikokrat sem te izdal, tudi v majhnih stvareh, kot npr. da se v restavraciji zaradi strahu, da bi me označili za kristjana, nisem zahvalil. Naj me izkušnja tvoje strasti ljubezni in smrti spodbudi, da bom vedno pogumno živel po svojih prepričanjih.

Sklep: Danes bom živel svojo vero, še posebej v trenutkih, ko me vidijo kot Kristusovega učenca. Danes ga ne bom izdal, niti v najmanjši stvari.

Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti pasti napačnega ponosa in se jim izogniti.

Razmišljanja:

1. Zaupanje v Kristusovo ljubezen. Peter ljubi Jezusa. Je njegov najboljši prijatelj. Zanj bi naredil vse. Boji se, da bi se kdaj ločil od Jezusa. Čuti moč svoje ljubezni, zato brez oklevanja izjavi, da je zanj pripravljen umreti, in misli resno. Čez nekaj dni bo v Getsemaniju izvlekel star, rjav meč in se sam soočil s četo izkušenih vojakov – ne kot šolan mečevalec, ampak predvsem kot pogumen prijatelj. Z močnim udarcem bo odsekal uho služabnika vélikega duhovnika. Zares bo izkazal svojo ljubezen in resno se bo pripravljen žrtvovati za Jezusovo ime. Toda kot meni tudi njemu še nekaj manjka. Včasih se v ljubezni do Jezusa počutim pripravljenega narediti karkoli, toda takoj, pride “nekaj” resnega, se srečam s svojo šibkostjo in tveganjem, da zaradi svojih neuspehov obupam.
2. Slabe odločitve. Peter se lahko zopet slabo odloči. To se mu je že zgodilo. Kmalu zatem, ko je bil imenovan za glavo apostolov, je Jezusu svetoval, naj opusti Očetov načrt, ki vključuje odhod v Jeruzalem, kjer ga čaka trpljenje in smrt. Jezus ga je ostro zavrnil, saj mu nihče ne more stati na poti med njim in Očetom. Peter je naredil napako in Jezus mu je to jasno povedal z besedami “kamen spotike,” “satan,” “ne misliš tako kot Bog, ampak kot človek” (prim. Matej 16:23). Evangeliji naštejejo več Petrovih slabih odločitev. Prav v tem je privlačen, saj nam je precej podoben. Vsak dan naredimo veliko napak. Kot Peter ne mislimo tako kot Bog, ampak kot ljudje. Vendar vemo, da se bo Peter na koncu uspel ponižati in zvesto služiti svojemu Gospodu.
3. Napačno presojanje situacij. Peter je samozadosten. Misli, da razume situacijo. Vse mu gre dobro. Ljudje nazadnje priznajo Jezusa kot Mesija. Veliki duhovniki, pismouki in farizeji so jezni, vendar brez moči. Vsak dan poskušajo razpravljati z Jezusom in ga osramotiti, vendar so vedno poraženi. Zdi se, da bo v kratkem Jezus zares vse prepričal, da je Mesija, in vse bo v redu. Peter bo kmalu doživel preobrat, vendar se tega ne zaveda. Edina rešitev zanj je, da naredi, kar Jezus od njega zahteva. Kljub spoštovanju, ki ga čuti do Jezusa, je še vedno prepričan, da le on ve, kaj je zanj najbolje. Zavedam se, da mora biti moje življenje zakoreninjeno v molitvi in povezanosti z Bogom.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, tako kot Peter sem mnogokrat padel. Vedno le zato, ker sem zaupal vase in ne vate. Pomagaj mi poslušati tvoje navdihe in notranje vzgibe. Samo s ponižnostjo se lahko izognem padcem. Prosim, pomagaj mi, doseči to, Gospod.

Sklep: Danes bom vsako svoje dejanje začel z molitvijo, ko pa ga bom končeval, se bom Kristusu, mojemu prijatelju, zahvalil za vso pomoč, ki mi jo je dal. Predal mu bom svoje uspehe in ga prosil odpuščanja za svoje neuspehe.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim te tesno spremljati na poti h Kalvariji. Če bi te večkrat občudoval, kako visiš ves šibek in krvav na križu, sem prepričan, da bi se mogel zanesti na tvojo ljubezen in bi svoja dejanja temeljil na tej edini resnici. Vem, da si me ljubil z večno ljubeznijo: To si dokazal tam na križu. Zato si želim odgovoriti z hvaležnostjo, mirom in trdnim namenom, da razširim tvojo ljubezen na vse.

Prošnja: Gospod, podari mi vero v tvojo obljubo, da boš vstal od mrtvih.

Razmišljanja:

1. Hotena slepota. Jezus s tem, da obudi Lazarja od mrtvih, naredi enega najbolj prepričljivih čudežev oz. znamenj, da je poslan od Boga. Glavni duhovniki tega čudeža ne morejo zanikati. To se ni zgodilo nekje daleč, temveč tu, v Betaniji, čisto blizu Jeruzalema. Vsakdo, ki tudi danes želi videti kraj, kjer sta se srečala Jezus in Lazar, lahko prepotuje le kratek odsek iz Jeruzalema, čez Oljsko goro, in je že tam. Voditelji naroda in pismouki zavrnejo Jezusa in ne odprejo svojega srca. Zavrnitev je popolna. Očitno je, da je Jezusov čudež dejanje božje moči, toda kljub temu ga odklanjajo. Hkrati ne morejo prepričati ljudi, da mu ne bi verovali, razen če se poslužijo usmrtitve tako Jezusa kot Lazarja. Včasih že sama povezanost z Jezusom prinaša močne posledice. Kako ironično bi bilo, če bi nekoga ubili zaradi tako imenovanega zločina obuditve od smrti.
2. Ne zakrknite svojih src. Logično bi bilo, da bi ga glavni duhovniki, pismouki in farizeji sprejeli, saj prav oni najbolje poznajo Pismo. Oni so tisti, ki čakajo Mesija. Iz Jezusovega delovanja bi lahko spoznali, da dela vse, kar naj bi delal Mesija. Vendar to doume le nekaj posameznikov (Nikodem, Jožef iz Arimateje). Božje poti niso naše poti. Božji načrti in dejanja ostajajo nedoumljivi za racionalistični um, ki zahteva znanstvene dokaze celo v duhovnem svetu. Zakrknjenost srca povzroči, da vidimo dobra dela drugih kot zla. Ali si prizadevam uskladiti svoj um in svoje srce z Božjimi potmi ali nenehno zahtevam razlage? Pogosto križ v našem življenju nima smisla, vendar ga bomo nekoč doumeli, če ga bomo najprej sprejeli in nosili.
3. V ponosu in zavisti je naš padec. Farizeji imajo s ponosom težave. Mislijo, da so oni rešitelji vsega. Mislijo (ker ne želijo, da bi bilo res), da Jezus ni Mesija. Ne izpolnjuje njihovih pričakovanj in niso pripravljeni na spremembo – ne zmorejo se vprašati, če morda nimajo prav. Prepričani so, da vse razumejo, hkrati pa spregledajo, da je v Jezusu izpolnitev Pisma. Grejo tako daleč, da prezrejo celo vstajenje Lazara od mrtvih! Držijo se šibkih izgovorov, da ga lahko diskreditirajo: “Če bi ta mož bil prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika in kakšna je. (prim. Luka 7:39);”Raziščite in videli boste, da nihče od prerokov ne pride iz Galileje” (Janez 7:52). Bog se ne uklanja našim načrtom in idejam. Pričakuje, da mu bomo zaupali.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, težko verujem. Težko je biti pozoren na vse dobro, ki si ga storil v mojem življenju. Pomagaj mi, da bom gledal z očmi vere, ki me bodo pripeljale do trdnega prepričanja vate, do vere tistih, ki so videli, kako si obudil Lazarja od mrtvih.

Odločitev: Danes se bom na kratko ozrl na svoje življenje in poskusil opaziti vse, kar je Kristus že storil zame, tako da bom ob razmišljanju o teh stvareh utrdil svojo vero in zaupanje.

Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene, kljub mojim pomanjkljivostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da svojo vero udejanjim.

Razmišljanja:

1. Dela dajejo pričevanje. V današnjem evangeljskem branju nas Jezus uči, da naša vera ne temelji samo na tem, kar je Bog obljubil, ampak tudi na tem, kar je storil. Kristus svoja dela navede kot temelj za verovanje vanj kot Sina: “Če ne verjamete meni, verujte delom.” Največje od vseh njegovih del je vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez nekaj dni. Dela so močnejša od besed. Besede lahko prepričajo um, toda le dela spodbudijo voljo k dejanju – k odločitvi. Jezus še danes dela Očetova dela, še posebej v evharistiji in zakramentu spovedi, pa tudi drugih zakramentih. Ali ta dela vidim kot resnično Kristusovo moč, ki me lahko spremeni?
2. Svet potrebuje pričevanja svetih življenj. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti in moči osebnega pričevanja. Preplavljeni smo z informacijami in zunanjimi dražljaji vseh vrst. Povsod vidimo in slišimo besede, podobe in slogane. Prav zato v tem kaotičnem svetu dela resnične svetosti govorijo glasneje kot kadarkoli prej. Sveti papež Pavel VI. je to odlično izrazil z besedami: “Sodoben človek bolj potrebuje pričevanje kot argumente.” Vprašajmo se, ali se naša dela ujemajo z našimi besedami? Ali naša dela zmorejo govorijo sama zase o tem, kar izpovedujemo? Ali smo morda samo besede brez del?
3. Vaša luč naj sveti, da bodo ljudje verovali. Božja beseda ima posebno moč, da prodre v človeško srce in vest. Če zaupamo Besedi, ki preoblikuje in je le-ta asimilirana v življenju vernikov, njena moč še bolj narašča. Ogromna sovražnost, s katero se srečuje Jezus, ne more preprečiti, da drugi ne bi verjeli vanj. To skrivnost vedno znova ponavljamo v življenju Cerkve. Tam, kjer je največje nasprotovanje evangeljskemu sporočilu, prihaja do največjih spreobrnjenj. “Kjer se je pomnožil greh, tam se je še bolj pomnožila milost.” (prim. Rim 5,20) Ta preverjena resnica naj nas ščiti pred obupavanjem v naših lastnih prizadevanjih za evangelizacijo.

Pogovor z Jezusom: Gospod, verujem vate. Verujem, ko nenehno mečeš svoje mreže – enkrat, stokrat ter jih vlečeš nazaj mokre, prazne, včasih pretrgane. Zaupam ti, ko preizkušaš svoje izbrane, saj so kot seme, ki je v zemlji zato, da se lahko bolje ukorenini – v Boga. Želim se ti izročiti. Deni me kakor pečat na svoje srce.

Odločitev: Danes se bom trudil, da bodo moja dela ustrezala temu, kar govorim in v kogar verujem.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene – kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Naj slišim tvoj glas, Gospod, in naj moje srce ne zakrkne pred tem, za kar me prosiš danes.

Razmišljanja:

1. Pravi sovražnik. Jezusa danes najdemo v živahni razpravi z Judi. Zdi se, da govorijo o isti temi – smrti, vendar se dejansko sklicujejo na dva zelo različna razumevanja ene resničnosti. Judje govorijo o fizični smrti, medtem ko Jezus govori o duhovni, ki ima v primerjavi s prvo veliko večje posledice. Kristus nas opozarja na resnost duhovne smrti. Le-ta je posledica resnih grehov. Cerkev v litaniji svetnikov že vrsto let prosi, naj nas osvobodi mors perpetua (večne smrti), duhovne smrti. Prav pred njo nas namreč opozarja Jezus. Postni čas je čas, da izkoreninimo vse oblike zla iz svojega življenja, še posebej s pozitivnimi praksami molitve, pokore in dobrodelnosti.
2. Le Duh daje življenje. Jezusovi sogovorniki ne zmorejo prodreti v pomen njegovih besed, ker razmišljajo na povsem stvaren način. Le z duhom vere in s pomočjo Svetega Duha lahko razumemo Božje stvari. Današnji svet je preplavljen z duhom materializma. V materialnih stvareh in vrednotah vidi rešitev. Vendar, ali opažamo, da bolj kot raste naše materialno bogastvo in tehnična zmogljivost, bolj prazni postajamo znotraj in bolj votla postaja naša zahodna kultura? Materialne stvari so potrebne, saj smo deloma materialni. Vendar čisto materialna razlaga nikoli ne more zadovoljiti globljih potreb človeške osebe. Kot je rekel Kristus: “Le Duh daje življenje” (Jn 6:63). Truditi se moramo, da bi zmogli sprejeti duhovni oz. nadnaravni način življenja in gledati sebe in svoj svet s te perspektive. Tako se lahko izognemo temu, da bi postali slepi za resnico, ki presega materijo.
3. Odprti za izziv. Jezusovo vprašanje, da bi dvignili srce in dušo na duhovno raven, naleti na hudo nasprotovanje. Njegovi poslušalci ga dobesedno želijo kamnati! Kristus nas nenehno spodbuja, da gremo više. To počne kot izraz svoje ljubezni. Kako odgovarjam na ta izziv v svojem življenju?

Pogovor s Kristusom: Govoril si, Gospod, v tišini moje noči in tvoja beseda je vrezala tvojo voljo v moje srce. Povedal si, kakšna je tvoja: tvoja zapoved. Želim izpolnjevati tvojo voljo, Gospod. Želim verovati v skladu s tvojim naukom. Upati v skladu s tvojimi obljubami. Ljubiti in živeti v skladu s tvojim vodstvom in zakoni.

Odločitev: Bolj bom spodbujal duhovni način gledanja na sebe, druge in svet.

Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.« Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko opravljam dobra dela, si v resnici ti tisti, ki deluje skozi mene – kljub mojim napakam. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da ostanem v tvoji besedi in me tvoja resnica osvobodi.

Razmišljanja:

1. Živa vera. Vera ni resnična, če ne vpliva na našo držo in na naše konkretne izbire. Ostati v Kristusovi besedi pomeni uskladiti naše življenje z njegovim življenjem in njegovimi krepostmi, še posebej s krepostjo ljubezni, ki je bistvo krščanskega nauka in morale. Ostati v njegovi besedi pomeni hoditi pot. Na drugem mestu v evangeliju piše, da v Božje kraljestvo ne bodo vstopili tisti, ki pravijo: “Gospod, Gospod,” ampak tisti, ki v svojem življenju dejansko izpolnjujejo Očetovo voljo. Ostajati v njegovi besedi je recept za svetost. Je gradivo vsakdanjega vztrajanja in vedenja, kako vstati, obrisati prah s sebe in začeti znova vsakič, ko omahujemo ali pademo. Kako naj ostanem v Kristusovi besedi? Bi nepristranski opazovalec iz moje drže in dejanj lahko ugovotil, da sledim Kristusu?
2. Pravi učenec živi resnico. Zdi se, da Kristus pokaže razliko med pravimi in lažnimi učenci. Obstaja le en način, po čem se razlikujemo: ali sprejme njegovo besedo ne le kot ideal, ampak kot pravilo življenja. Danes nas množica glasov, tudi znotraj krščanske skupnosti, nagovarja, naj sledimo “terapevtskemu” krščanstvu – v tej obliki verjamemo v Kristusa, medtem pa sprejemamo vedenje ali držo, ki je povsem nasprotna njegovemu načinu učenja, ki ga avtoritativno uči Cerkev. Skušnjava ločevanja vere in prakse ni daleč od nas. Koliko lažni glasovi vplivajo na moje razumevanje, kaj pomeni slediti Kristusu kot članu njegovega telesa, Cerkve?
3. Pristna svoboda. Svoboda, ki jo Kristus obljublja tistim, ki ostanejo v njegovi besedi, je veliko globlja od svobode, ki jo ponuja svet. Kristusova svoboda ni le politična svoboda. Prav tako ni svoboda, da lahko izbiram, kar hočem, kadar hočem in kakor hočem. Svoboda Kristusovega učenca je duhovna, moralna in notranja. Je svoboda, po kateri hrepeni vsak človek v globinah svojega srca. Le Kristus daje tovrstno svobodo.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za svobodo, ki mi jo podarjaš. S tem lahko iščem srečo v razbitih glinenih posodah, tebe, izvir žive vode, pa pozabljam. Lahko bi me ustvaril nesvobodnega. Toda ustvaril si me za svobodo in želim biti svoboden. Želim vedeti, kako biti svoboden. Želim dokazati, da sem svoboden, z najvišjim dejanjem svoje svobode, in sicer: Gospod, ker sem svoboden, ti podarjam svojo svobodo, svojo voljo, da se zgodi tvoja volja.

Odločitev: Svojo svobodo bom uporabljal odgovorno - kot bi od mene želel Kristus.

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, čeprav pogosto težko verujem. Zaupam ti, čeprav pogosto izgubljam svoj mir zaradi malenkosti. Ljubim te, čeprav zamudim toliko priložnosti, ko bi lahko izrazil svojo ljubezen. Vem, da sem preveč zaposlen s sabo. Zelo sem ti hvaležen za spoznanje, da me v moji bedi in šibkosti gledaš z nasmehom in mi želiš dobro.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zvest.

Razmišljanja:

1. “Nimajo vina.” Marijine besede „nimajo vina.” (glej Janez 2,3) so pomembne, ker so trajne in hkrati ganljive. Na poroki je zmanjkalo vina, kar lahko razumemo v prenesenem pomenu: v marsikaterem zakonu zmanjka zavedanja, da nobena stvar ni samoumevna. Pogosto pride do pomanjkanja empatije, predvidevanja. Malo dogodkov “pomanjkanje vina” tako globoko povezuje s prešuštvom. Ne poznamo vseh okoliščin, ki so žensko v današnjem evangeliju vodile v prešuštvovanje. Morda je bila bolj žrtev grehov drugih, kakor da bi sama grešila. Ne glede na to, kaj jo je privedlo do padca (najsibo čustvena bolečina, zanemarjanje ali skušnjave), je Jezusova formula preprosta: “Pojdi in od zdaj ne greši več.” Vsekakor je to je lažje reči kakor storiti, toda Jezus ni samo terapevt. Je Bog. Iz vode je naredil vino.
2. Blagoslov odgovornosti. Ženska je občutila smrt, ko je ob zmerjanju in žvigžanju mimoidočih polna strahu hodila po tamjkajšnjih ulicah. Z njo lahko sočustvujemo, saj vemo, da smo tudi mi grešniki. Jezusovo usmiljenje, ki ji ga je izkazal, nas navdihuje, saj se ljubezen src dotika na veliko globlji ravni kakor strah. V celotni zgodbi vidimo, da je bilo kljub vsemu zanjo dobro, da so jo pripeljali na sramotilno mesto. Izkusila je Jezusovo milost in dobila novo priložnost. Zveze poročenih parov ne napredujejo, če v odnosu obstajajo temni kotički in skrita mesta, ki so prepovedana za sozakonca. Odgovornost in transparentnost rojevata najdragocenejšo zakonsko krepost: zaupanje. Vsakodneven in dosleden trud v odgovornosti in sprejemanju, medsebojnem podrejanju (prim. Ef 5,21) in zaupanju je kot vlaganje v ljubezenski bančni račun – ponuja najboljše zavarovanje pred zakonskim brodolomom.
3. Druga priložnost. “Pojdi in od zdaj ne greši več” so besede, ki vznemirjajo in izzivajo. Kaj se zgodi kasneje? V tem se skriva zapletenost, saj vsaka zakonska zveza vsebuje dve osebi. Ko zakonca sprejmeta poklicanost postati “eno meso”, hkrati izrazita potrebo po Božji milosti, ki jima bo pomagala prevzeti odgovornost, odpuščati in delati na ozdravljanju ran, ki so bile zadane njunemu odnosu. Z nečim takim lahko začnemo le pri sebi. Zato Jezus pravi: “Ne greši več.” Spreminjanje svojega srca, usmerjanje proti Bogu in prizadevanje, da bi bil boljši sozakonec, je najboljši način, da na pozitiven način prevetrimo svoj odnos. Jezus je definicija novih priložnosti. Ko dve osebi stojita pred oltarjem, da bi se zavezali s svojo ljubeznijo, le-ta postane neločljiva, saj ne gre samo za vez med njima. Gre za vez med njima in Kristusom. “Naredite vse, karkoli vam bo rekel!”

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti vidiš, skozi koliko preizkušenj in skušnjav gre moja zakonska zveza. Daj meni in mojemu sozakoncu moči! Ne dovoli, da bi težave skozi čas oslabile najin odnos. Pomagaj nama, da bova zvesta drug drugemu in tebi.

Odločitev: Naredil bom posebno duhovno žrtev za svojo zakonsko zvezo (ali za zvestobo para, če sem sam neporočen).

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, čeprav pogosto težko verujem. Zaupam ti, čeprav pogosto izgubljam svoj mir zaradi malenkosti. Ljubim te, čeprav zamudim toliko priložnosti, ko bi lahko izrazil svojo ljubezen. Vem, da sem preveč zaposlen s sabo. Zelo sem ti hvaležen za spoznanje, da me v moji bedi in šibkosti gledaš z nasmehom in mi želiš dobro.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zvest.

Razmišljanja:

1. “Nimajo vina.” Marijine besede „nimajo vina.” (glej Janez 2,3) so pomembne, ker so trajne in hkrati ganljive. Na poroki je zmanjkalo vina, kar lahko razumemo v prenesenem pomenu: v marsikaterem zakonu zmanjka zavedanja, da nobena stvar ni samoumevna. Pogosto pride do pomanjkanja empatije, predvidevanja. Malo dogodkov “pomanjkanje vina” tako globoko povezuje s prešuštvom. Ne poznamo vseh okoliščin, ki so žensko v današnjem evangeliju vodile v prešuštvovanje. Morda je bila bolj žrtev grehov drugih, kakor da bi sama grešila. Ne glede na to, kaj jo je privedlo do padca (najsibo čustvena bolečina, zanemarjanje ali skušnjave), je Jezusova formula preprosta: “Pojdi in od zdaj ne greši več.” Vsekakor je to je lažje reči kakor storiti, toda Jezus ni samo terapevt. Je Bog. Iz vode je naredil vino.
2. Blagoslov odgovornosti. Ženska je občutila smrt, ko je ob zmerjanju in žvigžanju mimoidočih polna strahu hodila po tamjkajšnjih ulicah. Z njo lahko sočustvujemo, saj vemo, da smo tudi mi grešniki. Jezusovo usmiljenje, ki ji ga je izkazal, nas navdihuje, saj se ljubezen src dotika na veliko globlji ravni kakor strah. V celotni zgodbi vidimo, da je bilo kljub vsemu zanjo dobro, da so jo pripeljali na sramotilno mesto. Izkusila je Jezusovo milost in dobila novo priložnost. Zveze poročenih parov ne napredujejo, če v odnosu obstajajo temni kotički in skrita mesta, ki so prepovedana za sozakonca. Odgovornost in transparentnost rojevata najdragocenejšo zakonsko krepost: zaupanje. Vsakodneven in dosleden trud v odgovornosti in sprejemanju, medsebojnem podrejanju (prim. Ef 5,21) in zaupanju je kot vlaganje v ljubezenski bančni račun – ponuja najboljše zavarovanje pred zakonskim brodolomom.
3. Druga priložnost. “Pojdi in od zdaj ne greši več” so besede, ki vznemirjajo in izzivajo. Kaj se zgodi kasneje? V tem se skriva zapletenost, saj vsaka zakonska zveza vsebuje dve osebi. Ko zakonca sprejmeta poklicanost postati “eno meso”, hkrati izrazita potrebo po Božji milosti, ki jima bo pomagala prevzeti odgovornost, odpuščati in delati na ozdravljanju ran, ki so bile zadane njunemu odnosu. Z nečim takim lahko začnemo le pri sebi. Zato Jezus pravi: “Ne greši več.” Spreminjanje svojega srca, usmerjanje proti Bogu in prizadevanje, da bi bil boljši sozakonec, je najboljši način, da na pozitiven način prevetrimo svoj odnos. Jezus je definicija novih priložnosti. Ko dve osebi stojita pred oltarjem, da bi se zavezali s svojo ljubeznijo, le-ta postane neločljiva, saj ne gre samo za vez med njima. Gre za vez med njima in Kristusom. “Naredite vse, karkoli vam bo rekel!”

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti vidiš, skozi koliko preizkušenj in skušnjav gre moja zakonska zveza. Daj meni in mojemu sozakoncu moči! Ne dovoli, da bi težave skozi čas oslabile najin odnos. Pomagaj nama, da bova zvesta drug drugemu in tebi.

Odločitev: Naredil bom posebno duhovno žrtev za svojo zakonsko zvezo (ali za zvestobo para, če sem sam neporočen).

Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je resnično prerok.« Drugi so govorili: »Ta je Mesija.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Mesija iz Galileje? Ali ne pravi Pismo, da pride Mesija iz Davidovega rodu in iz Betlehema, vasi, kjer je bil David?« Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok. Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« »Ste se mar tudi vi dali zapeljati?« so jim odvrnili farizeji. »Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, ti si v vsej zgodovini najbolj odprta oseba. Odprt si za vse, ki te iskreno iščejo. Iščem te zdaj v tej meditaciji. Hrepenim po prijateljstvu s tabo in tvojih milostih. Ljubim te, vendar si želim, da bi moja ljubezen rasla in ti bom vedno bližje ter ti postajal vse bolj podoben.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce zate, ki si resnica.

Razmišljanja:

1. Odprtost in iskrenost. Pred kratkim je Kristus govoril, da je on živa voda (Jn 7,38) in danes se nekateri v množici odzovejo podobno kot Samarijanka pri vodnjaku. Najprej ga imajo za preroka, zdaj začenjajo verjeti, da je Mesija. “Vse, kar mi dá Oče, pride k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” (Jn 6,37). Njegove besede so tako prepričljive, da ga niti tempeljski stražarji ne morejo prijeti. Kristus svojim apostolom naroči, naj se ne pripravljajo na obrambo pred oblastniki in kralji (prim. Mr 13,11), saj je življenje v resnici najboljša priprava za prepričljivo komunikacijo resnice.
2. Namerna slepota. Voditelji, kot opozarja Nikodem, niso pripravljeni na srečanje s Kristusom in poslušanje njegovih besed. Njihova trma jih vodi v zablodo: “Preiščite in sprevidite, da noben prerok ne prihaja iz Galileje.” (Kaj pa Jona in Ozej?) Prav tako jih dela zlobne. Jezusu ne dajo priložnosti, da bi se opredelil glede svoje identitete. Namesto tega v ljubosumju sprejmejo odločitev, da ga obtožijo namernega zavajanja. Ali namerno in zavestno bežim pred resnico, kakršna koli je? Ali se zavedam, kam to lahko vodi – in bo vodilo?
3. Resnica osvobaja. Resnico je pogosto težko slišati. Še posebej resnico o Kristusu, ki je povezana z mojim življenjem – on je moj Gospod, Odrešenik, zasluži moje vse. Ta resnica se v svetu, ki ceni tehnološki napredek, politično korektnost in skrb zase, zdi fanatična, iracionalna in umetna. Toda kristjani, ki so vredni tega imena, so v vseh stoletjih in življenjskih okoliščinah vedeli, da je verovanje v osebo Jezusa Kristusa, ki je vsako svojo besedo mislil resno, izkušnja prave svobode. Svoboda, ki nas vodi stran od slepe ulice materializma, greha in smrti. Svoboda, v kateri živimo življenje ljubezni, življenje, ki je resnično človeško in božje. Življenje, v kateri naša ljubezen postaja podobna Kristusovi ljubezni do mene – do smrti na križu!

Pogovor s Kristusom. Gospod, nihče ni govoril tako kot ti. Podarjaš mi svojo Besedo. Zavedam se, da me edino pogostejši stik s tvojimi besedami lahko osvobodi slepote. Naj razumevanje tvoje Besede ne postane priložnost za prazno slavo ali napuh, temveč orodje, ki bo pomagalo drugim, da te spoznajo.

Odločitev: Odpravil bom predsodek glede enega vidika Kristusovega sporočila, ki ga gojim v svojem srcu.

Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

Uvodna molitev: Jezus, resnično verujem in upam vate in v tvoje evangeljsko sporočilo. Dotaknil si se me s svojim zgledom zaupanja v Očetov načrt. Častim te in se ti iz srca zahvaljujem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom bolj zaupal tvoji Božji previdnosti.

Razmišljanja:

1. Izhod iz stiske: Medved, ki je potisnjen v kot, se odzove s preživetvenim nagonom in se bori do smrti. Kristus pa pokaže povsem drugačen odnos, ko je soočen z izzivom. Vedno se zdi umirjen in obvladuje vsako situacijo. Ve, da mu ne bo odpadel niti en las z glave, razen če mu Oče tega izrecno ne dovoli. Pogosto nas naši strahovi potisnejo v kot do te mere, da nas popolnoma prestrašijo. Da bi premagali svoje strahove, moramo bolj verjeti, več upati in Kristusa bolj ljubiti.
2. Moč ljubezni: Zanimivo je opaziti, da je Jezus sprva načrtoval, da ostane v Galileji. Toda iz ljubezni in zaupanja v Očetovo voljo se je odpravil na nevarno potovanje v Judejo. Ko je bil tam, je pozabil na nevarnost, ki je prežala nanj. Čutil je obnovljeno moč, saj je imel sočutje do izgubljenih ovc v Judeji. Nič ni moglo omajati njegove odločitve, da nahrani duhovno lačne, ozdravlja bolne in poučuje nevedne. Kristusu je ljubezen omogočila, da se je še bolj daroval. Ljubezen ščiti življenje pred predsodki in pritožbami.
3. Dokaz Božje ljubezni: Vojaki so hoteli Jezusa prijeti, vendar jim to ni uspelo. Oče je določil, da še ni bil čas za izročitev svojega Sina. Rak, globalno segrevanje, jedrske bombe, terorizem in naravne nesreče – stvari, ki se nam zdijo grožnje – v nas ne smejo vzbujati strahu. Zaupanje je res zaupanje! Jezus nas vabi k resničnemu zaupanju – to je močno. Sveti Pavel pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28). Pomembno je, da vse svoje misli in prizadevanja osredotočimo na Božjo voljo in se trudimo delati dobro in nesebično služimo drugim. »Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« (Lk 12,31).

Pogovor s Kristusom: Moj Gospod in Odrešenik, vem, da je moj pogled pogosto kratkoviden. Nauči me ljubiti in zaupati. Razširi moje srce, da bom lahko prenašal težke situacije in stiske v korist svojega večnega odrešenja. Jezus, zaupam vate!

Odločitev: Ko se bodo danes pri delu ali doma pojavila nasprotovanja, ne bom obupano zavzdihnil. Raje bom izrekel besede upanja: »Naj živi Kristus Kralj!«

Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Kristus, zagotovo verujem vate, saj si mi pri krstu podaril dar vere. Verujem vate tudi za vse tiste, ki vate ne verujejo. Poglej moj trud, Gospod. Zaupam v tvoj Božji načrt in upam v tvojo odrešilno milost.

Prošnja: Gospod, podari mi dar pobožnosti.

Razmišljanja:

1. Kakor Oče, tako Sin: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam.« Razmerje med Kristusom in njegovim Očetom je zaznamovano s popolnim spoštovanjem in ljubeznijo. Ni okrnjeno s propadom, ki ga tako pogosto in tragično doživljamo v sodobnih družinah. Intenzivnost sinovske ljubezni, ki jo Jezus živi do svojega Očeta, je tako močna, da nam nudi pot, po kateri lahko hodimo vsi. Eden od darov Svetega Duha je dar pobožnosti. Pobožnost obilno obdari dušo z zmožnostjo, da Boga dojemamo kot svojega Očeta in vse ljudi kot svoje brate in sestre. Srce, ki je polno odpuščanja in premaga vse grenkobe zaradi prejetih ran, je eden od sadov tega daru.
2. Zahteve pobožnosti: Jezus je rekel: »Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« Ni treba, da bi zapravljali čas v sovraštvu do svojih bratov in sester. Samo Bog lahko presoja njihova srca. Naša dolžnost je, da ravnamo z vsakim s spoštovanjem in ljubeznijo; to je najboljši način za razvijanje daru pobožnosti.
3. Ključ je ponižnost: Jezus je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Verjemite ali ne, ponižni so edini, ki lahko z vsemi živijo v mirnem sožitju in se hkrati zvesto držijo resnice in načel. Kdo si lahko predstavlja sončen dan brez sonca? Kdo si lahko predstavlja dar pobožnosti brez prakse ponižnosti? Vabljen sem, naj preučim tiste trenutke, ko za svojo nestrpnost krivim vse druge. Ali ni moja nestrpnost posledica težav, ki jih doživljam pri sprejemanju načrta nekoga drugega nad svojim ali pri sprejemanju Božje volje na račun svojih želja?

Pogovor z Jezusom: Gospod, tolikokrat sem na kolenih prišel k tebi. Zdaj prihajam v prepričanju, da mi boš skozi neskončne zasluge, ki si jih zame pridobil na križu, v srce obilno izlil dar pobožnosti. Pomagaj mi, Gospod, da te bom videl v vsakem človeku, ki ga srečam.

Odločitev: Trudil se bom biti pobožen prijatelj in odpuščajoč sosed. Ponižno bom ponudil svojo pomoč sosedom, ki me najmanj zanimajo.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si me ustvaril in rešil greha. Verujem, da vse dobro v mojem življenju izvira iz tebe: moje bivanje, moja vera, moje izobraževanje, kakršne koli kreposti, ki jih imam. Danes v molitvi prihajam predte, da ti izročim svoje življenje. Vem, da si izvor vsega dobrega v meni. Pogosto se sprašujem, ali res vem, kako moliti. Sprašujem se, kako plodna je moja molitev. V zavedanju svoje bede ti ponujam edino, kar vem, da ti lahko ponudim: svojo ponižnost pred tvojo veličino.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, ko v molitvi pristopam k tebi.

Razmišljanja:

1. Paralelni monologi, ne pogovor: Farizej je šel v tempelj molit. Predpostavljamo, da se je nameraval pogovoriti z Bogom. Ko je stal v templju, je mislil, da moli: bil je na pravem mestu, obrnjen je bil v pravo smer, videti je bilo, da dela pravo stvar. Toda njegova molitev je bila izkrivljena. Pravzaprav to sploh ni bila molitev, ampak njegov lasten samoopravičujoč monolog. Če bi ga naslednji dan prijatelj vprašal, ali je molil, bi rekel: »Ja.« Ali je tudi moja molitev včasih lažna, podobna farizejevi? Ali mislim, da molim in vse delam prav, vendar v resnici ne molim in samo opravičujem samega sebe?
2. Minimalno ne zadošča: Farizej je v tej priliki prikazan kot »slab« človek. Vendar ni oseba, ki bi bila navzven zla. Ne dela hudih grehov. Je pošten, zvest svoji ženi, radodaren pri darovanju. Toda njegov ponos ga zaslepi za veliko globlji odnos z Bogom. Svojo religijo živi kot minimalno izogibanje hujšim grehom. Njegova molitev je sterilna. Moram se zazreti vase, da se prepričam, da ne počnem istega – da mislim, da delam vse prav, toda v resnici le malo živim svojo vero. Bog nas ne prosi samo, naj se izogibamo zlu. Vabi nas, naj delamo dobro. Prava radodarnost v naše življenje prinaša mir in izpolnjenost.
3. Ponižnost – osnovni element molitve: Cestninar ni opravičen, ker bi vse delal prav, ampak zato, ker je imel ponižnost, da je priznal svojo grešnost. Morda je celo slišal, kaj je govoril farizej, in ga je to še bolj spodbudilo, da je prosil za Božje usmiljenje. Ena najpomembnejših značilnosti naše molitve mora biti, da je ponižna. Ko gremo molit, moramo k Bogu pristopiti v priznavanju svoje grešnosti in šibkosti ter dejstva, da od njega prejemamo vse dobro, kar imamo. To je tisto, kar naredi našo molitev plodovito. Bog ljubi ponižno in skesano srce.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce. Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti bedo svoje grešnosti, da jo lahko očistiš in z njo ravnaš, kakor želiš. Svojega življenja ne želim živeti le v izogibanju velikim grehom. S teboj želim imeti globok in intimen odnos, ki temelji na resnični ponižnosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom za trenutek ustavil in se vprašal, kako jo lahko opravim z ljubeznijo.

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Uvodna molitev: Gospod, med postom, ko se pripravljam na praznovanje velikega skrivnostnega vstajenja, v molitvi stopam predte, da me lahko oblikuješ in usmerjaš. Hrepenim po tem, da bi bila pregrešnost mojega življenja premagana, da bi te lahko poveličeval s čistim in skesanim srcem. Poznaš moje grešno stanje. Poznaš moj ponos in hrepenenja. Danes ti ponujam svojo molitev kot majhen izraz svoje ljubezni. Upam, da me boš iz malo ljubezni, ki jo premorem, naučil ljubiti z velikodušnim srcem. Želim biti del tvojega kraljestva. Nočem biti na obrobju, temveč se potopiti v globine tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, nauči me te ljubiti z vsem svojim srcem, dušo in umom ter z vso svojo močjo.

Razmišljanja:

1. Prava hierarhija zakonov: Vprašanje o prvi zapovedi je bilo velik predmet razprave med pismouki in farizeji. Ljudje želimo vedeti, kaj je prvo in kaj je drugo, da bi stvari postavili v pravi red. Pogosto nas pritegne obljuba kakšnega guruja o enem samem skrivnem receptu, ki nas bo osrečil, izboljšal naše zdravje ali povečal naš poslovni uspeh. Tako nas naša naravna radovednost vodi k želji po spoznanju, kaj je prva zapoved, kaj moramo storiti pred vsem ostalim. Hočemo reči: »Preprosto mi povej, kaj moram storiti, in storil bom.« Tu Jezus jasno pove, kako naj živimo svoje življenje: ljubiti Boga z vsem, kar smo, in ljubiti svojega bližnjega kakor sebe. Se njegova zapoved ujema z mojim srcem in dejanji?
2. Ljubezen presega formalnost: Pismouk reče, da so ti zakoni večji od vsake žrtve ali daritve. Žrtev ali daritev brez ljubezni sta prazni. Prav ljubezen do Boga in bližnjega daje vrednost vsem našim žrtvam, preizkušnjam in dobrim delom. Ljubezen je v osrčju naše popolnosti, in ko izpolnjujemo to največjo zapoved – ljubiti Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo – se bodo v našem življenju uredile tudi vse manjše stvari. Ali moje življenje kaže na urejeno hierarhijo vrednot? Če ne, kaj konkretno moram storiti, da vzpostavim pravi red?
3. Hrepenenje po izkušnji Božje ljubezni: Jezus pohvali pismouka za njegovo razumevanje in mu pove, da ni daleč od Božjega kraljestva. To nam daje priložnost, da se vprašamo: »Kako daleč sem od Božjega kraljestva?« Znanje tega pismouka ni bilo le znanje iz knjig, saj za dosego Božjega kraljestva ni dovolj, da vemo določeno število resnic. Pismoukovo znanje je bilo intimno poznavanje ljubezni – praktično znanje, kako predati svoje srce, dušo, um in moč Bogu. Ali je približevanje Božjemu kraljestvu moja najvišja vrednota? Kaj moram storiti, da ostanem na pravi poti ali se nanjo usmeriti? Ali s ponižnostjo, zaupanjem in gorečnostjo prosim Gospoda za milost, da mi pomaga? Ali vsak dan premišljujem in prepoznavam ljubečo Božjo navzočnost in skrb v svojem življenju? Se zavedam in zahvaljujem Bogu za njegovo ljubezen?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel vedno v mislih tvojo zapoved ljubezni in jo živel z vso svojo močjo. Nočem živeti svoje vere z zgolj intelektualnim poznavanjem tvojih zapovedi; želim jo živeti z globokim intimnim spoznanjem, ki rodi sadove prave svetosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom ustavil in vprašal, kako jo lahko opravljam z ljubeznijo.

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, med pripravo na veliko noč v tem postnem času se znova v molitvi obračam k tebi. Želim te videti z očmi vere. Želim sprejeti odrešenje, ki si ga prišel podarit, in ga sprejeti s ponižnim srcem. Zdaj, med to molitveno uro, želim vse predati tebi, da bosta tvoja ljubezen in resnica usmerjali moje življenje.

Prošnja: Gospod, s preprosto vero mi pomagaj sprejeti resničnost tega, kar si.

Razmišljanja:

1. Vse v Božjo slavo: Ko Jezus izvrši to preprosto čudežno znamenje, so množice navdušene. Presenečene so nad tem, kar je Jezus storil, vendar so zagotovo presenečene tudi nad tem, kar je nemi človek izrekel. Ne vemo, kaj je bilo izrečeno, vendar je bila verjetno zahvala Bogu za njegov čudež. Jezus omogoči svobodo tako, da nemi osebi razveže jezik, da le-ta lahko poveličuje Boga, svojega Stvarnika. Ko Jezus nemo osebo osvobodi Satana – ki noče, da bi bil Bog poveličan, in ki želi držati človeštvo v verigah greha –, je to zato, da bi bil Bog poveličan. Ali v svojem življenju stremim k temu, da bi poveličeval Boga za čudesa njegovega stvarstva in vse dobro, kar je storil zame?
2. Resnica ali laž: Jezusovi sovražniki niso mogli zanikati čudeža, ki ga je storil. Vendar so namesto da bi sprejeli njegovo moč, da izganja hude duhove, z obtožbo trdili, da je čudež povzročil Bélcebub. Zavist je zasenčila njihov zdrav razum. Zavist vedno poskuša najti pot okoli resnice. Zahteva znamenje ali si izmisli lažno obtožbo. Jezus z enostavno in jasno logiko zavrne zvitost zavisti: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« Izganjanje demonov ne more biti delo Bélcebuba, saj bi to pomenilo, da ta izganja svoje lastne demone. Preprosta logika kaže, da to ni res. Mi moja vera pomaga ločiti med resnico in lažmi, ki jih slišim?
3. Jezus izziva Satanovo oblast: Močan mož, o katerem govori Jezus, je hudič. Od Adamovega in Evinega padca naprej je imel hudič človeštvo pod svojim nadzorom. Do Kristusovega prihoda se ni imel česa bati, saj je bil močan mož, sposoben braniti svoj plen pokvarjene človeške narave. Ampak Jezus je močnejši, prišel je, da napade hudiča in mu odvzame tisto, kar je vzel. Odvzame mu oklep zla, sovraštva, jeze, poželenja in egoizma. Človeštvo odkupi iz hudobnega primeža. Ali lahko zares rečem, da zaupam v Boga in v to, da prinaša dobro, kljub vsem naravnim nesrečam ali slabim nameram in dejanjem drugih, vključno s samim hudičem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi sprejeti svoja čudežna dela v mojem življenju, da bom s svojimi dejanji, besedami in mislimi poveličeval tebe. Ne pusti mi, da bi bil slep za moč tvoje ljubezni v svetu. Vem, da si močnejši od Satana. Želim biti na tvoji strani. Želim biti rešen iz primeža greha z močjo tvoje vsemogočne ljubezni.

Odločitev: Ko se soočim s skušnjavo, si bom v spomin priklical dejstvo, da je Jezus močnejši od Satana in mi lahko da moč, da zavrnem skušnjavo.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Gospod, kljub težavam zaupam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Verujem vate, upam vate in te ljubim nad vse. Vera, upanje in ljubezen mi bodo pomagali v današnji bitki. Gospod, brezpogojno se izročam tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi čisto vest kot tvojemu skrbniku, svetemu Jožefu.

Razmišljanja:

1. Moje stanje. Na vsakem duhovnem potovanju obstaja nevarnost. Ko je vse tiho in deluje, je vse razumljivo, ko drugi cenijo naša prizadevanja, se zdi, da naše življenje cveti. Ko pa je težko, ponižujoče ali boleče, imamo občutek, da nekaj ni v redu. Začne nas navdajati odpor. Morda začnemo celo dvomiti, ali nas Bog še vedno ljubi. Vedno moramo ohranjati močno vero v Boga. Jožef je dober zgled, saj ni obupal niti takrat, ko je bil deležen preizkušenj.
2. Čista vest. Jožef, pravičen mož, je želel verjeti Marijini zgodbi, vendar so bila dejstva za razumevanje preveč trda. Ljubil jo je in skrbel zanjo, vendar se je počutil izdanega. S čisto vestjo se je odločil zavreči sanje o tem, da bi se z njo poročil. Imel jo je namen tiho zapustiti. Bog mu je ob iskrenosti, ki jo je izkazal, razodel resnico o Marijini poštenosti. Sporočilo v sanjah je bilo dovolj, da ga je prepričalo. Ali sem pripravljen verjeti v Božje delovanje v svojem življenju? V kakšni meri sem pripravljen izpolniti Božjo voljo?
3. Niti za pravičnega moža ni vse lahko. Bog je izbral človeka velike poštenosti in natančnosti, da bi prevzel težko odgovornost, in sicer da vzgaja njegovega Sina. Ali si je Jožef kadarkoli predstavljal, da bo moral ženo pet mesecev po sprejemu v svoj dom odpeljati v Betlehem brez udobja ali varnosti med potjo? Ali si je kdaj predstavljal, da bo moral zbežati v Egipt, da bi se izognil mečem in vojakom? To je bila cena, ki jo je plačal kot časten mož. Gospod mu je zvestobo povrnil s tem, da je postal varuh in skrbnik Stvarnika vesolja, z obiljem blagoslova in zadovoljstev.

Pogovor s Kristusom: O Kristus, Kralj in Gospod, tvoj skrbnik sveti Jožef mi daje zgled poguma v mirnem prenašanju bremen križev in težav življenja. Pomagaj mi videti lepoto nenehnega podarjanja in izročanja svojega življenja tebi.

Odločitev: Tekom dneva se bom ustavil in pogovoril s svetim Jožefom ter ga prosil, naj me nauči, kako v času preizkušenj ostati miren.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«

Liturgična opomba: Za Veliko soboto ni obredja. Krščanska tradicija je, da Cerkev čaka ob Gospodovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Današnje premišljevanje je vzeto iz evangeljskega branja za veliko noč na velikonočno vigilijo.

Uvodna molitev: Jezus, ti si moj zvest prijatelj tako v življenju kot v smrti. V tvojem vstajenju najdem zagotovilo in upanje na večno življenje. Po takšnem izrazu ljubezni ti želim dati vso mojo vero, upanje in vso mojo ljubezen. Skromno in hvaležno ti jih ponujam. Ti si edini Gospod mojega življenja. Ti si resnični cilj mojega življenja. Gospod, hrepenim, da bi videl tvoj ljubeč obraz, a vem, da moram čakati v upanju, da te bom videl v večnosti.

Prošnja: Gospod Jezus, okrepi moje upanje vate.

Razmišljanja:

1. Sredi teme. Marija in druge žene so brez upanja. Jezus je umrl. Edino, kar mu lahko še storijo, je, da ga dostojno pokopljejo. V petek zvečer jih prigajnja čas, saj se bliža sobota. Naredijo, kot jim predpisuje postava. Težko jim je pogledati v Jezusovo brezizrazno obličje, ki ga sicer tako dobro poznajo, in namaziliti mrzlo in otrdelo telo tistega, ki jim je pomenil vse. Kaj bodo delale po njegovem pogrebu? Kakšna prihodnost čaka skupino, ki se je zbirala okrog Jezusa? Slišijo, da nekateri učenci zapuščajo njihovo občestvo in se vračajo domov, saj je Jezus mrtev. Zdi se jim, da je res vsega konec. Ne zavedajo se, da tema obupa ne more najti mesta v kristjanovem življenju.
2. Nenadna luč. Sredi dvomov, žalosti in brezupnosti pride žarek luči, ki se hitro razširi. Kamen je odvaljen, ni ga več. S strahom in spoštovanjem hitijo v grob, a grob je namesto teme poln svetlobe. Kako je to mogoče? Kdo je ta moški? Angel! Ženama se nasmehne. Sporoča jima neverjetno dobro novico. Jezus je vstal! Srečali ga boste v Galileji! “To je res neverjetno,” si mislijo. “Ljudje ne vstajajo od mrtvih.” A angelove besede prinašajo tolažbo, mir in celo vero. V srcih vedo, da je nemogoče postalo mogoče. Upanje in negovanje le-tega. Naj bodo naša srca osredotočena na dobro, resnično in lépo, saj je v tem prisoten Jezus Kristus in njegov odrešitveni načrt. Tu leži moč in veselje kristjanovega življenja.
3. Nov pogled na vse. Angel da ženam nalogo. Vstajenje naj oznanjujejo naprej. Imajo sporočilo, ki je izredno pommebno, najpomembnejše. Jezus, njihovo upanje, živi. Ko se odpravljajo proti sobi, kjer so učenci, začnejo premišljevati o presunljivih novicah, ki so jih prejele, in začnejo razumevati še marsikaj drugega. Spominjajo se, kako je Jezus govoril, da bo moral trpeti in umreti, a bo tretji dan vstal od mrtvih. Kako čudno, da že prej niso prisluhnile. Zdaj se zdi tako očitno. Resnica vstajenja vse spremeni. Ali čudež vstajenja prodre v moje celotno življenje in me napolnjuje z mirom in veseljem? Če ne, zakaj ne? Se zavedam, da za Jezusa lahko najbolj pričujem, če polno živim svoje življenje, ne glede na težave, s katerimi se soočam?

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, če bi zares verjel, da je to življenje priprava na naslednje, večno, bi vložil veliko več truda, da bi vsak dan izpolnjeval tvojo voljo. Pomagaj mi verovati, da kristjan svoj grob le najema in da njegovo bogastvo ni v tem življenju, ampak v naslednjem.

Odločitev: V pripravi na praznovanje vstajenja, se bom ozrl na svoje življenje. Vprašal se bom, ali resnica o vstajenju pri meni kaj spremenja. Ali res živim drugače kot tisti, ki ne sprejmejo Kristusa, ker verujem v vstajenje? Ali je moja vera površinska, ki mi omogoča, da sem kristjan le po imenu, v resnici pa se moje življenje ne razlikuje od nekoga, ki ne veruje v Jezusa? V svojih odločitvah bom spremenil nekaj, da bom izrazil svojo vero v vstajenje od mrtvih.

Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, Veliki petek je dan, ko si s svojo smrtjo na križu premagal greh. Pokazal si, da je tvoje usmiljenje nedotakljivo. Večje, kot so bile žalitve vržene proti tebi, večje je bilo odpuščanje, ki je prihajalo iz tvojega Srca. Hvala ti, Gospod, za tvoj ponižen, velikodušen dar sebe, ko si se nam dal med strašnim trpljenjem. Danes te želim v tvojem trpljenju tesno spremljati. Želim te zares srečati in ti bolj zvesto slediti vse dni svojega življenja.

Prošnja: Gospod, prepričaj moje srce, da si umrl iz osebne ljubezni do mene.

Razmišljanja:

1. Potrditev: “JAZ SEM.” Odločne Kristusove besede pred četami vojakov, ki so bili poslani, da ga primejo v vrtu Getsemani, so iste besede, s katerimi se je Bog opisal Mojzesu na gori Sinaj. To so besede, ki v krščanskem razmišljanju govorijo o Stvarniku vseh obstoječih stvari. V njih se Kristus razodeva in razodene svojo božanskost. Zato se obrnejo in padejo na tla. Ko razmišljamo o Kristusovem trpljenju, ne pozabimo na njegovo božanskost. On je Bog in moj Odrešenik.
2. Zanikanje: “Nisem.” Te Petrove besede so ostro nasprotje besedam, ki razglašajo Kristusovo božanskost. Lahko bi rekli, da predstavljajo vse, kar je v človeku šibko in krhko. Za razliko od Kristusa, stoji Peter ob toplem ognju in odgovarja dekli služabnice. Zanika, da je Kristusov učenec in s tem potrjuje svojo lastno šibkost in potrebo po Božji milosti in usmiljenju. S Petrom bi se lahko poistovetili in tako prepoznali našo potrebo po Kristusovi žrtvi. Kdaj se v meni pojavlja Petrovo zanikanje? Kdaj pustim, da me človeška krhkost premaga in potegne navzdol? Kaj naj storim, da se izognem pastem in postanem bolj zvest Kristusov spremljevalec?
3. Iz ljubezni do mene. Ta evangeljski prizor prikazuje nasprotje med Petrovim zanikanjem in Kristusovo obsodbo na smrt. Kristus bi bil obsojen tudi brez Petrovega zanikanja. Jezus umre za Petra in vse ljudi, da bi nas rešil naših grehov. Petrova pomanjkljiva vera tega ne spremeni. Ko se Peter obrne in veruje, spozna, da Jezus vse to dela zanj. Od takrat naprej si upa oznanjevati. Naj mi Gospod pomaga spoznati, da Kristus vidi vsa moja dejanja, ki ga lahko tolažijo ali pa prispevajo k bolečini. V sebi naj gradim drugo naravo, da bi se v trenutkih skušnjave moje srce obrnilo k Jezusu, ki zmore premagati žalitve, ki mu jih povzročam. Takrat se slika obrne in spet ugajam Gospodu in Odrešeniku.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, ko premišljujem o tvoji ljubeči daritvi na veliki petek, te prosim, da napolniš moje srce z globljim spoznavanjem in ljubeznijo do tebe. Vse moje nezvestobe in šibkosti prispevajo k temu, kar si trpel. To si storil iz ljubezni do mene in mojih bratov in sester. Hvala ti.

Odločitev: Odločam se, da bom danes prosil za osebno izkušnjo Kristusove ljubezni še posebej, ko bom premišljeval o njegovem trpljenju in smrti.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost vztrajanja v veri.

Razmišljanja:

1. Dokaz njegove neomajne ljubezni. “Jezus je vedel, da je prišla njegova ura, da preide iz tega sveta k Očetu.” Jezus ni trpel krize identitete. Ves čas svojega javnega delovanja je vedel, kdo je (Očetov maziljenec) in kakšna je njegova naloga (izpolniti poslanstvo). Zavedal se je preizkušenj, ki bodo zdrobile njegovo človeško telo. Le-te bodo sredstvo, s katerim bo dokazal svojo največjo vrednost: ljubezen. “Ljubil je svoje, ki so na svetu, ljubil jih je do konca.” Ljubezen vse prenese. Ljubezen lahko izlušči dobro tudi v najslabših situacijah. Ljubezen odrešuje. Prijateljeva izdaja mu bo omogčila pokazati pristnost njegovega prijateljskega odnosa. “Ni večje ljubezni kot te, da kdo da življenje za svoje prijatelje.”
2. Sprejemanje Kristusove ljubezni. Jezus ni “prosil za dovoljenje”, če bi lahko živel ponižnost in služenje. Petrovo vprašanje: “Gospod, ti hočeš meni umiti noge?” ni prošnja, ampak odpor do Jezusovega dejanja. Ali ponižnost in ljubezen potrebujeta, da jima dovolimo biti to, kar sta v svojem bistvu? Dobro si je zastaviti vprašanje: Je v meni toliko ponižnosti, da sprejmem ljubezen drugega? Sem dovolj ponižen, da sprejmem Jezusovo ljubezen, s katero me ljubi? Jezusova ponižnost in dobrosrčnost očiščujeta. Očistiti se moramo drže, ki pravi: “Nikoli mi ne boš umil nog.” V nebeško kraljestvo vstopajo ubogi v duhu, čisti in otroških src. “Če te umijem, nimaš deleža z menoj.” Naj me Kristus umije s svojim milostnim zgledom! Če mu ne bom dovolil, bom izgubil svoj delež, ki ga imam v njem. Če pa me že umiva z besedo, moram le ohranjati čiste noge.
3. Dragocena učna ura. Če sem učenec, je vsaka lekcija pomembna. Jezus sprašuje: “Razumeš, kaj sem ti storil?” Jezus bi lahko zahteval, da mu njegov služabnik umije noge, ne obratno. Jezus je Gospod in Učitelj; on je dobri Učitelj, jaz sem njegov učenec. Svoje avtoritete ni izrazil z zahtevanjem poslušnosti in z izvajanjem sile, ampak z razkrivanjem močnih kreposti, ki se imenujeta ponižnost in ljubezen. Onidve imata sposobnosti za učenje in prepričevanje. “Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni umivati noge drug drugemu.” Dal mi je zgled, ki naj mu sledim, da delam podobno. Komu naj umijem noge?

Pogovor s Kristusom: Gospod, umivaj me z besedo, da bom lahko ostal čist. Daj mi ponižnost in moč za služenje, da bom posnemal tvoje kreposti. Želim se naučiti umivati noge drugim. Daj mi milost, da se neham braniti in preprosto dovolim, da delam dobro ter se ne obremenjujem z odzivom drugih.

Odločitev: Danes se bom učil ponižnosti in služil nekomu, ki potrebuje pomoč, še posebej tistemu, do katerega me prevevajo negativna čustva.

Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi ostati močan v svoji veri.

Razmišljanja:

1. Eden izmed dvanajsterih je izdajalec. Pogosto mislimo, da je moral biti Juda drugačen, očitno slabši od drugih učencev. Če bi to držalo, bi ga vsi sumili, ko je Jezus rekel: »Eden izmed vas me bo izdal.« Pomislili bi: »Mora biti Juda. Vedno je bil slab. Zmožen je izdaje. Ne vemo, zakaj ga je Jezus izbral.« Juda ni posebej izstopal ali bil slabši od drugih. Vsak izmed nas lahko postopoma postane kot Juda. To se začenja dogajati z opuščanjem načel v manjših stvareh, kasneje v pomembnejših. V krščanskem življenju je treba najti zdravo napetost v prizadevanju in pozornosti. Tisti, ki je zvest v malem, je tudi v velikem.
2. „Sem mar jaz?” Apostoli se sprašujejo: »Sem jaz?« Se mar sprašujejo zato, ker bi hrepeneli po izdaji? Ne. Toda so v nevarnem položaju. Farizeji so odločeni Jezusa ubiti. Apostoli to vedo, zato se za nekaj časa preselijo v Jeriho. Jeruzalem je preveč nevaren. Vedo, da bi lahko v bližini Jezusa ogrožali svoje življenje in da bi bili lahko oni tisti, ki bi morali izdati Jezusa. Verjetno se sprašujejo, kaj bi rekli. Če bi bilo moje življenje na kocki, bi izdal Jezusa? Zato se sprašujejo: »Sem mar jaz?« Ko pride stiska, kaj postavljam na prvo mesto? Bi zaradi nečesa ali nekoga tudi jaz prodal Jezusa?
3. Bdenje srca. Juda ima vse lastnosti, ki jih potrebuje, da bi bil odličen apostol. Ima velikodušno srce. Jezus ga je izbral. Bog nikogar ne določi za neuspeh. Kaj se torej zgodi z Judom? V nekem trenutku neha delati na svojem prijateljstvu z Jezusom. Nekateri bi pokazali na trenutek razprave o Kruhu življenja, ki je v 6. poglavju Janezovega evangelija. Juda ne more sprejeti, da bi moral jesti Jezusovo telo in piti njegovo kri. Jezus je po njegovem mnenju v zmoti, je lažni Mesija. Janez 6:64 nam pove, da Jezus ve, kdo ga bo izdal. Jezus Judu omogoči, da zapusti skupino Jn 6:67. Namesto tega ostane in postane hinavec - “hudič” po Jezusovih besedah - ter začne pot, ki ga vodi k izdaji. Vem, da je moja vera najdragocenejše darilo, ki sem ga prejel od Boga. Ali pazim nanjo in jo negujem, da raste in je močna?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tolikokrat sem te izdal, tudi v majhnih stvareh, kot npr. da se v restavraciji zaradi strahu, da bi me označili za kristjana, nisem zahvalil. Naj me izkušnja tvoje strasti ljubezni in smrti spodbudi, da bom vedno pogumno živel po svojih prepričanjih.

Sklep: Danes bom živel svojo vero, še posebej v trenutkih, ko me vidijo kot Kristusovega učenca. Danes ga ne bom izdal, niti v najmanjši stvari.

Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti pasti napačnega ponosa in se jim izogniti.

Razmišljanja:

1. Zaupanje v Kristusovo ljubezen. Peter ljubi Jezusa. Je njegov najboljši prijatelj. Zanj bi naredil vse. Boji se, da bi se kdaj ločil od Jezusa. Čuti moč svoje ljubezni, zato brez oklevanja izjavi, da je zanj pripravljen umreti, in misli resno. Čez nekaj dni bo v Getsemaniju izvlekel star, rjav meč in se sam soočil s četo izkušenih vojakov – ne kot šolan mečevalec, ampak predvsem kot pogumen prijatelj. Z močnim udarcem bo odsekal uho služabnika vélikega duhovnika. Zares bo izkazal svojo ljubezen in resno se bo pripravljen žrtvovati za Jezusovo ime. Toda kot meni tudi njemu še nekaj manjka. Včasih se v ljubezni do Jezusa počutim pripravljenega narediti karkoli, toda takoj, pride “nekaj” resnega, se srečam s svojo šibkostjo in tveganjem, da zaradi svojih neuspehov obupam.
2. Slabe odločitve. Peter se lahko zopet slabo odloči. To se mu je že zgodilo. Kmalu zatem, ko je bil imenovan za glavo apostolov, je Jezusu svetoval, naj opusti Očetov načrt, ki vključuje odhod v Jeruzalem, kjer ga čaka trpljenje in smrt. Jezus ga je ostro zavrnil, saj mu nihče ne more stati na poti med njim in Očetom. Peter je naredil napako in Jezus mu je to jasno povedal z besedami “kamen spotike,” “satan,” “ne misliš tako kot Bog, ampak kot človek” (prim. Matej 16:23). Evangeliji naštejejo več Petrovih slabih odločitev. Prav v tem je privlačen, saj nam je precej podoben. Vsak dan naredimo veliko napak. Kot Peter ne mislimo tako kot Bog, ampak kot ljudje. Vendar vemo, da se bo Peter na koncu uspel ponižati in zvesto služiti svojemu Gospodu.
3. Napačno presojanje situacij. Peter je samozadosten. Misli, da razume situacijo. Vse mu gre dobro. Ljudje nazadnje priznajo Jezusa kot Mesija. Veliki duhovniki, pismouki in farizeji so jezni, vendar brez moči. Vsak dan poskušajo razpravljati z Jezusom in ga osramotiti, vendar so vedno poraženi. Zdi se, da bo v kratkem Jezus zares vse prepričal, da je Mesija, in vse bo v redu. Peter bo kmalu doživel preobrat, vendar se tega ne zaveda. Edina rešitev zanj je, da naredi, kar Jezus od njega zahteva. Kljub spoštovanju, ki ga čuti do Jezusa, je še vedno prepričan, da le on ve, kaj je zanj najbolje. Zavedam se, da mora biti moje življenje zakoreninjeno v molitvi in povezanosti z Bogom.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, tako kot Peter sem mnogokrat padel. Vedno le zato, ker sem zaupal vase in ne vate. Pomagaj mi poslušati tvoje navdihe in notranje vzgibe. Samo s ponižnostjo se lahko izognem padcem. Prosim, pomagaj mi, doseči to, Gospod.

Sklep: Danes bom vsako svoje dejanje začel z molitvijo, ko pa ga bom končeval, se bom Kristusu, mojemu prijatelju, zahvalil za vso pomoč, ki mi jo je dal. Predal mu bom svoje uspehe in ga prosil odpuščanja za svoje neuspehe.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim te tesno spremljati na poti h Kalvariji. Če bi te večkrat občudoval, kako visiš ves šibek in krvav na križu, sem prepričan, da bi se mogel zanesti na tvojo ljubezen in bi svoja dejanja temeljil na tej edini resnici. Vem, da si me ljubil z večno ljubeznijo: To si dokazal tam na križu. Zato si želim odgovoriti z hvaležnostjo, mirom in trdnim namenom, da razširim tvojo ljubezen na vse.

Prošnja: Gospod, podari mi vero v tvojo obljubo, da boš vstal od mrtvih.

Razmišljanja:

1. Hotena slepota. Jezus s tem, da obudi Lazarja od mrtvih, naredi enega najbolj prepričljivih čudežev oz. znamenj, da je poslan od Boga. Glavni duhovniki tega čudeža ne morejo zanikati. To se ni zgodilo nekje daleč, temveč tu, v Betaniji, čisto blizu Jeruzalema. Vsakdo, ki tudi danes želi videti kraj, kjer sta se srečala Jezus in Lazar, lahko prepotuje le kratek odsek iz Jeruzalema, čez Oljsko goro, in je že tam. Voditelji naroda in pismouki zavrnejo Jezusa in ne odprejo svojega srca. Zavrnitev je popolna. Očitno je, da je Jezusov čudež dejanje božje moči, toda kljub temu ga odklanjajo. Hkrati ne morejo prepričati ljudi, da mu ne bi verovali, razen če se poslužijo usmrtitve tako Jezusa kot Lazarja. Včasih že sama povezanost z Jezusom prinaša močne posledice. Kako ironično bi bilo, če bi nekoga ubili zaradi tako imenovanega zločina obuditve od smrti.
2. Ne zakrknite svojih src. Logično bi bilo, da bi ga glavni duhovniki, pismouki in farizeji sprejeli, saj prav oni najbolje poznajo Pismo. Oni so tisti, ki čakajo Mesija. Iz Jezusovega delovanja bi lahko spoznali, da dela vse, kar naj bi delal Mesija. Vendar to doume le nekaj posameznikov (Nikodem, Jožef iz Arimateje). Božje poti niso naše poti. Božji načrti in dejanja ostajajo nedoumljivi za racionalistični um, ki zahteva znanstvene dokaze celo v duhovnem svetu. Zakrknjenost srca povzroči, da vidimo dobra dela drugih kot zla. Ali si prizadevam uskladiti svoj um in svoje srce z Božjimi potmi ali nenehno zahtevam razlage? Pogosto križ v našem življenju nima smisla, vendar ga bomo nekoč doumeli, če ga bomo najprej sprejeli in nosili.
3. V ponosu in zavisti je naš padec. Farizeji imajo s ponosom težave. Mislijo, da so oni rešitelji vsega. Mislijo (ker ne želijo, da bi bilo res), da Jezus ni Mesija. Ne izpolnjuje njihovih pričakovanj in niso pripravljeni na spremembo – ne zmorejo se vprašati, če morda nimajo prav. Prepričani so, da vse razumejo, hkrati pa spregledajo, da je v Jezusu izpolnitev Pisma. Grejo tako daleč, da prezrejo celo vstajenje Lazara od mrtvih! Držijo se šibkih izgovorov, da ga lahko diskreditirajo: “Če bi ta mož bil prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika in kakšna je. (prim. Luka 7:39);”Raziščite in videli boste, da nihče od prerokov ne pride iz Galileje” (Janez 7:52). Bog se ne uklanja našim načrtom in idejam. Pričakuje, da mu bomo zaupali.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, težko verujem. Težko je biti pozoren na vse dobro, ki si ga storil v mojem življenju. Pomagaj mi, da bom gledal z očmi vere, ki me bodo pripeljale do trdnega prepričanja vate, do vere tistih, ki so videli, kako si obudil Lazarja od mrtvih.

Odločitev: Danes se bom na kratko ozrl na svoje življenje in poskusil opaziti vse, kar je Kristus že storil zame, tako da bom ob razmišljanju o teh stvareh utrdil svojo vero in zaupanje.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene, kljub mojim pomanjkljivostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da svojo vero udejanjim.

Razmišljanja:

1. Dela dajejo pričevanje. V današnjem evangeljskem branju nas Jezus uči, da naša vera ne temelji samo na tem, kar je Bog obljubil, ampak tudi na tem, kar je storil. Kristus svoja dela navede kot temelj za verovanje vanj kot Sina: “Če ne verjamete meni, verujte delom.” Največje od vseh njegovih del je vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez nekaj dni. Dela so močnejša od besed. Besede lahko prepričajo um, toda le dela spodbudijo voljo k dejanju – k odločitvi. Jezus še danes dela Očetova dela, še posebej v evharistiji in zakramentu spovedi, pa tudi drugih zakramentih. Ali ta dela vidim kot resnično Kristusovo moč, ki me lahko spremeni?
2. Svet potrebuje pričevanja svetih življenj. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti in moči osebnega pričevanja. Preplavljeni smo z informacijami in zunanjimi dražljaji vseh vrst. Povsod vidimo in slišimo besede, podobe in slogane. Prav zato v tem kaotičnem svetu dela resnične svetosti govorijo glasneje kot kadarkoli prej. Sveti papež Pavel VI. je to odlično izrazil z besedami: “Sodoben človek bolj potrebuje pričevanje kot argumente.” Vprašajmo se, ali se naša dela ujemajo z našimi besedami? Ali naša dela zmorejo govorijo sama zase o tem, kar izpovedujemo? Ali smo morda samo besede brez del?
3. Vaša luč naj sveti, da bodo ljudje verovali. Božja beseda ima posebno moč, da prodre v človeško srce in vest. Če zaupamo Besedi, ki preoblikuje in je le-ta asimilirana v življenju vernikov, njena moč še bolj narašča. Ogromna sovražnost, s katero se srečuje Jezus, ne more preprečiti, da drugi ne bi verjeli vanj. To skrivnost vedno znova ponavljamo v življenju Cerkve. Tam, kjer je največje nasprotovanje evangeljskemu sporočilu, prihaja do največjih spreobrnjenj. “Kjer se je pomnožil greh, tam se je še bolj pomnožila milost.” (prim. Rim 5,20) Ta preverjena resnica naj nas ščiti pred obupavanjem v naših lastnih prizadevanjih za evangelizacijo.

Pogovor z Jezusom: Gospod, verujem vate. Verujem, ko nenehno mečeš svoje mreže – enkrat, stokrat ter jih vlečeš nazaj mokre, prazne, včasih pretrgane. Zaupam ti, ko preizkušaš svoje izbrane, saj so kot seme, ki je v zemlji zato, da se lahko bolje ukorenini – v Boga. Želim se ti izročiti. Deni me kakor pečat na svoje srce.

Odločitev: Danes se bom trudil, da bodo moja dela ustrezala temu, kar govorim in v kogar verujem.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene – kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Naj slišim tvoj glas, Gospod, in naj moje srce ne zakrkne pred tem, za kar me prosiš danes.

Razmišljanja:

1. Pravi sovražnik. Jezusa danes najdemo v živahni razpravi z Judi. Zdi se, da govorijo o isti temi – smrti, vendar se dejansko sklicujejo na dva zelo različna razumevanja ene resničnosti. Judje govorijo o fizični smrti, medtem ko Jezus govori o duhovni, ki ima v primerjavi s prvo veliko večje posledice. Kristus nas opozarja na resnost duhovne smrti. Le-ta je posledica resnih grehov. Cerkev v litaniji svetnikov že vrsto let prosi, naj nas osvobodi mors perpetua (večne smrti), duhovne smrti. Prav pred njo nas namreč opozarja Jezus. Postni čas je čas, da izkoreninimo vse oblike zla iz svojega življenja, še posebej s pozitivnimi praksami molitve, pokore in dobrodelnosti.
2. Le Duh daje življenje. Jezusovi sogovorniki ne zmorejo prodreti v pomen njegovih besed, ker razmišljajo na povsem stvaren način. Le z duhom vere in s pomočjo Svetega Duha lahko razumemo Božje stvari. Današnji svet je preplavljen z duhom materializma. V materialnih stvareh in vrednotah vidi rešitev. Vendar, ali opažamo, da bolj kot raste naše materialno bogastvo in tehnična zmogljivost, bolj prazni postajamo znotraj in bolj votla postaja naša zahodna kultura? Materialne stvari so potrebne, saj smo deloma materialni. Vendar čisto materialna razlaga nikoli ne more zadovoljiti globljih potreb človeške osebe. Kot je rekel Kristus: “Le Duh daje življenje” (Jn 6:63). Truditi se moramo, da bi zmogli sprejeti duhovni oz. nadnaravni način življenja in gledati sebe in svoj svet s te perspektive. Tako se lahko izognemo temu, da bi postali slepi za resnico, ki presega materijo.
3. Odprti za izziv. Jezusovo vprašanje, da bi dvignili srce in dušo na duhovno raven, naleti na hudo nasprotovanje. Njegovi poslušalci ga dobesedno želijo kamnati! Kristus nas nenehno spodbuja, da gremo više. To počne kot izraz svoje ljubezni. Kako odgovarjam na ta izziv v svojem življenju?

Pogovor s Kristusom: Govoril si, Gospod, v tišini moje noči in tvoja beseda je vrezala tvojo voljo v moje srce. Povedal si, kakšna je tvoja: tvoja zapoved. Želim izpolnjevati tvojo voljo, Gospod. Želim verovati v skladu s tvojim naukom. Upati v skladu s tvojimi obljubami. Ljubiti in živeti v skladu s tvojim vodstvom in zakoni.

Odločitev: Bolj bom spodbujal duhovni način gledanja na sebe, druge in svet.

Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.« Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko opravljam dobra dela, si v resnici ti tisti, ki deluje skozi mene – kljub mojim napakam. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da ostanem v tvoji besedi in me tvoja resnica osvobodi.

Razmišljanja:

1. Živa vera. Vera ni resnična, če ne vpliva na našo držo in na naše konkretne izbire. Ostati v Kristusovi besedi pomeni uskladiti naše življenje z njegovim življenjem in njegovimi krepostmi, še posebej s krepostjo ljubezni, ki je bistvo krščanskega nauka in morale. Ostati v njegovi besedi pomeni hoditi pot. Na drugem mestu v evangeliju piše, da v Božje kraljestvo ne bodo vstopili tisti, ki pravijo: “Gospod, Gospod,” ampak tisti, ki v svojem življenju dejansko izpolnjujejo Očetovo voljo. Ostajati v njegovi besedi je recept za svetost. Je gradivo vsakdanjega vztrajanja in vedenja, kako vstati, obrisati prah s sebe in začeti znova vsakič, ko omahujemo ali pademo. Kako naj ostanem v Kristusovi besedi? Bi nepristranski opazovalec iz moje drže in dejanj lahko ugovotil, da sledim Kristusu?
2. Pravi učenec živi resnico. Zdi se, da Kristus pokaže razliko med pravimi in lažnimi učenci. Obstaja le en način, po čem se razlikujemo: ali sprejme njegovo besedo ne le kot ideal, ampak kot pravilo življenja. Danes nas množica glasov, tudi znotraj krščanske skupnosti, nagovarja, naj sledimo “terapevtskemu” krščanstvu – v tej obliki verjamemo v Kristusa, medtem pa sprejemamo vedenje ali držo, ki je povsem nasprotna njegovemu načinu učenja, ki ga avtoritativno uči Cerkev. Skušnjava ločevanja vere in prakse ni daleč od nas. Koliko lažni glasovi vplivajo na moje razumevanje, kaj pomeni slediti Kristusu kot članu njegovega telesa, Cerkve?
3. Pristna svoboda. Svoboda, ki jo Kristus obljublja tistim, ki ostanejo v njegovi besedi, je veliko globlja od svobode, ki jo ponuja svet. Kristusova svoboda ni le politična svoboda. Prav tako ni svoboda, da lahko izbiram, kar hočem, kadar hočem in kakor hočem. Svoboda Kristusovega učenca je duhovna, moralna in notranja. Je svoboda, po kateri hrepeni vsak človek v globinah svojega srca. Le Kristus daje tovrstno svobodo.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za svobodo, ki mi jo podarjaš. S tem lahko iščem srečo v razbitih glinenih posodah, tebe, izvir žive vode, pa pozabljam. Lahko bi me ustvaril nesvobodnega. Toda ustvaril si me za svobodo in želim biti svoboden. Želim vedeti, kako biti svoboden. Želim dokazati, da sem svoboden, z najvišjim dejanjem svoje svobode, in sicer: Gospod, ker sem svoboden, ti podarjam svojo svobodo, svojo voljo, da se zgodi tvoja volja.

Odločitev: Svojo svobodo bom uporabljal odgovorno - kot bi od mene želel Kristus.

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Gospod, kljub težavam zaupam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Verujem vate, upam vate in te ljubim nad vse. Vera, upanje in ljubezen mi bodo pomagali v današnji bitki. Gospod, brezpogojno se izročam tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi čisto vest kot tvojemu skrbniku, svetemu Jožefu.

Razmišljanja:

1. Moje stanje. Na vsakem duhovnem potovanju obstaja nevarnost. Ko je vse tiho in deluje, je vse razumljivo, ko drugi cenijo naša prizadevanja, se zdi, da naše življenje cveti. Ko pa je težko, ponižujoče ali boleče, imamo občutek, da nekaj ni v redu. Začne nas navdajati odpor. Morda začnemo celo dvomiti, ali nas Bog še vedno ljubi. Vedno moramo ohranjati močno vero v Boga. Jožef je dober zgled, saj ni obupal niti takrat, ko je bil deležen preizkušenj.
2. Čista vest. Jožef, pravičen mož, je želel verjeti Marijini zgodbi, vendar so bila dejstva za razumevanje preveč trda. Ljubil jo je in skrbel zanjo, vendar se je počutil izdanega. S čisto vestjo se je odločil zavreči sanje o tem, da bi se z njo poročil. Imel jo je namen tiho zapustiti. Bog mu je ob iskrenosti, ki jo je izkazal, razodel resnico o Marijini poštenosti. Sporočilo v sanjah je bilo dovolj, da ga je prepričalo. Ali sem pripravljen verjeti v Božje delovanje v svojem življenju? V kakšni meri sem pripravljen izpolniti Božjo voljo?
3. Niti za pravičnega moža ni vse lahko. Bog je izbral človeka velike poštenosti in natančnosti, da bi prevzel težko odgovornost, in sicer da vzgaja njegovega Sina. Ali si je Jožef kadarkoli predstavljal, da bo moral ženo pet mesecev po sprejemu v svoj dom odpeljati v Betlehem brez udobja ali varnosti med potjo? Ali si je kdaj predstavljal, da bo moral zbežati v Egipt, da bi se izognil mečem in vojakom? To je bila cena, ki jo je plačal kot časten mož. Gospod mu je zvestobo povrnil s tem, da je postal varuh in skrbnik Stvarnika vesolja, z obiljem blagoslova in zadovoljstev.

Pogovor s Kristusom: O Kristus, Kralj in Gospod, tvoj skrbnik sveti Jožef mi daje zgled poguma v mirnem prenašanju bremen križev in težav življenja. Pomagaj mi videti lepoto nenehnega podarjanja in izročanja svojega življenja tebi.

Odločitev: Tekom dneva se bom ustavil in pogovoril s svetim Jožefom ter ga prosil, naj me nauči, kako v času preizkušenj ostati miren.

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, čeprav pogosto težko verujem. Zaupam ti, čeprav pogosto izgubljam svoj mir zaradi malenkosti. Ljubim te, čeprav zamudim toliko priložnosti, ko bi lahko izrazil svojo ljubezen. Vem, da sem preveč zaposlen s sabo. Zelo sem ti hvaležen za spoznanje, da me v moji bedi in šibkosti gledaš z nasmehom in mi želiš dobro.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zvest.

Razmišljanja:

1. “Nimajo vina.” Marijine besede „nimajo vina.” (glej Janez 2,3) so pomembne, ker so trajne in hkrati ganljive. Na poroki je zmanjkalo vina, kar lahko razumemo v prenesenem pomenu: v marsikaterem zakonu zmanjka zavedanja, da nobena stvar ni samoumevna. Pogosto pride do pomanjkanja empatije, predvidevanja. Malo dogodkov “pomanjkanje vina” tako globoko povezuje s prešuštvom. Ne poznamo vseh okoliščin, ki so žensko v današnjem evangeliju vodile v prešuštvovanje. Morda je bila bolj žrtev grehov drugih, kakor da bi sama grešila. Ne glede na to, kaj jo je privedlo do padca (najsibo čustvena bolečina, zanemarjanje ali skušnjave), je Jezusova formula preprosta: “Pojdi in od zdaj ne greši več.” Vsekakor je to je lažje reči kakor storiti, toda Jezus ni samo terapevt. Je Bog. Iz vode je naredil vino.
2. Blagoslov odgovornosti. Ženska je občutila smrt, ko je ob zmerjanju in žvigžanju mimoidočih polna strahu hodila po tamjkajšnjih ulicah. Z njo lahko sočustvujemo, saj vemo, da smo tudi mi grešniki. Jezusovo usmiljenje, ki ji ga je izkazal, nas navdihuje, saj se ljubezen src dotika na veliko globlji ravni kakor strah. V celotni zgodbi vidimo, da je bilo kljub vsemu zanjo dobro, da so jo pripeljali na sramotilno mesto. Izkusila je Jezusovo milost in dobila novo priložnost. Zveze poročenih parov ne napredujejo, če v odnosu obstajajo temni kotički in skrita mesta, ki so prepovedana za sozakonca. Odgovornost in transparentnost rojevata najdragocenejšo zakonsko krepost: zaupanje. Vsakodneven in dosleden trud v odgovornosti in sprejemanju, medsebojnem podrejanju (prim. Ef 5,21) in zaupanju je kot vlaganje v ljubezenski bančni račun – ponuja najboljše zavarovanje pred zakonskim brodolomom.
3. Druga priložnost. “Pojdi in od zdaj ne greši več” so besede, ki vznemirjajo in izzivajo. Kaj se zgodi kasneje? V tem se skriva zapletenost, saj vsaka zakonska zveza vsebuje dve osebi. Ko zakonca sprejmeta poklicanost postati “eno meso”, hkrati izrazita potrebo po Božji milosti, ki jima bo pomagala prevzeti odgovornost, odpuščati in delati na ozdravljanju ran, ki so bile zadane njunemu odnosu. Z nečim takim lahko začnemo le pri sebi. Zato Jezus pravi: “Ne greši več.” Spreminjanje svojega srca, usmerjanje proti Bogu in prizadevanje, da bi bil boljši sozakonec, je najboljši način, da na pozitiven način prevetrimo svoj odnos. Jezus je definicija novih priložnosti. Ko dve osebi stojita pred oltarjem, da bi se zavezali s svojo ljubeznijo, le-ta postane neločljiva, saj ne gre samo za vez med njima. Gre za vez med njima in Kristusom. “Naredite vse, karkoli vam bo rekel!”

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti vidiš, skozi koliko preizkušenj in skušnjav gre moja zakonska zveza. Daj meni in mojemu sozakoncu moči! Ne dovoli, da bi težave skozi čas oslabile najin odnos. Pomagaj nama, da bova zvesta drug drugemu in tebi.

Odločitev: Naredil bom posebno duhovno žrtev za svojo zakonsko zvezo (ali za zvestobo para, če sem sam neporočen).

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

Uvodna molitev: Gospod, čas molitve je najpomembnejši del dneva. Vem, da če se ti predam z gorečnostjo, bo vse, kar koli bom delal, blagoslovljeno s tvojo milostjo. Tu sem, Gospod, poln zaupanja in hvaležnosti za tvojo očetovsko ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom apostol, kot si ga želiš.

Razmišljanja:

1. “Radi bi videli Jezusa.” Približujemo se vrhu postnega časa, pred nami je veliki teden. V tem tednu bomo v berilih spremljali Gospoda, ki bo šel skozi težke in sporne preizkušnje nenehnih sporov s pismouki in farizeji. Danes poslušamo o nekaterih Grkih, ki Filipa prosijo, da bi se srečali z Gospodom. Spominjajo nas na naše poslanstvo, ki ga imamo kot Kristusovi učenci. Ko nas ljudje vidijo in se srečujejo z nami, naj bi v našem duhu delovanja videli, kako dobro je biti z Gospodom. Če naša življenja resnično odražajo Kristusovo dobrotljivost, jih to spodbuja, da sami storijo korak naprej. Želijo si imeti to, kar imamo mi: “Radi bi videli Jezusa.” Slišati takšne besede iz ust sorodnika, prijatelja ali sodelavca je največja radost verujočega kristjana.
2. “Če pšenično zrno ne pade v zemljo.” Na vodenje duš h Kristusu se moramo ustrezno pripraviti. Ni enostavno, je križ. Nadškof Fulton Sheen je rad govoril zgodbo o osebi v stiski, ki je prišla k njemu ter mu povedala svojo odločitev za življenje v neveri in razuzdanosti. Tega ni mogel sprejeti mirno. Prosil je Gospoda, naj mu pošlje križe in žrtve, ki jih bo daroval za rešitev njene duše. Kmalu je začel doživljati neverjetno veliko porazov, nevšečnosti in nadležnih situacij. Kljub temu je ostal potrpežljiv in trpljenje daroval za rešitev njene duše. Ko ji je kasneje dal odvezo v zakramentu spovedi, je bil potolažen. Koliko sem pripravljen pretrpeti za rešitev duš, posebno tistih, ki so mi blizu?
3. “Vse bom pritegnil k sebi.” Odrešenje duš je naloga, h kateri nas kliče Kristus. Pri tem nas ne pušča samih. Po odrešenju duš hrepeni neskončno bolj kot mi. “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.” Govori o moči, ki se razliva s križa. Ta moč ni le zunanja; deluje v notranjosti. Kristus nas neprestano spodbuja, včasih tiho in nevsiljivo, drugič odločno in zahtevno. Odpira misli in srca za njegovo ljubezen. Bodimo služabniki njegove večne, vedno navzoče ljubezni!

Pogovor z Jezusom: Gospod, ljudi želim voditi k tebi. Upam in molim, da bom dobro orodje tvoje ljubezni. Pomagaj mi, da bi drugim mogel pokazati, kako izpolnjujoče je življenje, ki ga živim v tebi!

Odločitev: Brez oklevanja bom nekoga povabil k maši ali drugi duhovni dejavnosti.

Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je resnično prerok.« Drugi so govorili: »Ta je Mesija.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Mesija iz Galileje? Ali ne pravi Pismo, da pride Mesija iz Davidovega rodu in iz Betlehema, vasi, kjer je bil David?« Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok. Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« »Ste se mar tudi vi dali zapeljati?« so jim odvrnili farizeji. »Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, ti si v vsej zgodovini najbolj odprta oseba. Odprt si za vse, ki te iskreno iščejo. Iščem te zdaj v tej meditaciji. Hrepenim po prijateljstvu s tabo in tvojih milostih. Ljubim te, vendar si želim, da bi moja ljubezen rasla in ti bom vedno bližje ter ti postajal vse bolj podoben.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce zate, ki si resnica.

Razmišljanja:

1. Odprtost in iskrenost. Pred kratkim je Kristus govoril, da je on živa voda (Jn 7,38) in danes se nekateri v množici odzovejo podobno kot Samarijanka pri vodnjaku. Najprej ga imajo za preroka, zdaj začenjajo verjeti, da je Mesija. “Vse, kar mi dá Oče, pride k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” (Jn 6,37). Njegove besede so tako prepričljive, da ga niti tempeljski stražarji ne morejo prijeti. Kristus svojim apostolom naroči, naj se ne pripravljajo na obrambo pred oblastniki in kralji (prim. Mr 13,11), saj je življenje v resnici najboljša priprava za prepričljivo komunikacijo resnice.
2. Namerna slepota. Voditelji, kot opozarja Nikodem, niso pripravljeni na srečanje s Kristusom in poslušanje njegovih besed. Njihova trma jih vodi v zablodo: “Preiščite in sprevidite, da noben prerok ne prihaja iz Galileje.” (Kaj pa Jona in Ozej?) Prav tako jih dela zlobne. Jezusu ne dajo priložnosti, da bi se opredelil glede svoje identitete. Namesto tega v ljubosumju sprejmejo odločitev, da ga obtožijo namernega zavajanja. Ali namerno in zavestno bežim pred resnico, kakršna koli je? Ali se zavedam, kam to lahko vodi – in bo vodilo?
3. Resnica osvobaja. Resnico je pogosto težko slišati. Še posebej resnico o Kristusu, ki je povezana z mojim življenjem – on je moj Gospod, Odrešenik, zasluži moje vse. Ta resnica se v svetu, ki ceni tehnološki napredek, politično korektnost in skrb zase, zdi fanatična, iracionalna in umetna. Toda kristjani, ki so vredni tega imena, so v vseh stoletjih in življenjskih okoliščinah vedeli, da je verovanje v osebo Jezusa Kristusa, ki je vsako svojo besedo mislil resno, izkušnja prave svobode. Svoboda, ki nas vodi stran od slepe ulice materializma, greha in smrti. Svoboda, v kateri živimo življenje ljubezni, življenje, ki je resnično človeško in božje. Življenje, v kateri naša ljubezen postaja podobna Kristusovi ljubezni do mene – do smrti na križu!

Pogovor s Kristusom. Gospod, nihče ni govoril tako kot ti. Podarjaš mi svojo Besedo. Zavedam se, da me edino pogostejši stik s tvojimi besedami lahko osvobodi slepote. Naj razumevanje tvoje Besede ne postane priložnost za prazno slavo ali napuh, temveč orodje, ki bo pomagalo drugim, da te spoznajo.

Odločitev: Odpravil bom predsodek glede enega vidika Kristusovega sporočila, ki ga gojim v svojem srcu.

Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

Uvodna molitev: Jezus, resnično verujem in upam vate in v tvoje evangeljsko sporočilo. Dotaknil si se me s svojim zgledom zaupanja v Očetov načrt. Častim te in se ti iz srca zahvaljujem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom bolj zaupal tvoji Božji previdnosti.

Razmišljanja:

1. Izhod iz stiske: Medved, ki je potisnjen v kot, se odzove s preživetvenim nagonom in se bori do smrti. Kristus pa pokaže povsem drugačen odnos, ko je soočen z izzivom. Vedno se zdi umirjen in obvladuje vsako situacijo. Ve, da mu ne bo odpadel niti en las z glave, razen če mu Oče tega izrecno ne dovoli. Pogosto nas naši strahovi potisnejo v kot do te mere, da nas popolnoma prestrašijo. Da bi premagali svoje strahove, moramo bolj verjeti, več upati in Kristusa bolj ljubiti.
2. Moč ljubezni: Zanimivo je opaziti, da je Jezus sprva načrtoval, da ostane v Galileji. Toda iz ljubezni in zaupanja v Očetovo voljo se je odpravil na nevarno potovanje v Judejo. Ko je bil tam, je pozabil na nevarnost, ki je prežala nanj. Čutil je obnovljeno moč, saj je imel sočutje do izgubljenih ovc v Judeji. Nič ni moglo omajati njegove odločitve, da nahrani duhovno lačne, ozdravlja bolne in poučuje nevedne. Kristusu je ljubezen omogočila, da se je še bolj daroval. Ljubezen ščiti življenje pred predsodki in pritožbami.
3. Dokaz Božje ljubezni: Vojaki so hoteli Jezusa prijeti, vendar jim to ni uspelo. Oče je določil, da še ni bil čas za izročitev svojega Sina. Rak, globalno segrevanje, jedrske bombe, terorizem in naravne nesreče – stvari, ki se nam zdijo grožnje – v nas ne smejo vzbujati strahu. Zaupanje je res zaupanje! Jezus nas vabi k resničnemu zaupanju – to je močno. Sveti Pavel pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28). Pomembno je, da vse svoje misli in prizadevanja osredotočimo na Božjo voljo in se trudimo delati dobro in nesebično služimo drugim. »Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« (Lk 12,31).

Pogovor s Kristusom: Moj Gospod in Odrešenik, vem, da je moj pogled pogosto kratkoviden. Nauči me ljubiti in zaupati. Razširi moje srce, da bom lahko prenašal težke situacije in stiske v korist svojega večnega odrešenja. Jezus, zaupam vate!

Odločitev: Ko se bodo danes pri delu ali doma pojavila nasprotovanja, ne bom obupano zavzdihnil. Raje bom izrekel besede upanja: »Naj živi Kristus Kralj!«

Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Kristus, zagotovo verujem vate, saj si mi pri krstu podaril dar vere. Verujem vate tudi za vse tiste, ki vate ne verujejo. Poglej moj trud, Gospod. Zaupam v tvoj Božji načrt in upam v tvojo odrešilno milost.

Prošnja: Gospod, podari mi dar pobožnosti.

Razmišljanja:

1. Kakor Oče, tako Sin: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam.« Razmerje med Kristusom in njegovim Očetom je zaznamovano s popolnim spoštovanjem in ljubeznijo. Ni okrnjeno s propadom, ki ga tako pogosto in tragično doživljamo v sodobnih družinah. Intenzivnost sinovske ljubezni, ki jo Jezus živi do svojega Očeta, je tako močna, da nam nudi pot, po kateri lahko hodimo vsi. Eden od darov Svetega Duha je dar pobožnosti. Pobožnost obilno obdari dušo z zmožnostjo, da Boga dojemamo kot svojega Očeta in vse ljudi kot svoje brate in sestre. Srce, ki je polno odpuščanja in premaga vse grenkobe zaradi prejetih ran, je eden od sadov tega daru.
2. Zahteve pobožnosti: Jezus je rekel: »Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« Ni treba, da bi zapravljali čas v sovraštvu do svojih bratov in sester. Samo Bog lahko presoja njihova srca. Naša dolžnost je, da ravnamo z vsakim s spoštovanjem in ljubeznijo; to je najboljši način za razvijanje daru pobožnosti.
3. Ključ je ponižnost: Jezus je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Verjemite ali ne, ponižni so edini, ki lahko z vsemi živijo v mirnem sožitju in se hkrati zvesto držijo resnice in načel. Kdo si lahko predstavlja sončen dan brez sonca? Kdo si lahko predstavlja dar pobožnosti brez prakse ponižnosti? Vabljen sem, naj preučim tiste trenutke, ko za svojo nestrpnost krivim vse druge. Ali ni moja nestrpnost posledica težav, ki jih doživljam pri sprejemanju načrta nekoga drugega nad svojim ali pri sprejemanju Božje volje na račun svojih želja?

Pogovor z Jezusom: Gospod, tolikokrat sem na kolenih prišel k tebi. Zdaj prihajam v prepričanju, da mi boš skozi neskončne zasluge, ki si jih zame pridobil na križu, v srce obilno izlil dar pobožnosti. Pomagaj mi, Gospod, da te bom videl v vsakem človeku, ki ga srečam.

Odločitev: Trudil se bom biti pobožen prijatelj in odpuščajoč sosed. Ponižno bom ponudil svojo pomoč sosedom, ki me najmanj zanimajo.

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Uvodna molitev: Gospod, ko prihajam predte, želim odgnati vso lenobo in raztresenost ter poslušati tvoje besede življenja. Zaslužiš mojo popolno pozornost in hvaležnost, saj si moj ljubeči in usmiljeni Stvarnik in Odrešenik. Verujem vate. Upam vate. Ljubim te. Častim te in si želim biti bolj združen s teboj v ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi prepoznati svojo navzočnost v evharistiji in v vseh okoliščinah mojega dneva.

Razmišljanja:

1. Ošabni član sinedrija: Nikodem je bil farizej, član vodilnega razreda v Izraelu. Gotovo je slišal za čudeže, ki jih je delal Jezus. Morda je slišal katero od Kristusovih pridig. Neštetokrat ga je prebudila globlja želja po Bogu. Toda Nikodem je s svojim obiskom pri Jezusu veliko tvegal, saj je Jezus že pritegnil pozornost sinedrija, nekateri so bili že ljubosumni nanj. Nikodemovo srce pa ni bilo mirno. Želel je izvedeti več o tej novi poti, zato je šel ponoči k Jezusu. Ali sem dopustil, da se je v mojem življenju naselila rutina in zmanjšala ali odstranila vsako željo po rasti? Sem označil Kristusa za »preveč radikalnega«, da ne bi izgubil svoje cone udobja? Kakšno ceno sem pripravljen plačati za mir srca, za večno življenje?
2. Prepovedano vprašanje: Jezus da Nikodemovemu neizrečenemu vprašanju odgovor. Težava farizejev v odnosu do Jezusa je bila njihova perspektiva do življenja. Bog je izbral Izrael kot svoje ljudstvo. Sklenil je zavezo z njimi – če bodo izpolnjevali njegove zapovedi, jih bo Bog blagoslovil. Toda farizeji so vse razumeli zelo rigorozno in pozabili so na pravo ljubezen do Boga in bližnjega. Zato Jezus Nikodemu pove, da se mora znova roditi. Nikodem je potreboval radikalno spremembo v svojem življenju. Sem tudi jaz padel v pravičniški način razmišljanja, se osredotočal le na izpolnjevanje svojih obveznosti in zanemarjal bistveno – ljubezen do Boga in bližnjega? Sem odprl vrata, da Bog vstopi v moje vsakodnevno življenje in prinese svoje odrešenje?
3. Kača na drogu: Človek se ne more rešiti sam. Samo Bog lahko reši človeka. Kako? »In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.« Jezusov odgovor se navezuje na izhod iz Egipta, ko je Bog vodil svoje izbrano ljudstvo iz sužnosti v obljubljeno deželo (prim. 4 Mz 21:4-9). Kača, pritrjena na drog, je znamenje zdravljenja (in je znak medicine tudi danes). Je tudi simbol Jezusa, pribitega na križ. Vsak dan ga roke njegovih duhovnikov povzdigujejo. Ko praznujemo mašno daritev, Jezus obnovi spomin na svojo smrt, ko se daruje Očetu za odrešenje človeštva. Tukaj Nikodem ni mogel doumeti globine Jezusovih besed: »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, ko v tej molitvi klečim pred tvojim križem, se ti zahvaljujem za obuditev želje po svetosti in odrešenju v mojem srcu. Vem, da potrebujem novo miselnost in globoko spreobrnjenje srca. Daj mi moč, da bom pustil ob strani svojo povprečnost in skozi cel današnji dan iskreno iskal tebe.

Odločitev: Danes bom z izredno gorečnostjo sodeloval pri maši, bodisi osebno ali virtualno, in iskal Jezusa v evharistiji, in če je mogoče, ga tudi prejel v svetem obhajilu.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si me ustvaril in rešil greha. Verujem, da vse dobro v mojem življenju izvira iz tebe: moje bivanje, moja vera, moje izobraževanje, kakršne koli kreposti, ki jih imam. Danes v molitvi prihajam predte, da ti izročim svoje življenje. Vem, da si izvor vsega dobrega v meni. Pogosto se sprašujem, ali res vem, kako moliti. Sprašujem se, kako plodna je moja molitev. V zavedanju svoje bede ti ponujam edino, kar vem, da ti lahko ponudim: svojo ponižnost pred tvojo veličino.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, ko v molitvi pristopam k tebi.

Razmišljanja:

1. Paralelni monologi, ne pogovor: Farizej je šel v tempelj molit. Predpostavljamo, da se je nameraval pogovoriti z Bogom. Ko je stal v templju, je mislil, da moli: bil je na pravem mestu, obrnjen je bil v pravo smer, videti je bilo, da dela pravo stvar. Toda njegova molitev je bila izkrivljena. Pravzaprav to sploh ni bila molitev, ampak njegov lasten samoopravičujoč monolog. Če bi ga naslednji dan prijatelj vprašal, ali je molil, bi rekel: »Ja.« Ali je tudi moja molitev včasih lažna, podobna farizejevi? Ali mislim, da molim in vse delam prav, vendar v resnici ne molim in samo opravičujem samega sebe?
2. Minimalno ne zadošča: Farizej je v tej priliki prikazan kot »slab« človek. Vendar ni oseba, ki bi bila navzven zla. Ne dela hudih grehov. Je pošten, zvest svoji ženi, radodaren pri darovanju. Toda njegov ponos ga zaslepi za veliko globlji odnos z Bogom. Svojo religijo živi kot minimalno izogibanje hujšim grehom. Njegova molitev je sterilna. Moram se zazreti vase, da se prepričam, da ne počnem istega – da mislim, da delam vse prav, toda v resnici le malo živim svojo vero. Bog nas ne prosi samo, naj se izogibamo zlu. Vabi nas, naj delamo dobro. Prava radodarnost v naše življenje prinaša mir in izpolnjenost.
3. Ponižnost – osnovni element molitve: Cestninar ni opravičen, ker bi vse delal prav, ampak zato, ker je imel ponižnost, da je priznal svojo grešnost. Morda je celo slišal, kaj je govoril farizej, in ga je to še bolj spodbudilo, da je prosil za Božje usmiljenje. Ena najpomembnejših značilnosti naše molitve mora biti, da je ponižna. Ko gremo molit, moramo k Bogu pristopiti v priznavanju svoje grešnosti in šibkosti ter dejstva, da od njega prejemamo vse dobro, kar imamo. To je tisto, kar naredi našo molitev plodovito. Bog ljubi ponižno in skesano srce.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce. Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti bedo svoje grešnosti, da jo lahko očistiš in z njo ravnaš, kakor želiš. Svojega življenja ne želim živeti le v izogibanju velikim grehom. S teboj želim imeti globok in intimen odnos, ki temelji na resnični ponižnosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom za trenutek ustavil in se vprašal, kako jo lahko opravim z ljubeznijo.

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Uvodna molitev: Gospod, med postom, ko se pripravljam na praznovanje velikega skrivnostnega vstajenja, v molitvi stopam predte, da me lahko oblikuješ in usmerjaš. Hrepenim po tem, da bi bila pregrešnost mojega življenja premagana, da bi te lahko poveličeval s čistim in skesanim srcem. Poznaš moje grešno stanje. Poznaš moj ponos in hrepenenja. Danes ti ponujam svojo molitev kot majhen izraz svoje ljubezni. Upam, da me boš iz malo ljubezni, ki jo premorem, naučil ljubiti z velikodušnim srcem. Želim biti del tvojega kraljestva. Nočem biti na obrobju, temveč se potopiti v globine tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, nauči me te ljubiti z vsem svojim srcem, dušo in umom ter z vso svojo močjo.

Razmišljanja:

1. Prava hierarhija zakonov: Vprašanje o prvi zapovedi je bilo velik predmet razprave med pismouki in farizeji. Ljudje želimo vedeti, kaj je prvo in kaj je drugo, da bi stvari postavili v pravi red. Pogosto nas pritegne obljuba kakšnega guruja o enem samem skrivnem receptu, ki nas bo osrečil, izboljšal naše zdravje ali povečal naš poslovni uspeh. Tako nas naša naravna radovednost vodi k želji po spoznanju, kaj je prva zapoved, kaj moramo storiti pred vsem ostalim. Hočemo reči: »Preprosto mi povej, kaj moram storiti, in storil bom.« Tu Jezus jasno pove, kako naj živimo svoje življenje: ljubiti Boga z vsem, kar smo, in ljubiti svojega bližnjega kakor sebe. Se njegova zapoved ujema z mojim srcem in dejanji?
2. Ljubezen presega formalnost: Pismouk reče, da so ti zakoni večji od vsake žrtve ali daritve. Žrtev ali daritev brez ljubezni sta prazni. Prav ljubezen do Boga in bližnjega daje vrednost vsem našim žrtvam, preizkušnjam in dobrim delom. Ljubezen je v osrčju naše popolnosti, in ko izpolnjujemo to največjo zapoved – ljubiti Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo – se bodo v našem življenju uredile tudi vse manjše stvari. Ali moje življenje kaže na urejeno hierarhijo vrednot? Če ne, kaj konkretno moram storiti, da vzpostavim pravi red?
3. Hrepenenje po izkušnji Božje ljubezni: Jezus pohvali pismouka za njegovo razumevanje in mu pove, da ni daleč od Božjega kraljestva. To nam daje priložnost, da se vprašamo: »Kako daleč sem od Božjega kraljestva?« Znanje tega pismouka ni bilo le znanje iz knjig, saj za dosego Božjega kraljestva ni dovolj, da vemo določeno število resnic. Pismoukovo znanje je bilo intimno poznavanje ljubezni – praktično znanje, kako predati svoje srce, dušo, um in moč Bogu. Ali je približevanje Božjemu kraljestvu moja najvišja vrednota? Kaj moram storiti, da ostanem na pravi poti ali se nanjo usmeriti? Ali s ponižnostjo, zaupanjem in gorečnostjo prosim Gospoda za milost, da mi pomaga? Ali vsak dan premišljujem in prepoznavam ljubečo Božjo navzočnost in skrb v svojem življenju? Se zavedam in zahvaljujem Bogu za njegovo ljubezen?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel vedno v mislih tvojo zapoved ljubezni in jo živel z vso svojo močjo. Nočem živeti svoje vere z zgolj intelektualnim poznavanjem tvojih zapovedi; želim jo živeti z globokim intimnim spoznanjem, ki rodi sadove prave svetosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom ustavil in vprašal, kako jo lahko opravljam z ljubeznijo.

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, med pripravo na veliko noč v tem postnem času se znova v molitvi obračam k tebi. Želim te videti z očmi vere. Želim sprejeti odrešenje, ki si ga prišel podarit, in ga sprejeti s ponižnim srcem. Zdaj, med to molitveno uro, želim vse predati tebi, da bosta tvoja ljubezen in resnica usmerjali moje življenje.

Prošnja: Gospod, s preprosto vero mi pomagaj sprejeti resničnost tega, kar si.

Razmišljanja:

1. Vse v Božjo slavo: Ko Jezus izvrši to preprosto čudežno znamenje, so množice navdušene. Presenečene so nad tem, kar je Jezus storil, vendar so zagotovo presenečene tudi nad tem, kar je nemi človek izrekel. Ne vemo, kaj je bilo izrečeno, vendar je bila verjetno zahvala Bogu za njegov čudež. Jezus omogoči svobodo tako, da nemi osebi razveže jezik, da le-ta lahko poveličuje Boga, svojega Stvarnika. Ko Jezus nemo osebo osvobodi Satana – ki noče, da bi bil Bog poveličan, in ki želi držati človeštvo v verigah greha –, je to zato, da bi bil Bog poveličan. Ali v svojem življenju stremim k temu, da bi poveličeval Boga za čudesa njegovega stvarstva in vse dobro, kar je storil zame?
2. Resnica ali laž: Jezusovi sovražniki niso mogli zanikati čudeža, ki ga je storil. Vendar so namesto da bi sprejeli njegovo moč, da izganja hude duhove, z obtožbo trdili, da je čudež povzročil Bélcebub. Zavist je zasenčila njihov zdrav razum. Zavist vedno poskuša najti pot okoli resnice. Zahteva znamenje ali si izmisli lažno obtožbo. Jezus z enostavno in jasno logiko zavrne zvitost zavisti: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« Izganjanje demonov ne more biti delo Bélcebuba, saj bi to pomenilo, da ta izganja svoje lastne demone. Preprosta logika kaže, da to ni res. Mi moja vera pomaga ločiti med resnico in lažmi, ki jih slišim?
3. Jezus izziva Satanovo oblast: Močan mož, o katerem govori Jezus, je hudič. Od Adamovega in Evinega padca naprej je imel hudič človeštvo pod svojim nadzorom. Do Kristusovega prihoda se ni imel česa bati, saj je bil močan mož, sposoben braniti svoj plen pokvarjene človeške narave. Ampak Jezus je močnejši, prišel je, da napade hudiča in mu odvzame tisto, kar je vzel. Odvzame mu oklep zla, sovraštva, jeze, poželenja in egoizma. Človeštvo odkupi iz hudobnega primeža. Ali lahko zares rečem, da zaupam v Boga in v to, da prinaša dobro, kljub vsem naravnim nesrečam ali slabim nameram in dejanjem drugih, vključno s samim hudičem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi sprejeti svoja čudežna dela v mojem življenju, da bom s svojimi dejanji, besedami in mislimi poveličeval tebe. Ne pusti mi, da bi bil slep za moč tvoje ljubezni v svetu. Vem, da si močnejši od Satana. Želim biti na tvoji strani. Želim biti rešen iz primeža greha z močjo tvoje vsemogočne ljubezni.

Odločitev: Ko se soočim s skušnjavo, si bom v spomin priklical dejstvo, da je Jezus močnejši od Satana in mi lahko da moč, da zavrnem skušnjavo.