Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Uvodna molitev: Jezus, kakor žene v današnjem odlomku, lahko na mojo vero hkrati vplivata strah ali pa neizmerno veselje. Prosim, pomnoži mojo vero, da ti bom lahko izročil svoje strahove!

Razmišljanja:

1. Velikonočni ljudje: Na to Veliko soboto se v upanju in vztrajni molitvi spominjamo težkih in temnih ur Kristusa v grobu. Toda nov dan se že bliža. Sv. Janez Pavel II. je dejal: »Ne prepuščajte se obupu. Mi smo velikonočni ljudje in aleluja je naša pesem.« Za velikonočne ljudi je upanje bistvo krščanstva. Smo ljubljeni Božji sinovi in hčere, poklicani, da verujemo, da je Kristus resnično vstal – in to nas prevzame do konca! – In to resnico živimo.
2. Ne bojte se: Prvi učenci niso poznali zgodovine, takrat se je šele pisala. Mi pa imamo ta dar! Jezus je rekel, da bo vstal (prim. Mr 9,31), vendar so morali spremljati njegovo križanje in tiste smrtno tihe ure po križanju, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo; vendar smo oboroženi s svojo vero. Ko so žene prišle do groba, so se gotovo spraševale, kaj bodo našle; morda so se tudi nekoliko bale. Prve besede, ki jih slišimo- izrečeta jih angel in tudi vstali Kristus, so: »Ne bojte se.« Kot kristjani se smrti ne bojimo, ker trdno verujemo, da je Kristus za nas že dosegel zmago. Jezus je rekel Janezu: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17–18). Naj se tudi nas, kakor te žene, dotaknejo te besede tolažbe našega Kralja, ki je za nas živel in umrl. Naj gremo v temi velikonočne vigilije h Kristusovemu grobu kot upajoči učenci, ki trdno verujejo, da Kristus živi.
3. Ponižno češčenje: »Kako lepe so na gorah noge glasnika, ki prinaša veselo novico« (Iz 52,7). Sveto pismo nam pove, da je Marija Magdalena v kesanju za svoje grehe jokala pod njegovimi nogami in jih mazilila (prim. Lk 7,37–38). Pogumno je stala ob vznožju njegovega križa (prim. Jn 19,25). Kako ponižna pobožnost – častiti našega Gospoda . V tem odlomku slišimo, kako je Marija Magdalena znova klečala pri njegovih nogah: »Pristopile so, ga prijele za noge in se mu poklonile« (Mt 28,9). Naj tudi mi ponižno častimo našega Gospoda, kakor ga je ona!

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, želim neomajno verovati, vendar tako z lahkoto podvomim. Dvomi se prikradejo in težko zaupam tvoji previdnosti. Okrepi mojo vero, da bom z vsem bitjem verjel, da sem Tvoj ljubljeni otrok; podeli mi kreposti, ki jih potrebujem, da bom živel dostojanstveno! Pomagaj mi razglašati kakor Izaija: »Glej, Bog je moje odrešenje; zaupam in se ne bojim« (Iz 12,2).

Sklep: Gospod, danes bom po tvoji milosti pomislil in spoznal svoje strahove in te prosil, da mi jih pomagaš premagati.

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, premišljujem o grobu tvojega sina, ki nas je ljubil do konca. V tišini te velike sobote razmišljam in se pripravljam na Gospodovo vstajenje. K tebi prihajam v tihi, pričakujoči molitvi, ko potrpežljivo čakam na jutro velike noči, ki se zdi kot poraz, pa je pravzaprav zmagoslavje življenja. Pomagaj mi doumeti veličino tvoje smrti in vstajenja!

Razmišljanja:

1. Dan z Marijo: V zadnjih dneh se je marsikaj zgodilo. Gospodov dan se tiho in mirno svita. Z Marijo čakamo, premišljujemo, se odmaknemo na samoten kraj in v njeni bližini razmišljamo o Gospodovi smrti. Velika sobota je dan za ponotranjanje vsega, je dan žalosti in upanja. Naj velika sobota ne gre mimo nas kot običajen dan med velikim petkom in velikonočno nedeljo. Je dan, namenjen tihemu premišljevanju z Marijo, materjo našega Gospoda.
2. Druga stran vstajenja: Iz našega vidika je zlahka pozabiti, da so apostoli mislili, da je vsega konec. Jezus je bil mrtev. V Njegovih besedah, dopolnjeno je!, ki jih je izrekel na križu, je bilo nekaj mogočno dokončnega. Ne bodo več slišali njegovega glasu, občutili moči njegovega oznanjevanja ali videli znamenj njegovih del. Zanje ni bilo vstajenja, le trpljenje in smrt. Žene so pripravljale vse potrebno za maziljenje Jezusovega mrtvega telesa. V današnjem dnevu moramo razmišljati o vstajenju drugače.
3. Molitev nam daje odgovore za življenje: Šele v tihem premišljevanju bodo apostoli lahko uvideli, kako je vse povezano med seboj. Jezus jim je govoril o vsem, kar se mu bo zgodilo, tudi o vstajenju. Govoril je na preprost način, a njihov um še ni bil pripravljene tega razumeti. Šele v tišini tega dne, ob Mariji, so lahko upali, da bodo doumeli, kaj jim je Jezus povedal. Enako velja za nas; zapomniti si moramo Jezusove besede Mariji, saj so naše misli mnogokrat zaprte. Zdi se nam, da poznamo Jezusa in njegov nauk, a ne doseže našega srca. Pozorno moramo poslušati, kaj nam govori v evangelijih, da bi lahko dojeli globlji pomen njegovih besed. To storimo z Marijo in ji dopustimo, da nam pri tem pomaga.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, v tišina tega dneva v srcu premišljujem o vsem, kar si zame dosegel v teh preteklih dneh. Vem, da tišina velike sobote ne pomeni obupa in brezupnosti, temveč tišina velikega pričakovanja, ki se bo razvnela v neizmernem veselju velike noči. Z ženami bom stopil h grobu, a ne da bi mazilil tvoje telo, temveč da bi se skupaj z angeli razveselil njihovega oznanila: »Ni ga tukaj, vstal je!«

Odločitev: Danes se bom kolikor je mogoče trudil ostati v tišini molitve, da bi se bolje pripravil na veselje velike noči.

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«

Liturgična opomba: Za Veliko soboto ni obredja. Krščanska tradicija je, da Cerkev čaka ob Gospodovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Današnje premišljevanje je vzeto iz evangeljskega branja za veliko noč na velikonočno vigilijo.

Uvodna molitev: Jezus, ti si moj zvest prijatelj tako v življenju kot v smrti. V tvojem vstajenju najdem zagotovilo in upanje na večno življenje. Po takšnem izrazu ljubezni ti želim dati vso mojo vero, upanje in vso mojo ljubezen. Skromno in hvaležno ti jih ponujam. Ti si edini Gospod mojega življenja. Ti si resnični cilj mojega življenja. Gospod, hrepenim, da bi videl tvoj ljubeč obraz, a vem, da moram čakati v upanju, da te bom videl v večnosti.

Prošnja: Gospod Jezus, okrepi moje upanje vate.

Razmišljanja:

1. Sredi teme. Marija in druge žene so brez upanja. Jezus je umrl. Edino, kar mu lahko še storijo, je, da ga dostojno pokopljejo. V petek zvečer jih prigajnja čas, saj se bliža sobota. Naredijo, kot jim predpisuje postava. Težko jim je pogledati v Jezusovo brezizrazno obličje, ki ga sicer tako dobro poznajo, in namaziliti mrzlo in otrdelo telo tistega, ki jim je pomenil vse. Kaj bodo delale po njegovem pogrebu? Kakšna prihodnost čaka skupino, ki se je zbirala okrog Jezusa? Slišijo, da nekateri učenci zapuščajo njihovo občestvo in se vračajo domov, saj je Jezus mrtev. Zdi se jim, da je res vsega konec. Ne zavedajo se, da tema obupa ne more najti mesta v kristjanovem življenju.
2. Nenadna luč. Sredi dvomov, žalosti in brezupnosti pride žarek luči, ki se hitro razširi. Kamen je odvaljen, ni ga več. S strahom in spoštovanjem hitijo v grob, a grob je namesto teme poln svetlobe. Kako je to mogoče? Kdo je ta moški? Angel! Ženama se nasmehne. Sporoča jima neverjetno dobro novico. Jezus je vstal! Srečali ga boste v Galileji! “To je res neverjetno,” si mislijo. “Ljudje ne vstajajo od mrtvih.” A angelove besede prinašajo tolažbo, mir in celo vero. V srcih vedo, da je nemogoče postalo mogoče. Upanje in negovanje le-tega. Naj bodo naša srca osredotočena na dobro, resnično in lépo, saj je v tem prisoten Jezus Kristus in njegov odrešitveni načrt. Tu leži moč in veselje kristjanovega življenja.
3. Nov pogled na vse. Angel da ženam nalogo. Vstajenje naj oznanjujejo naprej. Imajo sporočilo, ki je izredno pommebno, najpomembnejše. Jezus, njihovo upanje, živi. Ko se odpravljajo proti sobi, kjer so učenci, začnejo premišljevati o presunljivih novicah, ki so jih prejele, in začnejo razumevati še marsikaj drugega. Spominjajo se, kako je Jezus govoril, da bo moral trpeti in umreti, a bo tretji dan vstal od mrtvih. Kako čudno, da že prej niso prisluhnile. Zdaj se zdi tako očitno. Resnica vstajenja vse spremeni. Ali čudež vstajenja prodre v moje celotno življenje in me napolnjuje z mirom in veseljem? Če ne, zakaj ne? Se zavedam, da za Jezusa lahko najbolj pričujem, če polno živim svoje življenje, ne glede na težave, s katerimi se soočam?

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, če bi zares verjel, da je to življenje priprava na naslednje, večno, bi vložil veliko več truda, da bi vsak dan izpolnjeval tvojo voljo. Pomagaj mi verovati, da kristjan svoj grob le najema in da njegovo bogastvo ni v tem življenju, ampak v naslednjem.

Odločitev: V pripravi na praznovanje vstajenja, se bom ozrl na svoje življenje. Vprašal se bom, ali resnica o vstajenju pri meni kaj spremenja. Ali res živim drugače kot tisti, ki ne sprejmejo Kristusa, ker verujem v vstajenje? Ali je moja vera površinska, ki mi omogoča, da sem kristjan le po imenu, v resnici pa se moje življenje ne razlikuje od nekoga, ki ne veruje v Jezusa? V svojih odločitvah bom spremenil nekaj, da bom izrazil svojo vero v vstajenje od mrtvih.