Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam z željo, da bi zrasel v vednosti in ljubezni do tebe. Svojo ljubezen bi rad izkazoval tako, da resnično ljubim druge, tako kot me ljubiš ti. Mnogokrat sem že padel, a zaupam v tvojo milost, da nikoli ne bom ostal na tleh, ampak bom vedno vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spreobrnilo moje srce. Zato sedaj stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, podari mi ljubezen, podobno goreči ljubezni Marije Magdalene!

Razmišljanja:

1. Samotni stražar: Kako žalostna je najbrž bila Marija Magdalena, ko je sedela pred grobom našega Gospoda in jokala! Gospod je ozdravil njeno dušo; iz njenega srca je izgnal sedem demonov. Skupaj z devico Marijo in z apostolom Janezom je stala pod križem. Njene solze so umivale Jezusove noge; zdaj je sama in solze ji polzijo po obrazu. Marija Magdalena je izkusila bivanjsko osamljenost zaradi grenkih dogodkov velikega petka. Vendar ni bila sama, kot tudi mi v našem trpljenju nikoli nismo sami. Ali jaz trpim sam ali odprem svoje srce našemu Gospodu v vseh svojih preizkušnjah?
2. »Marija!« Kako se je morala Marija Magdalena prikupiti Jezusu! Ostali, ki so mu sledili, so zaklenjeni čakali v svojih sobah. A vendar je tam bila ta preprosta, ponižna ženska, ki je želela spremljati Gospoda na edini način, ki ga je poznala. Od te lepe duše se lahko mnogo naučimo. Kako se je dotaknila Jezusovega srca! Bila je prva, ki se ji je Jezus prikazal po vstajenju. Kakšen dar! Kakšen dar, da te vstali Gospod pokliče po imenu! Kljub tesnobi, ki jo je čutila, je želela počastiti svojega Gospoda, za katerega bo kmalu ugotovila, da je Bog. Ali se v trenutkih preizkušnje in bolečine spomnim počastiti Gospoda s svojimi mislimi, željami, nameni in dejanji? Ali ostaja na prvem mestu, ne glede na naše preizkušnje?
3. Končno sporočilo: Tako kot se je Marija Magdalena dotaknila Gospodovega srca, se je tudi on dotaknil njenega in postala je kot apostol drugim apostolom. Prva je, ki svetu oznani, da je naš Gospod vstal od mrtvih. Jezus je gospodar življenja. Kaj se je dogajalo v njenem srcu, ko je hitela k apostolom? Prosimo Gospoda za ta dar – da bi imeli enako gorečnost, kot jo je imela Marija Magdalena, ko je oznanila, da je prepoznala vstalega Gospoda! Ali sem priča odrešujočega sporočila našega Gospoda, še posebej, kadar močno trpim?

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim se ti približati tako, kot se je Marija Magdalena pri tvojem grobu! Prosim te, da me napolniš z radostjo, ki si jo posejal v njeno srce na tisto prvo velikonočno jutro!

Sklep: Danes se bom pozanimal, kako lahko pomagam v svoji župniji tako, kot je Marija Magdalena pomagala Cerkvi pred 2.000 leti.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Ti si prava dobrota in življenje, Gospod! Ko si blizu, čutim mir in veselje. Zaslužiš si vse moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, za mojo družino in predvsem za mojo vero! Hvaležen sem tudi za to Cerkev, ki si jo ustanovil po apostolih.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom preprost in neposreden v svoji veri!

Razmišljanja:

1. Preprostost je blaženost: Judje so cestninarje smatrali za izdajalce, saj so se udinjali Rimljanom, “zatiralcem” Božjega izvoljenega ljudstva. Navaden Jud se z njimi sploh ne bi pogovarjal. Toda Jezus pravi Mateju: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in mu brezpogojno začel slediti. Kakšna čudovita preprostost! Ni vedel, da ga bo Kristus sprejel med svoje dvanajstere. V določenem smislu bi lahko rekli, da je podpisal prazen ček in ga dal Jezusu. Matej ne preračunava, le sprejme. Nato gre še korak dlje: povabi Jezusa na večerjo v svojo hišo. Jud bi običajno povabil na večerjo samo pravoverne, najbližje prijatelje in sorodnike. To je bil znak intimnosti, prijateljstva in ljubezni. Matej gre čez vse meje in razprostre rdečo preprogo za Kristusa v svojem življenju.
2. Zapleteni izračuni: V nasprotju z Matejevo neposrednostjo vidimo lažno pravičnost farizejev. Jezus večerja z grešnikom, kot je Matej - zanje je to škandal. Čutijo se dolžni, da opomnijo tega rabina o njegovem “sramotnem vedenju”. Problem je v tem, da niso razumeli ničesar o Mesiji. Njihovo gledišče je povsem napačno. Kristusa (in Boga) gledajo ozko razumsko, pa sta vendar edina veljavna pogleda vera in ljubezen. To se pogosto dogaja tudi v naših življenjih, ko začnemo soditi dogodke, okoliščine in druge ljudi brez lastne vere in ljubezni. Še preden se zavedamo, smo morda zavrnili in celo obrekovali našega bližnjega, civilno oblast, duhovnika ali škofa. Ne gledamo nanje z “Božjim pogledom”, ampak zgolj z našimi človeškimi očmi.
3. Nazaj k osnovam: Kristus postavi vse na temelj: “Tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite in se naučite pomena besed: ‘Usmiljenja hočem, in ne žrtve.’ Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike.” Jezus nas ponovno vabi, da dvignemo svoje misli na nadnaravno raven. Zakaj je Bog postal človek? Pogosto to ponavljamo, vsaj vsako nedeljo v veroizpovedi: “Za nas ljudi in za naše zveličanje je prišel iz nebes…” Pomembno je preveriti, v kolikšni meri vidim in sodim vse v svojem življenju skozi prizmo vere. Pravi vernik, pravi apostol, mora oblikovati ta “šesti čut” v vseh svojih vsakodnevnih opravilih. To navado oblikujemo skozi naš odnos do bližnjega, z molitvijo, naš pogost in osebni stik z Bogom. Moramo prositi Boga za dar vere, ki nam daje nov pogled na življenje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim biti preprosta oseba, ki tebe in tvoje zahteve sprejema brez preračunljivosti in zapletanja. Osvobodi me vseh ovir in mi podeli svojo milost, da bom prepričan, zvest in neustrašen apostol tvojega kraljestva, kot je bil sveti Matej!

Sklep: V pogovoru z Bogom bom preučil vsaj tri trenutke ali dogodke svojega dneva. (To lahko storim doma, v avtu, med čakanjem v vrsti, itd.)

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Uvodna molitev: Gospod, danes praznujemo dar tvojega Svetega Duha, ki si nam ga pridobil s svojim potrpežljivim trpljenjem na križu. Verujem in zaupam v njegovo moč, da me naredi boljšega apostola tvojega kraljestva, da vnese gorečnost tja, kjer sem se ohladil, da vzpostavi odvečnost tam, kjer sem postal preveč razvajen; popolni naj nedolžnost mojega krsta, ki pušča mojo dušo bolj čisto in vredno, da ti vsak dan služi in časti.

Prošnja: Pridi, Sveti Duh, napolni moje srce s svojo milostjo in razplamti v meni ogenj svoje ljubezni!

Razmišljanja:

1. Vrata so bila zaklenjena: Kaj je tisto, kar Kristusovega učenca nenadoma ustavi na poti spreobrnjenja in zavezanosti? Pod našo duhovno otopelostjo in pomanjkanjem gorečnosti se skriva- ne toliko naše osebne pomanjkljivosti ali pomanjkanje človeških vrlin - ampak slepota pred osvobajajočo močjo križanega in vstalega Gospoda. Iz lastnih okov ječe se lahko rešimo le tako, da odpremo svoja srca veri v Kristusa, ki je popolna: popolno zaupanje (kljub sedanji zmedenosti in negotovi prihodnosti), popolno upanje (z odmikom od zahtev, da najprej vidimo ideal v sebi, preden bomo ukrepali) in popolno Božje zaupanje (z opuščanjem grehov drugih in naših osebnih neuspehov, ki nas zadržujejo v ozkem pogledu v življenje). Danes Kristus znova prihaja skozi zaklenjena vrata in nas prosi, da jih odklenemo z osebnim doživetjem vstalega Gospoda v moči Svetega Duha.
2. Mir vam bodi: Pomembno je preučiti naš “mir” in preveriti, ali resnično govorimo o miru Namesto besede “mir” vstavite besedo “zadovoljstvo” in preverite, kam so se v preteklem tednu usmerjala naša srca, da bi našla tolažbo. Nato vstavite besedo “izpolnjenost”. To je mir, ki ga Kristus prinaša skozi darove Svetega Duha. Nekatera bežna zadovoljstva so del življenja in zanje se lahko zahvaljujemo. Vendar - ko jih iščemo zaradi njih samih, lahko enostavno zatremo življenje Duha, ki prihaja, da nam prinese globok mir in izpolnjenost v življenju. Binkošti nas morajo predvsem prepričati o načinu življenja, ki nam omogoča stik z viri milosti in Božjega navdiha.
3. Prejmi Svetega Duha: V zakramentu spovedi so nam po duhovniku odpuščeni naši grehi po delovanju Svetega Duha. Verjamemo, da usmiljenje poraja upanje in spreminja našo dušo. Zakaj potem ne bi verjeli, da prav ta milost Svetega Duha lahko naredi iz nas svetnike, zmagovalce v preizkušnjah, potrpežljive v težavnih odnosih in bolj učinkovite apostole? Kristus nam zagotavlja, da nas nikoli ne bo zapustil, zato nimamo razloga, da bi po nekaterih slabih dogodkih v našem življenju “prešli v nevtralno stanje”. Nasprotno! Sveti Duh nas vodi od usmiljenja k preobrazbi v Kristusu; duhovno nam omogoča, da nosimo in razkrivamo njegove rane nevernemu svetu.

Pogovor z Jezusom: O, Jezus, bolj kot v lastne napore, bom zaupal v moč tvojega Svetega Duha, da me spremeni! V tistem srečanju iz oči v oči, ki ga moram imeti s tabo vsak dan, se bom prepustil tebi. Naj postanejo viri Božje milosti moja prava hrana, naj ne polnim svoje duše z minljivimi užitki in praznimi željami!

Odločitev: Ta teden bom vsakodnevno zapisoval vse navdihe, svetla dejanja, ki jih prejmem od Svetega Duha, in se poskušal nanje odzvati z zavzetostjo, zaupanjem in velikodušnostjo.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tukaj z menoj, in upam v tvoje neskončno usmiljenje in ljubezen. Hvala ti, ker paziš name in me ohranjaš v svojem prijateljstvu. Hvala ti za dragoceni dar naše Matere Cerkve!

Prošnja: Gospod, povečaj mojo gorečnost!

Razmišljanja:

1. Neuničljiv tempelj: Danes praznujemo posvetitev bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki slovi kot “mati in glava vseh cerkva”. Če v Rimu obiščeš to čudovito cerkev, staro že približno tisoč sedemsto let, dobiš občutek trajnosti katolicizma. Katoliška cerkev obstaja že dolgo časa in bo živela še veliko dlje - tja do sodnega dne. Ne glede na to kako močno se je svet trudil, ni uspel uničiti Cerkve. To nam lahko nudi globoko zaupanje, da je Gospod z nami, ko potujemo skozi zgodovino.
2. Očiščenje: Biti neuničljiv ne pomeni, da katoliška cerkev ne potrebuje nenehnega očiščevanja. Ko je naš Gospod prišel v jeruzalemski tempelj, je našel mnogo, kar je kazilo duh molitve in pobožnosti, ki naj bi zaznamoval to sveto stavbo. Njegov močan odziv poudarja visoko poklicanost k svetosti, ki jo je Bog dal izbranemu ljudstvu. Katoličani smo podedovali ta klic; vendar prepogosto posvetni duh vdira v naše duše. Vsak od nas se mora podrediti Gospodovemu očiščenju. On nas bo izzval v naši vesti, ki bo včasih boleče kot bičanje. Ampak če smo iskreni v svojih željah, to sprejmemo s ponižnostjo, saj se zavedamo, da morajo biti naše duše živi templji Božje navzočnosti.
3. Potrošniška gorečnost: Ko so apostoli premišljevali o Jezusovih dejanjih v templju, je bila “gorečnost” beseda, ki je vse to povzela. Jezus je goreč, ker ne sprejema obstoječe stanje zakoreninjeno v povprečnosti. Na dan, ko pride, ne bo več kot običajno: Očetova hiša BO spoštovana. Prepogosto dovolimo, da nas lenoba in brezčutnost obremenjujeta in ugasneta našo gorečnost. Vsak dan moramo moliti, da bo Gospod ponovno “zanetil v naših srcih ogenj svoje ljubezni.” Naša gorečnost pri življenju vere je del načina, kako Bog zida ta tempelj svoje Cerkve. Ali ne želimo sodelovati z njegovo ljubeznijo, da “vrata pekla ne bodo prevladala?”

Pogovor s Kristusom: Gospod, rad imam tvojo Cerkev. Hvala ti za neprecenljiv dar moje katoliške vere! Zaščiti Cerkev pred vsemi njenimi sovražniki in pomagaj mi, da bom učinkovit apostol, poln pristne gorečnosti!

Sklep: Iz ljubezi do Cerkve bom pripravljen sodelovati v župniji ali drugem katoliškem apostolatu.

Tisti čas je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si moj Stvarnik in Odrešenik. Upam v tvojo dobroto in usmiljenje. Ljubim te iz vsega srca. V tem trenutku molitve se izročam v tvoje roke. Hvala ti, ker mi daješ to priložnost, da rastem v ljubezni do tvoje volje!

Prošnja: Pomagaj mi, Gospod, da vztrajam, kot so vztrajali apostoli!

Razmišljanja:

1. Nemogoči primeri: Sveti Juda je znan kot zavetnik pri nerešljivih primerih. Bil je sorodnik našega Gospoda in napisal eno izmed pisem v Novi zavezi. Dejstvo, da je zavetnik nerešljivih primerov, seveda pomeni, da z Bogom ni nič nemogoče. Kaj je zame tista “nerešljiva” stvar? Katero duhovno goro bi težko osvojil? Ali je res tako “nemogoča” ali pa potrebujem le več zaupanja in truda?
2. Gorečnost za pravo kraljestvo: Svetega Simona so imenovali tudi Gorečnež. Gorečneži so bili skupina ljudi, ki so tudi politično vznemirjali rimskega okupatorja. Če je Simon pripadal tej skupini, se je gotovo veliko naučil iz Jezusovega sporočila o pravem, duhovnem kraljestvu Boga. Dejstvo, da je bil uvrščen med apostole, pomeni, da je Kristus prepoznal njegov trud za spreobrnjenje. Morda bi lahko bil sveti Simon zavetnik za spremembo odnosa — zato je njegova povezanost s svetim Judom popolnoma smiselna. Premagovanje naših lastnih majhnih navezanosti in razmišljanja se lahko zdi precej “nemogoč primer” sam po sebi. Toda apostoli so dokaz, da je Kristus močnejši od naših napak, dokler imamo trdno željo, da mu sledimo.
3. Podporne vloge: Ko pomislimo na apostole, Simona in Juda niso nikoli imenovali med prvimi. Tudi če nimamo glavne vloge, smo lahko dobri sodelavci. To sta bila Simon in Juda: moža, zvesta Kristusu, ki sta vztrajala v zaupanem poslanstvu. Ni potrebno biti glavni, le zvesti moramo biti!

Pogovor s Kristusom: Gospod, nisi izbral superzvezd tega sveta za svoje apostole, vendar so postali nekaj neskončno večjega: svetniki. Pomagaj mi verjeti v moč tvoje milosti, da me preoblikuje in naredi svetega!

Sklep: Danes bom ponižen in dejaven v “podpornih vlogah”, ki jih imam.

Tisti čas je Jezus določil drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite; glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na potu ne pozdravljajte. V katero koli hišo pridete, recite najprej: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si pri meni, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam in sem prepričan, da mi želiš podariti vse milosti, ki jih danes potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, za tvojo veliko radodarnost! V zameno ti podarjam svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero, da ti bom v vsaki preizkušnji zaupal!

Razmišljanja:

1. Neverjetne milosti: Luka, čigar današnji praznik obhajamo, je edini “kristjan iz poganstva” obenem pa avtor v Novi zavezi. Kot del Božjega načrta je bil izbran za pisca enega od evangelijev in Apostolskih del. “Kdo sem jaz, da prejmem takšno milost?” bi se Luka lahko spraševal, občudujoč zastonjskost, s katero je prejel svojo vlogo v Cerkvi. Iskren pogled na veliko milost, ki smo jo tudi mi prejeli, ko smo postali del Božje Cerkve, bi nas moral pripeljati do istega vprašanja: Kdo smo mi, da prejmemo tako neverjeten blagoslov?! Zakaj smo prejeli to milost, naš sosed pa ne? Zakaj toliko duš v zgodovini sveta nikoli ni imelo priložnosti spoznati Kristusa, mi pa smo jo imeli? Le en odgovor je blizu resnici: Bog tako želi in to je del njegove ljubezni do vsega človeštva.
2. Več rok na krovu: Poglejmo dogodek v eni od župnij na zahodni obali ZDA: Po petih urah spovedovanja duhovnik izčepan preveri, če še kdo čaka v vrsti. To je tam običajna nedeljska jutranja rutina. Med temi urami je bil priča tudi spreobrnjenjem, dušam, ki so našle mir po letih boja, drugim, ki jih je občudoval zaradi občutljive vesti, takšnim, ki so se poskušali približevati Bogu in jim je bila dana milost sprave. Še veliko več spovedi bi lahko bilo opravljenih, vendar preprosto ni dovolj duhovnikov, da bi zadostili potrebam. Več kot je možnosti spovedovanja, bolj jih verniki izkoristijo, Cerkev pa raste v svetosti. Ali molimo, da bi Bog poslal več delavcev za žetev?
3. Jagnje brez sandal: Kristusova primerjava je ostra: “Pošiljam vas kot jagnjeta med volkove. Ne nosite ne denarnice, ne torbe, ne sandalov….” Če primerja apostole z jagnjeti, zakaj jih pošilja med volkove? Kot vedno Kristus želi poglobiti vero apostolov. “Skrb mojega Očeta bo poskrbela za vas in vas zaščitila” je sporočilo, ki naj ga sprejmejo in živijo. Kasneje jim pove, naj vzamejo s seboj samo osnovne potrebščine (prim. Lk 22,36), vendar jih tudi spomni: “‘Ko sem vas poslal brez denarnice ali torbe ali sandalov, ali vam je kaj manjkalo?’ Rekli so: ‘Ničesar.’” Rad bi, da se zanesemo nanj in ne na svoje spretnosti ali talente. Čeprav smo dolžni uporabiti vso svojo od Boga dano razumnost in previdnost, se moramo še vedno opirati na Boga, da blagoslovi naše delo in zapolni manjkajoče.

Pogovor s Kristusom: Gospod, toliko vsakodevnih stvari, s katerimi se soočam, presega moje sposobnosti, vendar jasno vidim, da želiš, da nadaljujem z zaupanjem v tvojo previdnost. To ni enostavno! Pomagaj mi, da bom zaupal vate!

Sklep: Če se danes soočim z oviro, bom molil za Božjo pomoč in se ne bom zanašal samo nase.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«

Uvodna molitev: Gospod, ti prebivaš v svetlobi, resnici in ljubezni. Nič nima smisla brez tvoje ljubezni. Brez tebe postanejo ljudje, stvari in dogodki dolgočasni. Verjamem, da si moje zatočišče in vir moje sreče zdaj in za vedno. Prepričan sem, da se bodo tvoje obljube prej ali slej izpolnile; zato imam rajši en dan na tvojih bivališčih kot tisoč drugje.

Prošnja: Gospod, razsvetli moj um in srce, da sledim tvoji poti, ki vodi do večnosti!

Razmišljanja:

1. Nosilci bakel: Če ponoči nosimo svetilko, smo v prednosti. To vedenje je našemu Gospodu pomagalo nagovoriti poslušalce. Ponoči svetilka osvetljuje pot, tako da lahko vsi, ki ji sledijo, hodijo samozavestno in brez spotikanja po temni poti. Ne zapravljajo časa z negotovimi in obotavljajočimi koraki; celotna skupina hodi naproti cilju in ga hitro doseže. Če skupina svetilki sledi, so vsi razbremenjeni, vključno z nosilcem luči. To je vrednost moje vere v tej posvetni družbi. Ali sem hvaležen za dar vere, ki sem ga prejel od Boga? Ali se bojim, da bi njena svetloba zasijala?
2. Modrost v svoji najboljši obliki: Jezus potrjuje: “Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo.” Ko me drugi ne pohvalijo, sem lahko žalosten ali se počutim zapostavljenega. Takrat potrebujem veliko svetlobe, da se rešim iz te črne jame. Je videti, da moja dobra dela ostajajo neopazna? Gospod jih bo sam razkril na sodni dan. Bolj ko so sedaj skrita pred drugimi, več zaslug bom imel pred Bogom. Vse skrivnosti bodo razkrite v prihodnosti. Ni moja dolžnost, da jih pokažem zdaj, ampak da jih ohranim skrite; naj bom le nosilec luči na poti do mesta večne nagrade!
3. Nagrajeni uspeh: “Kdor ima, temu se bo dalo, kdor pa nima, temu se bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.” Tukaj Jezus poseže globlje v tisto, o čemer smo že razmišljali. “Kdor ima” se očitno nanaša na nosilca luči, ki je uspešno vodil svojo skupino prijateljev. Zaupana mu bo večja odgovornost ali pa bo preprosto spoštovan od drugih. “…in tistemu, ki nima”: Nosilec luči, ki ne more ohraniti svojega plamena živega, bo izrinjen. Odvzet mu bo. Ali vztrajno živim žar vere, ali pa oklevam pri pričevanju njegove ljubezni?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj, da bom moder nosilec luči! Ne dovoli, da bi me lenoba in domišljavost odvrnili od osnovnega poslanstva - da imam svojo svetilko vedno napolnjeno z oljem! Gospod, podari mi močno vero!

Sklep: V današnjih pogovorih bom pričeval za luč s tem, da se bom izogibal obrekovanju in temo pogovorov preusmeril na stvari, ki bi lahko navdihnile druge, da hvalijo Boga.

Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam z željo, da bi zrasel v vednosti in ljubezni do tebe. Svojo ljubezen bi rad izkazoval tako, da resnično ljubim druge, tako kot me ljubiš ti. Mnogokrat sem že padel, a zaupam v tvojo milost, da nikoli ne bom ostal na tleh, ampak bom vedno vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spreobrnilo moje srce. Zato sedaj stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, podari mi ljubezen, podobno goreči ljubezni Marije Magdalene!

Razmišljanja:

1. Samotni stražar: Kako žalostna je najbrž bila Marija Magdalena, ko je sedela pred grobom našega Gospoda in jokala! Gospod je ozdravil njeno dušo; iz njenega srca je izgnal sedem demonov. Skupaj z devico Marijo in z apostolom Janezom je stala pod križem. Njene solze so umivale Jezusove noge; zdaj je sama in solze ji polzijo po obrazu. Marija Magdalena je izkusila bivanjsko osamljenost zaradi grenkih dogodkov velikega petka. Vendar ni bila sama, kot tudi mi v našem trpljenju nikoli nismo sami. Ali jaz trpim sam ali odprem svoje srce našemu Gospodu v vseh svojih preizkušnjah?
2. »Marija!« Kako se je morala Marija Magdalena prikupiti Jezusu! Ostali, ki so mu sledili, so zaklenjeni čakali v svojih sobah. A vendar je tam bila ta preprosta, ponižna ženska, ki je želela spremljati Gospoda na edini način, ki ga je poznala. Od te lepe duše se lahko mnogo naučimo. Kako se je dotaknila Jezusovega srca! Bila je prva, ki se ji je Jezus prikazal po vstajenju. Kakšen dar! Kakšen dar, da te vstali Gospod pokliče po imenu! Kljub tesnobi, ki jo je čutila, je želela počastiti svojega Gospoda, za katerega bo kmalu ugotovila, da je Bog. Ali se v trenutkih preizkušnje in bolečine spomnim počastiti Gospoda s svojimi mislimi, željami, nameni in dejanji? Ali ostaja na prvem mestu, ne glede na naše preizkušnje?
3. Končno sporočilo: Tako kot se je Marija Magdalena dotaknila Gospodovega srca, se je tudi on dotaknil njenega in postala je kot apostol drugim apostolom. Prva je, ki svetu oznani, da je naš Gospod vstal od mrtvih. Jezus je gospodar življenja. Kaj se je dogajalo v njenem srcu, ko je hitela k apostolom? Prosimo Gospoda za ta dar – da bi imeli enako gorečnost, kot jo je imela Marija Magdalena, ko je oznanila, da je prepoznala vstalega Gospoda! Ali sem priča odrešujočega sporočila našega Gospoda, še posebej, kadar močno trpim?

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim se ti približati tako, kot se je Marija Magdalena pri tvojem grobu! Prosim te, da me napolniš z radostjo, ki si jo posejal v njeno srce na tisto prvo velikonočno jutro!

Sklep: Danes se bom pozanimal, kako lahko pomagam v svoji župniji tako, kot je Marija Magdalena pomagala Cerkvi pred 2.000 leti.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Ti si prava dobrota in življenje, Gospod! Ko si blizu, čutim mir in veselje. Zaslužiš si vse moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, za mojo družino in predvsem za mojo vero! Hvaležen sem tudi za to Cerkev, ki si jo ustanovil po apostolih.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom preprost in neposreden v svoji veri!

Razmišljanja:

1. Preprostost je blaženost: Judje so cestninarje smatrali za izdajalce, saj so se udinjali Rimljanom, “zatiralcem” Božjega izvoljenega ljudstva. Navaden Jud se z njimi sploh ne bi pogovarjal. Toda Jezus pravi Mateju: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in mu brezpogojno začel slediti. Kakšna čudovita preprostost! Ni vedel, da ga bo Kristus sprejel med svoje dvanajstere. V določenem smislu bi lahko rekli, da je podpisal prazen ček in ga dal Jezusu. Matej ne preračunava, le sprejme. Nato gre še korak dlje: povabi Jezusa na večerjo v svojo hišo. Jud bi običajno povabil na večerjo samo pravoverne, najbližje prijatelje in sorodnike. To je bil znak intimnosti, prijateljstva in ljubezni. Matej gre čez vse meje in razprostre rdečo preprogo za Kristusa v svojem življenju.
2. Zapleteni izračuni: V nasprotju z Matejevo neposrednostjo vidimo lažno pravičnost farizejev. Jezus večerja z grešnikom, kot je Matej - zanje je to škandal. Čutijo se dolžni, da opomnijo tega rabina o njegovem “sramotnem vedenju”. Problem je v tem, da niso razumeli ničesar o Mesiji. Njihovo gledišče je povsem napačno. Kristusa (in Boga) gledajo ozko razumsko, pa sta vendar edina veljavna pogleda vera in ljubezen. To se pogosto dogaja tudi v naših življenjih, ko začnemo soditi dogodke, okoliščine in druge ljudi brez lastne vere in ljubezni. Še preden se zavedamo, smo morda zavrnili in celo obrekovali našega bližnjega, civilno oblast, duhovnika ali škofa. Ne gledamo nanje z “Božjim pogledom”, ampak zgolj z našimi človeškimi očmi.
3. Nazaj k osnovam: Kristus postavi vse na temelj: “Tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite in se naučite pomena besed: ‘Usmiljenja hočem, in ne žrtve.’ Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike.” Jezus nas ponovno vabi, da dvignemo svoje misli na nadnaravno raven. Zakaj je Bog postal človek? Pogosto to ponavljamo, vsaj vsako nedeljo v veroizpovedi: “Za nas ljudi in za naše zveličanje je prišel iz nebes…” Pomembno je preveriti, v kolikšni meri vidim in sodim vse v svojem življenju skozi prizmo vere. Pravi vernik, pravi apostol, mora oblikovati ta “šesti čut” v vseh svojih vsakodnevnih opravilih. To navado oblikujemo skozi naš odnos do bližnjega, z molitvijo, naš pogost in osebni stik z Bogom. Moramo prositi Boga za dar vere, ki nam daje nov pogled na življenje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim biti preprosta oseba, ki tebe in tvoje zahteve sprejema brez preračunljivosti in zapletanja. Osvobodi me vseh ovir in mi podeli svojo milost, da bom prepričan, zvest in neustrašen apostol tvojega kraljestva, kot je bil sveti Matej!

Sklep: V pogovoru z Bogom bom preučil vsaj tri trenutke ali dogodke svojega dneva. (To lahko storim doma, v avtu, med čakanjem v vrsti, itd.)

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 1 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si mi dal evharistijo za hrano in Marijo za mater, preden si zapustil ta svet. Verjamem v tvojo Resnično Navzočnost in se trudim, da te prejemam spoštljivo in pogosto. Zaupam, da bo Marija vedno z menoj in me spremljala v vsem, kar potrebujem. Ljubim te, Gospod, ker si mi dal mater, ki tako skrbi zame in je pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da mi pomaga v mojem poslanstvu in poklicu.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da razvijem osebno in nežno pobožnost do tvoje Matere!

Razmišljanja:

1. “Vina nimajo”: Dobra mati vedno skrbi, da je vse v redu in Marija prav tako. Prva opazi, da mladoporočencema zmanjkuje vina, ko se v paniki pogovarjata med seboj. Marija ne more ničesar storiti, vendar ve, kdo lahko. Verjame v moč svojega sina. Ker je Sin Božji, lahko reši težavo. Marija pomaga, kljub temu da je gostja. Ukrepa na podlagi vere. Ne čaka, da bi ji kdo rekel, naj kaj stori. Vmeša se. Moramo verjeti kot Marija in biti pripravljeni narediti tisti drzen korak v neznano, zaupajoč Bogu, ki ga ne vidimo.
2. “Moja ura še ni prišla”: Kristus pozna svoje poslanstvo. Poklican je, da gre na križ in trpi za naše grehe. Vendar še ni začel svojega javnega življenja. Če bi zdaj napravil čudež, bi pomenilo, da je njegova ura prišla predčasno - pospeši njegovo poslanstvo trpljenja za naše grehe. Čas, da sprejme križ, še ni prišel. Toda Marija ve, da je treba nekaj storiti. Če ne bo opozorila, se lahko zgodi neprijetnost. V tistih časih so poročna slavja trajala cel teden. Kaj bi bilo s poročno pojedino, če ne bi zmanjkalo vina? Marija to ve. Sliši klice in mladoporočenca pripelje k svojemu sinu, vedoč, da lahko nekaj stori. Prepričana je, da bo pomiril njune strahove. Ali globoko verjamemo, da Marija bedi nad nami in neprestano posreduje pri našem Gospodu za nas?
3. Sin nikoli ne bo rekel ne svoji materi: “To materinstvo Marije se v milosti in neprekinjeno nadaljuje od trenutka zvestobe, ko je rekla zgodi se ob oznanjenju in jo je vztrajno nosila pod križem, do večne izpolnitve vseh izvoljenih. Ko je bila vzeta v nebo, ni opustila te reševalne službe, ampak jo svojimi mnogoplastnimi priprošnjami nadaljuje, da nam prinaša darove večnega odrešenja. Z materinsko ljubeznijo skrbi za brate svojega Sina, ki še potujejo na zemlji obkroženi z nevarnostmi in težavami, dokler jih ne povede v njihov blagoslovljeni dom. Zato je Blažena Devica v Cerkvi klicana z imeni kot so Zavetnica, Pomočnica, Dobrotnica in Priporočnica. To pa je tako razumljeno, da ne odvzema ničesar niti ne dodaja dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega Mediatorja” (Lumen Gentium, 62). Marija je razumela svoje poslanstvo in poklic. Nenehno prosi za nas, je pripravljena pomagati in želi naše prošnje prenesti svojemu Sinu, da bi nam pomagal v vsem, kar potrebujemo. Ali imam sinovski odnos do Marije, moje Matere, in se ji samozavestno obrnem s svojimi skrbmi in potrebami?

Pogovor s Kristusom: Gospod, zaupam, da mi boš dal milost, da bom posnemal Marijo! Voljan in pripravljen si, da mi pomagaš, saj želiš zame le najboljše. Pomagaj mi, da se učim iz Marijinega zgleda delovanja v veri in jo posnemam! Pomagaj mi, da se pogosto obračam nanjo, saj me lahko pripelje bliže k tebi!

Odločitev: Namenil bom poseben obisk naši Blaženi Materi in jo prosil za večjo vero, ter zaupal sebe in svoje ljubljene njeni nežni skrbi.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Gospod, kljub težavam zaupam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Verujem vate, upam vate in te ljubim nad vse. Vera, upanje in ljubezen mi bodo pomagali v današnji bitki. Gospod, brezpogojno se izročam tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi čisto vest kot tvojemu skrbniku, svetemu Jožefu.

Razmišljanja:

1. Moje stanje. Na vsakem duhovnem potovanju obstaja nevarnost. Ko je vse tiho in deluje, je vse razumljivo, ko drugi cenijo naša prizadevanja, se zdi, da naše življenje cveti. Ko pa je težko, ponižujoče ali boleče, imamo občutek, da nekaj ni v redu. Začne nas navdajati odpor. Morda začnemo celo dvomiti, ali nas Bog še vedno ljubi. Vedno moramo ohranjati močno vero v Boga. Jožef je dober zgled, saj ni obupal niti takrat, ko je bil deležen preizkušenj.
2. Čista vest. Jožef, pravičen mož, je želel verjeti Marijini zgodbi, vendar so bila dejstva za razumevanje preveč trda. Ljubil jo je in skrbel zanjo, vendar se je počutil izdanega. S čisto vestjo se je odločil zavreči sanje o tem, da bi se z njo poročil. Imel jo je namen tiho zapustiti. Bog mu je ob iskrenosti, ki jo je izkazal, razodel resnico o Marijini poštenosti. Sporočilo v sanjah je bilo dovolj, da ga je prepričalo. Ali sem pripravljen verjeti v Božje delovanje v svojem življenju? V kakšni meri sem pripravljen izpolniti Božjo voljo?
3. Niti za pravičnega moža ni vse lahko. Bog je izbral človeka velike poštenosti in natančnosti, da bi prevzel težko odgovornost, in sicer da vzgaja njegovega Sina. Ali si je Jožef kadarkoli predstavljal, da bo moral ženo pet mesecev po sprejemu v svoj dom odpeljati v Betlehem brez udobja ali varnosti med potjo? Ali si je kdaj predstavljal, da bo moral zbežati v Egipt, da bi se izognil mečem in vojakom? To je bila cena, ki jo je plačal kot časten mož. Gospod mu je zvestobo povrnil s tem, da je postal varuh in skrbnik Stvarnika vesolja, z obiljem blagoslova in zadovoljstev.

Pogovor s Kristusom: O Kristus, Kralj in Gospod, tvoj skrbnik sveti Jožef mi daje zgled poguma v mirnem prenašanju bremen križev in težav življenja. Pomagaj mi videti lepoto nenehnega podarjanja in izročanja svojega življenja tebi.

Odločitev: Tekom dneva se bom ustavil in pogovoril s svetim Jožefom ter ga prosil, naj me nauči, kako v času preizkušenj ostati miren.

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 1 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si mi dal evharistijo za hrano in Marijo za mater, preden si zapustil ta svet. Verjamem v tvojo Resnično Navzočnost in se trudim, da te prejemam spoštljivo in pogosto. Zaupam, da bo Marija vedno z menoj in me spremljala v vsem, kar potrebujem. Ljubim te, Gospod, ker si mi dal mater, ki tako skrbi zame in je pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da mi pomaga v mojem poslanstvu in poklicu.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da razvijem osebno in nežno pobožnost do tvoje Matere!

Razmišljanja:

1. “Vina nimajo”: Dobra mati vedno skrbi, da je vse v redu in Marija prav tako. Prva opazi, da mladoporočencema zmanjkuje vina, ko se v paniki pogovarjata med seboj. Marija ne more ničesar storiti, vendar ve, kdo lahko. Verjame v moč svojega sina. Ker je Sin Božji, lahko reši težavo. Marija pomaga, kljub temu da je gostja. Ukrepa na podlagi vere. Ne čaka, da bi ji kdo rekel, naj kaj stori. Vmeša se. Moramo verjeti kot Marija in biti pripravljeni narediti tisti drzen korak v neznano, zaupajoč Bogu, ki ga ne vidimo.
2. “Moja ura še ni prišla”: Kristus pozna svoje poslanstvo. Poklican je, da gre na križ in trpi za naše grehe. Vendar še ni začel svojega javnega življenja. Če bi zdaj napravil čudež, bi pomenilo, da je njegova ura prišla predčasno - pospeši njegovo poslanstvo trpljenja za naše grehe. Čas, da sprejme križ, še ni prišel. Toda Marija ve, da je treba nekaj storiti. Če ne bo opozorila, se lahko zgodi neprijetnost. V tistih časih so poročna slavja trajala cel teden. Kaj bi bilo s poročno pojedino, če ne bi zmanjkalo vina? Marija to ve. Sliši klice in mladoporočenca pripelje k svojemu sinu, vedoč, da lahko nekaj stori. Prepričana je, da bo pomiril njune strahove. Ali globoko verjamemo, da Marija bedi nad nami in neprestano posreduje pri našem Gospodu za nas?
3. Sin nikoli ne bo rekel ne svoji materi: “To materinstvo Marije se v milosti in neprekinjeno nadaljuje od trenutka zvestobe, ko je rekla zgodi se ob oznanjenju in jo je vztrajno nosila pod križem, do večne izpolnitve vseh izvoljenih. Ko je bila vzeta v nebo, ni opustila te reševalne službe, ampak jo svojimi mnogoplastnimi priprošnjami nadaljuje, da nam prinaša darove večnega odrešenja. Z materinsko ljubeznijo skrbi za brate svojega Sina, ki še potujejo na zemlji obkroženi z nevarnostmi in težavami, dokler jih ne povede v njihov blagoslovljeni dom. Zato je Blažena Devica v Cerkvi klicana z imeni kot so Zavetnica, Pomočnica, Dobrotnica in Priporočnica. To pa je tako razumljeno, da ne odvzema ničesar niti ne dodaja dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega Mediatorja” (Lumen Gentium, 62). Marija je razumela svoje poslanstvo in poklic. Nenehno prosi za nas, je pripravljena pomagati in želi naše prošnje prenesti svojemu Sinu, da bi nam pomagal v vsem, kar potrebujemo. Ali imam sinovski odnos do Marije, moje Matere, in se ji samozavestno obrnem s svojimi skrbmi in potrebami?

Pogovor s Kristusom: Gospod, zaupam, da mi boš dal milost, da bom posnemal Marijo! Voljan in pripravljen si, da mi pomagaš, saj želiš zame le najboljše. Pomagaj mi, da se učim iz Marijinega zgleda delovanja v veri in jo posnemam! Pomagaj mi, da se pogosto obračam nanjo, saj me lahko pripelje bliže k tebi!

Odločitev: Namenil bom poseben obisk naši Blaženi Materi in jo prosil za večjo vero, ter zaupal sebe in svoje ljubljene njeni nežni skrbi.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tukaj z menoj, in upam v tvoje neskončno usmiljenje in ljubezen. Hvala ti, ker paziš name in me ohranjaš v svojem prijateljstvu. Hvala ti za dragoceni dar naše Matere Cerkve!

Prošnja: Gospod, povečaj mojo gorečnost!

Razmišljanja:

1. Neuničljiv tempelj: Danes praznujemo posvetitev bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki slovi kot “mati in glava vseh cerkva”. Če v Rimu obiščeš to čudovito cerkev, staro že približno tisoč sedemsto let, dobiš občutek trajnosti katolicizma. Katoliška cerkev obstaja že dolgo časa in bo živela še veliko dlje - tja do sodnega dne. Ne glede na to kako močno se je svet trudil, ni uspel uničiti Cerkve. To nam lahko nudi globoko zaupanje, da je Gospod z nami, ko potujemo skozi zgodovino.
2. Očiščenje: Biti neuničljiv ne pomeni, da katoliška cerkev ne potrebuje nenehnega očiščevanja. Ko je naš Gospod prišel v jeruzalemski tempelj, je našel mnogo, kar je kazilo duh molitve in pobožnosti, ki naj bi zaznamoval to sveto stavbo. Njegov močan odziv poudarja visoko poklicanost k svetosti, ki jo je Bog dal izbranemu ljudstvu. Katoličani smo podedovali ta klic; vendar prepogosto posvetni duh vdira v naše duše. Vsak od nas se mora podrediti Gospodovemu očiščenju. On nas bo izzval v naši vesti, ki bo včasih boleče kot bičanje. Ampak če smo iskreni v svojih željah, to sprejmemo s ponižnostjo, saj se zavedamo, da morajo biti naše duše živi templji Božje navzočnosti.
3. Potrošniška gorečnost: Ko so apostoli premišljevali o Jezusovih dejanjih v templju, je bila “gorečnost” beseda, ki je vse to povzela. Jezus je goreč, ker ne sprejema obstoječe stanje zakoreninjeno v povprečnosti. Na dan, ko pride, ne bo več kot običajno: Očetova hiša BO spoštovana. Prepogosto dovolimo, da nas lenoba in brezčutnost obremenjujeta in ugasneta našo gorečnost. Vsak dan moramo moliti, da bo Gospod ponovno “zanetil v naših srcih ogenj svoje ljubezni.” Naša gorečnost pri življenju vere je del načina, kako Bog zida ta tempelj svoje Cerkve. Ali ne želimo sodelovati z njegovo ljubeznijo, da “vrata pekla ne bodo prevladala?”

Pogovor s Kristusom: Gospod, rad imam tvojo Cerkev. Hvala ti za neprecenljiv dar moje katoliške vere! Zaščiti Cerkev pred vsemi njenimi sovražniki in pomagaj mi, da bom učinkovit apostol, poln pristne gorečnosti!

Sklep: Iz ljubezi do Cerkve bom pripravljen sodelovati v župniji ali drugem katoliškem apostolatu.

Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

Uvodna molitev: Gospod, vate verujem in zaupam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko ne ustreza mojemu dojemanju stvari. Želim ljubiti tebe in moje bližnje z ljubeznijo, podobno tisti, ki si jo pokazal ti meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi resno sprejeti težo vic in stisko tistih, ki končajo tam.

Razmišljanja:

1. Tudi Bog joče za tistimi, ki so umrli: Danes se spominjamo naših dragih rajnih, tako kot sta se Marija in Marta spominjali svojega brata Lazarja v tem evangelijskem odlomku. Če smo žalostni, ko umre ljubljena oseba, je normalno. Nekateri menijo, da je pomanjkanje vere, če smo žalostni, ko nekdo umre, vendar Jezus v odlomku ne graja Marije in Marte, ker sta žalostni, ampak ju poskuša potolažiti. Tudi Jezus joče, ko pride do Lazarjevega groba. (Jn 11,35). Kako grozna mora biti smrt, ker Jezus joče za Lazarjem, čeprav ve, da ga bo kasneje obudil od mrtvih. Seveda ne razumemo prave tragedije smrti; kako naj bi Bog jokal za prijateljem, ki je umrl, ko ima vendar moč nad smrtjo.
2. Nočeš tja: Hitro postavimo ljudi v nebesa, verjetno prehitro. Ne delamo jim usluge. Mnogi izmed nas, celo najboljši med nami, ne bodo šli naravnost v nebesa, ampak bodo mogoče nekaj časa trpeli v vicah, da se očistijo svojih navezanosti in grešnih želja, vsega, za kar se niso zadosti spokorili. Ponavadi podcenjujemo vice, morda zato, ker so ljudje tam zagotovo na poti v nebesa. Čeprav je res, da ljudje v vicah verjetno doživljajo veselje, ki presega tega, ki ga bomo kdajkoli doživeli v tem življenju, hkrati doživljajo tudi bolj intenzivno trpljenje, kot smo ga kadarkoli izkusili v tem življenju. Trpljenje v vicah je podobno trpljenju v peklu, in vemo, da tega nočemo doživeti. Vice niso nekaj, kar bi želel mojim ljubljenim. Prav tako ne želim tja sam, če lahko to preprečim.
3. Le živi imajo ključe do vic: Kaj sem pripravljen storiti, da se izognem vicam? Sem sploh kdaj razmišljal o tem? Se zavedam, da se vse žrtve, ki jih lahko storim v tem življenju, da se izognem vicam, ne morejo primerjati s trpljenjem v vicah? Se kdaj spomnim, da so moji ljubljeni morda zdaj tam? Morda so za časa svojega življenja zelo trpeli, in sem bil olajšan zaradi njihove smrti, ker sem mislil, da je sedaj njihovo »trpljenje končano.«. Sem človek, ki misli “kar je očem skrito, ne obstaja”? Ali lahko še karkoli storim zanje? Ali sem resnično zaskrbljen, če pomislim, da so morda v vicah? Se zavedam, da moje molitve in žrtve predstavljajo ključ za njihovo osvoboditev in jim lahko tako pomagam? Ali se trudim in uporabim ta ključ? Na ta dan, ko se spominjamo duš v vicah, bi bilo dobro storiti nekaj za tiste, ki še tam trpijo, še posebej za naše bližnje.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pomagaj mi, da se spominjam tistih, ki jih imam rad, da se zanje žrtvujem, molim in darujem zanje maše, zato da bodo čim prej pri tebi! Pomagaj mi, da v življenju sprejemam take odločitve, da se bom izognil vicam!

Sklep: Danes bom prosil za svoje ljubljene v vicah, ker vem, da Bog ne gleda na velikost naše žrtve, ampak na ljubezen, s katero je storjena.

Tisti čas je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si moj Stvarnik in Odrešenik. Upam v tvojo dobroto in usmiljenje. Ljubim te iz vsega srca. V tem trenutku molitve se izročam v tvoje roke. Hvala ti, ker mi daješ to priložnost, da rastem v ljubezni do tvoje volje!

Prošnja: Pomagaj mi, Gospod, da vztrajam, kot so vztrajali apostoli!

Razmišljanja:

1. Nemogoči primeri: Sveti Juda je znan kot zavetnik pri nerešljivih primerih. Bil je sorodnik našega Gospoda in napisal eno izmed pisem v Novi zavezi. Dejstvo, da je zavetnik nerešljivih primerov, seveda pomeni, da z Bogom ni nič nemogoče. Kaj je zame tista “nerešljiva” stvar? Katero duhovno goro bi težko osvojil? Ali je res tako “nemogoča” ali pa potrebujem le več zaupanja in truda?
2. Gorečnost za pravo kraljestvo: Svetega Simona so imenovali tudi Gorečnež. Gorečneži so bili skupina ljudi, ki so tudi politično vznemirjali rimskega okupatorja. Če je Simon pripadal tej skupini, se je gotovo veliko naučil iz Jezusovega sporočila o pravem, duhovnem kraljestvu Boga. Dejstvo, da je bil uvrščen med apostole, pomeni, da je Kristus prepoznal njegov trud za spreobrnjenje. Morda bi lahko bil sveti Simon zavetnik za spremembo odnosa — zato je njegova povezanost s svetim Judom popolnoma smiselna. Premagovanje naših lastnih majhnih navezanosti in razmišljanja se lahko zdi precej “nemogoč primer” sam po sebi. Toda apostoli so dokaz, da je Kristus močnejši od naših napak, dokler imamo trdno željo, da mu sledimo.
3. Podporne vloge: Ko pomislimo na apostole, Simona in Juda niso nikoli imenovali med prvimi. Tudi če nimamo glavne vloge, smo lahko dobri sodelavci. To sta bila Simon in Juda: moža, zvesta Kristusu, ki sta vztrajala v zaupanem poslanstvu. Ni potrebno biti glavni, le zvesti moramo biti!

Pogovor s Kristusom: Gospod, nisi izbral superzvezd tega sveta za svoje apostole, vendar so postali nekaj neskončno večjega: svetniki. Pomagaj mi verjeti v moč tvoje milosti, da me preoblikuje in naredi svetega!

Sklep: Danes bom ponižen in dejaven v “podpornih vlogah”, ki jih imam.

Tisti čas je Jezus določil drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite; glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na potu ne pozdravljajte. V katero koli hišo pridete, recite najprej: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si pri meni, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam in sem prepričan, da mi želiš podariti vse milosti, ki jih danes potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, za tvojo veliko radodarnost! V zameno ti podarjam svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero, da ti bom v vsaki preizkušnji zaupal!

Razmišljanja:

1. Neverjetne milosti: Luka, čigar današnji praznik obhajamo, je edini “kristjan iz poganstva” obenem pa avtor v Novi zavezi. Kot del Božjega načrta je bil izbran za pisca enega od evangelijev in Apostolskih del. “Kdo sem jaz, da prejmem takšno milost?” bi se Luka lahko spraševal, občudujoč zastonjskost, s katero je prejel svojo vlogo v Cerkvi. Iskren pogled na veliko milost, ki smo jo tudi mi prejeli, ko smo postali del Božje Cerkve, bi nas moral pripeljati do istega vprašanja: Kdo smo mi, da prejmemo tako neverjeten blagoslov?! Zakaj smo prejeli to milost, naš sosed pa ne? Zakaj toliko duš v zgodovini sveta nikoli ni imelo priložnosti spoznati Kristusa, mi pa smo jo imeli? Le en odgovor je blizu resnici: Bog tako želi in to je del njegove ljubezni do vsega človeštva.
2. Več rok na krovu: Poglejmo dogodek v eni od župnij na zahodni obali ZDA: Po petih urah spovedovanja duhovnik izčepan preveri, če še kdo čaka v vrsti. To je tam običajna nedeljska jutranja rutina. Med temi urami je bil priča tudi spreobrnjenjem, dušam, ki so našle mir po letih boja, drugim, ki jih je občudoval zaradi občutljive vesti, takšnim, ki so se poskušali približevati Bogu in jim je bila dana milost sprave. Še veliko več spovedi bi lahko bilo opravljenih, vendar preprosto ni dovolj duhovnikov, da bi zadostili potrebam. Več kot je možnosti spovedovanja, bolj jih verniki izkoristijo, Cerkev pa raste v svetosti. Ali molimo, da bi Bog poslal več delavcev za žetev?
3. Jagnje brez sandal: Kristusova primerjava je ostra: “Pošiljam vas kot jagnjeta med volkove. Ne nosite ne denarnice, ne torbe, ne sandalov….” Če primerja apostole z jagnjeti, zakaj jih pošilja med volkove? Kot vedno Kristus želi poglobiti vero apostolov. “Skrb mojega Očeta bo poskrbela za vas in vas zaščitila” je sporočilo, ki naj ga sprejmejo in živijo. Kasneje jim pove, naj vzamejo s seboj samo osnovne potrebščine (prim. Lk 22,36), vendar jih tudi spomni: “‘Ko sem vas poslal brez denarnice ali torbe ali sandalov, ali vam je kaj manjkalo?’ Rekli so: ‘Ničesar.’” Rad bi, da se zanesemo nanj in ne na svoje spretnosti ali talente. Čeprav smo dolžni uporabiti vso svojo od Boga dano razumnost in previdnost, se moramo še vedno opirati na Boga, da blagoslovi naše delo in zapolni manjkajoče.

Pogovor s Kristusom: Gospod, toliko vsakodevnih stvari, s katerimi se soočam, presega moje sposobnosti, vendar jasno vidim, da želiš, da nadaljujem z zaupanjem v tvojo previdnost. To ni enostavno! Pomagaj mi, da bom zaupal vate!

Sklep: Če se danes soočim z oviro, bom molil za Božjo pomoč in se ne bom zanašal samo nase.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«

Uvodna molitev: Gospod, ti prebivaš v svetlobi, resnici in ljubezni. Nič nima smisla brez tvoje ljubezni. Brez tebe postanejo ljudje, stvari in dogodki dolgočasni. Verjamem, da si moje zatočišče in vir moje sreče zdaj in za vedno. Prepričan sem, da se bodo tvoje obljube prej ali slej izpolnile; zato imam rajši en dan na tvojih bivališčih kot tisoč drugje.

Prošnja: Gospod, razsvetli moj um in srce, da sledim tvoji poti, ki vodi do večnosti!

Razmišljanja:

1. Nosilci bakel: Če ponoči nosimo svetilko, smo v prednosti. To vedenje je našemu Gospodu pomagalo nagovoriti poslušalce. Ponoči svetilka osvetljuje pot, tako da lahko vsi, ki ji sledijo, hodijo samozavestno in brez spotikanja po temni poti. Ne zapravljajo časa z negotovimi in obotavljajočimi koraki; celotna skupina hodi naproti cilju in ga hitro doseže. Če skupina svetilki sledi, so vsi razbremenjeni, vključno z nosilcem luči. To je vrednost moje vere v tej posvetni družbi. Ali sem hvaležen za dar vere, ki sem ga prejel od Boga? Ali se bojim, da bi njena svetloba zasijala?
2. Modrost v svoji najboljši obliki: Jezus potrjuje: “Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo.” Ko me drugi ne pohvalijo, sem lahko žalosten ali se počutim zapostavljenega. Takrat potrebujem veliko svetlobe, da se rešim iz te črne jame. Je videti, da moja dobra dela ostajajo neopazna? Gospod jih bo sam razkril na sodni dan. Bolj ko so sedaj skrita pred drugimi, več zaslug bom imel pred Bogom. Vse skrivnosti bodo razkrite v prihodnosti. Ni moja dolžnost, da jih pokažem zdaj, ampak da jih ohranim skrite; naj bom le nosilec luči na poti do mesta večne nagrade!
3. Nagrajeni uspeh: “Kdor ima, temu se bo dalo, kdor pa nima, temu se bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.” Tukaj Jezus poseže globlje v tisto, o čemer smo že razmišljali. “Kdor ima” se očitno nanaša na nosilca luči, ki je uspešno vodil svojo skupino prijateljev. Zaupana mu bo večja odgovornost ali pa bo preprosto spoštovan od drugih. “…in tistemu, ki nima”: Nosilec luči, ki ne more ohraniti svojega plamena živega, bo izrinjen. Odvzet mu bo. Ali vztrajno živim žar vere, ali pa oklevam pri pričevanju njegove ljubezni?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj, da bom moder nosilec luči! Ne dovoli, da bi me lenoba in domišljavost odvrnili od osnovnega poslanstva - da imam svojo svetilko vedno napolnjeno z oljem! Gospod, podari mi močno vero!

Sklep: V današnjih pogovorih bom pričeval za luč s tem, da se bom izogibal obrekovanju in temo pogovorov preusmeril na stvari, ki bi lahko navdihnile druge, da hvalijo Boga.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Ti si prava dobrota in življenje, Gospod! Ko si blizu, čutim mir in veselje. Zaslužiš si vse moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, za mojo družino in predvsem za mojo vero! Hvaležen sem tudi za to Cerkev, ki si jo ustanovil po apostolih.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom preprost in neposreden v svoji veri!

Razmišljanja:

1. Preprostost je blaženost: Judje so cestninarje smatrali za izdajalce, saj so se udinjali Rimljanom, “zatiralcem” Božjega izvoljenega ljudstva. Navaden Jud se z njimi sploh ne bi pogovarjal. Toda Jezus pravi Mateju: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in mu brezpogojno začel slediti. Kakšna čudovita preprostost! Ni vedel, da ga bo Kristus sprejel med svoje dvanajstere. V določenem smislu bi lahko rekli, da je podpisal prazen ček in ga dal Jezusu. Matej ne preračunava, le sprejme. Nato gre še korak dlje: povabi Jezusa na večerjo v svojo hišo. Jud bi običajno povabil na večerjo samo pravoverne, najbližje prijatelje in sorodnike. To je bil znak intimnosti, prijateljstva in ljubezni. Matej gre čez vse meje in razprostre rdečo preprogo za Kristusa v svojem življenju.
2. Zapleteni izračuni: V nasprotju z Matejevo neposrednostjo vidimo lažno pravičnost farizejev. Jezus večerja z grešnikom, kot je Matej - zanje je to škandal. Čutijo se dolžni, da opomnijo tega rabina o njegovem “sramotnem vedenju”. Problem je v tem, da niso razumeli ničesar o Mesiji. Njihovo gledišče je povsem napačno. Kristusa (in Boga) gledajo ozko razumsko, pa sta vendar edina veljavna pogleda vera in ljubezen. To se pogosto dogaja tudi v naših življenjih, ko začnemo soditi dogodke, okoliščine in druge ljudi brez lastne vere in ljubezni. Še preden se zavedamo, smo morda zavrnili in celo obrekovali našega bližnjega, civilno oblast, duhovnika ali škofa. Ne gledamo nanje z “Božjim pogledom”, ampak zgolj z našimi človeškimi očmi.
3. Nazaj k osnovam: Kristus postavi vse na temelj: “Tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite in se naučite pomena besed: ‘Usmiljenja hočem, in ne žrtve.’ Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike.” Jezus nas ponovno vabi, da dvignemo svoje misli na nadnaravno raven. Zakaj je Bog postal človek? Pogosto to ponavljamo, vsaj vsako nedeljo v veroizpovedi: “Za nas ljudi in za naše zveličanje je prišel iz nebes…” Pomembno je preveriti, v kolikšni meri vidim in sodim vse v svojem življenju skozi prizmo vere. Pravi vernik, pravi apostol, mora oblikovati ta “šesti čut” v vseh svojih vsakodnevnih opravilih. To navado oblikujemo skozi naš odnos do bližnjega, z molitvijo, naš pogost in osebni stik z Bogom. Moramo prositi Boga za dar vere, ki nam daje nov pogled na življenje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim biti preprosta oseba, ki tebe in tvoje zahteve sprejema brez preračunljivosti in zapletanja. Osvobodi me vseh ovir in mi podeli svojo milost, da bom prepričan, zvest in neustrašen apostol tvojega kraljestva, kot je bil sveti Matej!

Sklep: V pogovoru z Bogom bom preučil vsaj tri trenutke ali dogodke svojega dneva. (To lahko storim doma, v avtu, med čakanjem v vrsti, itd.)

Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam z željo, da bi zrasel v vednosti in ljubezni do tebe. Svojo ljubezen bi rad izkazoval tako, da resnično ljubim druge, tako kot me ljubiš ti. Mnogokrat sem že padel, a zaupam v tvojo milost, da nikoli ne bom ostal na tleh, ampak bom vedno vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spreobrnilo moje srce. Zato sedaj stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, podari mi ljubezen, podobno goreči ljubezni Marije Magdalene!

Razmišljanja:

1. Samotni stražar: Kako žalostna je najbrž bila Marija Magdalena, ko je sedela pred grobom našega Gospoda in jokala! Gospod je ozdravil njeno dušo; iz njenega srca je izgnal sedem demonov. Skupaj z devico Marijo in z apostolom Janezom je stala pod križem. Njene solze so umivale Jezusove noge; zdaj je sama in solze ji polzijo po obrazu. Marija Magdalena je izkusila bivanjsko osamljenost zaradi grenkih dogodkov velikega petka. Vendar ni bila sama, kot tudi mi v našem trpljenju nikoli nismo sami. Ali jaz trpim sam ali odprem svoje srce našemu Gospodu v vseh svojih preizkušnjah?
2. »Marija!« Kako se je morala Marija Magdalena prikupiti Jezusu! Ostali, ki so mu sledili, so zaklenjeni čakali v svojih sobah. A vendar je tam bila ta preprosta, ponižna ženska, ki je želela spremljati Gospoda na edini način, ki ga je poznala. Od te lepe duše se lahko mnogo naučimo. Kako se je dotaknila Jezusovega srca! Bila je prva, ki se ji je Jezus prikazal po vstajenju. Kakšen dar! Kakšen dar, da te vstali Gospod pokliče po imenu! Kljub tesnobi, ki jo je čutila, je želela počastiti svojega Gospoda, za katerega bo kmalu ugotovila, da je Bog. Ali se v trenutkih preizkušnje in bolečine spomnim počastiti Gospoda s svojimi mislimi, željami, nameni in dejanji? Ali ostaja na prvem mestu, ne glede na naše preizkušnje?
3. Končno sporočilo: Tako kot se je Marija Magdalena dotaknila Gospodovega srca, se je tudi on dotaknil njenega in postala je kot apostol drugim apostolom. Prva je, ki svetu oznani, da je naš Gospod vstal od mrtvih. Jezus je gospodar življenja. Kaj se je dogajalo v njenem srcu, ko je hitela k apostolom? Prosimo Gospoda za ta dar – da bi imeli enako gorečnost, kot jo je imela Marija Magdalena, ko je oznanila, da je prepoznala vstalega Gospoda! Ali sem priča odrešujočega sporočila našega Gospoda, še posebej, kadar močno trpim?

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim se ti približati tako, kot se je Marija Magdalena pri tvojem grobu! Prosim te, da me napolniš z radostjo, ki si jo posejal v njeno srce na tisto prvo velikonočno jutro!

Sklep: Danes se bom pozanimal, kako lahko pomagam v svoji župniji tako, kot je Marija Magdalena pomagala Cerkvi pred 2.000 leti.

Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, danes obnavljam svojo vero v tvojo resnično prisotnost v evharistiji. Verjamem, da prihajaš iz nebes, da si pri vsaki maši prisoten v hostiji in ostajaš z menoj v tabernaklju. Ti si vir mojega upanja. Hrepenim, da bi bil bolj združen s teboj preko te daritve samega sebe.

Prošnja: Gospod, povečaj moje spoštovanje in predanost tebi v evharistiji!

Razmišljanja:

1. Moč Ljubezni: Ko se je Jezus pripravljal sprejeti križ, je s tem darovanjem pokazal globino svoje prave ljubezni do človeštva. Obljubil je, da bo z nami do konca časa in to ni bila prazna obljuba. Kristus, pravi Bog in pravi človek, je spremenil kruh in vino v svoje Telo in Kri ter dal apostolom in njihovim naslednikom moč, da naredijo Kristusa prisotnega v evharistiji. Jezusova ljubezen ni bila le prehodna ljubezen. Njegova ljubezen se vsak dan udejanja v evharistiji. Gospod, pomagaj mi doumeti in biti hvaležen za globino ljubezni, ki si jo pokazal nam, ko si nam dal svoje Telo in Kri!
2. Vse se je začelo z Da: Včasih je lahko samoumevno sprejeti besede. Kolikokrat slišimo besede “da” in “ne”, pa jim ne posvečamo pozornosti? Predstavljaj si, da Bog ne bi postal človek in nas pustil umreti v naših grehih. Prav tako si predstavljaj, da bi Marija rekla “Ne!”. Evharistija se začne z Božjim “DA” in tako reši človeštvo pred grehom. S svojo žrtvijo nam Jezus ponuja vrhunsko darilo ljubezni: svoje telo in kri. Toda kot pri vsaki zgodbi o ljubezni, nam Jezus ponuja svojo ljubezen in v zameno prosi za našo ljubezen. Naš “da” je tisto, kar je potrebno, da deluje popolna Božja ljubezen v nas. Da, Gospod, resnično verjamem, da si prisoten v Najsvetejšem zakramentu evharistije!
3. Čaka nas nebeška gostija: Kristus pravi, da ne bo pil sadu trte, dokler ne bo pil novega v nebeškem kraljestvu. Kako privilegirani bomo, ko bomo lahko sodelovali na tej nebeški gostiji. Evharistija in maša sta predokus te vzvišene gostije. Sklenimo se napiti z Jezusovo ljubeznijo, ki nam je dana po evharistiji. “Če bi le vedeli, kakšno darilo vam je ponujeno” (prim. Janez 4:10).

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus Kristus, dal si nam evharistijo kot spomin na svoje trpljenje in smrt. Naj bo naše čaščenje tega zakramenta tvojega telesa in krvi predokus odrešenja, ki si ga pridobil za nas, in mir nebeškega kraljestva, kjer živiš na veke!

Odločitev: Če je mogoče, bom danes prejel Kristusa v evharistiji in naredil globoko dejanje vere!

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« 1 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si mi dal evharistijo za hrano in Marijo za mater, preden si zapustil ta svet. Verjamem v tvojo Resnično Navzočnost in se trudim, da te prejemam spoštljivo in pogosto. Zaupam, da bo Marija vedno z menoj in me spremljala v vsem, kar potrebujem. Ljubim te, Gospod, ker si mi dal mater, ki tako skrbi zame in je pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da mi pomaga v mojem poslanstvu in poklicu.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da razvijem osebno in nežno pobožnost do tvoje Matere!

Razmišljanja:

1. “Vina nimajo”: Dobra mati vedno skrbi, da je vse v redu in Marija prav tako. Prva opazi, da mladoporočencema zmanjkuje vina, ko se v paniki pogovarjata med seboj. Marija ne more ničesar storiti, vendar ve, kdo lahko. Verjame v moč svojega sina. Ker je Sin Božji, lahko reši težavo. Marija pomaga, kljub temu da je gostja. Ukrepa na podlagi vere. Ne čaka, da bi ji kdo rekel, naj kaj stori. Vmeša se. Moramo verjeti kot Marija in biti pripravljeni narediti tisti drzen korak v neznano, zaupajoč Bogu, ki ga ne vidimo.
2. “Moja ura še ni prišla”: Kristus pozna svoje poslanstvo. Poklican je, da gre na križ in trpi za naše grehe. Vendar še ni začel svojega javnega življenja. Če bi zdaj napravil čudež, bi pomenilo, da je njegova ura prišla predčasno - pospeši njegovo poslanstvo trpljenja za naše grehe. Čas, da sprejme križ, še ni prišel. Toda Marija ve, da je treba nekaj storiti. Če ne bo opozorila, se lahko zgodi neprijetnost. V tistih časih so poročna slavja trajala cel teden. Kaj bi bilo s poročno pojedino, če ne bi zmanjkalo vina? Marija to ve. Sliši klice in mladoporočenca pripelje k svojemu sinu, vedoč, da lahko nekaj stori. Prepričana je, da bo pomiril njune strahove. Ali globoko verjamemo, da Marija bedi nad nami in neprestano posreduje pri našem Gospodu za nas?
3. Sin nikoli ne bo rekel ne svoji materi: “To materinstvo Marije se v milosti in neprekinjeno nadaljuje od trenutka zvestobe, ko je rekla zgodi se ob oznanjenju in jo je vztrajno nosila pod križem, do večne izpolnitve vseh izvoljenih. Ko je bila vzeta v nebo, ni opustila te reševalne službe, ampak jo svojimi mnogoplastnimi priprošnjami nadaljuje, da nam prinaša darove večnega odrešenja. Z materinsko ljubeznijo skrbi za brate svojega Sina, ki še potujejo na zemlji obkroženi z nevarnostmi in težavami, dokler jih ne povede v njihov blagoslovljeni dom. Zato je Blažena Devica v Cerkvi klicana z imeni kot so Zavetnica, Pomočnica, Dobrotnica in Priporočnica. To pa je tako razumljeno, da ne odvzema ničesar niti ne dodaja dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega Mediatorja” (Lumen Gentium, 62). Marija je razumela svoje poslanstvo in poklic. Nenehno prosi za nas, je pripravljena pomagati in želi naše prošnje prenesti svojemu Sinu, da bi nam pomagal v vsem, kar potrebujemo. Ali imam sinovski odnos do Marije, moje Matere, in se ji samozavestno obrnem s svojimi skrbmi in potrebami?

Pogovor s Kristusom: Gospod, zaupam, da mi boš dal milost, da bom posnemal Marijo! Voljan in pripravljen si, da mi pomagaš, saj želiš zame le najboljše. Pomagaj mi, da se učim iz Marijinega zgleda delovanja v veri in jo posnemam! Pomagaj mi, da se pogosto obračam nanjo, saj me lahko pripelje bliže k tebi!

Odločitev: Namenil bom poseben obisk naši Blaženi Materi in jo prosil za večjo vero, ter zaupal sebe in svoje ljubljene njeni nežni skrbi.

Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«

Uvodna molitev: Gospod, ti si resnična dobrota in življenje samo! Tvoja bližina prinaša mir in radost. Zaslužiš si vso moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, mojo družino in predvsem mojo vero! Prav tako hvala, ker si nam pokazal svojo Mater pod križem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v moji otroški ljubezni do Marije, tvoje in moje Matere!

Razmišljanja:

1. Stoječe: Danes je marijanska slovesnost; spomin na “Gospo žalostno”. Tako kot jaz, je tudi Marija težko sprejemala bolečino in žalost. Oznanilo nadangela Gabrijela ni omenjalo ničesar hudega; bilo je napolnjeno le z obljubami Mesije. Kmalu po Jezusovem rojstvu pa je v templju Simeon ostvetlil njeno poslanstvo: “…in tvojo dušo bo prešinil meč, da se razkrijejo misli mnogih.” Marija je prepoznavala izpolnitev svojega poslanstva, ko je spremljala Sina med križanjem. Vedela je, da izpolnjuje skrivnostni Božji načrt. Ne nenaklonjeno, vendar spremljajoča Jezusa z vso žalostjo, ki jo je doživljala.
2. Poslednja volja: Besede, ki jih Jezus izreče svoji Materi in ljubemu učencu, so enakovredne njegovi poslednji volji. Kar je zanj najbolj dragoceno, zapušča ljubljeni osebi. Mariji priporoči prijatelja, ki ga ima rad, in bo tudi potreboval njeno pomoč v težavah, s katerimi se bo soočil. Janezu daje svojo največjo človeško tolažbo - svojo mater, ki je hkrati njegova najboljša učenka. Ve, da ga potrebuje, da jo tolaži in spremlja.
3. Marija naredi moj dom prijeten: Janez je svojo odgovornost do Marije vzel resno in jo sprejel v svoj dom. Ta ni bil nič manj kot Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus. Marija naj bi imela v tej hiši posebno mesto kot Jezusova mati in kot tista, ki ga je najbolje poznala, ljubila in mu sledila. Tako resno je jemala svojo vlogo, da je takoj sprejela vse, ki jih je srečala, kot svoje posvojene sinove in hčere. V tej hiši, ki je Cerkev, je Marija sinonim reka “Dom, sladki dom”.

Pogovor s Kristusom: Jezus, ne morem se ti dovolj zahvaliti, da si mi zaupal svojo Mater in mene njej! Rad bi skrbel zanjo kot pozoren, zvest sin, ki te posnema. To bo tolažilo in osrečevalo njeno srce. Marija, bodi vedno ob meni kot priprošnica pri Bogu, da bom vztrajal na poti k tvojemu Sinu!

Odločitev: Svojo pobožnost do Marije bom naredil zelo osebno; bodisi v pristnem pogovoru z njo ali v razmišljanju o skrivnostih Kristusovega življenja med molitvijo rožnega venca.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Uvodna molitev: Gospod, danes praznujemo dar tvojega Svetega Duha, ki si nam ga pridobil s svojim potrpežljivim trpljenjem na križu. Verujem in zaupam v njegovo moč, da me naredi boljšega apostola tvojega kraljestva, da vnese gorečnost tja, kjer sem se ohladil, da vzpostavi odvečnost tam, kjer sem postal preveč razvajen; popolni naj nedolžnost mojega krsta, ki pušča mojo dušo bolj čisto in vredno, da ti vsak dan služi in časti.

Prošnja: Pridi, Sveti Duh, napolni moje srce s svojo milostjo in razplamti v meni ogenj svoje ljubezni!

Razmišljanja:

1. Vrata so bila zaklenjena: Kaj je tisto, kar Kristusovega učenca nenadoma ustavi na poti spreobrnjenja in zavezanosti? Pod našo duhovno otopelostjo in pomanjkanjem gorečnosti se skriva- ne toliko naše osebne pomanjkljivosti ali pomanjkanje človeških vrlin - ampak slepota pred osvobajajočo močjo križanega in vstalega Gospoda. Iz lastnih okov ječe se lahko rešimo le tako, da odpremo svoja srca veri v Kristusa, ki je popolna: popolno zaupanje (kljub sedanji zmedenosti in negotovi prihodnosti), popolno upanje (z odmikom od zahtev, da najprej vidimo ideal v sebi, preden bomo ukrepali) in popolno Božje zaupanje (z opuščanjem grehov drugih in naših osebnih neuspehov, ki nas zadržujejo v ozkem pogledu v življenje). Danes Kristus znova prihaja skozi zaklenjena vrata in nas prosi, da jih odklenemo z osebnim doživetjem vstalega Gospoda v moči Svetega Duha.
2. Mir vam bodi: Pomembno je preučiti naš “mir” in preveriti, ali resnično govorimo o miru Namesto besede “mir” vstavite besedo “zadovoljstvo” in preverite, kam so se v preteklem tednu usmerjala naša srca, da bi našla tolažbo. Nato vstavite besedo “izpolnjenost”. To je mir, ki ga Kristus prinaša skozi darove Svetega Duha. Nekatera bežna zadovoljstva so del življenja in zanje se lahko zahvaljujemo. Vendar - ko jih iščemo zaradi njih samih, lahko enostavno zatremo življenje Duha, ki prihaja, da nam prinese globok mir in izpolnjenost v življenju. Binkošti nas morajo predvsem prepričati o načinu življenja, ki nam omogoča stik z viri milosti in Božjega navdiha.
3. Prejmi Svetega Duha: V zakramentu spovedi so nam po duhovniku odpuščeni naši grehi po delovanju Svetega Duha. Verjamemo, da usmiljenje poraja upanje in spreminja našo dušo. Zakaj potem ne bi verjeli, da prav ta milost Svetega Duha lahko naredi iz nas svetnike, zmagovalce v preizkušnjah, potrpežljive v težavnih odnosih in bolj učinkovite apostole? Kristus nam zagotavlja, da nas nikoli ne bo zapustil, zato nimamo razloga, da bi po nekaterih slabih dogodkih v našem življenju “prešli v nevtralno stanje”. Nasprotno! Sveti Duh nas vodi od usmiljenja k preobrazbi v Kristusu; duhovno nam omogoča, da nosimo in razkrivamo njegove rane nevernemu svetu.

Pogovor z Jezusom: O, Jezus, bolj kot v lastne napore, bom zaupal v moč tvojega Svetega Duha, da me spremeni! V tistem srečanju iz oči v oči, ki ga moram imeti s tabo vsak dan, se bom prepustil tebi. Naj postanejo viri Božje milosti moja prava hrana, naj ne polnim svoje duše z minljivimi užitki in praznimi željami!

Odločitev: Ta teden bom vsakodnevno zapisoval vse navdihe, svetla dejanja, ki jih prejmem od Svetega Duha, in se poskušal nanje odzvati z zavzetostjo, zaupanjem in velikodušnostjo.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Gospod, kljub težavam zaupam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Verujem vate, upam vate in te ljubim nad vse. Vera, upanje in ljubezen mi bodo pomagali v današnji bitki. Gospod, brezpogojno se izročam tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi čisto vest kot tvojemu skrbniku, svetemu Jožefu.

Razmišljanja:

1. Moje stanje. Na vsakem duhovnem potovanju obstaja nevarnost. Ko je vse tiho in deluje, je vse razumljivo, ko drugi cenijo naša prizadevanja, se zdi, da naše življenje cveti. Ko pa je težko, ponižujoče ali boleče, imamo občutek, da nekaj ni v redu. Začne nas navdajati odpor. Morda začnemo celo dvomiti, ali nas Bog še vedno ljubi. Vedno moramo ohranjati močno vero v Boga. Jožef je dober zgled, saj ni obupal niti takrat, ko je bil deležen preizkušenj.
2. Čista vest. Jožef, pravičen mož, je želel verjeti Marijini zgodbi, vendar so bila dejstva za razumevanje preveč trda. Ljubil jo je in skrbel zanjo, vendar se je počutil izdanega. S čisto vestjo se je odločil zavreči sanje o tem, da bi se z njo poročil. Imel jo je namen tiho zapustiti. Bog mu je ob iskrenosti, ki jo je izkazal, razodel resnico o Marijini poštenosti. Sporočilo v sanjah je bilo dovolj, da ga je prepričalo. Ali sem pripravljen verjeti v Božje delovanje v svojem življenju? V kakšni meri sem pripravljen izpolniti Božjo voljo?
3. Niti za pravičnega moža ni vse lahko. Bog je izbral človeka velike poštenosti in natančnosti, da bi prevzel težko odgovornost, in sicer da vzgaja njegovega Sina. Ali si je Jožef kadarkoli predstavljal, da bo moral ženo pet mesecev po sprejemu v svoj dom odpeljati v Betlehem brez udobja ali varnosti med potjo? Ali si je kdaj predstavljal, da bo moral zbežati v Egipt, da bi se izognil mečem in vojakom? To je bila cena, ki jo je plačal kot časten mož. Gospod mu je zvestobo povrnil s tem, da je postal varuh in skrbnik Stvarnika vesolja, z obiljem blagoslova in zadovoljstev.

Pogovor s Kristusom: O Kristus, Kralj in Gospod, tvoj skrbnik sveti Jožef mi daje zgled poguma v mirnem prenašanju bremen križev in težav življenja. Pomagaj mi videti lepoto nenehnega podarjanja in izročanja svojega življenja tebi.

Odločitev: Tekom dneva se bom ustavil in pogovoril s svetim Jožefom ter ga prosil, naj me nauči, kako v času preizkušenj ostati miren.